Sreda, 9.12.2020, dan 184
Očitno je moje včerajšnje pritoževanje in jamranje obrodilo sadove, saj nas je oni zgoraj danes končno počastil z malo sonca ☀. Ne mi zamerit, da okoli tega vremena delam takšno kolobocijo…ampak totalno zanimivo mi je opazovati občutke v telesu, ki jih povzroči zgolj par sončnih žarkov.
Denimo na jutranjem »plavanju« s Conorjem (jap…zjutraj je še vedno deževalo, kot da gre komu za življenje) so bile moje misli temne kot noč. Vsega sem imela »poln kufer«, od tega, da nikamor prav zares ne morem (korona-situacija), do dejstva, da že dva meseca nisem videla svojih domačih in meni ljubega Maribora ter Pohorja. Pa da je praznični december totalno zanič, brez nekega prazničnega vzdušja (beri gledanja lučk po mestu in pitja kuhančka) itd. Sej sami veste kako je, ko je človek res pasje razpoložen mu gre na živce praktično vse😠.
Tudi splošna motivacijo za firmo je bila bolj boga. Sej biti na svojem ni slabo, če pozabim na »mini« podrobnost, da vse kaj sem naredila v zadnjem letu, je bilo bolj kot ne zastonj. Ampak ok….glede na vse izkušnje (predvsem slabe in tudi nekaj dobrih), bi rekla, da je kar vredno. Slaba stran tega, ko si sam svoj šef je definitivno občasen padec motivacije in občasna negativna vprašanja tipa;
»Ali je to kaj počnem res ok?«; »Bo to sploh kdo kupil?«; »Bo nama uspelo ali bova po enem mescu prodaje mogla vse dol zapreti?«
Ampak takšno je življenje, skoz gre malo gor in nato spet dol. Podobno kot vreme lahko rečemo, da po vsakem dežju posije sonce. In res se je to popoldne tudi zgodilo. Posijal je sonček in nenadoma se mi je začel zdeti svet bolj pozitiven 😊.
Primož je zaradi izrednih razmer po državi (bojda je v Kranju, okolici Ljubljane in tudi na Štajerskem snežilo) prišel urco prej domov. Sama sem se ravno odpravljala na sprehod s Conorjem, ko naju je na vratih prestregel in predlagal, da sončno popoldne izkoristimo za lahkoten tek do Divaškega letališča.
»Ga boš ti imela na gurtni?«, me je vprašal zaročenec, med tem, ko je Conorja prepričeval, da mu natakne oprsnico. »Pa ajde lahko, da vidim, kako to izgleda«, sem mu odgovorila. Če odštejem prvi tek s Conorjem kakšen dober mesec nazaj (takrat smo uporabili 5 m povodec), z njim na »gurtni« še nisem tekla. »Gurtna« je elastičen povodec, ki ga je naredil Primož iz kitajskega športnega pripomočka. Ena izmed poslovnih idej, ki je še pred prihodom Conorja padla v vodo.
No pa smo šli…na par kilometrov dolg tek. »Noo vidva počasi«, se je zadrl Primož za mano, ko smo začela teči. »Hudiča, to pa ni tako enostavno, sej to te ja vleče kot blesav«, sem mu odgovorila nazaj, med tem, ko je Conor začel teči, kot da smo na dirki. Postopoma sem ga uspela umiriti in tek je postal prav prijeten. Med tekom je bil popolnoma sproščen in fokusiran, torej ni »šajtral« levo in desno. Na letališču sva ga še malce spustila, da se je še dodatno zdivjal.
Canicross kot se med drugim reče teku s psom, kjer te on vleče je izredna zanimiva stvar. Conor je sicer še premajhen oz. premlad, da bi ga izvajali redno, saj se še mora razvit. Občasen kratek tek na navadnem povodcu, kjer te ne vleče, pa mu verjetno v prihodnje ne bo škodil 😉.
