Za menoj, za nami so res prečudoviti dnevi, neke vrste podaljšan vikend oddih. Okej…ne bom lagala, da kar precej k temu navdušujočemu občutku pripomore dejstvo, da je za nama rekorden vikend iz vidika prodaje . »Če ležiš na plaži v Wake Parku Dooplek in ti €, kar cankanjo na račun, je res težko biti slabe volje«, mi je v hecu rekel dober kolega, ko sem mu odgovorila na vprašanje kako nam gre. Ma ja…sej ima prav, res je dober občutek, pa vseeno vprašanje, koliko se ljudje res zavedajo ozadja.

Kljub temu, da je bil vikend, da sva si probala s Primožem načrtno vzeti nekaj dni off, itak da ni šlo. In ne, to ni jamranje, da me nebi kdo tako razumel. Vedno več vas je, naših zvestih kupcev, sledilcev, bralcev. In posledično je tudi več takšnih in drugačnih vprašanj. Odnos s potencialno stranko je nama s Primožem skoraj na istem nivoju prioritetne lestvice kot kvaliteta materiala, produktov. In, ko sediš na plaži v Doopleku, v telefonu pa par vprašanj tvojih potencialnih strank, se ve kdo ima prednost .

In res niti najmanj mi ni težko, ne glede na uro ali dan. Kot me je naučila ena izmed boljših učiteljic marketinga pri nas v Sloveniji Katja Breznik »V svoje stranke se moraš zaljubit, moraš jih imeti resnično rad in potem je marsikaj lažje«…uff…kako je imela prav .

Maturantski ples in kako izgleda žur

Glavni razlog za obisk Maribora je bil maturantski ples mojega brata Jerneja. Pismo, ko sem ga videla zrihtanega in polikanega v prečudoviti modri obleki, skoraj nisem mogla verjeti da gre za 13 let mlajšega »pubeca«, ki ga jaz pri njegovih skoraj 19ih še vedno kličem »mali« . Sej ne, da je za glavo večji od mene…

Globok poklon, vsa čast vodstvu šole srednje Škofijske gimnazije. Da so v teh »čudnih« razmerah uspeli organizirati maturantski ples in maturantom omogočiti ta nepozaben dogodek v njihovem življenju, res vsa čast. Ko sem ob robu plesišča sedala in opazovala mlade, ki so se po dolgih mesecih končno zabavali in družili med seboj…mi je bilo prav toplo pri srcu .

In kaj je vmes počel Conor? Glede nato, da je bil prvič sam v hiši mojih staršev, sva bila na trenutke malce na trnih, češ, kaj nas bo čakalo, ko se bomo sredi noči vrnili domov. Ampak frajer je bil, kot vedno priden.

Nov produkt in moj ljubi Maribor

Starši so se z bratom Jernejem v petek odpravili za dober teden dni na morje in slednje je bilo tudi razlog, da sva s Primožem najino bivanje v Mariboru podaljšala do ponedeljka zvečer. Že od kar pomnim sem oboževala biti sama v tej hiši v Kamnici…okej, nekaj definitivno pripomore bazen (valda, kdo pa ga ne bi imel poleti), pa nasploh ima ta hiša res svetovno energijo. Lani se spomnim sva v tem času s Primožem postavljala na noge najino prvo spletno stran in pasji blog Conor’s Adventure. Pismo, če bi nama kdo rekel, kje bova čez eno leto…. Sej ne vem, če bi ga resno jemala .

V petek sva »v svet« poslala najin nov produkt 40mm ovratnico z ročajem in bila nad odzivom skoraj šokirana. Nisem si mislila, da bodo ovratnice z ročajem med vami tako zelo priljubljene….ampak super, res. Kot nenehno poudarjam, sem lahko samo hvaležna, da nam kljub naši mladosti (uradno je znamka na trgu šele slabe tri mesece) tako zelo zaupate.

Koliko vode mora spit odrasel pes?

Sobota in nedelja je bila namenjena wake-anju in pohajkovanju po Pohorju. Glede nato, da je za nami eden izmed bolj vročih vikendov, verjetno ne rabim posebej razlagat, da je izredno pomembno, da vedno, ko se kam odpravimo vzamemo s seboj tudi vodo za svojega kosmatinca (mi to rešujemo s tem). Bojda se priporoča, da bi naj odrasel pes spil nekje med 40 in 70 mililitrov vode/dan na kg (glede na tale vir). Torej najin Conor bi mogel spiti nekje med 1,4 in 2,4 litra na dan. Hmm zanimivo, na tem mestu se sprašujem, če kdo svojemu psu dejansko meri količino popite vode ?

Aja, ko smo ravno pri zdravju psa. Še kar čakam odgovore vseh štirih naših zavarovalnic, tako, da še bo moglo očitno preteči kar nekaj časa, da bom uspela napisat blog/članek »Katero zavarovalnico izbrati za zavarovanje psa?«…naj zgolj namignem, da so me do sedaj najbolj nekako prepričali na Zavarovalnici Sava . Več pa sledi….upam, da res kmalu.

The post Podaljšan delovni vikend oddih v Mariboru appeared first on Conor's Adventure.

Za nami je izredno pester, sploh pa pohodno naravnan vikend. Zavoljo Conorjeve skorajšnje odraslosti, sva s Primožem začela najinega kosmatinca jemati na praktično vse svoje izlete.

Okej…sej ne, da je bilo teh izletov zadnje čase ogromno . Ampak roko na srce, ko je človek skorajda od jeseni »zaprt« v bajti in se odpravi dva vikenda zapored na izlet, verjemite se zdi, da sem skoraj na novo odkrila Ameriko .

Ni bila Amerika, je bil pa zato hrib Slavnik in Šmarna gora, ki smo jih »osvojili« ta vikend. Sploh slednja me je že nekaj časa mikala. Saj me je zanimalo kaj za boga je na njej tako posebnega, da je med Ljubljančani tako priljubljena.

Slavnik, jabolčni štrudl in pica kot se šika

Sobota je bila namenjena pohodu na Slavnik in osvojitvi Conorjevega prvega malce večjega »brega«. Kljub temu, da je bilo parkirišče precej zabasano z avtomobili in sva s Primožem sprva mislila, da bo vzpon na hrib prej podoben sprehajanju v gneči, se je izkazalo za nasprotno. Med vzponom smo tu pa tam srečali kakšnega pohodnika. Nasploh pa smo uživali v tišini in v osrčju narave.

Sam vzpon na Slavnik ni pretirano zahteven, traja nekje slabo urco, tako, da če ste v neki osnovni kondiciji (beri občasni dnevni daljši sprehodi), bi se mogli brez problemov povzpeti nanj . Štarta se iz vasice Podgorje (518m), do samega vrha (1028m) pa vodita dve glavni poti (bolj in manj zahtevna).

Ne glede nato, katero pot zberete bosta na koncu deležni res čudovite nagrade. »Pismo, sem že pozabila zakaj sem nekoč tako rada hodila po raznih bregih«, sem Primožu očarano rekla, ko sva pri koči na Slavniku stala in čakala na zaslužen jabolčni štrudl ter opazovala prečudovito Slovensko obalo, ki je »ležala« pod nogami v dolini. Jap iz vrha na videz nič kaj posebnega primorskega brega imaš res kaj za videt .

Da o užitku, ko sva ga bila potem deležna, ko sem po dolgih mesecih ponovno lahko spila kavo na terasi sploh ne govorim.

Conor je bil cel čas priden kot mravljica. Kljub gneči na vrhu Slavnika in spuščenemu nemškemu ovčarju pri sosednji mizi (katerega lastniki so se požvižgali na pravila o psih na povodcih), se ni dal pretirano motiti in je slednjega psa zgolj na daleč opazoval. Vsake toliko časa je zacvilil, češ »Zakaj je on spuščen jaz pa ne«, ampak se je hitro umiril in se sprijaznil z usodo.

Šmarna gora, gužva in pasja socializacija

Morda se komu zdi nadvse smešno in za lase privlečeno, ampak nikoli še nisem bila na Šmarni gori. Niti me ni nekaj posebej mikalo, saj me odbijajo točke, kjer se kar tre ljudi. Ampak glede nato, da sama nisem v neki hudi fizični kondiciji (Corona in Conor’s Adventure so naredili svoje ), so mi postali takšni lahki hribčki za vrnitev v mojo staro »fitnes« formo izredno mamljivi. Pa še za Conorja so vsi ti kratki, do eno uro vzponi super primerni, da se malce navadi na hojo v hrib.

Čeprav je Šmarna gora po metrih (669m) precej nižja kot Slavnik, ti zna dati hudiča, sploh, če tempo malce bolj pojačaš . Sploh zadnji makedamski del, je bil v kombinaciji z že skoraj poletnimi temperaturami prav lušten zalogaj.

Ampak ko enkrat prideš gor in vidiš kaki frajerji so ti Ljubljančani, ker imajo takšno razgledno točko tik pred nosom….potem te niti pretirana gneča več tolko ne moti.

Če ne drugega je obisk Šmarne gore s psom tudi super trening za socializacijo, saj lahko srečaš res pester spekter ljudi. Od takih, ki te vprašajo, ali lahko psa pobožaš, do tistih, ki ga zgolj na daleč občudujejo in ti prijazno rečejo »Joj je lep«, do na žalost tudi takšnih, zaradi katerih potem po medijih beremo razne zgodbe o ugrizu.

Kako pa bi ti odreagirala?

Če to bereš in si ženskega spola, daj si prosim nekaj predstavljaj. Hodiš po bregu navzdol (iz npr. Šmarne gore) in pride nenadoma do tebe neznanec. S svojo glavo rine v tvojo, te hoče pobožat po glavi, obrazu in ti reče »Ja pa joooj kako pa si ti lepa…ooo buci, buu«. Kako bi odreagirala ?

Bi ga odrinla, vdarla? Ali bi ga bila vesela?

Ne skrbite, ni Conor nobenega napadel, ugriznil ali česar koli podobnega. Zgolj v živo sva s Primožem videla kako verjetno lahko pride do napada psa na človeka.

Kot rečeno hodimo po makedamski poti, Conor na povodcu kakšnega pol metra pred nama. Ko nam nasproti pride starejši gospod. Cel navdušen gre z glavo direktno proti Conorju »Ja pa joooj kako pa si tiiiii leeep«. In z rokami in z glavo nad psa.

S Primožem sva prebledela, v sekundi sva potegnila psa vstran in gospoda v en glas nagovorila »Joj bog ne daj, brez dotikov«.

Conor se je sicer že sam začel umikat, pa vendar, ko to vidiš v živo, iskreno se res ne čudim zakaj dandanes pride tako pogosto do ugriza psa. Potem na drugi strani pa takoj vprašanje, zakaj pa ne daste gor nagobčnika? Ja pa joj…. Se lahko morda tujo žival pusti pri miru .

The post Osvojitev Slavnika in Šmarne gore appeared first on Conor's Adventure.