Včerajšnji dan je bil dokaj »gostilniško« obarvan, zato vas tudi nisem želela utrujati z opisovanjem obiska ene, druge in tretje gostilne oziroma bara. Zjutraj sva šla na zajtrk v Nano (mimogrede, meni osebno najboljši zajtrk v mestu ) in na sestanek z Jernejem. To je tisti frajer, ki spletno stran Conor’s Adventure postavlja na malce višji nivo, kot je sedaj. No pol je sledilo praznovanje maminega rojstnega dne, pa dobro kosilo in še boljša torta, pa dosti vina…..hja pa smo tam. »Napokani« dobre hrane do mrtvega . Conor je bil cel čas »gostilniških« obiskov izredno priden in potrpežljiv, praktično smo na trenutke pozabili, da ga imamo, saj je pod mizo slinil svoj kos ploščice . Za potrpežljivost se mu je Primož zvečer »odkupil« z doolgim sprehodom ob reki Dravi in igranjem z žogico, jaz pa sem odšla v mesto (spet) na pijačo in druženje s kolegicami .

Včerajšnje kalorije od hrane in pijače je bilo potrebno nekako spraviti ven, zato je bilo wake-anje več kot dobrodošlo .

Ampak ja…kot sem jamrala že pred tedni, kljub temu, da sva se potrudila biti v parku dokaj hitro, ob 10ih zjutraj, je bila nora gneča. Komaj sva uspela najti nek »miren« kotiček, kjer ne bi vsak, ki bi imel 5 sekund časa silil in gnjavil Conorja, med tem, ko bi midva wake-ala.

Žal nisva mogla preprečiti občasnih »provokacij« drugih spuščenih psov. Da o pripetljaju, ko je nek xy spuščen labradorec »mrtvo hladno« prišel k našim stvarem in pojedel pol Conorjevih briketov iz naše pasje torbice, sploh ne govorim. »Mislim, kaj folk se res ne zaveda, da lahko njihov spuščen pes poje tudi kaj neužitnega?«, sem se jezila in mirila Conorja. Tudi Primož je lastnike prebadal z očmi. »Ne vem Pia….jaz se bolj sprašujem, kaj bodo ti lastniki vseh teh spuščenih psov naredili, ko jim bo psa enkrat en zavezan pes ugriznil?«.

Imel je prav, po parku so trenutno tekali okoli trije, štirje psi…vsi spuščeni. Edino Conor je bil zavezan. Valda ga je vsak prišel povohat in naš je začel lajat kot zmešan. Sprašujem se kaj bi bilo, če bi bil večji in bi drugače odreagiral? No bolje, da sploh ne razmišljam o takšnem scenariju .

Sva pa tudi njemu privoščila malce vodnih aktivnosti in sicer, ko sem po padcu v vodo (ni mi uspel trik na objektu) priplavala do majhnega plastičnega pomola, mi je nasproti priplaval »vodni pes«. Jap…nisem mogla verjeti, da je šel kar sam v vodo, se delno povzpel na mojo plavajočo wake-desko in z menoj odplaval do pomola, na katerega pa ni in ni mogel splezati. Jooj je bil luštkan, ker mu je nenehno drselo …bogec mali.

Resnično je bil dober občutek, biti po kakšnih slabih dveh mesecih ponovno na moji »biserki« (ime deske). Odkar je karantena na Hrvaškem in ne moreva v Poreč ter ne živim več v Mariboru wake-anje res noro pogrešam. Zahvaljujoč resnično nori gneči težko rečem, da sem se danes v teh dveh urah ne vem kako navozila, saj sem večino časa porabila za stanje v vrsti. Upam, da se stanje čez par tednov, ko prideva ponovno umiri in si bom lahko dala malce več duška .

The post Čas za wake-anje, čofotanje 💦 in klasično »gnjavljenje« spuščenih psov appeared first on Conor's Adventure.

Ne vem koliko redno berete najin blog, ampak v upanju da ga, potem veste, da imam od vseh poletnih športov najraje wake-anje. Žal letošnje okoliščine niso najbolj naklonjene temu športu, saj sem na svoji »biserki« (ime moje deske za wake) stala največ trikrat . Najprej sva na koncu maja mogla odpovedati klasično »uverturo« v sezono wake-anja v Poreču, saj so bili hoteli zaradi korona-krize zaprti, potem je pa v najin dom prišel Conor in sej vemo…življenje malce obrnil na galvo juhu….

Skratka, danes je bil tisti dan, ko sva si rekla, da si ga vzameva bolj na »easy«. Brez hitenja in kakršnih koli drugih planov ter greva samo wake-at v Dooplek. Prideva tja, ob 12ih, ko v wake-parku (če sodim po starih časih iz lanske sezone) ne bi smelo biti skoraj nobenega.

Aha…veš kje, žal so ti časi minili. Ne, da nisva dobila prostora na ploščadi pri wake-liftu (kjer se štarta), še gostinski del je bil tako nabito poln, da sva komaj dobila zadnjo mizo. Conor se kot običajno, dokaj hitro zlekne pod mizo. Moram rečt, da kljub dejstvu, da mu hoja na popuščenem povodcu v urbanem okolju ne gre najbolje od rok, pa je čisto druga pesem, ko se v javnosti usedemo za mizo. Takrat se precej hitro umiri in nama s Primožem pusti, da se ukvarjava drug z drugim in ne zgolj z njim.

Si naročiva pijačo in strtega srca opazujem ogromno gnečo, ki se vije od »lifta« (vstopa na vlečnico). »Pismo Primož sej ne vem, če mi je za stat v tej gužvi…plus sej še Conorja nimava kam za dat, ko so vsi ležalniki s senco zasedeni«, sem pojamrala dragemu. Tako sva sedela dobro urco in molila, da se ljudje »spakajo na nedeljsko kosilo«.

Ob pol dveh, ko je tudi nama že začelo krulit, so morali vlečnico zaradi težave z enim izmed plavajočih objektov celo za nekaj časa izklopiti in težavo odpraviti. »Nič Pija…to je očitno znak, da danes ne bo nič, pridi te povabim na kosilo v Celje in potem še na tvoj kurtoš v Ljubljano«, je Primož zaključil najino čakanje in mi med drugim obljubil, da me naslednji vikend pelje na wake-anje v Poreč.

Jah tisti lepi časi, ko nas je bilo v Doopleku zgolj par in smo se med seboj vsi poznali, so očitno minili. Čeprav je park resnično čudovito urejen, je za moj okus preveč komercialno naravnan, zaradi česar je izgubil vso domačnost. Ampak treba je razumeti tudi lastnike, od parih ljudi bi slednji park težko preživel .

Preostanek popoldneva sva se posvetila Conorju in njegovemu navajanju na urbano okolje. Spoznal je center Celja in Ljubljane. Težko bi rekla, da se je vzorno obnašal, saj je vlekel in vohal, kot, da mu gre za življenje. Opazila sva tudi, da ima nor »pik« na golobe. Ko ga zagleda, pozabi na ves svet okoli sebe.

Iskreno ne morem ravno reči, da je hoja s Conorjem po mestu ne vem kako sproščujoča, nasprotno prej bi rekla izjemno naporna. Po eni strani ga ne moreš nenehno cukati in vleči, češ »ne vleči«, prav tako ne moreš v eno ponavljati besede kot so »pooočaaasi«, ali »Conor ne vleči«, ali pa »fuj to«, saj so vse to samo prepovedi in bo pes postal še bolj živčen in frustriran. Vseeno moraš spraviti psa tudi v pozicijo, da naredi nekaj prav in ga potem še izdatneje pohvaliti.

Glede na videno in doživeto danes, nas v prihodnje čaka še precej trdega dela. Jah…tako je, ko pride podeželčan v mesto….postane euforičen ..haha

The post Bilo je nekoč v Doopleku… appeared first on Conor's Adventure.

Dopoldne sem si »izprosila« nekaj časa zase, kar pomeni, da je Primož »pazil« Conorja, med tem, ko se je »igral« spletnega programerja, jaz pa sem se s kolegico Savino odpravila do koče Luka na Pohorju. Kot se za ženske, ki se nista videli dober mesec spodobi, sva »lapale kot usekane«.  Sej ne vem niti kdaj sva prišli gor in dol. Sprehod v breg mi je resnično dobro del, saj sem se domov vrnila, kot prerojena. Tudi Primož je bil izredno dobre volje, saj mu je uspelo precej nevšečnosti na najini spletni strani odpraviti. »Uff…no mogoče bomo res šli danes live«, sem si mislila, med tem, ko sva se vozila k babici pod Pohorje.

Iskreno sej ne vem koga je bila bolj vesela, mene ali Conorja haha…. Kosilo je bilo kot vedno pri njej, naravnost odlično, za prste oblizat. Pismo, če bom jaz znala v njenih letih vsaj pol tako dobro kuhat, takoj podpišem . Conor je bil kot običajno priden. Oz. še bolj priden kot običajno »Kaj, če bi midva doma tudi poslušala domačo govejo muziko, glede nato, da ga očitno uspava in umirja?«, me je vprašal Primož, ko sem vase basala že drugi kos domačega štrudla. »Ehmm…ti to resno?«, sem mu s polnimi usti zamomljala nazaj, babica pa dedek pa sta se samo krohotala.

Sledil je obisk wake-parka Duplek. Sama wake-am nekje od leta 2017, ampak daleč od tega, da sem nek hud profi. Načeloma mi ni problem iti na večino plavajočih ovir (objekotv), ki jih imajo, ampak ker sem letos wake-ala zgolj 1x, sem bila danes raje bolj previdna. Vseeno nimam želje par dni pred dopustom stakniti kakšne poškodbe .

Je bil pa obisk Dupleka, zato dosti večji izziv za Conorja, saj je resnično »mrgolelo« takšnih in drugačnih motečih dejavnikov v podobi množice ljudi vseh starosti, pa spuščenih psov, glasne glasbe in »čudno« oblečenih ljudi (beri wake-arjev). Ampak tudi tale izziv smo lahkotno prenesli. Gospodiča je seveda vse zanimalo, ni pa bil pretirano energičen ali celo živčen. Vsake toliko časa sva morala kakšnemu mimoidočemu dopovedat, da ne pustiva božanja in zakaj ne, ampak ok . Smo se že navadili. Priznam je pa (vsaj meni) resnično zoprno to razlagat najinim znancem, ker imam nekako občutek, kot da takoj izpadem »neka čudna pasjeljubka«. V praksi namreč nimaš ravno dosti časa dopovedovat, da božanja ne puščaš in zakaj ne, saj se ljudje ob pogledu na psa avtomatično raznežijo češ »jooooj kako je luban/lep« + že stegnejo roko, da bi ga pobožali. In potem prideta »grda« Pia ali Primož in psa potegneva vstran, ali pa rečeva »ne dovoliva božanja«. Temu običajno sledi presenečen ali nejevoljen pogled in vsako dodatno razlaganje v stilu zakaj ne pustiva božanja je običajno brezpredmetno, ker nas ljudje že čudno gledajo .

In zvečer?..jaaa… Spletna stran Conor’s Adventure je uradno zagledala luč sveta in je bila toliko pripravljena, da smo lahko šli na Instagramu s prvo objavo »live«. Odločila sva se, da bova zavoljo tujih obiskovalcev, na Instagram profilu komunicirala v angleščini. Ja vem, morda ne bi bilo slabo bloga že od začetka pisati v angleščini. Žal sama ne sodim med tiste »srečneže«, ki so jim tuji jeziki mala malca. Dokaj dobro govorim tako angleško, kot nemško, ampak pisanje v tujem jeziku je nekaj čisto tretjega. Primož je sicer kar se angleščine tiče, mini poliglot, ampak nad pisanjem žal ni tako navdušen kot jaz ….skratka, za zdaj bo dnevni blog kar lepo v slovenščini in Instagram v angleščini. Kako se bodo zadeve odvijale v prihodnje pa bomo videli.

The post Obisk babice, wakeanje in gremooo livee 😊 appeared first on Conor's Adventure.