Nedelja, 16.8.2020, dan 69
Ne vem koliko redno berete najin blog, ampak v upanju da ga, potem veste, da imam od vseh poletnih športov najraje wake-anje😍. Žal letošnje okoliščine niso najbolj naklonjene temu športu, saj sem na svoji »biserki« (ime moje deske za wake) stala največ trikrat ☹. Najprej sva na koncu maja mogla odpovedati klasično »uverturo« v sezono wake-anja v Poreču, saj so bili hoteli zaradi korona-krize zaprti, potem je pa v najin dom prišel Conor in sej vemo…življenje malce obrnil na galvo 😊 juhu….
Skratka, danes je bil tisti dan, ko sva si rekla, da si ga vzameva bolj na »easy«. Brez hitenja in kakršnih koli drugih planov ter greva samo wake-at v Dooplek. Prideva tja, ob 12ih, ko v wake-parku (če sodim po starih časih iz lanske sezone) ne bi smelo biti skoraj nobenega.
Aha…veš kje, žal so ti časi minili😟. Ne, da nisva dobila prostora na ploščadi pri wake-liftu (kjer se štarta), še gostinski del je bil tako nabito poln, da sva komaj dobila zadnjo mizo. Conor se kot običajno, dokaj hitro zlekne pod mizo. Moram rečt, da kljub dejstvu, da mu hoja na popuščenem povodcu v urbanem okolju ne gre najbolje od rok, pa je čisto druga pesem, ko se v javnosti usedemo za mizo. Takrat se precej hitro umiri in nama s Primožem pusti, da se ukvarjava drug z drugim in ne zgolj z njim🙃.
Si naročiva pijačo in strtega srca opazujem ogromno gnečo, ki se vije od »lifta« (vstopa na vlečnico). »Pismo Primož sej ne vem, če mi je za stat v tej gužvi…plus sej še Conorja nimava kam za dat, ko so vsi ležalniki s senco zasedeni«, sem pojamrala dragemu. Tako sva sedela dobro urco in molila, da se ljudje »spakajo na nedeljsko kosilo«.
Ob pol dveh, ko je tudi nama že začelo krulit, so morali vlečnico zaradi težave z enim izmed plavajočih objektov celo za nekaj časa izklopiti in težavo odpraviti. »Nič Pija…to je očitno znak, da danes ne bo nič, pridi te povabim na kosilo v Celje in potem še na tvoj kurtoš v Ljubljano«, je Primož zaključil najino čakanje in mi med drugim obljubil, da me naslednji vikend pelje na wake-anje v Poreč.
Jah tisti lepi časi, ko nas je bilo v Doopleku zgolj par in smo se med seboj vsi poznali, so očitno minili😔. Čeprav je park resnično čudovito urejen, je za moj okus preveč komercialno naravnan, zaradi česar je izgubil vso domačnost. Ampak treba je razumeti tudi lastnike, od parih ljudi bi slednji park težko preživel 😊.
Preostanek popoldneva sva se posvetila Conorju in njegovemu navajanju na urbano okolje🐶. Spoznal je center Celja in Ljubljane. Težko bi rekla, da se je vzorno obnašal, saj je vlekel in vohal, kot, da mu gre za življenje🙈. Opazila sva tudi, da ima nor »pik« na golobe🕊. Ko ga zagleda, pozabi na ves svet okoli sebe.
Iskreno ne morem ravno reči, da je hoja s Conorjem po mestu ne vem kako sproščujoča🙄, nasprotno prej bi rekla izjemno naporna. Po eni strani ga ne moreš nenehno cukati in vleči, češ »ne vleči«, prav tako ne moreš v eno ponavljati besede kot so »pooočaaasi«, ali »Conor ne vleči«, ali pa »fuj to«, saj so vse to samo prepovedi in bo pes postal še bolj živčen in frustriran. Vseeno moraš spraviti psa tudi v pozicijo, da naredi nekaj prav in ga potem še izdatneje pohvaliti🙃.
Glede na videno in doživeto danes, nas v prihodnje čaka še precej trdega dela. Jah…tako je, ko pride podeželčan v mesto….postane euforičen 😊..haha
