Načeloma sva se oba s Primožem v zadnjih tednih oz. recimo kar mesecih nekako poskušala izogibat pretiranemu gledanju večernih poročil, pa branju 101 novice o Coroni…aja pa v zadnjem času tudi o ameriških volitvah in vseh možnih prevarah okoli njih .

Ampak….

Vsi smo ljudje in vsi smo krvavi pod kožo. Sploh, ko človek dela od doma in njegovo delo vključujejo tudi razna socialna omrežja, je hudičevo težko se od vsega izolirat. Oz. moraš biti res karakter. No jaz žal nisem.

In čez čas začne vsa situacija, ko si na nek način »ujet« v hiši (ja vem, res mi je težko, ker sem zaprta v hiši, s čudovito okolico ) in že dober mesec dni nisi videl domačih malce »najedati«. Pa vsaki dan nehote prebereš 101 slabo novico, pa nenehno kreganje in obtoževanje ter tožarjenje zdaj leve in desne strani, pa vsaki dan nova teorija zarote, pa zgražanje ljudi nad zadevami, ki sploh ne obstajajo, oziroma so plod zavajajočega poročanja naših (se opravičujem izrazu ampak ne morem drugače) »podn« medijev….itd..

Pa ne me prosim razumet, da jamram…ker v primerjavi z mnogimi drugimi, ki so izgubili službo, bodo mogli zapret svoje podjetje, odpustiti ogromno ljudi, ali delajo (oz. bolj primeren izraz je hudičevo garajo )v zdravstvu oziroma jim je Corona »ubila« svojca…meni na drugi strani res ni niti malo hudo.

Zgolj razmišljam na glas in …okej…morda tudi malce tarnam, da življenje v tako nesigurnih časih res ni prijetno.

S Primožem denimo nisva letos niti rezervirala datuma poroke za drugo leto…. Ker preprosto ne veva kako sploh bo. Po eni strani se je tri četrt porok prestavilo na drugo leto, pa tukaj bodo gostinci, ki bodo zaradi večjega povpraševanja še bolj nabijali cene itd. Poleti sva se pogovarjala, da bova popuste ob »black fridayu« izkoristila za nakup poročnega potovanja drugo leto. Aja? Resno? Kako že? Mislite, da si upava zapravit par 1000 € za nekaj, za kar sploh ne veva, ali bo drugo leto možno izkoristiti?

Mene osebno je precej začelo psihirat pomanjkanje druženja. Ko gledaš stare filme, denimo pred dnevi Oceanovih 11, ali 12 in opazuješ kako so se ljudje včasih družili, žurali, se zabavali.

Pa danes gledam spomine za nazaj, ko je Sv.Martin mošt spremenil v vino in sem s prijateljicami nazdravljala na Trgu Leona Štuklja v Mariboru. V zraku pa vonj po kuhanem vinu, pečenem kostanju, pečenih klobasah itd.

In danes?

Gledam skoz okno in se sprašujem koliko časa še? Boli me, ker slišim vedno več žalostih zgodb o Coroni, pa da je virus daleč od nedolžnega (res je eni imajo srečo) in se sprašujem, koliko časa bo še moja družina varna? Svinjsko me je strah za vse moje babice in dedke…. Vem ja, lahko sem srečna, da imam pri skoraj 32ih še vse štiri žive. Vem. In cenim to.

Sploh pa me boli, ker vidim kakšna družba smo postali, da nam je vseeno za sočloveka. Sprašujem se zakaj ne moremo tako kot včasih ob športnih uspehih naših športnikov, ali lani ob zbiranju denarja za Krisa….stopiti skupaj? Vsi smo v istem »dreku«. Eni žal res konkretno, drugi za enkrat precej manj. Pa vseeno….virus ne izbira.

In dajmo stisnit zobe, spoštovat ukrepe, biti več doma in potrpet…. Da bomo drugo leto lahko ponovno brez skrbi nazdravljali Sv. Martinu in se bova lahko s Primožem enkrat v prihodnje končno poročila .

The post Največji štajerski praznik…in kako dolgo še? 😓 appeared first on Conor's Adventure.

Dolgo časa sem premišljevala ali naj pišem o tem, ali naj pozabim, po domače povedano »pometem pod preprogo«. Včasih človeku preprosto popustijo živci in ne, za to ni opravičila. Ampak, ko se pomiri in pogleda nazaj, je na žalost že prepozno.

Skratka, danes sem Conorja prvič od kar ga imava pretepla.

Sej ne morem verjet kaj pišem. Še Primoža sem vprašala, ali naj res pišem o tem, ker vem, da bom sprožila ogromno mero zgražanja, neodobravanja…skratka vsega možnega negativnega. Ampak Primož mi je odgovoril kratko in jedrnato, »Pija, nisva rekla, da bova iskrena? Tudi, ko gre za faile? Sej veva oba, da to ni prav. Da si šla proti svojim načelom, ampak človek si. Delaš napake. Daj jih zdaj še javno priznaj«.

No in sem jo….

Da opišem situacijo. Pridem na balkon in vidim pogrižen Crocs, ono totalka. Pri sebi se nasmehnem in si rečem »Pija tele, prav ti je kaj pa si pustila Crocse spet na tleh, namesto, da bi jih odmaknila«. Vprašam Conorja, kaj je bilo, ampak nisem ga skregala, saj sem vedela, da je napaka moja.

Takoj zatem pride sosedov pes, se nekaj naganjata skozi ograjo balokna. Ga pokličem v hišo in mu ukažem, naj gre na svojo posteljo. No…tukaj se je začela komedija oz. kasneje grozljivka. Pes je začel noro trmarit, da on pa že ne bo šel v svojo posteljo. Se uleže zraven. Jaz pa trmasta.

Kar je sledilo, me je sprva šokiralo, nato pa …kot sem rekla, ko ti živci popolnoma popustijo. Pes še kar trmari, da ne bo šel na svojo posteljo in gre na sredino dnevne in začne počasi lulat. Jaz ga prvo sekunda gledam kot zabodena, nato se zaderem nanj in gre v svojo kletko, kjer svojo potrebo nadaljuje, jaz takrat že konkretno v rdečem…se še bolj zaderem nanj, no pa je šel še malo v jedilnico »počepnit«, pa malce po hodniku, pa seveda na predpražnik pri vhodnih vratih…skratka polulal je pol hiše. Priznam utrgalo se mi je….scotala sem ga, ga pošteno skregala, se drla nanj, da je to FUJ in NE…in bog ve kaj še vse.

Valda mi v tistem trenutku ni pomagalo nobeno znanje, nobeno od 100ih prebranih člankov in knjig o puberteti, o strahu psa, o bog ve kaj še vsem…. V tistem trenutku bi ga najraje nekam zabrisala.

Zaprla sem ga ven na balkon in se spravila čistit nered. Moj pulz je bil po pol ure čiščenja še vedno nekje v rdečem, ampak počasi se je začela oglašati slaba vest. Bolj se je moj pulz umirjal, bolj je slaba vest nabijala. In to konkretno. Res mi je postalo…no in še mi je noro BAD .

Mešanica slabe vesti, jeze na sebe, češ da se ne morem kontrolirat, kot tudi sramu, da se lahko tako spustim iz vajeti, me je razjedala cel dan. Če tudi sem se psu opravičila takoj, ko sem nered pospravila…nekako vem, da bo to zagotovo imelo vpliv na najin odnos.

Najbolj bedno pri vsem pa je dejstvo, da je preostali del dneva minil res super, ful je bil priden med treningom, pa šla sva v Sežano, kjer sva ponovno vadila hojo na popuščenem povodcu, fotografirala sem ga itd.

Skratka kaj naj rečem….vem, da nasilje ni in nikoli ne bo rešitev, kot tudi da zanj ni opravičila. Resnično upam, da me zaradi tega ne obsojate oz. da se vam najin blog ni »zasral«, ampak glede na dejstvo, da je bil slednji zastavljen kot »medij, kjer bomo govorili iskreno o vzgoji, se mi je zdelo prav, da z vami delim tudi enega izmed svojih največjih »vzgojnih failov« do sedaj.

The post Dajmo čim prej pozabit ta dan 😢 appeared first on Conor's Adventure.