Sreda, 14.10.2020, dan 128
Dolgo časa sem premišljevala ali naj pišem o tem, ali naj pozabim, po domače povedano »pometem pod preprogo«🙄. Včasih človeku preprosto popustijo živci in ne, za to ni opravičila. Ampak, ko se pomiri in pogleda nazaj, je na žalost že prepozno.
Skratka, danes sem Conorja prvič od kar ga imava pretepla😑.
Sej ne morem verjet kaj pišem. Še Primoža sem vprašala, ali naj res pišem o tem, ker vem, da bom sprožila ogromno mero zgražanja, neodobravanja…skratka vsega možnega negativnega. Ampak Primož mi je odgovoril kratko in jedrnato, »Pija, nisva rekla, da bova iskrena? Tudi, ko gre za faile? Sej veva oba, da to ni prav. Da si šla proti svojim načelom, ampak človek si. Delaš napake. Daj jih zdaj še javno priznaj«.
No in sem jo…. 😑
Da opišem situacijo. Pridem na balkon in vidim pogrižen Crocs, ono totalka. Pri sebi se nasmehnem in si rečem »Pija tele, prav ti je kaj pa si pustila Crocse spet na tleh, namesto, da bi jih odmaknila«. Vprašam Conorja, kaj je bilo, ampak nisem ga skregala, saj sem vedela, da je napaka moja.
Takoj zatem pride sosedov pes, se nekaj naganjata skozi ograjo balokna. Ga pokličem v hišo in mu ukažem, naj gre na svojo posteljo. No…tukaj se je začela komedija oz. kasneje grozljivka😢. Pes je začel noro trmarit, da on pa že ne bo šel v svojo posteljo. Se uleže zraven. Jaz pa trmasta.
Kar je sledilo, me je sprva šokiralo, nato pa …kot sem rekla, ko ti živci popolnoma popustijo. Pes še kar trmari, da ne bo šel na svojo posteljo in gre na sredino dnevne in začne počasi lulat. Jaz ga prvo sekunda gledam kot zabodena😳, nato se zaderem nanj in gre v svojo kletko, kjer svojo potrebo nadaljuje, jaz takrat že konkretno v rdečem…se še bolj zaderem nanj, no pa je šel še malo v jedilnico »počepnit«, pa malce po hodniku, pa seveda na predpražnik pri vhodnih vratih…skratka polulal je pol hiše. Priznam utrgalo se mi je….scotala sem ga, ga pošteno skregala, se drla nanj, da je to FUJ in NE…in bog ve kaj še vse😵.
Valda mi v tistem trenutku ni pomagalo nobeno znanje, nobeno od 100ih prebranih člankov in knjig o puberteti, o strahu psa, o bog ve kaj še vsem🤦🏼…. V tistem trenutku bi ga najraje nekam zabrisala.
Zaprla sem ga ven na balkon in se spravila čistit nered. Moj pulz je bil po pol ure čiščenja še vedno nekje v rdečem, ampak počasi se je začela oglašati slaba vest. Bolj se je moj pulz umirjal, bolj je slaba vest nabijala. In to konkretno. Res mi je postalo…no in še mi je noro BAD 😥.
Mešanica slabe vesti, jeze na sebe, češ da se ne morem kontrolirat, kot tudi sramu, da se lahko tako spustim iz vajeti, me je razjedala cel dan. Če tudi sem se psu opravičila takoj, ko sem nered pospravila…nekako vem, da bo to zagotovo imelo vpliv na najin odnos.
Najbolj bedno pri vsem pa je dejstvo, da je preostali del dneva minil res super, ful je bil priden med treningom, pa šla sva v Sežano, kjer sva ponovno vadila hojo na popuščenem povodcu, fotografirala sem ga itd.
Skratka kaj naj rečem….vem, da nasilje ni in nikoli ne bo rešitev, kot tudi da zanj ni opravičila. Resnično upam, da me zaradi tega ne obsojate oz. da se vam najin blog ni »zasral«, ampak glede na dejstvo, da je bil slednji zastavljen kot »medij, kjer bomo govorili iskreno o vzgoji, se mi je zdelo prav, da z vami delim tudi enega izmed svojih največjih »vzgojnih failov« do sedaj😢.
