Še dva meseca naju loči do trenutka, ko bo najin kosmatinec upihnil prvo svečko. Takrat ga bova lahko počasi začela jemati s seboj na daljše izlete v hribe, česar se resnično veselim.

Slednje je za zdaj tudi razlog, da ga ob obisku mojih staršev v Maribor večinoma ne vzameva s seboj, saj ga med najinim »pohodom« na moje ljubo Pohorje nimava kam dati. Po drugi strani pa žal hiša mojih staršev ni najbolj primerna za psa, sploh pozimi, saj je po celi hiši talno gretje plus »hoch glanz« parket. Verjetno razumete, da Conorju res ni niti najmanj prijetno bivati v hiši, kjer mora nositi copatke in so tla že v osnovi malce bolj »topla«…

No in tako, sva tale vikend ponovno preživela sama v Mariboru, med tem, ko je Conor delal družbo Rajkotu (Primožev oče). Glede na prejeto fotko, ki mi jo je Rajko poslal v soboto sta se mogla imeti prav fajn, saj sta delala »kućo« za Conorjev zunanji boks. Verjetno se še spomnite nekaj mesecev nazaj, ko smo »otvorili« Conorjevo zunanje stanovanje. Stanovanje zato, ker je njegov zunanji boks tako velik kot kakšna garsonjera, meri namreč 25m2. Vem ja….malce sva pretiravala, pa vendar, če imaš okoli hiše ogromno prostora, zakaj pa ne.

Žal nama do danes še ni uspelo najti časa za gradnjo kuće, ki je praktično nujna oprema za vsak pesjak. No…pa naju je rešil Rajko in Conorju čez vikend zgradil »mini vilo« . Kot vidite iz fotografije je poskrbel tudi za izolacijo v primeru, če bi mogel kosmatinec ob kakšnem hladnejšem vremenu dlje časa počakati v boksu, ko nas ne bi bilo doma.

Na drugi strani države, pa sva midva s Primožem vikend preživela dokaj ležerno, poleg nujnega obiska Pohorja, sva se doma »nažirala« maminih domačih krofov. Res hudo življenje….

Ob vrnitvi domov, sva se ustavila pri najinem dobavitelju, kjer sva prevzela končne komplete za šolanje psa. Zakaj so slednji tako posebni izveste več v naslednjih dneh, ko bom najine sledilce na Facebooku prosila, da nama pomagajo izbrati končno barvo . Prvič bova tako javnosti pokazala fotografije najinih torbic za priboljške, ki so trenutno v različnih barvah.

Ob vrnitvi domov je Conorju, ko naju je po dveh dneh ponovno zagledal skoraj odpadel rep. Vedno znova sem ganjena ob njegovem pristnem veselju, ko naju zagleda po »daljši« odsotnosti. Tokrat sva imela zanj tudi mini darilce, piskajočo žogico s smešnim vzorcem zob narisanih na njej. Omenjeno žogico sem mu želela že večkrat kupiti, saj mi je zaradi vzorca posebej smešna . Našla sva jo v trgovini Kosmatinčki, kjer sva se v petek na poti proti Mariboru ustavila, saj sva potrebovala novo zalogo hrane, priboljškov in žvečk.

Med brskanjem po trgovini sem zagledala omenjeno žogico in prav komaj čakala, da jo pokažem Conorju. Žal pa ta naš kosmatinec ni bil ne vem kako navdušen nad njo. Okej…sej se je igral z njo, ni pa bilo nekega hudega navdušenja . Na koncu se je bolj zadovoljil z Naturavetal govejo žvečilko (posušena koža glave goveda)….

Nič novega glede na njegovo požrešnost .

The post Piskajoča žogica za Conorjevih 10 mesecev appeared first on Conor's Adventure.

Običajno smo v začetku leta vsi pridni. Sej veste novoletne zaobljube, pa začnemo telovadit, pazimo kaj jemo, pa zgodaj se vstajamo itd.. Skratka probamo biti pridni in produktivni kolikor je le možno. Aha veš kje…letos sem jaz že prvi delaven teden pogorela na polni črti.

Danes sem imela sestanek s svojo računovodkinjo v Kopru in gladko sem prespala jutranjo budilko ob 6.30 in odprla oči šele dobro uro kasneje. Najbolj je zaradi moje »zaspanosti« nasrkal Conor, saj je dobil zgolj 10 min sprehod, nato pa je mogel eno uro preždet v avtu med tem, ko sem jaz z računovodkinjo urejala vse stvari v zvezi z mojim s.p-jem.

Glede nato, da pes že dolgo ni bil v mestu, sem si rekla, ajde…ga vzamem s seboj. Njegov transportni boks spet ni tako mali in psu je v njem dokaj udobno. Ko sem prišla po dobri uri spet k avtu in odprla prtljažnik, iskreno nisem dobila občutka, da je Conorju v tem času kaj manjkalo. Pogledal me je v stilu »ohh..si že nazaj« in skočil iz avta.

Odpravila sva se v mesto in vmes malce vadila hojo na popuščenem povodcu, pa hojo v položaju poleg, kot tudi hojo čez cesto. Ne vem, če sem vam že omenila, ampak Conorja imamo naučenega, da se vsakič, ko pridemo do ceste usede. Žal še tega ne počne sam od sebe, ampak mu moramo vsakič zaklicati »cesta«, nakar se takoj usede in počaka, dokler ne prečkamo ceste.

Čeprav v zadnjih mesecih v mesto s Conorjem ne zahajamo ravno pogosto, mu hoja na popuščenem povodcu ne dela nobenih težav. Se pa seveda opazi, da pes v mestu ni popolnoma sproščen, saj ga hitro zmoti kakšen kolesar, ali več ljudi na kupu, da o golobih sploh ne govorim. Golobi so verjetno edina stvar, ki Conorja resnično »mantrajo«, če se lahko tako izrazim. Če bi bilo po njegovo bi jih neprestano preganjal. Ampak zanimivo, da galebe in drugo perjad pa pusti pri miru. Če ne drugega potem veva, da z njim v Benetke verjetno ni pametno iti…haha

Po urci sprehajanja po Kopru sva se odpravila nazaj proti avtu. Na trenutke se nisem mogla znebiti občutka, da naju nekateri ljudje prav opazujejo oz. se drugi od naju odmikajo. Isto se mi je dober teden nazaj zgodilo v Mariboru, ko sva se s Primožem sprehajala po parku. Nisem se mogla znebit občutka, da folk buli v naju oz. v Conorja. Parkrat se je celo zgodilo, da so se ljudje ustavili in počakali, da smo šli mimo ter nato nadaljevali svojo pot. Ob takšnih situacijah se nehote vprašam, ali Conor zgleda tako strašno, kar se mi zdi skoraj nemogoče, ker pes meni niti malo ne izgleda agresiven. Ali pa velja belgijec v javnosti za nevarno pasmo, ki »grize vse povprek«. Ne vem…meni se zdi to v vsakem primeru smešno in absurdno…

Zvečer smo se vsi trije, kot prava družina odpravili v naš nov home gym. Če se spomnite, sem pred dnevi govorila o tem, da sva čez praznike s Primožem preuredila podstrešje v domač fitnes. Prej popolnoma golo in malce »zapuščeno« podstrešje, danes izgleda popolnoma drugače.

Tudi Conorju je bilo očitno všeč, saj je veselo skakal po prostoru gor in dol. Nato se je zleknil poleg mene na tla in me opazoval med tem, ko sem telovadila. Vsake toliko časa je prišel do mene, češ »čohaj me«. Lahko si mislite, koliko sem imela miru med telovadbo…haha… No še sreča, da imamo za takšne priložnosti goveje žvečilke (posušena koža glave goveda) od Naturavetal-a. Pes je bil srečen, midva pa tudi, saj sva lahko v miru dokončala trening.

The post Obisk Kopra in prva »skupna« telovadba appeared first on Conor's Adventure.

»Ej Pija moram ti povedat, da je bil kakec prej kot iz knjige«, me je razveselil Primož med kuhanjem jutranje kave. Vem ja….morda se sliši izredno absurdno, da dajema z zaročencem toliko »poudarka« na pasji kakec…ampak, ne boste verjeli žal ta dokaj smrdeč odpadek pove ogromno o stanju vašega psa.

Smešno ali pa tudi ne, sama odkar smo dobili Conorja redno, budno spremljam kako, koliko in kaj izloča. Slednje se mi zdi pri mladičih še toliko bolj pomembno, ker vseeno še  niso tako 100% odporni (morda se motim) kot odrasli psi in lahko skozi blato hitro ugotoviš, če kaj ni ok. Plus zavedat se moremo, da pri mladiču večkrat »eksperimentiramo« s hrano, marsikaj dobi prvič in je zato treba biti pozoren, ali mu slednja stvar odgovarja oz. ne.

Žal je bilo najino veselje kratkotrajno, saj se je že čez par ur zadeva poslabšala v vnovično drisko. Situacija me je popolnoma znervirala, saj mi preprosto ni in ni bilo jasno, kako lahko pes zjutraj kaka »šolsko«, nato pa se čez par ur vse podre.

Ne glede nato, kolikokrat sva preanalizirala prejšnje dni, sva konstantno prišla do zaključka, da je Conorjevo trenutno stanje zagotovo povezano z včerajšnjim bruhanjem. Sama pri sebi sem upala, da ni delni krivec tudi četrtkova in petkova žvečilka…ampak…glede nato, da so se težave pojavile komaj v soboto po omenjenem jutranjem bruhanju, sem bila mnenja, da žvečilka le ni kriva. Tudi danes sva ga dala na »mini« dieto – dobil je zgolj polovico predpisane količine hrane -, ga čim več spodbujala k pitju vode (da ne bi prišlo do dehidracije) in mu po hrani 3x stisnila 2 ml ProLac-a.

Najbolj čudno (hvala bogu), pa je bila energičnost psa, saj se je obnašal, kot da z njim ni praktično nič narobe ….pustimo podrobnost, da je lulal dvojno , če me razumete kaj mislim povedat. Ja vem, morda sem neokusna, ampak vedno ne more biti vse samo oh in sploh lepo….ta blog je namenjen iskrenemu opisovanju vzgoje psa in včasih smo priča tudi manj okusnim zadevam . Jbg tako je, mogoče komu tudi ta izkušnja pride prav .

Situacija se žal tudi proti večeru ni umirila. S Primožem sva se tako dogovorila, da v primeru, če jutri ne bo bolje, pokličeva veterinarja in se psa pelje na pregled.

The post Ohhh….ta driska 💩 appeared first on Conor's Adventure.

Pismo ta teden sem spet prešpricala dva dni pisanja bloga….ampak sej veste kaj vedno rečem. Če se ne zgodi nič konkretnega, kaj bi vas mantrala s suhoparnim opisovanjem dolgočasnega dnevnega dogajanja .

No…nekaj pa se je vseeno zgodilo….prišla je hranaaa .

Kot rečeno je včeraj prišla nova pošiljka peletov. Tokratnega paketa sva bila verjetno bolj kot Conor vesela midva s Primožem, saj smo končno naročili in tudi dobili večje pelete, kar pomeni lažje in bolj praktično treniranje.

Glede na pretirano rast in hitro pridobivanje teže Conorja (če se še spomnite, sem pred dnevi »jamrala«, da malecki noro raste in pridobiva na teži), sva se tokrat odločila, da mu bova začela količino hrane res striktno odmerjati. Na dnevni bazi bo dobil maksimalno 450 g, ki jo bomo razdelili na več obrokov in sicer 2x 150 g zjutraj in zvečer, ter preostalih 150 g v obliki priboljškov med treningom. Bomo videli, ali bo gospodič kljub rednemu odmerjanju in tehtanju hrane še vedno noro rasel in pridobival na teži .

Iskreno…sej mi je malce noro, da se okoli hranjenja Conorja dela takšen halo, pa da se mu hrana tehta itd… Ampak, pismo…kot sem že dejala večkrat, res si ne želim, da bi zaradi prehitre rasti imeli z njim kdaj kakšne zdravstvene probleme.

Poleg omenjenih večjih peletov, sva s Primožem tokrat naročila tudi t.i. »paket žvečilk« oz. Canis Plus posušene kože glave goveda. Tisti, ki nas berete sproti se morda še spomnite, da odkar je Conor kot še čisto miceni mladiček po glodanju bikovke dobil drisko, sva se raznim podobnim suhim žvečilkam nekako izogibala. Brala sem, da je ogromno teh žvečilk, ki so narejene iz kosti, kože in drugih delov živali prevlečena z raznimi umetnimi snovmi in kemikalijami (za večjo obstojnost), ki psu prej škodijo kot koristijo.

Do sedaj smo za Conorjevo žvečenje in preganjanje dolgčasa uporabljali navadne goveje kosti ali pa sirovo palčko (več o tem sem pisala tukaj), ker pa smo s hrano Naturavetal res izjemno zadovoljni, sva si s Primožem rekla…pismo, morda pa bodo njihove na zraku sušene žvečilke Conorju ustrezale. 

No…to je tudi razlog, da o vsem skupaj pišem danes, saj me je zanimalo ali bo imel Conor po včerajšnjem žvečenju kakšno reakcijo. In je ni bilo…juhu….

Glede nato, da je danes dobil še eno, resnično upam, da ne bo jutri kakšne reakcije . Danes sva ga namreč prvič pustila 5 ur samega v zunanjem boksu, med tem, ko sva odšla po raznih opravkih v Koper. Kakor koli že, če bo kaj novega vam sporočim…za zdaj izgleda vse ok .

The post Top Shit žvečilka ❤ in nova pošiljka Naturavetala appeared first on Conor's Adventure.

Današnji dan je bil za Conorja kot »mini Gardaland«…

Na jutranjem sprehodu sva si ga s Primožem malce privoščila. Oba nekako že komaj čakava, da gremo s psom po skoraj dveh mesecih ponovno v šolo, zato sva se odločila, da ga še pred »uradnim začetkom mantrailinga« sprobava v iskanju drug drugega .

»Samo pismo Primož, s seboj nimam nobene rokavice, oz. kakšnega manjšega kosa oblačila, da bi ga psu dala za povohat«, sem se spomnila, ko sva se s Primožem zmenila, da bom »izginula oseba« najprej jaz. »Sej pa imaš nogavico, ali ne?«, me je spomnil zaročenec in evo…kot bi mignil sem jo sezula ter jo dala psu za povohat. Conor nekako ni najbolje registriral, kaj je sploh »point« nogavice, ampak je začel zgolj lajat in cvilit, ko sem čez par metrov izginila med drevesi. Čez kakšnih 30 sekund, ga je Primož izpustil in pes je bil v roku slabe minute pri meni »Supeeer, prideeen, bravoo«, sem ga pohvalila in ga nagradila z veliko pestjo briketov.

(Če se na tem mestu sprašujete kaj je »point« nogavice….no na predavanju mantrailinga smo si ogledali video, kako mladiča uvesti v to disciplino. Dela se brez povodca. Oseba, ki bo izginila, mu najprej pokaže »nagrado«, ki jo mladič dobi v primeru uspešne akcije, nato pa preden izgine, pred psa vrže svojo stvar (nogavico, rokavico itd..). Psa seveda stvar pritegne, jo povoha…in sledi vonju…ki ga pa pripelje do izginule osebe + prejme nagrado.)

Celoten postopek sva ponovila še z »izginulim« Primožem. Spet, najprej nogavica, pa nato lajanje/cviljenje in, ko sem ga čez nekaj trenutkov le spustila, kot, da psu gori za petami. Podobno hitro kot mene, je našel tudi Primoža, le da je tokrat, nekajkrat zaokrožil po gozdni potki. Ker ga ni našel takoj, je po nekaj metrih le začel uporabljati svoj nos.

»Nekako še ne ve točno kaj bi rada od njega«, sem se nasmehnila Primožu, med tem, ko je hvalil psa in mu dajal nagrado. »Šele teh zadnjih 5-10 metrov je uporabil svoj nos za iskanje tvoje sledi«, sem razložila svoja opažanja. »Ja sej pri tebi je bilo isto, praktično je šel na srečo oz. na občutek, sploh nisem opazil, da bi dal glavo k tlom«, mi je odgovoril. »Nas bodo že na mantrailingu naučili kako in kaj, je pa to ful kul zadeva«, je še pripomnil in počasi smo se odpravili proti domu.

Doma je Conorja čakala prava poslastica. Pred dnevi sem na pasji.net po priporočilu znanke iz Celja naročila kar nekaj pasjih priboljškov, ki so bili dostavljeni včeraj. Glede nato, da je bila vmes tudi sirova palčka za žvečenje, sem komaj čakala, da jo dam psu za poskusit. Pred tem sem mu privoščila še mini palčko za žvečenje iz ohrovta in jabolka, ki pa je v njegovem gobcu izginila v nekaj sekundah. »Hmm….upam, da bo tale sirova palčka dlje časa zdržala«, sem se nasmehnila, ko sem mu jo čez pol ure pomolila pod nos.

In je…eno uro si je pes dal opravka z njo (preden sem mu jo vzela), pa na videz ni delovala skoraj nič manjše. »Pismo to pa je res top shit zadeva«, sem se v mislih zahvalila Jasni za super nasvet.

Odkar sva imela z bikovkami res slabo izkušnjo, saj je pes po njih dobil drisko, se raznim takšnim in drugačnim žvečilkam nekako izogibava. Skoraj vsaka je prevlečena s kakšno umetno snovjo, da se zadeva ne pokvari, zato sem mu do sedaj za grizljanje raje dajala govejo kost. Ampak ta »sirna zadeva« me je tudi iz vidika vsebnosti povsem navdušila ….tako, da resnično priporočam.

The post Dan za razvajanje…oz. za testiranje pasjih priboljškov 😎 appeared first on Conor's Adventure.