Torek, 5.1.2021, dan 211
Običajno smo v začetku leta vsi pridni😊. Sej veste novoletne zaobljube, pa začnemo telovadit, pazimo kaj jemo, pa zgodaj se vstajamo itd.. Skratka probamo biti pridni in produktivni kolikor je le možno. Aha veš kje…letos sem jaz že prvi delaven teden pogorela na polni črti🙄.
Danes sem imela sestanek s svojo računovodkinjo v Kopru in gladko sem prespala jutranjo budilko ob 6.30 in odprla oči šele dobro uro kasneje. Najbolj je zaradi moje »zaspanosti« nasrkal Conor, saj je dobil zgolj 10 min sprehod, nato pa je mogel eno uro preždet v avtu med tem, ko sem jaz z računovodkinjo urejala vse stvari v zvezi z mojim s.p-jem.
Glede nato, da pes že dolgo ni bil v mestu, sem si rekla, ajde…ga vzamem s seboj. Njegov transportni boks spet ni tako mali in psu je v njem dokaj udobno. Ko sem prišla po dobri uri spet k avtu in odprla prtljažnik, iskreno nisem dobila občutka, da je Conorju v tem času kaj manjkalo. Pogledal me je v stilu »ohh..si že nazaj« in skočil iz avta.
Odpravila sva se v mesto in vmes malce vadila hojo na popuščenem povodcu, pa hojo v položaju poleg, kot tudi hojo čez cesto. Ne vem, če sem vam že omenila, ampak Conorja imamo naučenega, da se vsakič, ko pridemo do ceste usede. Žal še tega ne počne sam od sebe, ampak mu moramo vsakič zaklicati »cesta«, nakar se takoj usede in počaka, dokler ne prečkamo ceste.
Čeprav v zadnjih mesecih v mesto s Conorjem ne zahajamo ravno pogosto, mu hoja na popuščenem povodcu ne dela nobenih težav. Se pa seveda opazi, da pes v mestu ni popolnoma sproščen, saj ga hitro zmoti kakšen kolesar, ali več ljudi na kupu, da o golobih sploh ne govorim. Golobi so verjetno edina stvar, ki Conorja resnično »mantrajo«, če se lahko tako izrazim. Če bi bilo po njegovo bi jih neprestano preganjal. Ampak zanimivo, da galebe in drugo perjad pa pusti pri miru. Če ne drugega potem veva, da z njim v Benetke verjetno ni pametno iti…😂haha
Po urci sprehajanja po Kopru sva se odpravila nazaj proti avtu. Na trenutke se nisem mogla znebiti občutka, da naju nekateri ljudje prav opazujejo oz. se drugi od naju odmikajo. Isto se mi je dober teden nazaj zgodilo v Mariboru, ko sva se s Primožem sprehajala po parku. Nisem se mogla znebit občutka, da folk buli v naju oz. v Conorja. Parkrat se je celo zgodilo, da so se ljudje ustavili in počakali, da smo šli mimo ter nato nadaljevali svojo pot. Ob takšnih situacijah se nehote vprašam, ali Conor zgleda tako strašno, kar se mi zdi skoraj nemogoče, ker pes meni niti malo ne izgleda agresiven. Ali pa velja belgijec v javnosti za nevarno pasmo, ki »grize vse povprek«. Ne vem…meni se zdi to v vsakem primeru smešno in absurdno…🤦🏼
Zvečer smo se vsi trije, kot prava družina odpravili v naš nov home gym. Če se spomnite, sem pred dnevi govorila o tem, da sva čez praznike s Primožem preuredila podstrešje v domač fitnes. Prej popolnoma golo in malce »zapuščeno« podstrešje, danes izgleda popolnoma drugače.
Tudi Conorju je bilo očitno všeč, saj je veselo skakal po prostoru gor in dol. Nato se je zleknil poleg mene na tla in me opazoval med tem, ko sem telovadila. Vsake toliko časa je prišel do mene, češ »čohaj me«😆. Lahko si mislite, koliko sem imela miru med telovadbo…haha… No še sreča, da imamo za takšne priložnosti goveje žvečilke (posušena koža glave goveda) od Naturavetal-a. Pes je bil srečen, midva pa tudi, saj sva lahko v miru dokončala trening.
