Uff kakšno čudovito jutro. Sej Neretva je bila super. Prečudovit apartma z bazenom, majhna idilična vasica, top družba, kite-anje, mivka, odlična hrana. Ampak…nekaj je manjkalo. Vsakodnevno kopanje v kristalno čistem morju, kjer na 5 m globine tudi brez maske jasno vidiš dno.

No to, sem doživela danes zjutraj, ko sva ob 7.15 s Primožem skočila v vodo. Prespali smo v naselju Petrčane pri Zadru in ne boste verjeli kljub izredno turističnemu naselju in lepo urejeni kamniti plaži, NI BILO ZNAKA! Aleluja…mogoče, pa so Hrvati na tem delu Dalmacije bolj naklonjeni psom.

Pred nadaljevanjem poti proti domu sva se še ustavila na kajterskem spotu Nin, v primeru, če se v prihodnjih tednih odločiva za kratek oddih na otoku Pag in bo veter dopuščal kajtanje. Kljub vročini se nisva odločila za kopanje na peščeni plaži, saj sva imela mivke že »poln kufer« (zvečer sem pri razpakiranju ugotovila, da dobesedno).

Se odpravimo naprej po Jadranski magistrali, češ se bomo ustavili kje po poti, ko bo kakšna čudovita plaža. Pridemo do naselja Starigrad (v bližini Narodnega parka Paklenica), ko Primož naenkrat »Ti..Pia, si vzela kopalke iz terase?«. Prebledela sem. Kot, da bi me polil z vedrom ledu. Valda jih nisem vzela. Ampak veš tisto, ko ti nenadoma zastane dih in prosiš boga na čudež. Ne, kopalk ni bilo, ostale so na terasi pensiona, kjer sva prespala. Ni nama preostalo drugega, kot polkrožen obrat in nazaj »na morje«. Pred dopustom sva si v Calzedonii oba kupila nove kopalke in ni šans, da bi jih pustila.

Sproščena, umirjena pot domov se je zahvaljujoč najini pozabljivosti prevesila v hitenje, saj sva morala ob 18ih ujeti pasjo malo šolo. Ko sva zapeljala na domač dovoz sva Primoževemu očetu Rajku poleg toplega pozdrava, zgolj predala Conorja in šibala naprej. Na sporedu je bila namreč šola pasje prve pomoči, zato kužkov nismo potrebovali.

Zanimivo, ampak odkar sva na morju doživela, da je zaradi spleta okoliščin (oba sva bila v vodi oz. kajtala) Conor ostal sam na plaži in so ga pazili najini kajterski kolegi, sva se (oz. jaz sem se) glede nekaterih stvari dosti bolj sprostila. Denimo še par tednov nazaj bi se z vsemi štirimi upirala, da psa pustiva Rajku, češ ga bo preveč razvadil, no danes pa mi ni bil noben problem, saj me je morska izkušnja naučila, da se »psa tako hitro ne pokvari«.

Aja…pa fajn je biti doma po dolgem času..prav zares .

The post Prisilno »vračanje« na morje appeared first on Conor's Adventure.

No pa je prišel (po dveh prestavitvah ) dan odhoda. Čeprav ne boste verjeli še med kosilom (še enkrat hvala Manci za naravnost izvrstno govejo juho) so naju kolegi prepričevali »Pa kaj res ne bi ostala še vsaj en dan?« Ampak žal…res smo mogli iti, saj naju jutri čaka pasja mala šola. Že tako sva si privoščila več »špricanja«, kot je bilo po planu.

Poslavljanje je bilo kot vedno zoprno, sploh otroci se niso mogli odtrgati od Conorja. Ko sem gledala kako Urban objema Conorja, mi je bilo po eni strani prav težko a tudi prijetno pri srcu. Ta dopust je bil iz vidika spoznavanja otrok in pasje socializacije res top. 

Kot prihod, sva tudi odhod domov planirala v dveh dnevih. Prvi planiran postanek je bil Naravni park Biokovo in ogled t.i. Skaywalka, ki leži na višini 1228 m. Gre za stekleno ploščad v obliki podkve od koder je nor razgled na dalmatinsko obalo in mesto Makarska pod njim. Žal nam ogled ni uspel, saj bi zaradi gneče morali čakati slabo uro. Glede na visoke temperature in Conorja v avtu si tega nisva mogla privoščiti.

»V redu, pa drugo leto«, sem razočarana zavzdihnila, ko je tudi slednja turistična aktivnost, kot že obisk slapov Krke izpred 14ih dni odpadla. Namesto tega sva se odpravila na kavico in sladoled v mesto Makarska. Izjemno simpatično mestece, polno turistov. Glede na »korona-krizo« o kateri se toliko govori, midva nisva opazila, da bi bila Hrvaška (razen morda manjša gneča na cesti) ne vem kako prazna. Raziskovanje mesta je bilo zahvaljujoč Conorju vse prej kot mirno, saj je vlekel levo in desno, kot da je na »speedu« . Vseee ga je zanimalo, vsak kotiček pločnika, drevesa, klopce, res vseee, kot, da so Makarsko pred tem posuli z nevidnimi klobasami. »Zadnjih 14 dni ga nisva nikjer konkretno zdivjala, plus sej nismo bili v nobenem večjem mestu«, je vlečno-vohanje »levo-desno« komentiral Primož.

Imel je prav. Čeprav sva se trudila, da bi se na morju s Conorjem ukvarjala kot doma, je naš dom, naša vasica z 10imi hišami in okoli sami travniki, res unikat. Psa lahko spustiš praktično na vsakem sprehodu in si le-ta da duška. Po drugi strani, pa ne pozabimo, da na morju še tako striktne stvari včasih »uidejo« izpod nadzora. Če sem iskrena, je bil Conor na trenutke precej razpuščen in marsikatera prepoved ali pravilo se je »pozabilo«.

Da o dotikih in božanju drugih ljudi sploh ne govorim, ker verjetno tudi če bi stala poleg njega na plaži cel dan, bi se verjetno našel pacient, ki bi se ga dotaknil. Prav tako so bili sprehodi, ko se nisem pretirano ozirala, da »vleče bolj kot običajno«. Celo dvakrat se je zgodilo, da se nama je pretihotapil na posteljo…. Pa da o pojedenem polštru in pogriženem Primoževem nahrbtniku sploh ne govorim. Aja pa o »tragičnem« koncu hladilne blazine. Pes, ki prej skoraj dva meseca ni uničil nič, je v roku tedna dni »preoblikoval« kar nekaj stvari. In potem se še čudiva, da se v mestu polnem turistov obnaša naenkrat drugače kot običajno ?

The post Vsega luštnega je enkrat konec in Conor the razpuščeni pes appeared first on Conor's Adventure.

Po včerajšnjem večernem pogovoru z mojstrom kajtanja Iztokom, me je celo jutro mikalo, da bi kupil tudi kajt velikost 8, ki je tudi naprodaj . Za vse laike, ki vam tale šport ni blizu; številke kajtov označujejo njihovo velikost (kvadratni metri); večji kot je, bolj je primeren za šibek veter.

Po prihodu na spot izkoristim Pijo, ki je brala knjigo in ji »podturim« Conorja v varstvo. Najdem Pijinega inštruktorja Vinka in že pumpam najino bodočo 8-ko. Itak je kupčija hitro sklenjena, saj je kajt skoraj nov, cena pa je noro ugodna in ga ponosno nesem Piji rekoč: ˝Izvoli tvoje novo prevozno sredstvo˝. Ženska me gleda, kot tele v nova vrata, morda ne ravno navdušena. Predvidevam, da ji ni najbolj všeč, najino zapravljanje za kajt opremo zadnjih nekaj dni.  

Veter končno zapiha in prepričam Pijo, da je sedaj pravi trenutek za preizkus najine nove »mašine«. Šibek veter je idealen za preizkus včeraj kupljenega kajta velikost 12, da o resnično dobrih pogojih, ki se ji nasmihajo (popolnoma prazna laguna) sploh ne govorim. In res….moja draga je dane pogoje odlično izkoristila, saj se čez par minut že pelje »kot vlka«. Celo tako dobro ji gre, da gospodična postane korajžna in začne svoje vožnje podaljševati tudi mimo boj, ki označujejo mejo med kajt spotom in plažo za kopalce.

Celotno dogajanje sprva opazujem izpred bara. Ampak instinkt mi ne da miru, zato si preventivno nadenem trapez (zadeva oz. pas okoli bokov, ki povezuje kajt s športnikom) «za vsak slučaj, če bo novopečena kajterka rabila asistenco«, si mislim. In kot pričakovano Piji kmalu za tem, z glasnim pokom, kajt strmoglavi v vodo. Onstran boj, pred plažo za kopalce. ˝Mhm…zdaj smo pa tam, kjer ni muh˝, si rečem in se počasi premikam proti njej (cca 200 m stran). Moj počasen premik se v trenutku spremeni v olimpijski šprint po plaži, ko vidim, da Pijo kajt vleče na suho, direktno proti eni in edini koreniki na kilometer dolgi plaži. Hvala bogu uspem zadevo rešiti, preden najin še ne 24ur star kajt spusti dušo na dalmatinski koreniki.

Conor je bil med tem časom sam v senci pred barom. Kot običajno, se ostali ljudje težko uprejo skušnjavi, da se ga ne bi dotikali. Zato je žal, včasih tudi malo bolj na ostro potrebno zabrusiti »vsiljivcem«…˝don´t touch the dog˝. Bi pa se na tem mestu rad res iskreno zahvalil družini iz Ljubljane (sosedi v apartmajih), za čuvanje mladiča, ko sva bila oba s Pijo v vodi.

Zvečer smo zaključili s tuna steakom pri lokalnem gostincu. Conor pa se je do danes že lepo navadil na večerno samoto na balkonu.

The post Končno tudi Pija kajta 😍 (by Primož) appeared first on Conor's Adventure.

Po vikend oddihu pisanja sem ponovno nazaj. Prebiram zadnja dva dni, ki sta nastala izpod peresa Primoža, pa mi ni najbolj jasno od kod se mu je vzel tale »talent«. Odkar ga poznam se z vsemi štirimi upira kar koli napisat, češ »ti imaš bolj žilico za to«. Aja jo imam res? Moram priznat, da sem prav ponosna na njegov včerajšnji zapis, verjetno se boste strinjali z menoj, da kaj se tiče humorja, me gladko prekaša …haha…

Lahko si mislite, da je glede na včerajšnji večer, bilo današnje jutro vse prej kot enostavno. Po 5ih urah spanja se lahko zgolj naši trmi zahvalim, da smo se ob 7.30 zjutraj ponovno podali na 8 km traso do vasice Duba, ki je vse prej kot ravninska. Še zdaj mi ni jasno kako nam jo je uspelo preteči hitreje kot v soboto, ampak ok. Conor je v tem času v apartmaju slinil oz. »jedel« svoj polšter.

Jap…lahko si mislite kako sva bila navdušena nad prizorom, ko sva se po dobri uri vrnila v apartma in zagledala nedolžen pogled najinega psa, zraven pa njegov polšter z 10 cm luknjo. »Spet boš mogel šivat«, sem namrščeno pogledala Primoža, ki pa se očitno ni kaj pretirano sekiral, saj je zgolj ošvrknil Conorja, pobral brisačo in čez par sekund sem na dvorišču zaslišala »pljusk« v bazen. Zadnje dni je začelo tukaj na Neretvi res noro »kuriti«, zato so tudi jutranje temperature, sploh, če še tečeš v hrib, precej visoke.

Sama sem si pred skokom v bazen želela vzeti še nekaj časa s Conorjem in z njim opraviti jutranji trening poslušnosti. V zadnjih dneh sem opazila, da precej laja in sem začela razmišljati, da ga tega odvadim. Če sva ga naučila lajanja na ukaz (»glas«), predvidevava, da isto deluje tudi v kontra smeri »tiho«.

Najprej sem začela z osnovnimi ponovitvami vaj, ki jih že obvlada; »sedi«, »platz«, »up«, »poleg«, »čakaj«. Sledila je vaja lajanja »glas«, nato pa sem dodala še vajo »tiho«. V praksi je to izgledalo takole, delala sem s klikerjem:

»Glas« (on zalaja), jaz »klik+yes« à to sem ponovila približno 3x

Tiho (on me gleda, je tiho), nemudoma kliknem+«yes«

Ponovno 3x vaja »glas«, + nato 1x vaja »tiho«

Priznam, bila sem prav šokirana nad dobrim odzivom psa, saj je takoj zakapiral. Sedaj moramo tekom dneva na plaži »novo znanje« zgolj še utrjevati. Ko bo začel lajati, nemudoma ukaževa tiho in, če uboga, takoj nagradiva.

Kot običajno sva se okrog 13ih odpravila na kite spot. Žal današnji dan, zahvaljujoč tudi precej slabemu vetru ni bil tako uspešen kot včeraj, dejansko mi je šlo slabo in za vse je bil kriv (tisti trenutke) bogi Primož, ker me je kljub slabemu vetru »silil«, da sem vzela njegovo 10ko in ne kakšnega večjega kite-a.

Aja sva pa kupila nov kite..pismo kupila sva ga skoraj tako, kot bi šla v trgovino po wc papir . Primož ga je pogledal, šel na vodo ga sprobat in čez slabo uro sta si z lastnikom kajt spota Ivico že dala roko. »Adijo, spet zapravljamo«, sem si rekla v mislih.

Če smo že pri zapravljanju, sem morda že omenila, da sva se zadnja dva dni odločila, da še nočeva domov. Spet sva se odločila podaljšati, tokrat samo za en dan, torej ostanemo do srede….No, če ne bo spet kakšne spremembe haha…

The post Jutranji tekaški izziv, kako naučiti psa, da je tiho in kite shopping appeared first on Conor's Adventure.

Za spremembo se to jutro Pija odloči, da pelje mladiča na jutranji WC sprehod. Sam izkoristim čas in se v miru lotim pospravljanja apartmaja…bosonoga hoja po ploščicah daje občutek da hodiš po sipini…tako je, če večino časa preživiš na peščeni plaži…mivka je povsod .

Skratka…Lotim se pometanja, ko naenkrat zaslišim vpitje na drugi strani manjšega zaliva (cca 200m) stran. »COONOOOR, COOONOOOR, PRIDI«…stopim na balkon in pogledam kaj se dogaja….

Prizor tragikomičen…Pija se dere, pes pa laufa v polnem šprintu proč od nje. Kot so nas učili v pasji šoli, Pija naenkrat steče v drugo stran – proč od bežečega psa. Conor to opazi, se obrne za 180° in zašprinta do nje…sledi na videz dokaj živčno kreganje psa in kar glasno pasje tuljenje…v jutranjem miru Blac zelo odmeva…pričakujem, da je zadeva zaključena in se bo sprehod mirno zaključil s psom na povodcu…ampak…

Predstava je očitno v več dejanjih…

Pija naredi napako (ker noče, da bi pes povodec smatral kot kazen) in Conorja ne zapne, ampak nadaljuje sprehod…in kaj se zgodi…pes ponovno zbeži in scena se ponovi…Pes šprint desno, Pija šrint levo in nato spet Conor za njo desno. Spet sledi tuljenje, kot da so koline (treba je omeniti, da Conor več kot očitno igra in začne tuliti in cviliti, če se ga samo rahlo dotakneš na vratu). ˝Ok, zdej ga pa bo ziher pripela˝ si rečem v upanju da bo to tudi storila in nadaljujem s pometanjem sobe…

Nakar čez 2 minuti zopet zaslišim glasno tuljenje, vidim ju pa ne saj sta se premaknila med hiše. Ustrašim se, da slučajno ni psa zbil avto, saj je blizu dokaj prometna cesta. Moram se prepričati in stečem iz apartmaja po ulici. Ne najdem ju, zato se vrnem nazaj. Oba sta že ˝doma˝…Pija razjarjena, kot zmaj, preklinja v smislu da psa noče več videti danes.

Uspe mi pomiriti strasti in izvem, da ji je Conor še tretjič pobegnil, ampak tokrat na dvorišče neke hiše, kjer je tudi dobil ˝batine˝. Po pogovoru se strasti umirijo in spet smo ˝happy family˝.

Dan kot običajno nadaljujemo na Kajt spotu, kjer Pija nadaljuje s tečajem. Po malce ponesrečenem začetku (heca nas veter) jo popoldne ponovno, s prepričevalnimi tehnikami zvlečem v vodo in »priklopim« na moj kite, staro 10-ko. No in končno…uspe Pija zvozi kot je treba.

Dan uspešno zaključimo ob ribji večerji in parih kozarčkih vina s kajterskima kolegoma Denisom in Manco. Conor med tem mirno sanja na balkonu . Malo opiti se dogovorimo da gremo jutri spet odlaufat do Dube…o tem več jutri .

The post Ogled cirkuške predstave z balkona 😆 (by Primož) appeared first on Conor's Adventure.

Prišel je dan, ko prvič berete objavo na blogu izpod prstov Primoža…verjetno ne bo tako ˝dramatično˝ napisano ampak bo za preživet .

Dan se je začel kot običajno…Conor začne ˝težiti˝ okrog šestih zjutraj ampak mi ga uspe uspavati še za nadaljnje pol ure. Budilko mamo nastavljeno ob 6.30, saj je v planu jutranji tek. Trasa Blace-Duba-Blace cca 8 km tja in nazaj. Sam sem jo ˝stestiral že par dni nazaj in tokrat je čas da jo odteče tudi Pija. Pridruži se nama še nova kolegica Manca. Po zajtrku ob 7.30 krenemo. Trasa je precej razgibana vendar jo pretrimčkamo v dobri uri. Na pol poti, v vasici Duba si na hitro ogledamo še ladijski bunker še iz časov Jugoslovanke armade.

Conor je ves ta čas zaprt na balkonu in tokrat tudi brez nadzora preko kamere. Najbolj naju ¨skrbi˝ da začne lajati in cviliti v jutranjih urah in prebudi celo apartmajsko hišo….ja poskušava biti čim bolj uvidevna do drugih gostov in ne povzročati nepotrebnega hrupa…vsaj naju bi to motilo če bi bila situacija obrnjena…

Kakorkoli že…vse mine mirno in psa izdatno nagradiva s Platinum hrano iz ¨konzerve˝…itak posodo očisti kot bi rekel keks…

Hitreje kot običajno se odpravimo na kajterski spot, saj je napoved vetra odlična, pa še Pija je postajala nervozna, da po lanskem septembrskem »failu« ponovno ¨spelje˝ z desko pod kajtom.

Veter malo zamuja in kake 2 uri pohengamo na spotu s parom iz Nizozemske, kateri je dva dni nazaj prišel na počitnice na Hrvaško. Dan za tem sta izvedela, da so pri njih razglasili karanteno za Hrvaško in da v bistvu jima ni dovoljeno biti na počitnicah…res ful dobro .

Med čakanjem na veter izkoristim praktično prazno plažo za lovljenje in igranje s Conorjem. Pes noro uživa. Vmes nas občasno “zmoti” pes, ki vsak dan poskakuje po plaži brez povodca. Conor ga vsake toliko časa nalaja. Te trenutke ko zalaja izkoriščava za učenje povelja ¨tiho¨. Priznam uspeva kar ok…čeprav bo potrebno še kar nekaj vaje.

Končno, po dveh urah, tudi veter zapiha in Pija se odpravi v vodo. Conor pa, hvala bogu, zaspi v zavetju in senci mize za celi dve uri, tako da lahko tudi sam spremljam Pijo kako ji gre speljevanje z desko. Po mojem mnenju je malo prenežna s kitom in je ne potegne dovolj iz vode. Po parih ponovitvah ji nekako uspe, ampak hitro tudi veter oslabi kar pomeni, da je speljevaje še bolj zahtevno…še posebej za začetnika.

Veter se ponovno okrepi, tako da tudi sam izkoristim pogoje in naredim en hiter session v vodi…toliko da ˝odkljukam˝ še en dan na kajtu .

Večer mine mirno ob večerji s kozarcem vina…Conor se je sicer v zadnjih dneh navadil da tudi v kuhinji dobi kak košček hrane, ko pripravljava obrok in ¨fehta˝ ob nogah. Oba se strinjava, da je to naslednja napakica katera zasluži pozornost .

Ampak o tem v prihodnjih objavah .

The post Lovljenje po plaži in Pija se pelje s Kitom 🙃 (by Primož) appeared first on Conor's Adventure.

Aleluja….kaj pa čudovita jutranja budnica, ko naju je z veliko škatlo v roki presenetila lastnica apartmaja Ana . Prišla je hrana za Conorja, kar pomeni, da naš dopust podaljšujemo do torka. Vsaka čast Platinum Hrvaška za res hitro dostavo na popolnoma drug konec Hrvaške .

Dopoldne smo preživeli delovno-sproščeno; če se nisva ukvarjala z najinim FB in Instagram profilom ter urejanjem spletne strani (pismo precej smo zadaj z objavami), sva se igrala s Conorjem oz. sva vadila različne vaje poslušnosti. Kaj se najine spletne strani tiče… ne vem ali je bilo res pametno iti »live« tik pred dopustom, saj nama tukaj »primanjkuje« časa…oz…sej veste kako je vse skupaj na dopustu in potem hitro izpadeš neresen, če nisi ažuren na svojih spletnih platformah.

Današnje vreme je bilo iz vidika kite-anja mrtvo, torej brezvetrje. »Aleluja, končno malo pavze, oddiha od vetra in mivke ter spoznavanje ostalih morskih kotičkov«, sem si mislila, ko je Primož razočarano ugotovil, da danes le ne bo nič.  

Odpravila sva se v bližnjo vasico Duba, kjer smo zadnjič opazili kar nekaj lepih plaž. Ob prihodu sva najprej zagledala ogromen znak s prepovedanim psom. »Hudiča, pa kaj je totim Hrvatom? Kaj se grejo isto gonjo proti psom, kot pri nas v Sloveniji?«, sem se jezna vprašala, ko sva se ozirala za plažo, kjer bi bil Conor dobrodošel. Ne razumem tega, res ne. Ok, eno je, da gre za lepo, urejeno hotelsko ali mestno plažo, kjer se strinjam, da pač psi nimajo kaj za iskati. Ampak ne. Tukaj praktično bogu za ritjo, je na vsaki obali, ki ima nekaj lepših skal in kamenčkov, da se pri poti v vodo glih ne razbiješ, velik znak s prepovedanim psom.

»Primož, kaj obstaja kje kaka plaža, ko so otroci prepovedani?«, sem jezno zaklicala zaročencu. Da se razumemo otroke imam rada, ampak ne pomnim, da bi bila na plaži, kjer ne bi bilo cviljenja, dretja ali joka otrok. A to pa nobenega ne moti? Da o lulanju in kakanju v vodo (da tudi to sem že videla) sploh ne govorim. Kolikor mi je znano psi ne lulajo v vodo, še manj pa kakajo ali?

Sva se znašla po svoje in vljudno vprašala fanta, ki je pobiral parkirnino in »špilal tamkajšnjo gazdo«, ali vseeno smemo s psom na bližnjo plažo. Ko sva mu razložila, da je še mladič in vzgojen, je privolil. Sedaj je bilo vse na Conorju, da bo res priden, kot tudi na drugih ljudeh, da se ne najde »neko tele« (se opravičujem izrazu), ki bi ga pes pač motil. Da se razumemo…tudi mene izredno motijo nevzgojeni, nesocializirani, bevskajoči psi. Nimam pa nič proti mirnim, vzgojenim psom, ki jih dostikrat sploh ne opaziš. Conor je na srečo spadal v drugo kategorijo in je dan na plaži minil mirno in sproščeno.

The post Podaljšujemo dopust in kje za boga se je psu na Hrvaškem sploh dovoljeno kopati? appeared first on Conor's Adventure.

Včerajšnji dan smo prvič prešpricali. Pa sej ne, da se mi ne bi ljubilo pisati, ampak preprosto se ni zgodilo nič kaj omembe vrednega, da bi vam kradla vaš dragoceni čas in vam o laganih dopustniških dneh nakladala na dolgo in široko …aja točno, no razen tega, da sva se odločila podaljšati, ker nama je tukajšnji dopust res fantastičen. Tako ostajamo namesto do nedelje, verjetno do torka, če ne bo prišlo kaj vmes (npr. kakšna karantena zaradi korone).

Je pa bil današnji dan zato toliko bolj zanimiv. Okej, če odštejemo zdolgočaseno čakanje na veter, ki res ni bilo prijetno. Danes bi namreč morala po dveh res uspešnih dneh učenja kajtanja končno dodati še tisti zadnji sklop, učenje z desko. Ampak žal mi je veter, ki ga ni bilo, prekrižal načrte. Okej več sreče v soboto, jutri je napoved še »hujša« oz. mirnejša….

Sem pa se zato toliko več časa ukvarjala s Conorjem. Če se nisva igrala, sva se cartala, ali pa trenirala v senci bara. Eden izmed omenjenih treningov, kjer sva ponavljala osnovne vaje kot so »sedi«, »platz«, »up«, »polek«, »glas« in »čakaj« je naredil izjemen vtis tudi na bližnjo družino, ki naju je ves čas opazovala. Ko sem povedala, koliko je pes star, gospa ni mogla verjeti (češ ker je že tako zdresiran) in naju je začela spraševati 101 vprašanje o pasji vzgoji, treningih itd. Moram reči, da je bil prav prijeten občutek, ko sem lahko tudi jaz (iskreno rečeno sem v pasjem svetu še vedno popoln začetnik) nekomu pomagala z različnimi nasveti o vzgoji .

Ampak žal niso vsi pasjeljubci tako odprte glave. Med tem ko je Conor zaspal pod mizo, sva se s Primožem par miz naprej zaklepetala z najinimi kajtarskimi kolegi. V enem trenutku pogledam proti Conorju in vidim kako ga carta en moški. V sekundi sem bila pri njem in mu sprva v angleščini rekla »please don’t touch my dog«, nakar mi dve ženski zraven njega odgovorita v slovenščini, češ sej je on prišel do niju. To, da so si prisvojili del naše klopce kjer smo bili nastanjeni pustimo, bolj me je zmotilo »pametovanje«, ki je sledilo.

Črnolaska meni »Ne pustite božanja? Zakaj pa to?? Jaz imam doma 7 psov, pa to prvič slišim«, v sekundi sem se počutila pred njo »češ ženska ima doma 7 psov, mater ziher je izkušena«, izredno majhno, zato sem preprosto krenila v »napad«.

»Ne pustimo božanja zato, ker je še mlad in ga želimo naučiti kdo je gospodar, prav tako, pa ne želimo, da sili do drugih ljudi.«, sem ji odgovorila z nasršenim glasom.

Ženska se valda ni dala »že, samo sej pes takoj ve kdo je gospodar in jaz to res prvič slišim, da se to ne dela, moji psi nikoli ne silijo v druge ljudi«.

Priznam počasi mi je zmanjkovalo potrpljenja in sem ubrala drugo pot »Veste meni na kraj pameti ne pade, da bi šlatala drugega otroka, ne vidim razloga, da bi se kdo potem dotikal mojega psa, sploh pa, kaj če ugrizne!?«, sem ji odgovorila in na obrazu mi je jasno pisalo, da mi je stopla na žulj.

Ni še bilo konec, »Že samo, če pes ugrizne ste pa tako vedno vi kriva, ne glede nato, kje ga imate, pa če je to v naročju.«

Jo pogledam, kot da bi padla iz lune in ji zabrusim nazaj »Veste kaj, če je moj pes na vrvici privezna in vi brez mojega dovoljenja stegujte svoje roke proti njemu in vas ugrizne, pa res nisem ne jaz, še manj pa moj pes kriv, ampak ste kar vi sama« in se obrnem ter Conorja odvlečem vstran. Ko sem prišla do Primoža, bi verjetno še slep opazil, da se mi je iz ušes kadilo, z očmi pa bi takrat zagotovo koga ubila, če bi lahko.

No…tako se Pia odzove, ko ji stopiš na žulj, jo potisneš v kot in se počuti majhna in neizkušena proti »velikemu« nasprotniku, oz. tako je moja glava dojela celotno dogajanje oz. sceno. Sej vem, da so bili moji odzivi zagotovo preostri, ampak v trenutku, ko sem slišala, da ima ženska doma kao 7 psov, je na plan prišlo češ »jaz pa sem neizkušena« in nisem bila sposobna z mirnim, jasnim tonom razložit zame sicer jasna dejstva. Kot sem že večkrat omenila, lahko jaz preberem vse pasje knjige tega sveta, ampak sej veste, praksa je vseeno praksa…in proti temu kdaj biti pameten, hja…je pa hudič.

V izogib Conorjevi živčnosti pri večerji v restavraciji in nasploh, da ga ne vlačiva povsod s seboj, plus, da imava tudi midva malce mira, sva danes zvečer odkrila, oz. moj super Primož je odkril res fenomenalno pasjo aplikacijo…«PetCam«. Deluje preprosto, naložiš jo na računalnik in na telefon ter preko kamere spremljaš kaj počne tvoj ljubljenček.

V praksi je izgledalo vse skupaj takole, med tem, ko sva si s kolegi privoščila ribjo večerjo s kozarčkom vina, je mali spal (glede na videno preko telefona) v apartmaju kot ubit.

The post Pametovanje drugih pasjeljubcev in odkritje »PetCam« aplikacije appeared first on Conor's Adventure.

Woohoo kaj pa resnično vrhunska izkušnja v šoli kajtanja? Iskreno…nisem si mislila, da me je možno tako hitro ponovno navdušiti nad tem športom. Kot že rečeno, sem lani v Egiptu dobila precejšen strah in me je želja po učenju minila. Zgolj Primoževi vztrajnosti se lahko zahvalim, da je v meni spet prižgal »ogenj« oz. željo po učenju….aja pa seveda tudi svojemu inštruktorju Vinku. Slednji si je resnično vzel čas in mi osnove kajtanja približal tako, da bi ga še osnovnošolček razumel.

In kaj je vmes počel Conor? Čeprav je bilo precej vetrovno in niti malo vroče, je pes večino časa prespal v senci v zavetrju. Imel pa je tudi družbo, ampak tokrat ne najino…, saj je Primož kajtal, jaz pa sem se učila. Zadnje dni sva s Primožem spoznala simpatično kajtersko družino in njihovi otroci so seveda navdušeni nad najinim kosmatincem. Sprva sva bila proti, da ga kdor koli drug boža, ampak, ko smo preživeli praktično celo nedeljo, vključno z večerjo skupaj, sva se včeraj odločila drugače. Glede nato, da se bomo družili verjetno cel preostali dopust, se nama ne zdi nič narobe, da ga občasno božajo in navsezadnje, ko midva kajtava malce popazijo nanj. Nasprotno… celo super se nama zdi, da se bo Conor navadil tudi na otroke (sama jih nimava). Prav tako je prav prisrčen občutek, ko vidiš kako sta otroka Tarja in Urban navdušena nad njim…no pes pa prav tako nad njima . Toliko o tem kako belgijci bojda ne marajo otrok…pa smo še en »mit« uničili….hahaha…

Kljub temu, da verjetno ni slabo iz vidika socializacije, da je pes izpostavljen različnim ljudem, različnih starosti, pa mora nekje vseeno biti meja (logično!!). Žal sva to tako imenovano »mejo« opazila oz. jaz sem jo na lastnih rokah začutila, malce prepozno. Zvečer smo odšli z omenjeno družbo na večerjo, Conor je šel seveda zraven in kljub dejstvu, da sem ga pred tem »zlaufala« na plaži (igrala in lovila sva se z žogico) je bil nemiren. Ga peljem med večerjo na sprehod, češ morda mora na malo oz. veliko potrebo, pa pes živčno ovohava okolico in začne v enem trenutku nekaj jesti. Odreagiram v sekundi (čeprav poskušam biti vedno kar se da pozorna na stvari na tleh) in mu želim odpret gobec, on pa začne cvilit kot zmešan in grizt. Greva naprej in situacija se čez par minut ponovi, razen, da tokrat grize in cvili še glasneje, ko mu želim odpreti gobec. Žal je moja desna dlan med tem »fasala« kar precej ugrizov. Priznam…v enem trenutku sem bila pošteno jezna nanj. Češ kaj mu pa je. Sej pa ve, da mi mora pustiti odpreti gobec »praktično kdaj se mi sprdne«.

Kasneje sva se s Primožem pogovorila okoli situacije in prišla do epiloga, da je bilo danes vse skupaj zanj preprosto preveč. Na plaži je bil precej sam (v senci in z vodo na razpolago), saj sva midva bila ogromno časa v vodi. Skoz so mimo njega hodili tuji ljudje, tukaj so potem še otroci, pa seveda veter in pesek v zraku, pa kljub senci visoke temperature…pa smo tam; pri živčnem psu, ki ima vsega poln kufer. Bova popravila v prihodnje .

The post Conorjeva trma in ponovno učenje kajtanja appeared first on Conor's Adventure.

Pismo midva s Primožem sva včasih res prava pacienta. Ne morem sicer brez zadržkov trditi, da do sedaj pri vzgoji Conorja še nisva naredila že kar nekaj »failov«, saj bi to najbolje ocenil kakšen kinolog, če bi naju lahko dnevno spremljal… zato pa vsake toliko časa narediva kašen popolnoma osnovni »fail«.

Tokrat sva si privoščila, da sva po slabem tednu dni na dopustu ugotovila, da nama bo morda zmanjkalo hrane za Conorja. Ja resno…že spet, bi lahko rekli…

»Čuj Primož, kako sva midva kaj finančno?«, sem vprašala zaročenca pri zajtrku. »Zelo v redu, zakaj?«, »Veš kaj razmišljala sem, da bi morda podaljšala za kašna dva dni, kaj praviš?«, nakar me je pogled na več kot pol prazno vrečo za pasjo hrano »streznil«, da pa morda le ne bo šlo. »Kar se mene tiče z veseljem, tudi finančno si brez problema privoščiva…ampak ja, tudi sam sem se danes zjutraj vprašal, ali nisva morda vzela s seboj premalo hrane«, mi je zaskrbljeno odgovoril Primož.

Načeloma jo bo približno dovolj (šlo bo na tesno), če se domov vrnemo kot je bilo sprva načrtovano –naslednji ponedeljek. Definitivno pa jo bo zmanjkalo, če se odločiva podaljšati.

»Pismo, kako se nama je lahko to zgodilo?«, sem se jezna vprašala, saj sem vedela, da je to resnično neumna napaka. Praktično v vsakem članku o »dopustu s psom« trobijo, da vzemi s seboj raje več, kot premalo hrane. Roko na srce je to logično…ampak ne. Spet je bila Pia površna. Pred odhodom na morje sem vzela kalkulator in izračunala, če vzameva s seboj 5 kg vrečo, imava dovolj za 14 dni, če mu vsaki dan dajeva 350 g… še celo ostane nama 100 g!! Hahaha celih 100 g viška sva vzela s seboj…jaz tele. Seveda sem pozabila prišteti spremenljivko, da mu dnevno dajeva tudi 360, ali 370 g hrane. No pa smo v riti….oz. Conor je v riti in spet bo lačen.

Nič nama ni preostalo drugega, kot da sva šla v akcijo. Skok na splet in preverit, ali morda na Hrvaškem prodajajo hrano Platinum. Na srečo tudi Hrvati vedo kaj je dobro za pse . Sva jih kontaktirala in smo se dogovorili, da nama pošljejo 5 kg hrane na naslov apartmaja. Sedaj je potrebno zgolj držati pesti, da bo prišlo pravi čas, glede nato, kje »bogu za ritjo« oz. kako zelo južno na Hrvaškem se nahajava.

»Dokler ne pride pasja hrana, bi lahko Conorja hranila s surovim piščancem na račun kakih 150 g briketov?«,sem predlagala Primožu. Malecki je bil nad predlogom navdušen, saj piščanca naravnost obožuje. Sva mu dala prvič za poskusit tudi banano in breskev , kar je pojedel z velikim navdušenjem. No mogoče, pa bo nekoč res postal gurman, tako kot sta lastnika hahaha…

The post Hudiča zmanjkalo bo hrane za Conorja appeared first on Conor's Adventure.