Torek, 21.7.2020, dan 44
Woohoo kaj pa resnično vrhunska izkušnja v šoli kajtanja😁? Iskreno…nisem si mislila, da me je možno tako hitro ponovno navdušiti nad tem športom. Kot že rečeno, sem lani v Egiptu dobila precejšen strah in me je želja po učenju minila. Zgolj Primoževi vztrajnosti se lahko zahvalim😊, da je v meni spet prižgal »ogenj« oz. željo po učenju….aja pa seveda tudi svojemu inštruktorju Vinku. Slednji si je resnično vzel čas in mi osnove kajtanja približal tako, da bi ga še osnovnošolček razumel😇.
In kaj je vmes počel Conor? Čeprav je bilo precej vetrovno in niti malo vroče, je pes večino časa prespal v senci v zavetrju. Imel pa je tudi družbo, ampak tokrat ne najino…, saj je Primož kajtal, jaz pa sem se učila. Zadnje dni sva s Primožem spoznala simpatično kajtersko družino😊 in njihovi otroci so seveda navdušeni nad najinim kosmatincem😍. Sprva sva bila proti, da ga kdor koli drug boža, ampak, ko smo preživeli praktično celo nedeljo, vključno z večerjo skupaj, sva se včeraj odločila drugače🙃. Glede nato, da se bomo družili verjetno cel preostali dopust, se nama ne zdi nič narobe, da ga občasno božajo in navsezadnje, ko midva kajtava malce popazijo nanj☺. Nasprotno… celo super se nama zdi, da se bo Conor navadil tudi na otroke (sama jih nimava). Prav tako je prav prisrčen občutek, ko vidiš kako sta otroka Tarja in Urban navdušena nad njim😍…no pes pa prav tako nad njima 😊. Toliko o tem kako belgijci bojda ne marajo otrok😆…pa smo še en »mit« uničili….hahaha…
Kljub temu, da verjetno ni slabo iz vidika socializacije, da je pes izpostavljen različnim ljudem, različnih starosti, pa mora nekje vseeno biti meja (logično!!). Žal sva to tako imenovano »mejo« opazila oz. jaz sem jo na lastnih rokah začutila, malce prepozno🙄. Zvečer smo odšli z omenjeno družbo na večerjo, Conor je šel seveda zraven in kljub dejstvu, da sem ga pred tem »zlaufala« na plaži (igrala in lovila sva se z žogico⚽) je bil nemiren. Ga peljem med večerjo na sprehod, češ morda mora na malo oz. veliko potrebo, pa pes živčno ovohava okolico in začne v enem trenutku nekaj jesti😟. Odreagiram v sekundi (čeprav poskušam biti vedno kar se da pozorna na stvari na tleh) in mu želim odpret gobec, on pa začne cvilit kot zmešan in grizt😖. Greva naprej in situacija se čez par minut ponovi, razen, da tokrat grize in cvili še glasneje, ko mu želim odpreti gobec. Žal je moja desna dlan med tem »fasala« kar precej ugrizov😠. Priznam…v enem trenutku sem bila pošteno jezna nanj. Češ kaj mu pa je. Sej pa ve, da mi mora pustiti odpreti gobec »praktično kdaj se mi sprdne«🙄.
Kasneje sva se s Primožem pogovorila okoli situacije in prišla do epiloga, da je bilo danes vse skupaj zanj preprosto preveč😔. Na plaži je bil precej sam (v senci in z vodo na razpolago), saj sva midva bila ogromno časa v vodi. Skoz so mimo njega hodili tuji ljudje, tukaj so potem še otroci, pa seveda veter in pesek v zraku, pa kljub senci visoke temperature…pa smo tam🙈; pri živčnem psu, ki ima vsega poln kufer. Bova popravila v prihodnje 🙃.
