Evo nas, pa smo nazaj . Spet nas boste lahko skorajda dnevno brali in spet boste na tekočem kaj se dogaja v familiji Sila-Vrezner.

Torej….najprej da vam iz srca zaželim srečno, zdravo, uspešno, sploh pa čim bolj mirno leto 2021. Verjetno letos skoraj ni človeka, ki si ne bi želel, da bi se ponovno vrnili v stare tirnice, kjer se ne bi počutil kot kakšen kriminalec, ko greš na obisk k prijateljici ali na drugi konec Slovenije k staršem .

Upam, da ste lepo preživeli božične in novoletne praznike. Midva sva jih večji del preživela v mojem domačem Mariboru. Da…po treh mesecih sem končno videla starše in stare starše.

Prvi del praznikov nama je družbo delal tudi Conor. V Maribor smo šli že v sredo 23.decembra in tam ostali do ponedeljka. Kljub temu, da Conor pri mojih starših ni bil že od septembra, mu privajanje na »novo-staro« okolje ni povzročalo nekih težav. Kot največji problem se je morda izkazal »hoch-glanz« parket po celi hiši oz. copateki, ki jih je moral cel čas svojega bivanja nositi. Moji starši imajo v hiši talno gretje in lahko si mislite, da mu bombažni copatki v kombinaciji s talnim gretjem res niso odgovarjali.

Verjetno je bil ravno to razlog, da večji del najinega bivanja pri starših ni želel biti z nami v dnevni sobi….temveč je raje »kraljeval« na najinem balkonu oz. v sobi.

Božični prazniki so bili dokaj prijetni, če odštejemo dejstvo, da ni bilo klasičnih ogledov lučk in pitja kuhančka. Če nas redno spremljate na Facebooku ste verjetno opazili, da sva edin sončen dan v Mariboru (soboto, 26.12) izkoristila za dolg sprehod po Mariboru in trening poslušnosti v Mariborskem parku. Se mi zdi, da se je aktivnost Conorja v zadnjih tednih precej dvignila, kar se posledično vidi, da je pes med treningom bolj motiviran in aktiven.

So pa bili »corona-prazniki«, če jih lahko tako poimenujem dobri za eno stvar. In sicer ne pomnim kdaj bi nazadnje toliko ur preigrala družabne igre. Z mojim bratom sva praktično cele dneve (ko se nisva ukvarjala s Conorjem) igrala igro Risk. Gre za res dobro strateško igro, ki pa žal traja ohoho ur. Prvo igro smo igrali od 9ih zvečer do 4ih zjutraj…no drugo, smo igrali nato 2 dni . Če med Corono nimate kaj za delat in vas je doma več (v dvoje je igra brezvezna), potem vam svetujem, da si jo nujno nabavite .

Ponedeljek, 28.12 ni bil samo dan, ko sva se po slabem tednu vrnila (za par dni) nazaj na Primorsko, ampak je bil tudi dan, ko naju je Conor verjetno za nekaj ur zasovražil v dno duše. Na poti sva se ustavila v pasji trgovini Vomar, kjer sva po napotkih najine pasje inštruktorice Brine nabavila lesen aport, dve igrači (najlonski aport) in zatezno jekleno ovratnico za trening. Dodatno sva nabavila še nagobčnik in, da prav ste ugotovili….slednji je bil razlog za Conorjevo muljenje naslednjih nekaj ur. Če ste nagobčnik že kdaj kupovali, potem veste, da ga mora pes sprva probati, zaradi številke. No in tukaj se je začelo….češ, kako si drzneva, da mu dajeva takšno »mučilno napravo« na njegov gobček . In ne hecam se….pes se zna vrhunsko muliti, ignorira te in se obrača stran…no do trenutka, ko mu daš priboljšek, potem pa si »najjači« .

Dnevi do Silvestra so minili s svetlobno hitrostjo. Večinoma sva se ukvarjala s finalizacijo »beta« izdelkov, ki so šli te dni do naših testirancev. Če se nisva ukvarjala s firmo, pa sva večino časa preživela na podstrešju, kjer bova v naslednjih tednih švicala in vztrajno kurila pridobljene praznične kilograme . Veste kako pravijo, če ne moreš v fitnes, pa pride fitnes k tebi domov. Ideja o lastnem »mini fitnesu« je po dveh letih končno zaživela in dobila stvarno obliko. Sedaj bo treba samo še najti čas in ga začeti obiskovati .

Za Silvestrovo sva se vnovič »prelevila« v prekrškarja in odšla za dva dni (od 31.12 do 2.1.) na Štajersko k mojim, tokrat brez Conorja. Kljub temu, da so bile petarde in rakete prepovedane, nisva hotela reskirat pasjih živcev, če bi se v ulici mojih staršev našel kak idiot, ki bi veselo pokal okoli hiše. Na poti proti Mariboru sva naredila še en večji ovinek in odšla iskat končne »beta« Conor’s Adventure izdelke. Ko sva jih zagledala na mizi dobavitelja….moram rečt, da naju je bil en sam velik Vau.

Če nas spremljate na Facebooku potem veste, da sedaj več ni skrivnost kaj imava namen v prihodnosti prodajat. Razvila sva cel komplet za šolanje psa, ki zajema pasjo torbico za priboljške, torbico za plastenko za vodo, poseben pas kamor lahko obe torbici namontiraš in zraven še zapneš povodec ter shraniš igračo za psa. Dodatno sva razvila še povodec in ovratnico za psa. Ravno slednja naj ostane za zdaj še skrivnost, saj vsebuje izredno poseben patent za zapiranje. Ampak boste vse izvedeli še pravi čas .

Naj vam za zdaj zgolj zaupam, da tudi prvi dve testiranki, ko sta v soboto prejeli cel svoj komplet, še nista videli takšnega patenta za zapiranje Drugače pa so bili prvi odzivi najinih testirancev (k dvema še grema v ponedeljek) pozitivni. Sedaj jih bomo pustili kakšen teden pri miru, češ naj se nad najinimi izdelki izživljajo kolikor želijo in potem sporočim rezultat .

Takole v grobem sem opisala zadnjih naših 14 dni odsotnosti….aja še to…verjetno ni treba posebej omenjat, da ko sva se v soboto 2.1.2021 po dveh dneh vrnila domov, da je Conorja skoraj kap od veselja. Še sreča, da mu ni od sile rep odpadel .

The post Pa smo nazaj…spočiti in polni elana appeared first on Conor's Adventure.

Prazniki se še niti niso prav dobro začeli, nas pa utrujenost že precej daje. Danes zvečer sva se s Primožem lotila zavijanja daril in Conor je valda bil prvi pomočnik. No…do trenutka, ko ga je nenadoma zmanjkalo. Bogi revež ima res naporno življenje….sej, če si takšen SuperStar, kot je on, ki nima niti malo zasebnosti, ker smotana lastnika vsak njegov gib delita z zunanjim svetom…potem ga morda še nekako razumem …

Odkar sva s Primožem dobrega pol leta nazaj vstopila v pasji svet in postala »polnopravna« člana, se je ogromno stvari spremenilo. Ja…Pia, to že vemo, sej ne, da si v zadnjega pol leta to že vsaj 100x omenila. No tokrat ne bom pisala (spet) o izkušnji kako je imeti psa….ampak o tem, koliko lepih trenutkov je omenjeno »članstvo« prineslo.

Poleg dejstva, da živiš z bitjem, ki bi zate dalo verjetno življenje, je izredno pozitivna stvar, tudi spoznavanje novih poznanstev. Ker smo punce (vsaj zdi se mi) precej bolj odprte, ko gre za sklepanje novih poznanstev, se tako tedensko, če ne že skoraj dnevno zgodi, da spoznam kakšno novo pasjeljubko. V teh corona časih je verjemite to prav nora izkušnja.

Res pa je, da nama verjetno blog in zadnje mesece tudi grajenje pasje blagovne znamke Conor’s Adventure precej pripomore k širjenju socialne mreže ljudi. In ravno blogu oz. spletni strani Conor’s Adventure se lahko zahvalim, da je Conor danes dobil svojo prvo božično darilo.

Jerneja iz podjetja naNetu sem spoznala pred meseci, ko sva s Primožem iskala nekoga, ki bi nama najino prvo »malce zafurano« spletno stran popravil in obnovil. Med mnogimi prejetimi ponudbami se nama je zdela Jernejeva (takrat še nisem vedela, da ga poleg spletnih strani zanimajo tudi psi ) najboljša. Res je, da ni bil med najcenejšimi, ampak, ko sva se pogovarjala sem takoj dobila občutek, da je tipu najina vizija popolnoma jasna.

No kasneje, ko smo se srečali sem ugotovila zakaj v primerjavi z drugimi ponudniki precej drugače »tiktaka«, ker ni zgolj programer oz. razvijalec spletnih strani (ne mi zamerit, ampak sej ne vem kako se tem sploh reče…morda ITjevec), temveč je tudi uporabnik oz. imetnik svoje pasje spletne trgovine Taffy in Lilly. Ampak to ni navadna spletna trgovina, gre za prodajo pasje veganske prehrane. Psi in vegani??

Jap…nekako tako sem jaz tudi prvič pogledala, ko nama je na kavi pred meseci razlagal kaj vse prodajajo. Bojda postaja veganska hrana tudi v pasji prehrani vedno večji hit. Ajde tukaj zdaj ne bom pametna, ker sama vseeno nekako menim, da potrebuje pes za razvoj živalske beljakovine in Conor je s peleti več kot zadovoljen. Tako, da nič bat s Conorjem bomo tudi v prihodnje ostali na Naturavetalu . Ampak…to ne pomeni, da pri njih (Taffy in Lilly) ne moreš najt kakšnih dobrih priboljškov za grizenje.

S SOOPA dentalnimi palčkami sem se srečala že pred meseci, ko sem po priporočilu pasje znanke Jasne na pasji.net kupila Yakers sirovo palčko. Takrat sem za hec naročila tudi SOOPA palčke, ki so me navdušile zaradi prijetnega vonja, pa še Conor jih je imel zelo rad. No…kakšen mesec nazaj sva se z Jernejem pogovarjala okrog njihove spletne strani in trgovine (v roku dobrega meseca dni bova tudi midva dobila spletno trgovino)…ter po naključju odkrila, da poleg pasje veganske prehrane ponujajo tudi ogromno različnih SOOPA izdelkov, ki pa jih do danes (ne vem zakaj) še nisem uspela naročiti.

Si pa je očitno božiček Jernej dobro zapomnil, kaj ima Conor rad in tako je najin kosmatinec danes dobil svoj prvi božični paket. Ne me vprašat zakaj nismo z odpiranje počakali do Božiča…ampak ko sem videla, da se v paketu skriva SOOPA Christmas Edition, sem bila pozornosti izjemno vesela. No Conor pa še bolj, saj je dentalne palčke zmazal preden bi rekel keks .

The post Praznična utrujenost in prvi obisk božička appeared first on Conor's Adventure.

Če nisi pristaš pocukranih sporočil, potem ti tokratni blog ne bo všeč. Morda ga sploh ne preberi, ker ne želim, da se ti z enim pisanjem »zaserjem«.

Skratka…cel dan sem že na robu joka. S Primožem sva nekako domnevala, da boste zahvalnih paketkov verjetno res iz srca veseli, ampak da bo odziv tako ganljiv, pa nisem pomislila niti v sanjah.

Včeraj sem dala na pošto zahvalne paketke in danes zjutraj me je na Instagramu in Facebooku zadela kap. Poplava vaših sporočil, ogromno zahval, fotografij in videov vaših kosmatincev. Preden se čustveno izpovem, izlijem svojo srečo….naj najprej res iz vsega kotička svojega srca pohvalim Pošto Slovenije. Kaj se mene tiče so dosegli rekord.

Na pošto sem dala včeraj ob 15ih, danes ob 9ih ste mi prvi že sporočili, da je paketek pri vas. Glede na »božično štalo« na pošti, lahko rečem samo VAU. Če ne drugega so naredili res ogromen vtis na naju s Primožem in ni dvakrat za rečt, da ko bova začela s prodajo najinih Conor’s Adventure izdelkov, za dostavljalca izbereva prav njih.

Torej…kaj naj rečem. Če kdaj, res danes v nulo razumem pomen raznih rekov, stavkov…češ, več kot daš, več se ti povrne. Oziroma »Več daš, več imaš«. Iskreno ne pomnim, kdaj sem nazadnje čutila takšno srečo, veselje, me je nekaj tako napolnilo, navdalo z veseljem kot vaša današnja sporočila in lepe, pozitivne besede. Sej vem, da sem danes že kot pokvarjena plošča, ker se vsem tako zahvaljujem, kot da mi je vsak podaril najmanj 100 €, ampak res…čisto vsak moj hvala je popolnoma iz srca.

Že, temelji najine kampanje »Hvala…za tvoj trenutek« so izhajali iz hvaležnosti (glede na naslov logično ) In resnično, ne zezam se ter ne rečem, kar pač moram, ker je to vljudno, ampak resno mislim, da sem oz. sva hvaležna za čisto vsakega bralca. Sama pri sebi dnevno opažam, sploh zadnje čase, ko sem noro natempirana, da pazljivo zbiram čtivo, ki ga berem. Ni hujšega, kot, da te nekdo premami z dobrim naslovom, nato pa sredi članke ugotoviš, da samo zapravlja tvoj čas….

Upam, da se nikoli kaj takega ne bo zgodilo z mojim blogom oz. pisanjem. Če se, če me bo kdaj popolnoma zaneslo, bom začela nakladat…daj bodi faca in me »sk**caj« (pardon).

Okej…počasi bo dovolj »izlivanja duše« za danes, grem se ponovno zakopat v odgovarjanje vaših Facebook in Instagram sporočil.

Kaj se mene tiče, je letos darilo za božička oz. še več za moj 32 rojstni dan, že prišlo teden dni prej .

The post Ko rek »Več daš, več imaš« dobi nov pomen appeared first on Conor's Adventure.

Takole in sva jih spakirala. Prvi del najinih zahvalnih paketkov, ki bodo jutri maširali na pošto in nato do vseh vas, ki ste prejšnji teden »sodelovali« v najini prvi pred božični kampanji »Hvala za tvoj trenutek«.

Kljub temu, da imam zadnje dneve nore probleme z motivacijo pisanja bloga, kot nasploh ustvarjanja za Conor’s Adventure, je bil občutek, ko sva vse paketke zložila pod božično smrekico in ovekovečila »photo trenutek« res dober.

»Pija….najini prvi fizični Conor’s Adventure paketki!«, je Primož z dvignjeno roko prišel do mene in mi dal petko, med tem, ko sem hitela z objavljanjem fotografije na Facebook. Čeprav sva imela s paketki zgolj stroške, torej ni šlo za paketke, ki bi jih nekdo kupil….je bil občutek navdihujoč.

Vedno sem oboževala obdarovanje drugih. Sem pa prvič naredila nekaj tako posebnega, da bi v tolikšni meri »pocrkljala« nekoga, ki ga sploh ne poznam. Ampak…kot sem v zadnjih tednih že večkrat poudarila, resnično sva oba s Primožem hvaležna za vsakega izmed vas, ki nas berete, sledite na Facebooku in Instagramu.

Sedela sem tam na kavču in ob poslušanju božičnih pesmi gledala paketke in premišljevala koliko dela je vloženega v njih. Čeprav sem bila zaradi zadnjih hektičnih dni popolnoma izžeta in prazna….me je celoten trenutek umirjenosti in ponosa, da nama je uspelo…nekako polnil.

Zadnje dneve je začela moja kreativa resno »škripat«. Pisanje ni več tako tekoče in, da napišem en blog lahko traja tudi uro in pol ali celo več. Za lažjo predstavo – v normalnih okoliščinah potrebujem za en blog največ uro (odvisno tudi od dolžine). Da mi na Instagramu že kakih 10 dni ni uspelo nič objavit, raje sploh ne omenjam…skratka tudi meni se je začela počasi oglašat tista lučka, ki utripa vedno glasneje in pravi »You need a break« oz. »Pia nujno rabiš nekaj dni oddiha«.  

Po drugi strani pa so takšni trenutki kot današnji razlog, da s Primožem še kar vztrajava, kljub temu, da oba že noro pogrešava kakšen vikend popolnoma na off. Med tem, ko sem še vedno sedela tam na kavču in pila šilce whiskey-a (ki mi ga je Primož prinesel za »lažji« odklop) sem se spomnila, da je prav on (Primož) zaslužen za največjo piko na I vsem paketkom, ki bodo kmalu dobili nove lastnike. Prav ponosna sem bila nanj, ki je s svojim šiviljskim znanjem sploh omogočil, da bo vsak izmed vas dobil popolnoma unikatno darilce.

Resnično komaj čakam, da jih dobite na dom in jih odprete, upam, da vam bodo všeč.

The post Juhuhu…prvi del zahvalnih paketkov je pripravljen appeared first on Conor's Adventure.

Iskreno…sej ne vem če vas upam vprašat ali imate že čisto vsi pripravljen in okrašen adventni venček? Ali sem zgolj jaz tista, ki je še danes hitela z okraševanjem venčka, kljub temu, da smo že pošteno zakorakali v advent in je za nami že prva adventna nedelja.

Da pa se nebi isto zgodilo tudi s smrekico (in bi jo krasili v zadnjem trenutku), sva se s Primožem odločila, da vse narediva kar v enem dnevu. Najprej sem se takoj po zajtrku lotila okraševanje venčka. Ne vem kako je pri vas, ampak sama od lani izredno uživam v tem opravilu, da si ga sama okrasim. Najprej pri cvetličarki naročim obod, ki mora biti nujno iz kanadske jelke (to je tista, ki ne odpadajo iglice), nato pa z okraski, ki jih kupim v Müllerju oz. Tediju (letos v Sparu, Hoferju in Tušu) naredim venček. Zraven seveda pod nujno poslušam božične pesmi…in noro uživam.

Se mi zdi, da se mi je letos kar posrečil. Glede na strast in užitek, sem celo začela razmišljat, da bi jih drugo leto delala proti naročilu, morda pa ga kdo kupi.

Sledilo je okraševanje jelke. Se mi zdi, da sva s Primožem ob poslušanju božičnih pesmi in okraševanju skorajda pozabila, da je letošnji december res čuden. Nekako nama je uspelo predbožično vzdušje pričarat v najinem domu. Ne vem kako je z vami ampak sama iz dneva v dan vedno bolj pogrešam zimske sprehode po mestu, občudovanje prazničnih lučk in pitje kuhanega vina. Iz srca upam, da se bo korona situacija počasi stabilizirala in nas bodo končno »spustili iz občin« (ojoj kako se to čuje )

Skratka po slabi urci je bila smrekica postavljena in je zasijala v vsej svoji lepoti. Conor naju je med okraševanje pozorno opazoval, kot da bi hotel razumet vsak najin gib, kam sva obesila okrasek. Najbolj je bil smešen zvečer, ko sva s Primožem na kavču pila kuhano vino (če ne moreš na kuhančka, pač pride kuhanček k tebi domov ) in je kot polit cucek stal pred jelko ter naju žalostno opazoval…češ, kje je moja kuča (beri njegov hišni boks). Ja…vem…žal sva ga mogla začasno umaknit v pisarno in na njegovo mesto postavit jelko. Glede nato, da uporabljamo boks izrecno čez dan, ko je čas za njegovo opoldansko spanje, bo malecki verjetno preživel. Da pa zna noro dobro igrat in se delat bogega, pa vemo že vsi….

Aja…še to…zgolj dva dni nas še ločita do najine prve predbožične kampanje, kjer se bova 50im našim zvestim sledilcem oz. bralcem zahvalila na prav poseben način. Do ponedeljka, točno ob 17ih, ko gre kampanja live, pa naju s Primožem čaka še kar nekaj dela in sicer jutri bo treba narediti mini »photoshooting« s Conorjem pred jelko z njegovo igračo (cufo) v gobcu. To, da Conor tega še sploh ne zna (na ukaz držati cufe v gobcu)… pa raje sploh ne omenjam . Jap jutrišnji dan bo zanimiv, držite pesti, da nama rata in bodo fotke v ponedeljek toliko boljše .

The post Lučke, venček, smrekica in photoshoting za ponedeljek appeared first on Conor's Adventure.

Pa smo ga končno dočakali, december, praznično vzdušje, lučke, božične pesmi, kuhano vino in najpomembnejše opravilo naslednjih 24 dni….odpiranje adventnega koledarja . Juhuhu….

Naj se pohvalim, da pri nas imamo vsak svojega, koledar mislim . S Primožem sva si svojega kupila že kakih 14 dni nazaj v Müllerju, kjer so imeli res noro izbiro. Ko pa sem prejšnji petek na Instagramu zasledila ponudbo Pasje pekarne Hov-Hov, pa nisem razmišljala dvakrat, da svojega kupim tudi najinemu kosmatincu.

In kot se za familijo spodobi, smo skupaj odprli prvo okence, Primož Milka-Oreo, jaz M&M koledar, Conorček, pa svojega pasjega. Za piko na I res prazničnemu vzdušju, smo vse skupaj še prej foto-ovekovečili…žal ni šlo narediti selfija, saj je bilo enostavno preveč faktorjev (beri Conorjeva kapa + da ni prehitro začel jesti svojega koledarja ) na katere sva morala paziti.

Jaz res upam, da tisti, ki to sedaj bere, si ne misli, da se nama je čisto po pasje odpelalo . Mogoče je res že počasi čas, da tudi midva s Primožem začneva razmišljat o naslednji stopnji poleg poroke, to je otrok….ne pa da se do psa obnašava, kot da je najin otrok. Sej je res član družine, a vendar je še vedno pes.

Vse prevečkrat ljudje pozabljamo, da so psi, mačke in ostali hišni ljubljenčki še vedno živali. In ne s tem ne mislim nič slabega, gre za to kako jih obravnavamo, sploh pa s kakšnimi navadami jih včasih posiljujemo. Govorim o počlovečenju živali.

Zadnje čase večkrat naletim na zgražanje različnih pasjeljubcev, ki izredno obsojajo druge lastnike psov, ki imajo svoje pse pozimi zunaj. Smem vprašat, kaj je tukaj spornega, če je tvoj pes (ob predpostavki, da ima zunaj primerno zavetje in zimsko dlako) raje zunaj kot noter? Torej si sam želi biti zunaj, konstantno sili ven. Mar ni ravno to mučenje, ko žival siliš v toplo, vroče stanovanje, ona pa si od vsega na svetu najbolj želi svežega, sicer pozimi res hladnega zraka?

Priznam, sama tega ne razumem. Že pri našem Conorju se na trenutke sprašujem, če mu res odgovarja bivanje v hiši. Ne vem, če so si dotični, ki omenjene »mučitelje živali« tako obsojajo, že kdaj pobliže ogledali zimsko dlako, kakšnega dolgodlakega psa. Sama sem si prejšnji teden po kopanju Conorja, vzela čas in sem psa pošteno skrtačila ter nasploh dobro pregledala vse kotičke njegove kože oz. vsaj poskusila sem. Pes ima namreč tako gosto dlako, da skorajda ne moreš priti, do  kože . In potem naj mene skrbi, da ga zebe .

Se mi zdi, da bi se moralo precej ljudi pri oskrbi svojega psa vprašati, kaj je v prvi vrsti dobro zanj – ne kaj oni mislijo, da je dobro zanj, temveč kaj je po pasje dobo zanj. Torej za njegovo zdravje, počutje in nasploh celoten razvoj.

The post Juhuhuuu končno december in z njim adventni koledar 🎄 appeared first on Conor's Adventure.

Po sredinem monologu in Corona-psihiranju, sta zadnja dva dni naravnost odlična. Večina stvari, ki me je skrbela še kakšen teden nazaj, se počasi, vendar vztrajno postavlja na svojo mesto…nama s Primožem pa riše nasmeh na obraz .

Okej…da ne filozofiram preveč; prva takšna stvar, ki me je zadnji dober teden preganjala je Conorjeva prebava, ki se je dokončno uredila.

Morda za koga absurdno, da se sekiram »kako najin pes kaka «…ampak verjemite, res ni prijetno, vsak dan preverjat teksturo kakca in zasledovat svojega kosmatinca vsakič, ko se odloči narediti veliko potrebo, plus premišljevat ali mu lahko ponudim še kaj drugega kot pelete.

Skratka kot rečeno, smo prebavo uredili, pes je včeraj dobil žvečiljko Naturavetal in je danes bilo vse tip-top . V sredo je tudi prvič po dolgem času dobil BARF zmešano s peleti in prav tako ni bilo nobenih težav. Resnično upam, da so prebavne težave za nekaj časa za nami

Danes sva mu po par tednih končno privoščila obisk socializacije in smo se odpravili na mini izlet do Postojne. Med tem, ko sem jaz skočila v trgovino po nakupih, je Primož peljal Conorja na kratek sprehod po urbanem okolju, kjer je preveril ali se še pes spomni hoje na popuščenem povodcu. Kljub dejstvu, da ga na trenutke konkretno meče (sej veste puberteta), je po Primoževih besedah, sprehod minil umirjeno in brez cukanja ter vohanja levo-desno.

Dobrih stvari za danes še ni bilo konec. Ko sva prišla domov, sva naletela na Pošto Slovenije, ki nama je pripeljala ogromen paket. Ga odpreva in noter zagledava par metrov različnih kosov flis blaga. »Juhuhuu…končno je prišlo blago, joj komaj čakam, da začnem«, sem veselo poskakovala po dnevni sobi, Primož, pa me je gledal, kot da bi padla iz lune.  Verjetno se tudi vi sprašujete, od kod takšno veselje nad blagom…haha .

S Primožem vam – našim zvestim sledilcem oz. natančneje vašim kužkom, pripravljava pred-božično presenečenje in, ker sem človek, ki obožuje pripravljat presenečenja za druge, sem se paketa oz. blaga noro razveselila. Če te zanima za kaj točno gre, oz. če želiš tudi ti biti med obdarovanci, ti svetujem, da nas slediš na našem FB profilu in redno spremljaš naše IG in FB storye…seveda poleg tega, da redno bereš naš blog.

Za piko na I prav prijetnemu dnevu, je bil klic najinega dobavitelja, ki naju jutri vljudno vabi na vnovičen obisk na Dolenjsko. Izdelava vzorcev se je iz predvidenih 14 dni zavlekla v tri tedne, saj je moral vmes naročiti kar nekaj materiala, ker tisto kar je imel na zalogi ni bilo primerno. Sej vemo, kvaliteta je pri nas prvo vodilo .

Skratka bojda so vzorci sedaj pripravljeni in komaj čakava, da jutri vidiva prvo verzijo Conor’s Adventure izdelkov.

The post Socializacija in pred-božični duh »In The House« 🎅🏼 appeared first on Conor's Adventure.

Odkar je Primož zaradi izredno resne situacije s Corona-virusom doma, nama gredo očitno po glavi same bedarije .

Danes sva si denimo med prvimi v Sloveniji, če ne celo na svetu pričaralo božično vzdušje…Verjetno se zdaj vsi po vrsti, ki to berete zgražate, češ, če se nama je res docela odpelalo ….

Ne ni se nama…morda se malce hecam, ampak, če bi vi videli današnji prizor, ko smo se ob šestih popoldne – žal je takrat že tema, kot v riti – odpravljali na sprehod s Conorjem, bi verjetno pomisli, da psu manjkajo samo še kraguljčki in jelenčkovi rogovi .

Pred časom sem od Primožove mame Katje v dar dobila dvoje lučk, ki se lahko zataknejo za npr. pas od hlač, ali pa denimo za pasjo ovratnico . Le-te imajo dvojno funkcijo, da svetijo belo ali rdeče, navadno ali utripajoče.

»Čuj kaj če dama tote lučke Conorju na ovratnico, da se ga bo v temi lažje videlo?«, sem predlagala dragemu, preden smo šli na običajen večerni sprehod. »Dobra ideja, daj, da mu jih namontiram«, mi je odgovoril.

»Tak.. bo v redu?«, me je vprašal v smehu. Na sredi hodnika je stal Conor s črno ovratnico in dvema rdečima utripajočima lučkama. Jaz sem misla umret od smeha . V glavi so se mi začele vrteti vse možne božične pesmi od »Rudolph, The Rednosed Reindeer«; pa do »Jingle Bells« itd.

No pa smo šli…seveda ne z rdečimi utripajočimi lučmi, ampak zgolj z eno rdečo, ki sva mu jo dala na hrbtno stran ovratnice. Verjemite zadeva se je izkazala za izredno praktično, saj sva v vsakem trenutku vedela, kje se pes nahaja.

Kot verjetno že veste hodimo na sprehod običajno brez povodca. Pa ne, ker ga ne uporabljamo (bog ne daj, vedno ga imamo s seboj), ali ker smo eni izmed tistih neodgovornih lastnikov, ki psa nimajo nikoli na povodcu. Živimo v takšni naravi, kjer si lahko to privoščimo, plus kjer je možno na daleč videt, ko se kdo približuje.

Kaj pa divjad, me bo kdo zdaj vprašal? Ja vem. Conor jo je sicer že videl na daleč in je tudi v sekundi odreagiral na moj odpoklic. Tudi sam odpoklic imamo z njim dokaj dobro natreniranega. Pač…iskreno, glede nato, da so okoli hiše hektarji travnikov in širokih pobočij, res ne vidim smisla, zakaj ne bi imela psa spuščenega . Ga pa čisto vedno zapnemo na povodec, ko se približa kakšen pes oziroma, ko gremo na sprehod do bližnje vasi.

Skratka…nazaj k lučkam, če koga zanima zgleda celotna zadeva takole (glej fotografijo), lahko se zapne zadaj na ovratnico, plus polni se preko USBja, kar je super, saj ne rabiš skrbeti za baterije . Če koga zanima, naj mi piše pa se pozanimam kje se da zadevo kupit .

The post Conor aka jelenček Rudolf 🎅🏼 appeared first on Conor's Adventure.