Danes je bil Conor naročen na pregled pri veterinarju. Vsi, ki nas redno spremljate veste, da odkar je kosmatinec prikorakal v najin dom hodimo izrecno k Elbivetu. O tem, zakaj sva za veterinarja izbrala veterinarski center Elbivet sem pisala že dosti, celo o »postopku izbire veterinarja«, sem pred meseci napisala članek. Menim, da je izbira pravilnega veterinarja izrednega pomena, saj v prvi vrsti izjemno vpliva na dobrobit živali, kot tudi na tvojo denarnico.

Sama sem v preteklosti imeli na Štajerskem koncu precej izkušenj tako z dobrimi kot slabimi veterinarji (slabimi bolj iz izkušenj za mojo denarnico, saj so zgolj »poskušali« in nič kaj naredili). Vem pa kako izgleda res dober veterinar, če se spomnim kar nekaj let nazaj, ko smo našo prvo družinsko mačko Šebo vozili k dr. Čudnu na Pobrežje (v Mariboru). Tip je bil z eno besedo zakon. Od odnosa, do živali kot tudi do stranke, strokovnosti, potrpljenja, truda za žival…ni kaj ni. In vedno je bil on. Noben drug. Šeba je imela vrsto let enega in istega veterinarja. Kar je roko na srce meni povsem logično, ker tako kot imamo ljudje enega in istega zdravnika, ki nas približno pozna, podobno bi moralo biti pri živalih.

No žal je pri psih drugače. Al pa je pri tem veterinarju, kot marsikaj drugega konkretno narobe. Nazadnje sem si mislila…eh..bom tiho, pač vsak ne more biti vedno super, navsezadnje vsi delamo napake. Čeprav so mi teden dni nazaj konkretno načeli živce. Po današnjem »kavbojskem« pregledu, pa sem začela konkretno razmišljat, da bomo šli v prihodnje drugam.

Že to, da jih dobiš na telefon je umetnost. Po mojem prej našega lepega predsednika Pahorja dobim na telefon kot njih. Prejšnji teden sem jih klicala cel torek in celo sredo. Tema. Ko sem živela še v Mariboru in sem imela mačko, se mi kaj takega ni zgodilo nikoli. Ampak ok…. Ne smemo biti tako zelo pikolovski. Pa sem se naredila Francoza in prejšnji četrtek peljala Conorja z njegovo »mini rano« na tački na pregled nenaročena. Kako je izgledal pregled že veste, sem opisala zadnjič. Ni vstopa v ambulanto, del pregleda se izvaja zunaj na parkirišču (kjer je polno ljudi, živali in zraven pri sosedih še delavci veselo vrtajo in popravljajo cesto ). Amerika vam rečem za mirnost živali in pridobivanje »dobrih izkušenj z veterinarjem« .

No danes ni bilo nič boljše. Najprej sem mislila, da slabo vidim, ko je veterinarka na parkirišče s seboj prinesla škarje, obvezo in sva ponovno potrebovali vsaj 5 min, da sva Conorja umirile. Bošček je spet skoraj asfalt od sile gor utrgal, tako je vlekel proti avtu in prtljažniku. Vmes sem še jaz kar samoiniciativno predlagala »Kaj če ga peljete v ambulanto?«, ker glede na okolico (ljudje, hrup, avtomobili), mi ni blo najbolj jasno kako misli pregledat šiv in zamenjat obvezo. »Kaj doma ste mu uspeli vsak dan zamenjat?«, me vpraša sicer zelo prijazno. Ji razložim, da je pes v osnovi priden kot solza, da doma med menjavo povojev niti ne trzne in kot klada leži na hrbtu, med tem, ko se s Primožem igrava zdravnika .

Po tem, ko sem mu zdevala praktično pol dnevnega obroka peletov, je pregled uspel. Šiv se bojda lepo celi, tako, da smo se dogovorili, da se vidimo ponovno čez dober teden, v četrtek zjutraj. Zaradi mesta šiva je bolje, da se slednji dlje časa pusti noter, da v redu zaceli.

Iskreno ne vem kaj si naj mislim. Vedno bolj se nagibam k temu, da poiščem še kakšnega drugega veterinarja. Kolikor sem videla komentarje drugih lastnikov psov na moje četrtkovo pisanje, je ta ambulanta ena redkih, ki ima tako stroge Covid ukrepe. Pa da se razumemo, nisem ena od tistih, ki ukrepov ne spoštuje, ampak glede nato, da se zadeve umirjajo, trgovine se odpirajo, sama normalno obiskujem svoje preglede za ščitnico in kot vidim, tudi ostali veterinarji normalno delujejo, mi res ni jasno zakaj se tukaj grejo, kot da smo sredi najhujšega in smrtonosnega virusnega obolenja (če malce pretiravam ).

The post Pregled pri veterinarju in bedni Corona ukrepi appeared first on Conor's Adventure.

Huh, what a day ….Če sem vam še prejšnji teden govorila o retrogradnem merkurju, pa polni luni in vplivu takšnih in drugačnih nebesnih znamenj, nočem vedet kaj za boga je bilo danes v zraku . Že začetek dneva je bil noro obetajoč, ko sem pred odhodom v bolnišnico Izola (imela sem pregled stanja ščitnice) po celi kuhni razsipala pelete.

»Conor hitro pridi!!«, sem se zadrla psu in bila prepričana, da bo v trenutku »posesal« nastalo škodo. Pes me je gledal, kot da bi padla iz lune, češ »Kaj ti to resno?? Res lahko to vse pojem?«…Po prigovarjanju je na hitro pospravil par peletov in že sva šibala proti Izoli.

S seboj sem ga vzela, ker sem ga hotela nazaj grede peljat k veterinarju v Ankaran (Elbivet). Ne vem, če ste brali moj torkov zapis, ampak med klasičnim brisanjem tačk po sprehodu, sem mu na sprednji desni tački pri kremplju našla za cm veliko rano, ki ni zgledala ravno obetajoče. Kljub temu, da ga slednja ni bolela in pes ni šepal ter kazal kakšnih znakov bolečin, sem se vseeno odločila, da ga peljem k veterinarju.

Med mojim pregledom v Izoli je gospodič pridno počakal v avtu, sicer pa so v Izoli (v primerjavi z Mariborom) vedno izredno ekspresni in sem običajno gotova že po dobre pol ure. Se zapeljeva v mesto, da mu po par mesecih ponovno razkažem mesto Koper in malce povadiva hojo na popuščenem povodcu.

Ravno se sprehajava po mestnem parku, ko nenadoma do naju pritečeta dva majhna psa. Potegnem Conorja vstran in mu pocmokam, češ grema hitro naprej, ko psa še kar rineta v naju (seveda spuščena). Nenadoma Conor zarenči, jaz umirjam situacijo in se zaderem lastniku (moškemu in ženski, ki sta neutrudno klicala svoja psa in popolnoma pogorela na odpoklicu),

»Kaj ju lahko prosim spravite vstran, jaz ne bom odgovorna, če bo slučajno ugriznil«.

Ko se je tipu kar stemnilo pred očmi »Kako prosim? Imate problem?«, mi reče nazaj osorno.

»Jaz, če imam problem? Sploh veste, da mora biti pes na povodcu, da se zato plača kazen?«, se ne dam, nazaj.

Mi začne verbalno nekaj groziti, momljati, nakar se zaripla v obraz od jeze s Conorjem, ki je vohal vse prek in počez pobereva stran. Greva počasi proti staremu mestnemu jedru, vmes narediva ob morju par fotk in nazaj proti avtu. Vadiva poleg in hojo ob nogi, jaz pa ga pridno pitam s peleti ne vedoč, da jih bom čez 20 min pri veterinarju krvavo potrebovala .

V avto in hop do veterinarja. Prideva k Elbivet-u in opazim, da tukaj še vedno veljajo »vojne razmere«, beri, kot da je najmanj vsak drugi pozitiven na Covid-19. Se postavim zunaj v vrsto in čakam. Po 5ih minutah pride do mene prijazna punca in me vpraša zakaj smo prišli, kaj je narobe. »Pa na sprednji desni tački ima rano, kot da bi se urezal«, ji razložim in probam živčnemu Conorju dvignit taco. Nenadoma začne bližnji pes lajat, Conor postane še bolj živčen (logično) in na kakršno koli kazanje lahko pozabimo.

Ji probam nekako opisat, punca se očitno zadovolji z opisom in gre po veterinarja. Čez 5 min pride skoz vrata prijazna veterinarka z nagobčnikom v roki. Kristus bogi moj kosmatinec kako ga je bilo strah, sem mislila, da bo od sile povodec utrgal, tako je silil proti avtu. Končno sva mu uspeli nadeti veterinarski nagobčnik, da je lahko veterinarka v miru pogledala njegovo rano. »Ujej, tole pa bi bilo za en šiv. Bomo poskusili s sponkačem«, mi je razložila in Conorja odpeljala oz. bolje rečeno odvlekla v ambulanto. Ravno sem ji še uspela zaklicati, da za priboljške naredi vse, ko sta že izginila v notranjosti.

Po mučnih 10ih minutah čakanja, je Conor z ogromno obvezo podobno skoraj boksarski rokavici na tački pritacal ven. O znakih stresa ali strahu ni bilo več sledu. »Ste imeli prav, za priboljške bi res naredil vse, sva hitro postala kolega«, se je nasmehnila in razložila, da je treba naslednjih 10-14 dni bolj kot ne počivati. Ko je videla moj zaskrbljujoč pogled, v stilu češ, ti veš, da govoriš o belgijcu, malini?, je hitro dodala »No…mislim brez skokov, kakšnih konkretnih obremenitev na tačko, lovljenja žogice itd, ker lahko šiv poči«. Razložla mi je še navodila glede doziranja antibiotikov, pa kako zamenjat obvezo. »Predlagam, da se vidimo v torek na kontroli«, je še dodala preden je izginila v ambulanto.

Načeloma čez prijaznost, potrpežljivost in strokovnost Elbiveta nimam pripomb, res top veterinar, kaj pa se tiče njihovega sistema. Brez zamere, to pa pogorijo na celi črti. Odkar imamo Conorja v ambulanto še nisem smela stopiti (od lanskega junija), ker vse izvajajo zunaj. Bojda zaradi ukrepov. Če se Conor do danes ni bal veterinarjev, se bojim, da so se mu danes zasrali na celi črti.

Samo upam lahko, da se mu bo zadeva na tački čim prej zacelila, ker iskreno ne znam si predstavljat kako bodo izgledali naši mirni sprehodi naslednjih nekaj dni ….

The post Obisk veterinarja in »mini šok« appeared first on Conor's Adventure.

Ste tudi vi danes v zraku nežno zavohali vonj bližajoče se pomladi? Pri nas je bilo res fantastično vreme. Zanimivo kako se človek takoj drugače, bolje počuti, ko se začne narava prebujat.

Ravno zadnjič sem rekla Primožu, da čeprav so si zimski meseci (ko je sončno vreme) med seboj dokaj podobni, zame ko delam od doma, je denimo sončen novembrski dan, praktično isti kot februarski – beri sem doma, odprto tako skoraj še ni nič (bari, gostilne) – pa vendar so občutki v zraku izjemno drugačni. Bolj pozitivno mi vse deluje …sej ne vem kako naj drugače opišem.

Kot se za vreme spodobi sva si s Conorjem zjutraj privoščila dolg sprehod do razgledišča pri Škocjanskih jamah. Po poti sva se ustavila na manjši jasi in naredila kratek trening višje poslušnosti. Tokrat nama je šlo precej bolje, se mi zdi, da sva se oba končno sprostila, Conor je bil bolj skoncentriran name (ni toliko delal na pamet) jaz na drugi strani pa sem bila bolj »človeška« in manj toga ter resna . Kljub temu, da se Brina resnično zelo trudi z omenjenimi treningi višje poslušnosti in s podajanjem informacij, nam je na čase vse skupaj izredno naporno in stresno.

Eno je, ko imaš trenerja pred seboj in te popravi v določenem (kritičnem) trenutku, učit se preko spleta in potem po telefonu popravljat napake za nazaj pa je nekaj povsem drugega. Ampak ok, sedaj ko so se Covid razmere umirile, bomo šli večkrat k njej na trening .

Je pa bilo hitro konec »lepega dneva«, ko sva se s Conorjem po slabi urci vrnila domov in je bilo treba očistit tačke. V navadi imamo, da preden mu z brisačo ne obriševa tačk, nima vstopa v hišo.

Kot običajno mu obrišem tačke in glede nato, da se je že začela sezona klopov (ravno par dni nazaj sem mu enega debelega našla na vratu), mu tačke podrobneje pregledam. »Uuu madona, kaj za boga pa je tole«, pogledam debelo, ko na sprednji desni šapi ob nohtu zagledam nekaj »mesnatega«. »Hudiča, kaj to je tako velik klop, ali je rana?«, se vprašam in psa nemudoma položim v ležeč položaj. Po prigovarjanju in umirjanju psa, se slednji končno vda v usodo ter mi pusti, da natančneje pogledam tačko. »Pismo Conor, ta rana pa ni ravno nedolžna«, zamomljam kosmatincu in ga odvlečem v kopalnico na umivanje tačke.  

Huh, kar nekaj pogajalskih prijemov sem mogla uporabit, da je gospodič potrpežljivo držal tačko pod vodo, med tem, ko sem mu iz rane nežno spirala blato. Sledilo je preučevanje za slab centimeter široke rane, ki glede na obnašanje psa ni ravno pretirano bolela. Zanimivo, da pes ni niti šepal, nič. Še celo pustil je, da sem mu rano razkužila (morda je malce trznil, ker ga je verjetno zapeklo) in jo namazala z Bepanthenom.

Nato sem za nasvet povprašala svojo kolegico veterinarko Majo. Mimogrede, če ste iz okolice Primorske in iščete nekoga, ki bi vam svetoval iz področja pasje prehrane, vedenjskih težav, se nujno obrnite nanjo. Ukvarja se namreč tako z akupunkturo in akupresurno masažo za živali, kot tudi zdravljenje s prehrano in reševanjem vedenjskih težav po načelih tradicionalne kitajske medicine. Res zlat človek je …. Skratka želela sem od nje zgolj nasvet, ali je zadeva nujna za k veterinarju, ali se lahko denimo počaka do četrtka, ko imam tako namen iti na Obalo (imam pregled za ščitnico).

Prijazno mi je svetovala naj nujno preprečim kakršno koli lizanje rane plus, da naj rano namažem s kakšnim antibiotičnim mazilom ali Bepanthenom ter naj zadevo spremljam. No bomo videli kaj se bo zgodilo do četrtka…javim

The post Vonj pomladi in rana na desni tački appeared first on Conor's Adventure.