Četrtek, 18.2.2020, dan 255
Huh, what a day 🙈….Če sem vam še prejšnji teden govorila o retrogradnem merkurju, pa polni luni in vplivu takšnih in drugačnih nebesnih znamenj, nočem vedet kaj za boga je bilo danes v zraku 😆. Že začetek dneva je bil noro obetajoč, ko sem pred odhodom v bolnišnico Izola (imela sem pregled stanja ščitnice) po celi kuhni razsipala pelete.
»Conor hitro pridi!!«, sem se zadrla psu in bila prepričana, da bo v trenutku »posesal« nastalo škodo. Pes me je gledal, kot da bi padla iz lune, češ »Kaj ti to resno?? Res lahko to vse pojem?«😂…Po prigovarjanju je na hitro pospravil par peletov in že sva šibala proti Izoli.
S seboj sem ga vzela, ker sem ga hotela nazaj grede peljat k veterinarju v Ankaran (Elbivet). Ne vem, če ste brali moj torkov zapis, ampak med klasičnim brisanjem tačk po sprehodu, sem mu na sprednji desni tački pri kremplju našla za cm veliko rano, ki ni zgledala ravno obetajoče. Kljub temu, da ga slednja ni bolela in pes ni šepal ter kazal kakšnih znakov bolečin, sem se vseeno odločila, da ga peljem k veterinarju.
Med mojim pregledom v Izoli je gospodič pridno počakal v avtu, sicer pa so v Izoli (v primerjavi z Mariborom) vedno izredno ekspresni in sem običajno gotova že po dobre pol ure. Se zapeljeva v mesto, da mu po par mesecih ponovno razkažem mesto Koper in malce povadiva hojo na popuščenem povodcu.
Ravno se sprehajava po mestnem parku, ko nenadoma do naju pritečeta dva majhna psa. Potegnem Conorja vstran in mu pocmokam, češ grema hitro naprej, ko psa še kar rineta v naju (seveda spuščena). Nenadoma Conor zarenči, jaz umirjam situacijo in se zaderem lastniku (moškemu in ženski, ki sta neutrudno klicala svoja psa in popolnoma pogorela na odpoklicu),
»Kaj ju lahko prosim spravite vstran, jaz ne bom odgovorna, če bo slučajno ugriznil«.
Ko se je tipu kar stemnilo pred očmi »Kako prosim? Imate problem?«, mi reče nazaj osorno.
»Jaz, če imam problem? Sploh veste, da mora biti pes na povodcu, da se zato plača kazen?«, se ne dam, nazaj.
Mi začne verbalno nekaj groziti, momljati, nakar se zaripla v obraz od jeze s Conorjem, ki je vohal vse prek in počez pobereva stran. Greva počasi proti staremu mestnemu jedru, vmes narediva ob morju par fotk in nazaj proti avtu. Vadiva poleg in hojo ob nogi, jaz pa ga pridno pitam s peleti ne vedoč, da jih bom čez 20 min pri veterinarju krvavo potrebovala 😆.
V avto in hop do veterinarja. Prideva k Elbivet-u in opazim, da tukaj še vedno veljajo »vojne razmere«, beri, kot da je najmanj vsak drugi pozitiven na Covid-19. Se postavim zunaj v vrsto in čakam. Po 5ih minutah pride do mene prijazna punca in me vpraša zakaj smo prišli, kaj je narobe. »Pa na sprednji desni tački ima rano, kot da bi se urezal«, ji razložim in probam živčnemu Conorju dvignit taco. Nenadoma začne bližnji pes lajat, Conor postane še bolj živčen (logično) in na kakršno koli kazanje lahko pozabimo.
Ji probam nekako opisat, punca se očitno zadovolji z opisom in gre po veterinarja. Čez 5 min pride skoz vrata prijazna veterinarka z nagobčnikom v roki. Kristus bogi moj kosmatinec kako ga je bilo strah, sem mislila, da bo od sile povodec utrgal, tako je silil proti avtu. Končno sva mu uspeli nadeti veterinarski nagobčnik, da je lahko veterinarka v miru pogledala njegovo rano. »Ujej, tole pa bi bilo za en šiv. Bomo poskusili s sponkačem«, mi je razložila in Conorja odpeljala oz. bolje rečeno odvlekla v ambulanto. Ravno sem ji še uspela zaklicati, da za priboljške naredi vse, ko sta že izginila v notranjosti.
Po mučnih 10ih minutah čakanja, je Conor z ogromno obvezo podobno skoraj boksarski rokavici na tački pritacal ven😆. O znakih stresa ali strahu ni bilo več sledu. »Ste imeli prav, za priboljške bi res naredil vse, sva hitro postala kolega«, se je nasmehnila in razložila, da je treba naslednjih 10-14 dni bolj kot ne počivati. Ko je videla moj zaskrbljujoč pogled, v stilu češ, ti veš, da govoriš o belgijcu, malini?, je hitro dodala »No…mislim brez skokov, kakšnih konkretnih obremenitev na tačko, lovljenja žogice itd, ker lahko šiv poči«. Razložla mi je še navodila glede doziranja antibiotikov, pa kako zamenjat obvezo. »Predlagam, da se vidimo v torek na kontroli«, je še dodala preden je izginila v ambulanto.
Načeloma čez prijaznost, potrpežljivost in strokovnost Elbiveta nimam pripomb, res top veterinar, kaj pa se tiče njihovega sistema. Brez zamere, to pa pogorijo na celi črti. Odkar imamo Conorja v ambulanto še nisem smela stopiti (od lanskega junija), ker vse izvajajo zunaj. Bojda zaradi ukrepov. Če se Conor do danes ni bal veterinarjev, se bojim, da so se mu danes zasrali na celi črti.
Samo upam lahko, da se mu bo zadeva na tački čim prej zacelila, ker iskreno ne znam si predstavljat kako bodo izgledali naši mirni sprehodi naslednjih nekaj dni 😆….
