Sama sem bila zelo dolgo časa proti uporabi pasjega bivalnega boksa oz. kletke (kot jo nekateri imenujemo). To je tista zadeva, nad katero se marsikdo zgraža, da gre za pasji zapor . Eni jo imenujejo kletka, drugi boks. Dejansko gre za načeloma isto zadevo.

Ampak proti sem bila do trenutka, ko sva se začela s Primožem resno pogovarjati o psu, izbirati pasmo itd. Takrat sem skozi raziskovanje in branje različnih pasjih člankov ter pregledovanje različnih IG profilov ugotovila, da je slednja zadeva izrazito uporabna.

Prednosti uporabe pasjega boksa

Ob predpostavki, da je kletka dovolj velika za psa in ga ne utesnjuje, je varno narejena, plus na podlago položimo kakšno večjo blazino ali debelejšo deko, da je psu udobno, bo kletka predstavljala psu:

• **Zavetje** – prostor, kamor se lahko odmakne in kjer ima svoj mir.
• **Domač spomin** – če jo vzamete na potovanja, bo pes kletko povezoval z domačim okoljem.
• **Varnost** – preprečuje, da bi pes prišel v stik z nevarnimi predmeti (likalniki, hrana na tleh, električni kabli ipd.).
• **Zaščita doma** – preprečuje, da bi pes med vašo odsotnostjo uničil pohištvo ali obutev.

Kakšno kletko izbrati?

Izbira pasje kletke načeloma ni neka velika umetnost. Seveda morate paziti, da je kvalitetna, da nima kakšnih ostrih robov, predvsem pa, da je dovolj velika. Pred nakupom se točno pozanimajte o končni velikosti vašega psa, saj boste morali v nasprotnem primeru, ko bo zrasel, kupiti večjo.

Midva sva za Conorja – pasma belgijski ovčar, različica »malinois« – izbrala kletko znamke Nobby (Mr.Pet) velikosti **109 cm x 71 cm x 79 cm**, in mu je v njej več kot udobno .

Kletko imam, kaj pa sedaj? Kako psa navaditi nanjo?

Midva sva na začetku naredila napako, da sva kletko v prostor postavila šele dva dni po prihodu Conorja v nov dom. Najbolje je, da je kletka (s primernim ležiščem) že v prostoru, ko pride mladič v nov dom, saj jo bo v tem primeru lažje sprejel kot svojo.

Mladiču jo predstavite kot njegovo ležišče. Nasujte vanjo nekaj briketov, da bo pes dojel kletko kot nekaj pozitivnega, kjer se mu splača biti. Vsakič, ko gre sam vanjo, ga nagradite – denimo s hrano ali igračo. Bodite konsistentni in potrpežljivi.

Mi smo Conorja nekaj dni redno hranili v kletki, ga vsakič pohvalili, ko je bil v njej nekaj minut zaprt itd. Najpomembneje pa je, da kletka **nikoli ne postane prostor kaznovanja**!

Več o tem, kako psa navaditi na kletko, pa si lahko preberete v najinem blog zapisu **»Zmenkarije s kletko in zakaj moramo biti konsistentni«**.

V primeru kakršnih koli vprašanj pa mi pišite na pija@conorsadventure.com ali pa mi preprosto pustite komentar .

Hvala!

The post PASJA KLETKA/BOKS, DA ALI NE IN KAKŠNA? 🐶 appeared first on Conor's Adventure.

»Rečeno, storjeno«. Po sprehodu, zajtrku in vseh možnih gospodinjskih opravilih, sem brez neke velike ceremonije (beri »bodi priden« ali pa »pridem takoj«), Conorju ukazala naj gre v kletko oz. »kučo« po njegovo, ga pohvalila, mu po odeji posipala nekaj briketov, zaprla kletko in zapustila prostor. Odšla sem v pisarno na drugem koncu hiše, za seboj zaprla vrata (da bi bilo čim bolj tiho, češ, ni me doma) in pričela z delom. Ne vem, če je minilo dvajset sekund, ko je gospodič pričel z izvajanjem svojevrstnih »pevskih« zvokov . Priznam, na trenutke je smešno slišati kakšne jokajoče zvoke je sposoben dati iz sebe. Po približno petih minutah mu je očitno »zmanjkalo baterij« in se je po hiši razlegel mir.Naslednji slabi dve uri ni gospodič niti pisnil. »No super, sej morda navajanje na samoto niti ne bo tako zahteven proces«, sem si mislila, ko sem po dveh urah odšla v dnevno sobo pogledati situacijo.

Primož se je danes iz službe vrnil malce prej. Po hitrem kosilu, sva postorila še nekaj malenkosti na najini že skoraj končani spletni strani, »Pismo res upam, da nama za vikend uspe vse sfiniširati in gremo končno live«, sem zavzdihnila in v glavi naredila »petkov-vikend plan«, ki je zajemal tudi obisk Maribora po dobrem mesecu dni. Po hitrem postopku sva si spakirala vse potrebno za naslednjih nekaj dni bivanja v Mariboru (v planu je bilo, da ostaneva do ponedeljka zvečer) in se odpravila na pot.

 »Primooož kaj obstaja kakšna možnost, da se ustavimo v Ljubljani v Mr.Pet-u?«, sem s prosečim pogledom »ala Conor« pogledala Primoža . Ob enem sem mu hitela razlagati, da bi gospodiču lahko končno privoščila malce bolj »fancy« ovratnico.

Obisk pasje trgovine je bil cel žur . Med tem, ko se je Primož ukvarjal z graviranjem Conorjevega imena na ploščico za na ovratnico (da, tudi to sva mu privoščila), sva midva s Conorjem raziskovala trgovino. »Vau legenda, Conor kaj pa to!«, mu zakličem, ko sredine trgovine zagledam agility tunel. Sej ne vem ali je bil malecki bolj navdušen nad »novo podolgovato igračo«, ali pa so mu bili všeč moji veseli odzivi, ko je vsakič pridno prišel skozi tunel. Verjetno sva prodajalkam malce polepšala dan, saj je bil Conor noro posrečen .

Naprej na pot. Kot je za relacijo Divača-Maribor značilno je stanje na cestah za zjokat. Sploh relacija Ljubljana-Maribor (in seveda tudi obratno) je na trenutke za žile rezat. No po treh urah (z Mr.Petom vmes) smo končno prišli v Maribor. Starši so na morju, torej smo imeli celo hišo zase .

»Pismo Primož, midva sva zadnji teden čisto pozabila na navajanje psa na copatke, jaz upam, da ne bo sedaj kakšen problem«, sem zaskrbljeno zaklicala zaročencu, ko sva v hišo nosila svoje stvari. Ampak sej vemo, Conor bi za hrano naredil vse, tako, da tudi obujanje copatekov ni bil noben problem. Čez čas je celo pozabil na njih, da jih ima obute. Hja…bomo videli kako bo v prihodnjih dneh, ali se bo mladenič sprijaznil z dejstvom, da ima v hiši skoz neko »cunjo« na sebi .

p.s.: Aja še to…glede na včerajšnjo objavo sem pozabila omeniti, da smo zjutraj prejeli paketek (hladilna blazina + prva pomoč) iz Loving Paw-a. Tako, da vsaka jim čast za hitro dostavo, priporočam

The post Operacija »biti sam«, žur v Mr. Pet-u in po dobrem mesecu v rodni Maribor appeared first on Conor's Adventure.

»Ooh shit pozabila sem naročiti hladilno blazino za na morje«, me je prešinilo, ko sva se vrnila iz jutranjega sprehoda, med tem, ko je imel Conor jezik že skoraj do tal. »Očitno se nam obeta še en vroč dan, še sreča, da sem že zelo zgodaj preluftala hišo«, sem se nasmehnila, med tem, ko sem hitela vklapljati računalnik.

S Primožem se že nekaj časa pogovarjava o nakupu hladilne blazine, glede nato, da se naslednji teden odpravljamo na izliv reke Neretve, kjer bodo temperature »opasne« in si želiva čim bolje poskrbeti za udobje najinega terminatorja. Čeprav sva do sedaj pregledala že kar nekaj različnih hladilnih blazin, so se nama vse zdele nekako »cenene«, na pogled ne ravno kvalitetne. Če ste morda brali že katerega izmed najinih člankov (npr. o nakupu pasje kletke ali pa o tem zakaj hraniva s pasjo hrano Platinum itd.) ste si o nama verjetno že ustvarili sliko, da izdelka načeloma ne kupiva »tako na horuk«, ampak se o njem prej pozanimava sploh kaj se kvalitete, cene in konkurence tiče .

Še sreča, da sem pred dnevi v Facebook skupini »Pasjeljubci« zasledila razpravo o hladilnih blazinah. Kar nekaj uporabnic je pohvalilo in izpostavilo kvaliteto blazine Henry Wag. Po pregledu na spletu, sem imela še nekaj dodatnih vprašanj, pa sem v roke vzela telefon in poklicala na spletno stran Lowing Paw. Če sem bila pred tem še v dvomih, me je izredno prijazna prodajalka dokončno prepričala v nakup. Mimogrede sem na njihovi strani še zasledila izredno simpatičen »set prve pomoči za pse« in, ker ste domnevam že ugotovili, da sem precejšen ziheraš v smislu »kaj pa, če se kaj zgodi«, je tudi omenjen set romal v nakupovalno košarico. Bojda bi naj bil paket jutri že tukaj, no bomo videli .

Zvečer je kot običajno sledila mala šola. Tokrat me ni bilo zraven, saj sem dobila »dovoljenje«, da se grem lahko v času, ko se bosta Primož in Conor »učila«, malce razmigati (oz. beri »dvigniti rito za na morje«) v fitnes. Ju odložim na pasjem poligonu in se vrnem po dobri uri in pol.

»Kako je bilo?«, vprašam Primoža, še preden se uspe usesti v avto. »Uff…ne sprašuj, počasi se spreminja v pravega belgijca«, ga gledam vprašljivo, češ, ja povej dalje, nakar mi začne razlagati, da načeloma ni bilo slabo, pes je bil sicer priden, ampak izredno hiperaktiven. Izpostavil je problem izrazitega vohanja, zaradi česar se je težje skoncentriral na Primoža. »Ne vem… danes je bilo po travi očitno ogromno briketov, saj je Conor konstantno vohal po tleh. Če mu nisem pod gobec dal res polne pesti naših briketov, me na trenutke sploh ni registriral«, mi je razložil.

Kot piko na I očitno res zanimivemu dogajanju je še izpostavil trenutek, ko ga je po uri zaprl v eno izmed tamkajšnjih kletk in se je psu »skoraj zmešalo«. »Med tem, ko je Petra strnila zaključne misli šolske ure in sem čakal nate, je pes lajal, cvilil in tulil v eno. Res noro. To še nisva doživela. Ena inštruktorica agilitya me je vprašala, če imamo tako »hudo« doma, ko je sam«, je malce zaskrbljeno Primož opisal očitno najin »nov problem«, ki se mu reče »biti sam«. »Pia resno ne smeva se več dolgo zajebavat okoli tega, da je skoz z nama oz. s teboj, ker na koncu bova imela res hud problem in zaradi psa ne bova mogla nikamor«, mi je Primož dal vedeti, da sva s Conorjem čez dan morda res preveč skupaj.

Pismo sej vem, da ima prav. Zadnje čase se toliko posvečam »najinemu projektu«, da se iz hiše praktično (no razen sprehoda) ne premaknem in je Conor skoz z menoj. »Okej, jutri začnem namesto v jedilnici, delati v pisarni na drugem koncu hiše, med tem, ko bo Conor sam v kletki«, sklenem sama pri sebi jutrišnji načrt.

*Ne gre za reklamno vsebino, temveč zgolj subjektivno podajanje informacij

The post Nakup hladilne blazine* in nov problem, ki se mu reče »biti sam« appeared first on Conor's Adventure.

Dan je minil delavno. Prvotno sva s Primožem želela obiskati Brda, saj še kar nisva našla prostora za najino poroko, ki je planirana za drugo leto. Žal se je izkazalo, da sva z delom malce v zaostanku, zato se je Primož zakopal v študiranje izdelave najine spletne strani, jaz pa sem se lotila učenja marketinga in pisanja različnih besedil. Conor se je ponovno izkazal za resnično neproblematičnega in mirnega psa, saj je v času, ko sva midva pridno delala spal in naju opazoval iz svoje kletke.

Jap prav ste prebrali iz svoje kletke….začela sva biti izredno stroga kaj se tiče ležanja na preprogi v dnevni sobi in mu slednje več ni dovoljeno. Kadar se nahajamo v kuhinji oz. v dnevni sobi in, če želi biti z nama mora biti ali v kletki, ali pa na kakšni drugi gladki (»ne-preprogasti«) površini. Na dnevni ravni se sicer odvijajo boji, kdo je bolj trmast in vztrajen, ampak sej veste pri »malinah« MORAŠ enostavno biti ti, tisti »ta bolj vztrajen«, če želiš na dolgi rok preživeti

Popoldne sva v praksi testirala spletni program Arnolda Kivaga. Načeloma se osnove niti ne razlikujejo kaj dosti od že videnega in prebranega. Morda vredno omembe, Arnold izrazito pazi, da med samim procesom učenja niti en briket ne pade na tla. S tem namreč nehote povzročiš, da začne pes ovohavati tla, posledično pa ni več fokusiran nate. Nekaj podobnega je denimo Primož doživel v torek v mali šoli, ko je bil Conor zaradi obilice briketov na tleh popolnoma zmeden in ne-fokusiran na vajo.

Na srečo se na današnji šolski uri situacija ni ponovila. Ponavljali smo že naučeno vajo sedi in dodali novo, prostor oz. v našem primeru »platz«. Glede nato, da Conor zadevo že obvlada, smo vse skupaj zgolj utrjevali.

Vrhunec dneva je sledil šele po šolski uri, ko smo se za sprostitev odpravili do bližnje reke. Doma sva Conorja pred dnevi hotela za »probo« stuširati z vrtno cevjo, pa poizkus žal ni bil uspešen, saj se je pes precej bal vode. Upala sva, da bo »mala boječka« danes le ugotovila, da spada med t.i. vodne pse in da zna plavati. Pri reki sva oba s Primožem pogumno zakorakala v vodo in v nekem trenutku se je po vztrajnem prigovarjanju tudi Conor napol zapodil v vodo. Res je izgledalo smešno. Sprva ni in ni hotel, nato pa kot, da bi ga nekaj pičilo in hop v vodo, sicer zgolj do trupa, pa vendar

Tako, pa smo obkljukali še eno novo stvar, vodo. Ali znamo tudi plavati, pa bomo preverili jutri, ko se odpravljamo na izlet na barko k mojim staršem.

The post Testiranje spletnega programa, mala šola in voda »ni fuj« appeared first on Conor's Adventure.

Končno je v naše kraje prišlo poletje. Danes je bil prvi res vroči dan, kar pomeni, da sva se s Conorjem večino časa zadrževala v hiši. Situaciji primerno sem ta čas izkoristila za navajanje na kletko, med tem, ko sem se jaz ukvarjala s stvarmi za firmo.

Če sem iskrena ne razumem najbolje v kakšnem odnosu sta si trenutno »Conor in kletka«, če vse skupaj opišem malce slikoviteje Ne morem trditi, da kletke ne mara, saj se zgodi, da gre tudi sam vanjo, ampak, če je le možno leži/sedi/počiva na preprogi pred kavčem. Če ga slučajno prestavim v kletko in jo zaprem, začne jokat in cvilit. Sprva sem si mislila, da je to zato, ker želi biti bližje meni, med tem, ko delam na računalniku na kavču. Pa sem odmaknila preprogo in potegnila kletko čisto k sebi. Ni bilo nekega navdušenja, gospodič še je vedno cvilil , zaprt v kletki. Nakar sem ga mirila in vztrajala, dokler se ni umiril in zaspal, jaz pa sem nadaljevala z delom. Ko se je čez uro zbudil, sem ga spustila iz kletke, ga še prej pohvalila, pa vendar ne morem reči, da smo naredili korak bližje k navajanju. Morda sva s Primožem na tem mestu naredila napako, saj sva pred približno 10imi dnevi zelo vztrajala na privajanju na kletko, nato je vmes celo uspelo (Conor je začel sam hodit vanjo), vendar sva začela popuščati in Conorju ponovno pustiti, da leži na preprogi pred kavčem, pod pogojem, da je ne grize.

Epilog; pes se je res odvadil grizljanja preproge, vendar se je odvadil tudi, da je »kletka lahko fajn«.

Skratka kar koli se pri svojem psu odločite dovoliti oz. prepovedati bodite konsistentni, RES KONSISTENTNI. Pes si zapomni, kaj sme oz. ne sme. In, če enkrat lahko, ne bo razumel, da naslednjič ne sme.

Popoldne, ko se je Primož vrnil iz službe smo se odpravili v šolo. S Primožem sva dogovorjena, da mora pes enakopravno ubogati oba, zato tudi v šolo hodiva oba. Tokrat je bil v vlogi vodnika na vrsti on, ki pa ga je čakala zanimiva naloga. S Conorjem sta bila primorana spoznati različne ovire; obešene plastične plastenke na vrvici, peskovnik z žogicami, plastičen tunel, samokolnica, lesene palete itd. Generalno gledano je šlo Conorju v redu, problemi so se pojavili, ko je med prečkanjem ovir ugotovil, da je po tleh ogromno različnih briketov. Namesto fokusa na Primoža oz. na oviro, je pričel mrzlično ovohavat okolico in koncentracija je splavala po vodi. Za razliko od drugih psov, Conorja hrana res noro motivira in, če se je na tleh pojavi v izobilju, ga ostalo več ne zanima.

Ravno zaradi tega sva doma izjemno pazljiva, da med procesom učenja ni na tleh nobene hrane. Če se slučajno zgodi, da občasno le pade kakšen briket na tla, ga poskusiva čim bolj neopazno (za psa) pobrati, to pa zato, da mu ne odvračamo fokusa od vodnika oz. od izvajanja vaje.

p.s: Conor je danes star 11 tednov, ima 10.1 kg (da, pridno ga redimo) in je velik približno 44cm.

The post Zmenkarije s kletko in zakaj moramo biti konsistentni appeared first on Conor's Adventure.

Conorju noči še žal ni uspelo prespati, saj naju je ob 3.30 zbudil za lulanje. Kasneje se je zgodila še »nesreča«, saj se je malecki ob 6ih zjutraj polulal poleg svoje postelje. »Se zgodi«, sem si mislila, ko sem s čistilno krpo brisala lužico iz laminata. Takšnih nezgod, pa najsi gre za lulanje ali celo kakanje ne kaznujemo nikoli. Ampak res NIKOLI. Čeprav priznam, da, ko se je eno noč pokakal na tepih (četudi sva bila pred pol ure zunaj), je bilo potrebnega kar nekaj predihavanja, da nisem znorela. Na srečo se je do danes ritem okrog velike potrebe že bolj kot ne uredil, Conor je zmožen držati nekje 5-6 ur, kar čez dan nanese opravljanje velike potrebe 3-4x (odvisno kdaj se zjutraj zbudi).

Glede nato, da imamo malega terminatorja komaj 14 dni, mu gre odlično. Roko na srce ne moremo pričakovati, da bo vse potekalo s takšno lahkoto in razumevanjem, kot denimo šolanje

Danes sem se odločila, da tako imenovani »vrnitvi svojega življenja v stare tirnice«, dodam še poslednji kamenček in sicer sem po 14ih dnevih spet začela z jutranjo meditacijo. Conorja sem zaprla v njegovo kletko in se podala v svoj svet. Uff….kakšni fenomenalni občutki, prav prijetno se je bilo po dolgem času spet v nulo sprostiti in se predati meditativnim zvokom

Čez dan sem izmenjujoče delala za firmo in s Conorjem ponavljala vaje samokontrole, kot povelje »sedi« in »platz«.

Za piko na I res produktivnemu dnevu sem dodala še večerni tek. Ker je Primož ponovno službeno odsoten, sem si »drznila« gospodiča prvič pustiti dobre pol ure samega. Rezultat? Cviljenje in jokanje na takšnih obratih, da bi še mrtvega zbudil. Ko sem se vrnila domov me je Rajko ves zaskrbljen pričakal, češ, da malecki v eno joka in, da je mislil, da se mu je kaj zgodilo. »Pismo, mogoče, bi ga morala začeti že zdavnaj navajati na samoto«, sem si mislila malce zaskrbljeno, ko sem vstopala v hišo in nenadoma o cviljenju ni bil ne duha in sluha. Ko sem prišla do kletke, me je Conor glupo gledal, češ »O si že nazaj?«, do trenutka, ko sem le to odprla, mu še prej vanjo dala nekaj briketov in šele nato dovolila, da je prišel ven. V enem trenutku sem mislila, da mu bo rep odpadel, tako je začel od veselja migati z njim

Sej je prijetno videt, da te je pes po pol ure tako vesel, kot da te ne bi videl pol stoletja, a vseeno v enem trenutku spoznaš, da smo šli z navezanostjo relacija »midva-on« malce predaleč. Ja nič, ga bo treba še bolj navaditi na kletko, sedaj pa res brez pardona. Poklicala sem ga k sebi, mu v kletko dala brikete, ga pohvalila in zaprla, nato pa sem skočila pod tuš. Vik in krik se je ponovil, edino, da se je tokrat čez 5 min umiril.  Ko sem se vrnila h kletki sva še malo vadila pri odprtih vratih z briketi, nakar je bilo za danes dovolj. »Bova jutri imela zmenek s kletko«, sem si mislila sama pri sebi, ko sva se spravila pred tv.

The post Spanje ponoči? Žal (še) brez uspeha appeared first on Conor's Adventure.