Če si tele, si pač tele pravijo…Samo hudič je, ko tele (to sem jaz mimogrede, takoj razložim zakaj) skrbi in je odgovorno za drugo živo bitje (to je Conor).

Skratka, kaj sem tokrat »ušpičila«. Včeraj preden sva se s Primožem odpravila kajtat sem nekje zasledila precej obširen članek o pasjem zobovju. Govora je bilo o zdravju pasjih zob, zakaj jih ščetkati s krtačko in zobno pasto ter nekaj informacij o zobnih oblogah. Itak sem morala vso prebrano znanje testirati še v praksi, kar pomeni, da sem povprek in počez »preštofirila« po Conorjevem gobcu in pregledala njegove zobe. »Uuu madona, kaj ti imaš že zobne obloge«, sem mu zamrmrala, ko sem pri zadnjih zobeh zagledala nekaj rumeno-rjavih lis.

Kasneje sem svojo ugotovitev poročala Primožu, ki mi je zgolj odgovoril »Ja pa Pia…ni to logično, sej pa on trenutno zob skoraj ne uporablja…«. Pismo samo res, glede nato, da pes zgolj je oz. golta brikete, morda ne bi bilo slabo, da mu nabavima kakšno kost. Navsezadnje so kosti super za razvoj čeljustnih mišic, ki posledično vplivajo tudi na dvig ušes, pa še dosti kalcija vsebujejo, kar je pri rasti mladiča itak zelo pomembno.  

No pa sem šla danes veselo k mesarju in nabavila celo vrečo govejih kosti. Prosila sem ga za malce bolj mesnate, mesar pa mi jih je še lepo narezal (1 napaka) in domov sem prinesla celo vrečo.

Conor je bil valda noro navdušen, ko sem mu dala za glodat del stegnenice, med tem, ko sem se sama zakopala v delo za firmo. Po kaki uri glodanja (2 napaka), vmes sem ga pustila samega (3 napaka), sem preverila kakšna je situacija.

Malecki je ves navdušen še kar glodal…samo po tleh je bilo nekaj kapljic krvi. Si mislim okej…sej kost je bila malo krvava, ampak, čez čas ugotovim, da to ni od kosti, ampak Conorjevega gobca. Valda si je z glodanjem trde kosti poškodoval dlesni.

Mu odmaknem kost in nekako se mi je začelo svitat, da sem nekje brala, da določene kosti bojda vseeno niso najbolj primeren za psa (Bravo Pia hitra si). Si vzamem urco časa in hop, se zakopam v branje različnih člankov (slovenskih in tujih).

Po dobri uri, ko sem pojedla »svetovno pamet o pasjih kosteh tega sveta« pridem do zaključkov, da so surove kosti (in NE kuhane!!) sicer zelo priporočljive za pasje glodanje, ampak seveda NE VSE.

Pri izbiri kosti se moramo NUJNO držati nekaj smernic, drugače, se lahko pes pri glodanju poškoduje (ureznine dlesni; poje del kosti, ki se zatakne v prebavnem traku; se celo zaduši itd)…in sicer:

Kost naj bo približno tako velika kot glava vašega psa.

Izbirajte med puranjimi ali piščančjimi surovimi vratovi, piščančjimi ali račjimi nogami, med kostmi mladih živali (goveje, kozje, konjsko, ovčje, divjačinsko, zajčje meso oz. kosti), priporočajo tudi goveji ali konjski rep.

Svinjske nogice na drugi strani niso priporočene zaradi visoke vsebnosti maščob.

Izogibajte se narezanih kosti, ki vam jih pripravi mesar, saj imajo izredno ostre robove.

Nosilne kosti (npr. goveje, divjačinske) so izredno trde (namenjene nošenju velike teže) in lahko povzročijo poškodujejo zobovje ali dlesni psa.

Psa ne puščajte brez nadzora, saj se lahko del kosti odkruši in se mu zatakne.

Prepogosto hranjenje psa s kostmi lahko pripelje do kroničnega zaprtja.

Skratka spet smo se nekaj novega naučili, na srečo brez hujših posledic za Conorja . No za zdaj, vsaj ne vidnih…upam, da ga ni današnja kost »zaprla«.

Spletni viri:

• Katere kosti so najbolj primerne?
• A guide to feeding raw bones for dogs
• Raw meaty bones (RMB)
• Can Dogs Eat Bones?

The post Conor, krvoločen pes in »fail« s kostmi appeared first on Conor's Adventure.

Zaradi spleta okoliščin sem primorana pisati petkove in sobotne dogodivščine skupaj

Najprej, bom kot pokvarjena plošča ponovno izpostavila, da imava verjetno »najbolj mirno in ubogljivo Malino na svetu« Dejansko. Zdaj ne vem, ali k temu izrazito pripomore res dnevno, vztrajno ukvarjanje z njim, ali pa sva naletela na res dobro leglo psa.

Torej, k dogodkom preteklih dveh dni; v petek zgodaj zjutraj smo se podali na pot proti marini Novi Vinodolski, kjer imajo moji straši sparkirano barko. V Rijeki je Primož ugotovil, da sva doma pozabila povodec. »Ti to resno?«, sem ga zaskrbljeno vprašala, a povodca žal ni bilo. Če sem kaj maher, sem v reševanju »kritičnih situacij«, če lahko to tako poimenujemo.

(Ne bova pozabila situacije, ko sva pred dvema letoma prvič šla na skupen dopust na Ciper, jaz pa sem tri dni pred odhodom ugotovila, da mi je potekel potni list. Za piko na I sem imela potni list v Mariboru, napol pa sem bivala pri Primožu na Primorskem. V roku treh ur sem spravila potni list iz Mbja v Lj, kjer sem imela takrat službo in nato na upravno enoto po naročilo novega. Epilog, dan pred odhodom sem dobila nov potni list, bilo je stresno ampak je uspelo. )

Skratka v sekundi sem vzela telefon in čez dobrih 10 min smo stali pred vrati Pet Centra v Rijeki, kjer sva kupila sledni 5m povodec. Mimogrede, kasneje se je izkazal kot vrhunska naložba, tako, da sem bila Primožu skoraj hvaležna, da je pozabil krajši povodec doma .

Uro kasneje sva zakorakala na pomol marine v Novi Vinodolski. Začuda Conor mojih staršev ni nalajal kot to zadnje čase rad počne z vsemi novimi oz. starimi obrazi, ki jih sreča v svojem pasjem življenju (občasno še vedno nalaja Rajka in Primoževo mamo). Tudi prihod na barko je minil mirno in kasneje samo izplutje iz marine. Hja…do trenutka, ko je oče dal gas in smo zglisirali. Panika, strah. Bogega reveža je bilo hrupa res na smrt strah. Priznam v enem trenutku sem mislila očeta prositi naj upočasni. »Hudiča, upam, da nisva naredila napake, da sva psa tako hitro peljala na barko«, sem se zaskrbljeno vprašala. Nekako mi ga je uspelo pomiriti in čim bolj stisniti k sebi, da se je sprostil. Približno 20 min kasneje je bilo vsega konec in prišli smo v lep, miren zaliv na Krku.

Žive duše nikjer. Cel zaliv, vključno s pomolom kjer smo se privezali, smo imeli zase. »Uff…končno kopno«, si je verjetno mislil Conor, ko smo zapustili barko in odšli raziskovat okolico. Seveda je hočeš, nočeš sledil skok v morje in plavanje, nad čem pa Conor ni bil najbolj navdušen. Šele čez par ur se je na prigovarjanje vseh nas opogumil in zaplaval najprej do Primoža, pa do mene, nato do mojega brata Jerneja in nazaj na obalo.

Večji del dneva smo ga pustili prespati v senci na barki. Roko na srce je bil to eden izmed prvih res vročih dni tako zanj, kot tudi za naju s Primožem, ampak ok, midva nisva v kožuh oblečena mladiča

Čez par ur smo na pomolu dobili družbo avstrijske družine. Načeloma sploh ne bi bili vredni omembe, če nebi njihovega svinjskega obnašanja in smeti, ki so jih pustili za seboj, Conor kasneje našel v grmu. Kot gluha svinja v buče je navalil na ostanke kurjega hrbta in veselica se je pričela. Namesto, da bi točno pregledali vso okolico in že takrat vse smeti zabrisali nekam daleč, daleč stran, smo vstran vrgli zgolj kurji hrbet, Conorja pa odvlekli od »prepovedanega« grma. Napaka, na srečo ni bila kritična, ali še huje tragična. (se še vrnem sem…)

Dan je minil lagano, v spremljavi dobre hrane, piva, vina in še kaj bi se lahko našlo za na vrh. Vsi smo se nekako sprostili, nakar je v enem trenutku iz strani mojih staršev padla ideja, da vrnitev v marino prestavimo na jutri. S Primožem sva se spogledala, češ, ali res nimajo nič proti psu in to celo ponoči na barki, (morda velja omeniti, da ko sva s Primožem najavila novico o prihodu novega člana, je bil slednji sicer dobrodošel, vendar je bilo hitro rečeno, da bo barko gledal zgolj od daaaleč…no toliko o tem ) ampak ok, sva se vdala v usodo, da bomo spali po študentsko na palubi. Barka ima namreč zgolj dve spalnici, bilo pa nas je 5 oz. pardon 6 s Conorjem vred . »Očitno se je Conor res izkazal s svojo mirnostjo in ubogljivostjo«, sem si mislila, ko smo se zvečer odpravljali spat na provizorično posteljo.

Noč je minila mirno, pustimo koliko in kako dobro smo spali, saj je komarjev kar mrgolelo. Bolj adrenalinska je bila Primoževa budnica, ko me je ob 6.00 zbudil z novico, češ »Veš Conor je že imel bogat zajtrk«, ga gledam pisano, pa si mislim o čem govori. Verjetno je razumel moj tumasto-zaspan pogled. »Hja sem se zjutraj zbudil in psa nikjer«, mi razloži. Ga gledam še bolj butasto »Kaj? Kaj me zajebavaš? Sej pa pes ne zna sam iz barke, ker je še premajhen«, mu zazeham nazaj. Ampak ded se ne da. Resno mi razloži, da je pes zjutraj pobegnil, našel ga je pa nikjer drugje kot pri »avstrijskih kurjih ostankih«. »Shit, ti to resno?«, ga vprašam med tem, ko me stisne v želodcu . Vsi vemo kaj pomenijo kurje kosti za psa. Na najino oz. bolj Conorjevo srečo se je izkazalo, da le ni nič kritičnega zaužil, pa vendar hitro se ti v glavi odrola kar nekaj scen in vprašanj »Kaj bi bilo, če bi…?«. Ni prijetno, res ne. Sploh ta občutek straha in skrbi, ki sva ga začela nenadoma čutiti do Conorja je za naju egoista, ki sva do sedaj skrbela zgolj zase oz. drug za drugega, dokaj nov.

Skratka vemo za prihodnjič, da se raje dobro pregleda okolico, kjer smo nastanjeni, kot pa da bi bila (bog ne daj) potrebna kakšna prva pomoč.

Po jutranji kavi smo se nato nekako vsi sestavili skupaj. Plutje v marino je potekalo mirneje in manj stresno, saj sva s Conorjem uživala na premcu. O včerajšnjem strahu ne duha in sluha, je pa res, da je spredaj manj hrupno.

Prvi izziv, ki je sledil ob prihodu v marino je bilo tuširanje, saj je bil od petkovega kopanja v morju še ves slan. Ja vem, za pasjo dlako ne najbolj posrečena poteza, vendar smo bili zaradi neplaniranega spanja na barki izrazito »na knap« z vodo. Stuširala sva ga kar v tuših v marini (kar spet ni po pravilih, saj je tuširanje psov tam prepovedano), vendar sem predvidevala, da mu bo mlačna voda bolj po godu kot ledeno hladna (kot že rečeno si z domačo vrtno cevjo in hladno vodo ni najbolj na ti). Imela sem prav in mladenič se mlačnega tuširanja ni pretirano branil. Ob vrnitvi na barko je zaspal kot ubit in tako smo »pozabili« nanj za naslednji dve uri, ko sva se s Primožem končno odpravila proti domu.

Verjetno ste se na tem mestu vprašali, kaj pa pasja hrana in ali sva imela s seboj hrane za oba dni? Ne nisva je imela, morda za dober dan. Zagato sva rešila s surovim piščancem, ki sva ga kupila v bližnjem Lidlu. Že pred časom sem Conorja začela navajati na različno surovo hrano, med katero je bil prvi piščanec. Menila sem, da ne bi smelo priti do driske in izkazalo se je, da sem imela prav. Ampak res ne zagovarjam, da na dopustu tako mimogrede zamenjate hrano, saj je poleg vročine, menjave okolja, še toliko ostalih stresnih dejavnikov, ki lahko mimogrede povzročijo drisko.

Če povzamem naš prvi nenačrtovan mini dopust s Conorjem. Bilo je fino, pa vendar tudi malce stresno, ko morda nisi tako zelo brezskrben, saj moraš z delčkom očesa nenehno paziti na kosmatega mladeniča. Generalno pa lahko rečem, da se je pes odrezal super in že komaj čakam naš pravi daljši dopust .

The post Ko se enodnevni izlet spremeni v dvodnevni mini dopust na barki appeared first on Conor's Adventure.