»Ooohh shit kaj pa to, ko nimamo oprsnice za jutrišnji trening mantrailinga«, sem osuplo zaklicala Primožu čez dvorišče, med tem, ko je iskal primerno orodje za postavitev stebrov za Conorjev boks. »Ja…jooj..Pija, pismo meni je tudi čisto padlo iz glave, ja nič se bomo zapeljali danes zvečer v Mr.Pet v Koper«, mi je predlagal med tem, ko mi je v roke porinil steber, da je lahko v betonski temelj zvrtal luknje.

Končno sta z njegovim očetom končala streho garaže. Vsaka jima čast, za takšen projekt …. kar pomeni, da je prišel na vrsto za dokončanje tudi Conorjev boks oz. jaz bi temu rekla prej ograda , saj meri circa 25 kvadratnih metrov. »Pismo Primož toti najin kosmatinec bo imel skoraj večji boks, kot ima kakšen študent stanovanje oz. sobo«, sem komentirala na glas, med tem, ko sem se sprehajala po že skoraj dokončno ograjenem prostoru.

Me res zanima kako se bo pes odzval na novo »pridobitev«, ko bo zadeva zaključena . Glede nato, da nima problem biti zaprt tudi do 4 ure v hišni kletki, kot tudi na balkonu, mu slednji boks verjetno ne bo predstavljal nobenih težav. Sicer pa je namenjen zgolj preživljanju časa za čez dan, ko bom jaz delala oz. se ne bom imela časa ukvarjat z njim in, ko naju ne bo doma. Kot že rečeno je Conor še vedno družinski pes in bo spal ter bival v hiši.

Proti večeru smo se kot rečeno odpravili v Mr. Pet v Koper. Malecki med probavanjem oprsnic ni ravno užival, kar se jasno vidi tudi iz fotografije . Ampak kot pravijo Hrvati »Što se mora, nije teško«, načeloma ne znam Hrvaško, ampak je to eden izmed pregovorov, ki ga sama večkrat uporabljam, če potrebujem malce motivacije .

Seveda mi ne bi bili mi, če nebi tudi nakup oprsnice malce zakomplicirali . No glede nato, da gre za vseeno dokaj pomembno zadevo pri mantrailingu – pes mora tukaj dejansko vleči (totalno kontra od tega, kaj se sedaj učimo pri hoji na povodcu), je izbira prave oprsnice, ki psa ne bo žulila in motila izredno pomembna. Vseeno pa nismo želeli pretiravati v specialnosti in ceni, saj še niti ne vemo ali nam bo mantrailing všeč …zato smi izbrali tako (Nobby Soft Grip Comfort, cena 15,29 €), ki je Conorju nekako najbolj pasala, bila udobna in tudi cenovno ugodna.

Glede nato, da smo bili v Kopru, smo priložnost izkoristili še za vajo hoje na popuščenem povodcu v urbanem okolju . Tokrat je za vlogo vodnika prišel na vrsto Primož, jaz pa sem ju od daleč opazovala med tem, ko sta se sprehajala sem in tja po cesti ter vadila tudi usedanje pred prehodom čez cesto.  Nad videnim sem bila resnično navdušena, pismo malecki praktično sploh več ne vleče .

The post Ekspresen nakup oprsnice in hoja na povodcu je »mala malca« appeared first on Conor's Adventure.

»Rečeno, storjeno«. Po sprehodu, zajtrku in vseh možnih gospodinjskih opravilih, sem brez neke velike ceremonije (beri »bodi priden« ali pa »pridem takoj«), Conorju ukazala naj gre v kletko oz. »kučo« po njegovo, ga pohvalila, mu po odeji posipala nekaj briketov, zaprla kletko in zapustila prostor. Odšla sem v pisarno na drugem koncu hiše, za seboj zaprla vrata (da bi bilo čim bolj tiho, češ, ni me doma) in pričela z delom. Ne vem, če je minilo dvajset sekund, ko je gospodič pričel z izvajanjem svojevrstnih »pevskih« zvokov . Priznam, na trenutke je smešno slišati kakšne jokajoče zvoke je sposoben dati iz sebe. Po približno petih minutah mu je očitno »zmanjkalo baterij« in se je po hiši razlegel mir.Naslednji slabi dve uri ni gospodič niti pisnil. »No super, sej morda navajanje na samoto niti ne bo tako zahteven proces«, sem si mislila, ko sem po dveh urah odšla v dnevno sobo pogledati situacijo.

Primož se je danes iz službe vrnil malce prej. Po hitrem kosilu, sva postorila še nekaj malenkosti na najini že skoraj končani spletni strani, »Pismo res upam, da nama za vikend uspe vse sfiniširati in gremo končno live«, sem zavzdihnila in v glavi naredila »petkov-vikend plan«, ki je zajemal tudi obisk Maribora po dobrem mesecu dni. Po hitrem postopku sva si spakirala vse potrebno za naslednjih nekaj dni bivanja v Mariboru (v planu je bilo, da ostaneva do ponedeljka zvečer) in se odpravila na pot.

 »Primooož kaj obstaja kakšna možnost, da se ustavimo v Ljubljani v Mr.Pet-u?«, sem s prosečim pogledom »ala Conor« pogledala Primoža . Ob enem sem mu hitela razlagati, da bi gospodiču lahko končno privoščila malce bolj »fancy« ovratnico.

Obisk pasje trgovine je bil cel žur . Med tem, ko se je Primož ukvarjal z graviranjem Conorjevega imena na ploščico za na ovratnico (da, tudi to sva mu privoščila), sva midva s Conorjem raziskovala trgovino. »Vau legenda, Conor kaj pa to!«, mu zakličem, ko sredine trgovine zagledam agility tunel. Sej ne vem ali je bil malecki bolj navdušen nad »novo podolgovato igračo«, ali pa so mu bili všeč moji veseli odzivi, ko je vsakič pridno prišel skozi tunel. Verjetno sva prodajalkam malce polepšala dan, saj je bil Conor noro posrečen .

Naprej na pot. Kot je za relacijo Divača-Maribor značilno je stanje na cestah za zjokat. Sploh relacija Ljubljana-Maribor (in seveda tudi obratno) je na trenutke za žile rezat. No po treh urah (z Mr.Petom vmes) smo končno prišli v Maribor. Starši so na morju, torej smo imeli celo hišo zase .

»Pismo Primož, midva sva zadnji teden čisto pozabila na navajanje psa na copatke, jaz upam, da ne bo sedaj kakšen problem«, sem zaskrbljeno zaklicala zaročencu, ko sva v hišo nosila svoje stvari. Ampak sej vemo, Conor bi za hrano naredil vse, tako, da tudi obujanje copatekov ni bil noben problem. Čez čas je celo pozabil na njih, da jih ima obute. Hja…bomo videli kako bo v prihodnjih dneh, ali se bo mladenič sprijaznil z dejstvom, da ima v hiši skoz neko »cunjo« na sebi .

p.s.: Aja še to…glede na včerajšnjo objavo sem pozabila omeniti, da smo zjutraj prejeli paketek (hladilna blazina + prva pomoč) iz Loving Paw-a. Tako, da vsaka jim čast za hitro dostavo, priporočam

The post Operacija »biti sam«, žur v Mr. Pet-u in po dobrem mesecu v rodni Maribor appeared first on Conor's Adventure.