Današnjega dne še verjetno dolgo ne bom pozabila. Ko bom čez par let gledala nazaj, bo definitivno današnji dan spadal med prelomne »aha momente« tekom celotne moje t.i. »pasje kariere«.

Prvič sem na lastne oči videla, kaj pomeni imeti belgijca oz. »malino«, sploh pa se je kar nekaj mojih prepričanj o najinem psu sesulo kot hišica iz kart. In ne…ne gre za nevednost, temveč za neizkušenost.

Torej…danes je končno napočil dan, ko je bilo treba Conorju odstranit šiv na njegovi sprednji desni tački. Glede na slabe izkušnje in »kavbojski« (brez zamere, ampak drugega žal ne morem rečt, kljub njihovi prijaznosti in strokovnosti) način obravnave Conorja, o čem sem podrobno pisala teden dni nazaj (prebereš lahko tukaj), sem se odločila, da k Elbivetu več ne grem. Moja pasja prijateljica Maja, mi je svetovala Veterinarski center Lara v Izoli, češ glavna veterinarka ima belgijca, tako, da ti bo znala še bolje pomagat.

Naročena sva bila danes ob 8.30. Se sparkirava na njihovo mini parkirišče in sva na vrsti takoj. Prijazna sestra naju s Conorjem napoti v ambulanto, kjer naju pusti nekaj trenutkov sama. Izkoristim čas in poskusim psa čim bolj umirit (kar je bilo noro težko, saj je pes verjetno čutil, da sem tudi jaz napeta 100/h ), se z njim pogovarjam, ga hvalim itd. Počasi se začne sproščat, ko v prostor stopi veterinarka Lara.

Conor jo nezaupljivo pogleda, z Laro pa začneva pogovor. »Kaj pa je bilo na tački?«, me vpraša prijazno in umirjeno, med tem ko si začne pripravljat pasje priboljške.

Ji odgovorim, vmes ji razložim koliko časa ima že obvezo, omenim jemanje antibiotikov itd. Kot da je obveza sploh ne zanima gleda Conorja, mu da priboljšek in me začne spraševat raznorazne stvari o njem o karakterju itd. Se tako pogovarjava enih 10 minut, brez, da bi sploh začeli s »postopkom odstranjevanja šiva«. Že kaže, da bo vse v najlepšem redu in se je pes sprostil, se Lara nežno dotakne Conorjeve povite tačke. Pes nemudoma spremeni razpoloženje in »romantike« je konec.

»Morda bolje, da mu odstranim prevezo jaz«, predlagam in povem, da doma ni bilo z menjavanjem preveze nobenih težav. Po prigovarjanju mi končno uspe odstranit povoj…nakar se je začelo.

Sprva z renčanjem. Damo gor nagobčnik. Mu hočem prijet tačko, da bi Lara lahko odstranila šiv, ko se psu prvič odpelje. Prav grozeče začne renčat, meni pa nemudoma pade mrak na oči. »Kaj za boga??« se sprašujem sama pri sebi, med tem, ko je bilo Lari verjetno jasno, da sem jaz skoraj isto prestrašena kot Conor.

»Predlagam, da se ga položi na bok, vi pa ga močno ukleščite s komolci in držite za spodnje tačke, da se ne bo mogel ustat, jaz pa bom vmes potegnila šiv ven…gre zgolj za sekundo, bo šlo?«, me vpraša. Pokimam in se spomnim predavanja iz prve pomoči, kjer so nas nekaj podobnega tudi učili. Vseeno Lara pokliče »na pomoč« še svojo asistentko in se lotimo.

Sklonim se nad psa, ga pošteno primem za tačke in ne morem verjet kaj slišim in vidim. Psu se je dokončno odpeljalo. Predstavljate si mešanico grozljivega renčanja, panike, agresije, nemoči. Še sreča, da je bila prisotna tudi Larina asistentka, ker v meni je vrelo od šoka emocij. Pred menoj ni bil ljubljenček, temveč zver. Verjetno bi vse tri raztrgal, če bi lahko. Vseeno sem ga poskusila močno držati in ga na nek način umirjati. Počutila sem se totalno nemočno. Na srečo je bilo v slabi minuti vse konec, pes je utihnil, se nekako vdal v usodo in Lara je lahko v miru opravila svoje delo.

»Ekola…pa smo…prideen fant«, reče veselo in se odmakne od naju. Tudi sama sem spustila pritisk in Conor se je vstal. Vmes smo ga vsi trije hvalili, trepljali itd. »Mu lahko sedaj odstranim nagobčnik?«, vprašam Laro, med tem, ko sem iskala priboljške. Prikima in psa pokliče k sebi. Ga nagradi. Midve pa se zapleteva v pogovor.

Že je kazalo, da je zadeva zaključena, da je vse v redu, ko Lara postavi Conorja v sedi in mu da vedet, naj se umiri za priboljšek. Zgodilo se je v trenutku….mešanica laježa in renčanja ter Conor je zahlastal proti njej.

V sekundi se mi je v glavi odvrtelo življenje z njim zadnjih devet mesecev in vprašanje »Kje sva zajebala z vzgojo?«, je odzvanjalo v moji glavi Kar nekaj mojih prepričanj o mojem psu se je sesulo kot hišica iz kart. To je Conor? Prijazen, ljubezniv pes, ki ima vsakega človeka rad in odkar ga imam, še nisem videla, da bi na kogar koli sploh zarenčal, ne pa da bi koga probal ugriznit?

Kljub šoku sem odreagirala nemudoma in psa nadrla ter skregala konkretno. Takoj je vedel, da ni naredil prav, saj je bil v sekundi celi pohleven….

»Veste, jaz od maline vedno pričakujem najhujšo reakcijo….to so takšni psi, zakaj mislite, da sem bila z njim cel čas tako previdna? Ker pri njih ne moreš vedet. Delujejo na popolnoma drugačnih obratih, kot preostali psi. Veste kakšne boje sem jaz imela s svojim, ko sem ga dobila…noro. Res je, da tukajšnje okolje vse skupaj izredno potencira, pa vendar previdnost ni nikoli odveč«, mi je poskusila razložit, ker je videla, da sem popolnoma v temi.

Sama sem se skozi 101 vprašanje Lari nekako probala potegnit iz brezna dvomov, ki so me začeli razjedat. Če dolgo nisem verjela in se konstantno borila proti vsem, ki so trdili drugače, sem danes dobila jasen dokaz, zakaj »malina« ni za začetnika.

»Opazujte psa, berite ga in, če ste kjer je dosti ljudi, uporabite nagobčnik, saj vidite, gre lahko zgolj za trenutek«, so bile besede, ki jih sama vem že dolgo, ampak definitivno gledam sedaj popolnoma drugače na njih.

Po dobri uri sva s Conorjem zapustila ambulanto. Če kaj mi je bilo res v dno duše žal, da nisem začela s Conorjem takoj hodit k njim…del mene se nekako ni mogel rešit občutka, da se slednje danes potem morda ne bi zgodilo, saj bi Conor Laro poznal….

Odšla sva v park v Kopru, kjer sem s psom nazaj vzpostavila »najino vez«, če se lahko tako izrazim. Bil je ponovno stari Conor, prijazen, razigran, ljubeč, ubogljiv, celo bolj aktiven kot običajno.

Verjetno je svoje naredila spet »normalna« tačka brez plastičnega dodatka….toda globoko v sebi sem vedela, da ga bom od danes naprej gledala z malce drugačnimi očmi…. »z bolj odgovornimi«, sploh pa zavedajoč se, da nikoli, ampak res nikoli ne veš .

The post Srhljivka pri veterinarju in najpomembnejša lekcija odkar sem lastnica »maline« appeared first on Conor's Adventure.

Kot je že iz naslova razvidno je bil današnji dan, za žile rezat . S tem ne mislim, da je zgolj deževalo, nasprotno meni je dežek denimo poleti prav romantičen …no, zgolj občasno seveda. Drugače pa s takim »optimističnim« opisom običajno mislim, da je mešanica hladu, megle, dežja, skratka depresivno vreme….

Če odštejemo dva pol urna sprehoda sva večino dneva s Conorjem preždela noter, on se je prestavljal in dolgočasil iz enega kota hiše, na drugega, jaz pa sem bila po dolgem, dolgem času pridna mravljica in izredno produktivna.

Po dooolgih, resnično zoprnih, iz vidika zdravja čudnih tednih, sem se danes zjutraj končno počutila kot »stara Pia«. S tem mislim predvsem to, da sem se končno zbudila naspana, polna energije, z bistro glavo in najbolj pomembno brez hudih, nenavadnih glavobolov.

Že pri zajtrku sem se z veseljem lotila pisanja mejlov in reševanja določenih birokratskih zadev in bi verjetno sedela za mizo vsaj do 12ih opoldan, če me ne bi Conorjevo občasno rukanje s smrčkom v roko »češ…daj no…peli me ven na sprehodi«, prepričalo, da sem za dobre pol urce odložila delo.

Pa sva šla na sprehod do sosednje vasi Dolnje Ležeče, jaz sem si malce preluftala možgane, Conor pa se je tudi zdivjal, med tem, ko sem mu metala njegovo najljubšo žogico. Aja, ko smo že pri žogicah, bi morda na tem mestu vsem, ki nas berete in imate kosmatinca, ki je nor oz. obseden z žogicami…. Mi imamo tole Chuckit; žoga z vleko. Svetovna žogica, res vrhunska, saj ponuja kar dve možnosti igre s tvojim psom. Metanje in borbeno igro.

Prej smo imeli tenis žogice, pa ne vem, če je ena zdržala en teden, ker jo je Conor hitro zrihtal; preluknjal, zgrizel. Med tem, ko Chuckit žogica drži, tudi po dobrem mesecu uporabe, zgleda kot nova, brez odrgnin od zob in Conor jo naravnost obožuje. Vsakič, ko prideva na travnik, teče naprej, se ustavi in me pogleda češ… »Daj no, vrži…noo…bo kaj? Daj vrži žogico!!..«

Seveda mu čisto vsakič želje ne izpolnim, saj se probam posluževati tudi drugih načinov kako »utruditi psa«. Ali na sprehodu narediva kratek trening poslušnosti, včasih s seboj vzamem aport in se igrava borbeno igro, občasno tudi puller, ki tudi ponuja obe možnosti (metanje in borbeno igro), zadnje čase pa mu na sprehodu kaj skrijem denimo pelete in jih mora iskat .

No danes na sprehodu nisem komplicirala in sem mu parkrat vrgla žogico. Miselno pa sem ga zamotila nato pozno popoldne, ko je po par tednih visenja v shrambi, končno prišel čas za »bolj humano« spoznavanje nagobčnika. Pred tedni, ko smo nagobčnik kupili, je bil Conor takrat primoran se po hitrem postopku spoznati z njim (saj ga je mogel poskusit), no danes, pa sem se odločila, da si bom za celoten proces vzela več časa.

Tako, sem si najprej pripravila njegove najljubše pelete z insekti in mu pred nos pomolila nagobčnik. Nato, sem stopnjevala do tega, da sem mu nagobčnik nežno porinila na gobček, klik s klikerejm + yes + nagrada (pelet). Omenjen postopek sva parkrat ponovila, nato je sledilo pripenjanje nagobčnika na gobček, spet klik + yes + nagrada. Seveda sem ga še dodatno cel čas hvalila, umirjala in mu nasploh dala vedet, da je nagobčnik kul stvar.

Po par ponovitvah je kosmatinec skapiral, da zadeva ne grize in ne boli, če pa mu v nagobčnik prileti še par peletov, pa je sploh fajn.

Verjetno se kdo izmed vas sprašuje, češ, kaj ga »mučimo« z nagobčnikom. Ne vem, če veste ampak nagobčnik je za psa obvezen na vseh javnih prevozih. Prav tako se lahko zgodi, da bo zaželen med veterinarskim pregledom. Med drugim sem denimo brala, da nekateri pasji lastniki »sloves nagobčnika na psu« (ki bojda daje okolici vedet, da gre za agresivnega psa) nemalokrat izkoristijo v svoj prid in se s tem izognejo siljenju drugih ljudi oz. otrok v svojega psa.

Če se spomnim poletnih izkušenj iz Neretve, kjer tudi, če sem stala poleg Conorja folku nisem in nisem mogla dopovedat, da ne želim, da božajo mojega psa, potem bo letos v omenjenem primeru nagobčnik prišel še kako prav .

Sicer pa odkar je Conor velik in se je njegova puppy simpatičnost popolnoma izgubila ter se je začela kazat belgijska narava, se nas ljudje prej izogibajo, kot, da bi silili v nas oz. vanj.

The post Vreme za žile rezat, super za učenje nagobčnika appeared first on Conor's Adventure.

Minilo je že kar nekaj dni odkar sem pisala blog. Priznam, zadnji dnevi so precej naporni, sploh pa za zunanjega opazovalca po mojem mnenju precej enolični. Čeprav sem vam na začetku na dolgo in široko obljubljala, da boste priča vsakodnevnim vragolijam najinega terminatorja, si iskreno težko predstavljam, da bi se vam ljubilo vsak dan brati ene in iste stvari .

Vstanemo ob 5.30,

kavica + limonada + zajtrk,

urca branja – vmes gre Primož v službo,

meditacija + jutranji sprehod,

delo v pisarni, nato pavza = animacija, trening Conorja,

delo v pisarni, nato pavza =animacija, trening Conorja,

delo v pisarni, kosilo – pride Primož iz službe,

sledi morebiten šport (fitnes/tek), + večerni sprehod,

22.30 spat.

No nekako tako izgleda urnik mojih zadnjih nekaj dni . Zanimivo, ali ne?

Edino kaj je »na nežno« vredno omembe, (pa še to dajmo raje počakat, kakšen bo epilog zavoljo slabih dosedanjih izkušenj) je bil četrtkov obisk dobavitelja št. 2, ki je glede na dosedanje izkušnje, najboljši približek tega, kar dejansko iščeva. Ampak ne hvalimo dneva pred večerom in počakajmo na končni izdelek.  

Drugače pa je za nami precej neprespana noč . Malecki je pol noči prebruhal. Razlog? Sadje oz. njegovi nabiralni pohodi. Ja prav ste slišali, Conor je nor na vso vrsto sadja, ki trenutno zori. Čeprav ga poskušamo na sprehodih paziti in imeti večino časa pod nadzorom, pa mu kljub temu uspe pojesti nekaj kosov sliv in drnulj (intenzivno rdeč sadež podolgovate jajčaste oblike, velikosti višnje, ki zori na Primorskem). Za na vrh si nato privošči še »šopek« pasje trave (ki čisti želodec) in verjetno si lahko mislite kako je to izgledalo ponoči . Dve urci je bogi revež klical jelene, midva s Primožem pa sva se igrala čistilca in brisala lužice za njim. Še sreča, da je bilo to v petek in smo lahko v soboto dolgo spali.

Sva pa začela s Primožem resno premišljevati o tem, da mu nabavima t.i. »nagobčnik proti zastrupitvam«. Izgleda podobno, kot navaden nagobčnik, zgolj spredaj ima tanko mrežico, ki preprečuje pobiranje raznoraznih stvari.

S Conorjem skorajda ne moreš iti na sprehod, brez, da bi po tleh pobiral od listja, sadja, majhnih palic do kakšne druge umazanije. Na srečo (trkam na les) še ne pobira iztrebkov drugih živali. Ne morem pa ga cel sprehod imeti na kratko, da ne bo vohal, kot tudi se ne morem cel sprehod dreti »Conor fuj, Conor ne, Conor fuj« itd..

Glede nato, da praktično tedensko berem o novicah, kjer po raznih slovenskih mestih nastavljajo strupe, bi bil nakup omenjenega nagobčnika v našem primeru definitivno pametna poteza .

The post Nočno bruhanje in zakaj 5 dni nisem pisala bloga appeared first on Conor's Adventure.