Petek, 29.1.2021, dan 235
Kot je že iz naslova razvidno je bil današnji dan, za žile rezat 😆. S tem ne mislim, da je zgolj deževalo, nasprotno meni je dežek denimo poleti prav romantičen 😇…no, zgolj občasno seveda. Drugače pa s takim »optimističnim« opisom običajno mislim, da je mešanica hladu, megle, dežja, skratka depresivno vreme….
Če odštejemo dva pol urna sprehoda sva večino dneva s Conorjem preždela noter, on se je prestavljal in dolgočasil iz enega kota hiše, na drugega, jaz pa sem bila po dolgem, dolgem času pridna mravljica in izredno produktivna.
Po dooolgih, resnično zoprnih, iz vidika zdravja čudnih tednih, sem se danes zjutraj končno počutila kot »stara Pia«. S tem mislim predvsem to, da sem se končno zbudila naspana, polna energije, z bistro glavo in najbolj pomembno brez hudih, nenavadnih glavobolov.
Že pri zajtrku sem se z veseljem lotila pisanja mejlov in reševanja določenih birokratskih zadev in bi verjetno sedela za mizo vsaj do 12ih opoldan, če me ne bi Conorjevo občasno rukanje s smrčkom v roko »češ…daj no…peli me ven na sprehodi«, prepričalo, da sem za dobre pol urce odložila delo.
Pa sva šla na sprehod do sosednje vasi Dolnje Ležeče, jaz sem si malce preluftala možgane, Conor pa se je tudi zdivjal, med tem, ko sem mu metala njegovo najljubšo žogico. Aja, ko smo že pri žogicah, bi morda na tem mestu vsem, ki nas berete in imate kosmatinca, ki je nor oz. obseden z žogicami…. Mi imamo tole Chuckit; žoga z vleko. Svetovna žogica, res vrhunska, saj ponuja kar dve možnosti igre s tvojim psom. Metanje in borbeno igro.
Prej smo imeli tenis žogice, pa ne vem, če je ena zdržala en teden, ker jo je Conor hitro zrihtal; preluknjal, zgrizel. Med tem, ko Chuckit žogica drži, tudi po dobrem mesecu uporabe, zgleda kot nova, brez odrgnin od zob in Conor jo naravnost obožuje😉. Vsakič, ko prideva na travnik, teče naprej, se ustavi in me pogleda češ… »Daj no, vrži…noo…bo kaj? Daj vrži žogico!!..«
Seveda mu čisto vsakič želje ne izpolnim, saj se probam posluževati tudi drugih načinov kako »utruditi psa«. Ali na sprehodu narediva kratek trening poslušnosti, včasih s seboj vzamem aport in se igrava borbeno igro, občasno tudi puller, ki tudi ponuja obe možnosti (metanje in borbeno igro), zadnje čase pa mu na sprehodu kaj skrijem denimo pelete in jih mora iskat 😎.
No danes na sprehodu nisem komplicirala in sem mu parkrat vrgla žogico. Miselno pa sem ga zamotila nato pozno popoldne, ko je po par tednih visenja v shrambi, končno prišel čas za »bolj humano« spoznavanje nagobčnika. Pred tedni, ko smo nagobčnik kupili, je bil Conor takrat primoran se po hitrem postopku spoznati z njim (saj ga je mogel poskusit), no danes, pa sem se odločila, da si bom za celoten proces vzela več časa.
Tako, sem si najprej pripravila njegove najljubše pelete z insekti in mu pred nos pomolila nagobčnik. Nato, sem stopnjevala do tega, da sem mu nagobčnik nežno porinila na gobček, klik s klikerejm + yes + nagrada (pelet). Omenjen postopek sva parkrat ponovila, nato je sledilo pripenjanje nagobčnika na gobček, spet klik + yes + nagrada. Seveda sem ga še dodatno cel čas hvalila, umirjala in mu nasploh dala vedet, da je nagobčnik kul stvar😇.
Po par ponovitvah je kosmatinec skapiral, da zadeva ne grize in ne boli, če pa mu v nagobčnik prileti še par peletov, pa je sploh fajn.
Verjetno se kdo izmed vas sprašuje, češ, kaj ga »mučimo« z nagobčnikom. Ne vem, če veste ampak nagobčnik je za psa obvezen na vseh javnih prevozih. Prav tako se lahko zgodi, da bo zaželen med veterinarskim pregledom. Med drugim sem denimo brala, da nekateri pasji lastniki »sloves nagobčnika na psu« (ki bojda daje okolici vedet, da gre za agresivnega psa) nemalokrat izkoristijo v svoj prid in se s tem izognejo siljenju drugih ljudi oz. otrok v svojega psa.
Če se spomnim poletnih izkušenj iz Neretve, kjer tudi, če sem stala poleg Conorja folku nisem in nisem mogla dopovedat, da ne želim, da božajo mojega psa, potem bo letos v omenjenem primeru nagobčnik prišel še kako prav 😎.
Sicer pa odkar je Conor velik in se je njegova puppy simpatičnost popolnoma izgubila ter se je začela kazat belgijska narava, se nas ljudje prej izogibajo, kot, da bi silili v nas oz. vanj.
