Danes mineva zadnji dan 10 dnevne karantene. Prejšnjo sredo sva bila oba s Primožem pozitivna na Covid-19, zaradi česar dva že deset dni zaprta v hiši. Vsi tisti, ki me boste sedaj hiteli spraševati kako sva bolezen prestala….naj odgovorim, da so fizični znaki 100x lažji, kot pa psihični. Biti 3-4 dni bolan z vročino in se počutiti kot »kup dreka«, ni nič v primerjavi z občutkom »da si zaprt« in nikamor ne smeš. V tem primeru najbolj »nasrka« psiha, ker se ti začne konkretno mešat.

Ampak ni danes covid tisti o katerem bi rada pisala, ker se o slednji temi za moje pojme tako 100x preveč govori. Danes bi rada pisala o tem, kaj me »muči« že kar nekaj časa. Nekaj kaj povem praktično vsakemu, ki je oz. bo v naslednjih tednih dobil v dom malo kosmato kepico.

Govorim o svojim popolnoma zgrešenih pogledih, ki sem jih imela s Conorjem prvo leto bivanja z njim. Govorim o tem česar nikoli več ne bi naredila pri vzgoji psa.

Torej, če bi obstajala kakšna možnost, da bi sama sebi v preteklost poslala sporočilo. Kaj bi si želela sporočiti v zvezi z vzgojo Conorja? Iskreno…. marsikaj…

Če imaš belgijca, »malino«, še ne pomeni, da imaš Einstein-a

Ena izmed največjih zmot, ki sem jih doživela s Conorjem. Če malce pretiravam… s Primožem sva si kupila belgijca, vmes celo ugotovila, da ima pes kar dober rodovnik, in potem sva avtomatsko mislila, da imava doma Einstein-a. Da bo malecki v sekundi vse skapiral. Pa da je logično, da zna pes takoj »v nulo« poleg hodit, pa ubogat cel kup ukazov.

Ker to je ja belgijc, ker oni ja vse znajo. Ker to namreč vidiš na Instagramu, pa na Facebooku, kako pametni psi so to. Sploh pa kako so noro aktivni, skoraj na meji superiornega.

Vmes seveda ne pomisliš, da je tvoj 3, 4, 5, 6, 7 mesečni kuža vseeno mladiček, ki tako kot vsako živo bitje na tem svetu potrebuje nek čas, da odraste, da dozori in navsezadnje postopoma »premleje« vse s čim, ga ti kot lastnik maltretiraš. In, da čeprav je po pasmi kao »nekaj več« kot nek drug kuža (to prepričanje so ti vcepili drugi), tudi belgijec rabi nek svoj čas, sploh če je po vrhu v roki popolnega neizkušenega zelenca.

Ko se počutiš kot mama, ki jo je otrok v dno duše razočaral

In vslej kot prej se zaradi svojih velikih pričakovanj zgodi, da te pes oz. v mojem primeru Conor razočara. Ko nenadoma spoznaš, da tvoj kuža pa ni tako superioren in ima cel kup »napak«, ki jih tvoja še vedno zelena in neizkušena glava vidi kot ogromne napake. Nenadoma se vajin že tako malce »čudn« odnos začne še bolj podirat, ker tebi pač ni jasno zakaj za boga belgijec noče delat. In zakaj ne mara poslušnosti? In zakaj zaboga ne hodi tako lepo in aktivno »poleg« kot to počnejo vsi drugi?

In nenadoma se najbolj od vsega ukvarjaš zgolj z eno samcato vajo in niti malo se ne vprašaš, kakšen pa sploh je vajin odnos? Počutiš se kot razočarana mama pubertetniškega mulca, ki zaradi svoje lenobe ni zmagal na nekem tekmovanju .

In valda se ti pes v nekem trenutku popolnoma “zapre”. Ti pa se počutiš še bolj nemočen…čeprav bi na njem najraje zlomil cel kubik drv. In odnos se podira ter podira….vrtita se v krogu…do trenutka, ko preprosto ne odrasteta.

In potem pes odraste, ti v glavi odrasteš in zgodi se čudež

In ko mine dobro leto dni odkar je tvoj kosmatinec pritacal v tvoj dom, ko odraste tako on, pa tudi tvoji pogledi nanj postanejo nekako bolj prizemljeni, se nenadoma zgodi čudež. Vajin odnos se drastično izboljša, kosmatinec kar nenadoma zna stvari, ki jih še nekaj mesecev nazaj »ni znal« in kar naenkrat je vse tako kot mora biti.

Nenadoma spoznaš, da je ključ vsega zgolj odnos, grajenje odnosa, pa spoštovanje in res iskreno razumevanje. Spoznaš, da ni bistvo, da pes pri 5 mesecih zna »v nulo« 10 različnih ukazov, ampak, da je dosti bolj pomembno, da imata v nulo zgrajen odnos, ki temelji na igri. Da, na igri. To je tista zadeva, ki smo jo mi precej zanemarjali med odraščanjem Conorja . Pa ne se zdaj zgražat, da se nismo igrali z njim. Smo se, ampak, če sem iskrena, dosti premalo. Sploh pa premalo borbene igre.

Ni pomembno kaj zna, bolj je pomembno kdaj in kje zna

Če nas berete redno, potem veste, da sem že pred časom pisala o svojem odnosu s Conorjem, ki se je res izjemno izboljšal šele od trenutka, ko sem jaz na svojem »podstrešju« določene stvari pospravila in razčistila. Med drugim sem popolnoma znižala oz. povsem odstranila pričakovanja do Conorja. Nanj sem začela gledat, kaj on je, kaj zna, sploh pa kdaj zna in ne česar ne zna. Čeprav na najino žalost nikoli ne bova trenirala in posledično tekmovala v IGPju in njemu tako ljubi obrambi – na Primorskem je žal bolj bogo z omenjeno disciplino.

Pa je Conor kot belgijec, kot »malina« izredno skuliran in daaaaleč od tega kaj se bere o omenjeni pasmi. Z njim gremo lahko praktično povsod, ima praktično 100% odpoklic (no okej, če ni b bližini nobenega drona ), zna cel kup različnih vaj, ki pridejo prav v vsakdanjem življenju (denimo pobiranje različnih stvari iz tal) itd.

Če bi imela še enkrat mladička…

Pravijo, da prvega psa »zajebeš« (pardon izrazu), na drugem popravljaš napake prvega in šele tretji pes je potem »pravilno narejen«. Ko sem sama ta »rek« slišala v mali pasji šoli sem naivno, polna sama sebe mislila….»Maah kje, midva bova iz Conorja naredila super psa…češ, sej pa sem prebrala vso znanje tega sveta«. No danes, dobro leto dni kasneje, se moram žal posut s pepelom, da smo tudi mi precej stvari »zajebali«. Da sem vedo znova kljub »načitanosti« pozabila na osnoven temelj, to je odnos. Da čeprav sem mislila, da razumem pomen odnosa, sem ga pravilno ozavestila šele sedaj, zadnjih nekaj mesecev.

Če me danes kdo vpraša, česar nikoli več nebi naredila pri vzgoji psa. Ne bi več izhajala iz lastnih pričakovanj, moj pes ne bi bil podaljšek mojega ega.

Večji poudarek bi dala skupnim užitkom pri odkrivanju sveta, učenju, sploh pa igri in spoznavanju različnih situacij. Bolj bi probala biti potrpežljiva in jemati vse, kot, da nič ni samo po sebi umevno….četudi je belgijc, ki zna »bojda vse« .

The post Če bi imela še enkrat mladička…kaj bi spremenila? appeared first on Conor's Adventure.

Po včerajšnji mini »izpovedi«, ki je presenetljivo privedla do izredno pozitivnega odziva vseh vas bralcev, če gre sodit po številkah…se je moja kreativa začela danes počasi vračat. Veš ono, ko se zjutraj zbudiš in je svet naenkrat lepši .

Zdaj nisem ziher, ali ljudi privlači, ko je nekdo res iskren in na glas pove, kaj ga muči….ali pa je privlačno, ko v kopici vseh »oh in sploh ter positive minded sporočil«, ki jih dnevno srečamo na spletu, en brez dlake na jeziku pove, da življenje ni vedno samo lepo.

Denimo sama pri sebi opažam, da mi gredo določeni influencerji oz. osebe, ki jih občasno na IG ali FB sledim, pri katerih je vedno vse samo lepo in pozitivno ter nasmejano…v stilu »mi nimamo problemov, so samo izzivi, ki jih rešujem z nasmehom na obrazu«, konkretno na živce. Ne vem…ali je tako težko priznat in javnosti pokazat, ja človek sem, imam zelo dober dan in imam tudi zelo slab dan. Tako, kot vsa živa bitja na tem svetu. Pika.

Tudi psi imajo slab dan, ne vem če veste to. Sama se v slednjo teorijo nisem nekaj »znanstveno« poglabljala, zgolj slednje opažam pri svojem kosmatincu. Zdaj ne vem ali ima njegov slab dan kaj opraviti tudi z mojo slabo energijo…glede nato, da so že pred časom dokazali, da lahko pes zavoha strah, definitivno verjamem, da se podobno dogaja ko gre za mojo slabo voljo oz. preprosto negativno energijo.

O tem, da lahko psi zavohajo različna čustvena stanja sem pred kratkim brala tukaj. Na Univerzi v Neaplju so denimo pred leti naredili zanimiv poizkus in sicer so testirancem predvajali različne video-posnetke, ki so v njih vzbujali strah, veselje oz. nevtralno stanje. Po ogledu so vzorce znoja dali za povohat njihovim psom in opazovali pasje obnašanje. Pri psih, ki so bili izpostavljeni »vzorcu strahu« njihovega lastnika, so opazili hitrejše bitje srca, več nervoze, kot psi, ki so bili izpostavljeni vzorcu »veselja«.

Morda ne bi bilo slabo, da si takšno raziskavo dobro zapomnim in ko bom slabe volje, oz. ko bom nasploh v slabi energiji, tisti dan Conorja ne matretiram s kakšnim treningom poslušnosti. Denimo v ponedeljek je bilo vse skupaj bolj bogo….med tem, ko danes, je bila zgodba precej drugačna, boljša .

Celo za Brino in pasjo šolo Šavs mi je po par tednih (vmes smo bili na prisiljeni pasji bolniški – šiv na tački ) končno uspelo posneti del najinega treninga in vaj. Nasploh je bila energija psa precej boljša in aktivnejša, kot je običajno, ko trenirava višjo poslušnost in se zraven snemava….običajno sva oba malce zakrčena, no vsaj jaz in pes verjetno takoj »skopira« moje počutje .

Danes je bilo bolje, če odštejem sam »proces« igranja z aportom. Med vajami je treba psa seveda sprostiti z borbeno igro (vlečenje najlonskega aporta) , kjer nama manjka precej energije. Ampak bomo tudi to zrihtali . Počasi. Če ne drugega bom sedaj bolj pozorna kako se počutim in temu primerno bom izbirala tudi priložnost za trening s Conorjem….

The post Ali ste vedeli, da psi zavohajo naša čustva? appeared first on Conor's Adventure.

Ali je vam ta teden tudi ekstra naporen? Jaz se nekako vsak dan znova in znova trudim, da bi bila kolikor je možno produktivna, potem pa pogledam na čas pa je ura štiri popoldne, jaz pa naredila pol od zastavljenega .

Nekje sem zasledila, da je bojda te dni polna luna, torej je morda to krivo. Da o popolnoma podivjanem vremenu ne govorim. Še zjutraj je bilo pri nas noro kičasto sončno vreme in sva se s Conorjem na sprehodu tako razživela, da sem mogla od sile bundo slečt in skakat po travniku zgolj v kratkih rokavih. Popoldne, pa je začelo naenkrat snežit, kot da se je oblak utrgal

Kakor koli že, čudna energija v luftu in moja popolnoma prazna glava je kriva, da od nedelje nisem napisala nobenega bloga. Iskreno, sej ne vem niti kaj naj napišem, ker se ni zgodilo NIČ omembe vrednega. Vseeno vas ne želim preveč matretirat z najinimi predporodnimi težavami kaj se tiče Conor’s Adventure branda in pripadajočimi pasjimi izdelki in njihovo finalizacijo.

Da se vsak dan nežno »skregam« s kom, bolje, da sploh ne razlagam. Danes je bil med drugim na tapeti DHL in njihova fantastična matematika, ko gre za obračunavanje davka na uvozno blago. Če ne drugega so vsaj poskrbeli, da se mi je v osnovi nizek pritisk konkretno dvignil, ko sem odprla njihov račun in me je cifra sezula. Bomo videli v naslednjih dneh, kako se bo situacija odvila…

Me pa je danes sezulo oz. bolj zaskrbelo nekaj drugega. Kot sem že omenila sva se s Conorjem na jutranjem sprehodu malce razživela, beri lovljenje po travniku, valjanje po travi itd. Vem, ja zelo kulturno, sploh pa človeško obnašanje.

Ko pes nenadoma v enem trenutku skoči proti meni, hoče izpred mojih nog pobrat žogico in začne noro kihat. »Ojej bošček, kaj so ti kapljice na travi šle v nos..hihi, bošček«, mu rečem smejoče. Glede na njegovo mimiko gobca in glave je zgledlo sprva res smešno, ampak čez čas me je minilo do smeha, ko se je začel valjat po travi in drgnit z glavo ob tla in kihat, kot da je ravnokar vdihnil kup moke oz. prahu. Stopim do njega in ga poskusim pomirit ter pogledam njegov smrček, ki je deloval malce poševno. Ne hecam se, od spredaj je zgledalo, kot da mu smrček vleče malce na levo.

Gledam, tipam smrček, nič. Zgolj vsakič, ko sem mu smrček konkretno zatipala je začel kihat, kot da ga kaj »žgečka«. Počakam, da se ponovno umiri in neha kihat ter greva počasi naprej. V glavi začnem razmišljat kaj za boga pomeni kihanje, poskusim se spomnit, če sem kje kaj brala o tem, pa kako izgleda če se pes slučajno prehladi itd.

Prideva domov, mu dam zajtrk (150 g peletov + 3 tablete ProArtLeg-a), počakam da poje in se napije vode ter ga vzamem v naročje in začnem šarit po njegovem smrčku. Nič posebnega. Zgolj pes začne spet kihat, kot kakšen alergik. Ga umirim in ga pošljem v kletko na dopoldanski počitek.

Po treh urah ga spustim iz kletke in kihanje se spet nadaljuje. Kiha, kiha in kiha, ko se nenadoma umiri in zlekne po tleh. Bolje pogledam in pred njegovimi tacami zagledam palčko. »Huh…kaj za boga pa je to?? Tega pa prej ni bilo tukaj, vsaj mislim, da ne«, si rečem in se sklonim ter poberem leseno circa 5cm dolgo in par mm debelo palčko. Conor me gleda, češ »Pojma nimam kaj je to, jaz nič ne vem« in si pretegne tace, jaz pa kot zabodena buljim zdaj malo leseno palčko zdaj njega.

In res, preostanek popoldneva je minil popolnoma mirno, brez sledu o kakšnem kihanju. Še sreča, da je uspel pes »izkihat« palčko, ker v nasprotnem primeru bi bilo verjetno treba iti do veterinarja.  

Skratka upam, da se kaj takšnega več ne ponovi je pa omenjene pripetljaje precej težko preprečit…no razen, da nehaš divjat s psom, kar pa pri belgijcu ravno ne gre.

The post Conor in lesena palčka v smrčku appeared first on Conor's Adventure.

Ali so pri vas zadnji dnevi tudi izredno sivi, da ne rečem skoraj depresivni? Načeloma se poskušam čim bolj izogibat jamranju o vremenu, češ…jamrat nad nečim kar nimaš vpliva je tako brez veze. Ampak zadnji dnevi pa so tudi meni začeli načenjati potrpljenje….

Dež v eno….brez prestanka, kot da je tisti zgoraj pozabil zapret tuš. Ampak tukaj na Primorskem pa smo še večji »frajerji«, mi nimamo samo dežja, še mamo burjo. Verjemite, ni »boljšega« občutka na svetu, ko lije, kot iz škafa, zebe te za znoret (bi uporabila še kakšen bolj sočen izraz, pa da me nebi kdo imel za primitivno), z obema rokama držiš marelo (dežnik), da ti jo ne odpihne….moker pa si kot polit cucek. Ker zarad burje dež valda ne pada navpično, ampak izredno pod kotom . Takrat ti v enem trenutku pride stotka in marelo bi najraje nekam zabrisal.

»Hudiča, kaj sploh nosim jaz toto marelo s sabo, če pa pridem iz sprehoda isto mokra kot Conor?«, sem se jezila skoraj vsakič, ko sva se po pol urnem plavanju in čofotanju s Conorjem vrnila iz sprehoda, mokra do kosti. Se mi zdi, da šele, ko imaš psa, začneš dež res v dno duše sovražit.

Okej…sebe nekako že obrišeš do suhega, zamenjaš oblačila. Psa posušit pa je malce težje, no razen, če bi uporabila fen. Res kapo dol tistim, ki imajo kakšne dolgodlake pse, nočem si niti predstavljati kako vse skupaj izgleda, ko se vrnejo iz sprehoda.

Naslednji »problem«, če lahko temu tako rečem (malce se bo sedaj slišalo vse skupaj izredno razvajeno), pa je trening psa. Ne vem, če sem že kdaj omenila, ampak tekom zadnjih mesecev je moj priden Primož na travniku za hišo naredil mini pasji parkur. Zajema ležečo peleto, nekaj mini ovir, provizorični slalom in ena večja ovira, kjer gre pes gor, se na sredini usede in nato na drugi strani dol. Omenjen parkur običajno uporabljamo za trening čez dan.

Odkar so dnevi kakšni pač so….jaz jim pravim za žile rezat, so naši treningi izgledali precej bogo. Uporaba parkurja je valda odpadla, med sprehodom sem se na trenutke nekaj trudila, da sem psa malce »psihično« utrudila z raznimi vajami kot so »poleg«, »vmes«, »noga«, »platz/sedi«, »čakaj« itd.

No…do današnjega popoldanskega trenutka (ja prav ste ugotovili, zunaj je med tem deževalo, kot da se je utrgal oblak), ko mi je padlo na pamet, da bi morda Conorja zamotila in utrudila z iskanjem skritih peletov, ki sem jih skrila v vsako od sob v hiši. Iskanje je potekalo v vsaki sobi posebej, torej ostale sobe so bile takrat zaprte. S tem sem želela, da se Conor bolj osredotoči na vsako sobo posebej in ne, da »šajtra« malo v eno in malo v drugo.

»Iskalni trening« se je izkazal za precej uspešnega, saj je pes našel vse skrite pelete, se pa je tudi precej utrudil. Glede nato, da sva s Primožem že večkrat opazila, da se Conor precej težko osredotoči, denimo vaje, kjer se od njega zahteva potrpežljivost so zanj precej naporne. Prav tako se je na treningu mantrailinga pred meseci izkazalo, da je pes precej površen. On bi naredil vse na hitro, če me razumete.

Današnji »trening iskanja« peletov je potrdil moje sume, da če iskanega predmeta ne najde takoj, postane malce nervozen. Takrat sem ga morala spodbuditi z besedami »išči…no…išči«.

Glede nato, da naslednji dnevi niso vremensko nič kaj pozitivno obarvani, bova treninge iskanja peletov še zagotovo kar nekaj krat ponovila .

The post Dež brez prestanka…za žile rezat dnevi appeared first on Conor's Adventure.

»Zdaj pa mi ne boš mogla pobegnit, ker te bom s Conorjevo pomočjo našel«, so bile prve besede Primoža, ko sva se po današnjem izredno zanimivem predavanju inštruktorice Petre (tisti, ki naju spremljate že dalj časa, se je še spomnite iz pasje male šole) vozila domov.

Hja, če ti od doma pobegnem peš in ne z avtom, obstaja dejanska možnost, da me najdeš«, sem mu nagajivo odgovorila .

Od zaključka pasje male šole v mesecu avgustu je preteklo že nekaj časa. S Primožem sva se za nadaljevanje šolanja Conorja odločila, da bomo šli v tečaj noskanja (imenovano tudi delo z nosom ali detekcija), kjer se psa skozi igro uči iskanja različnih premetov oz. določenih vonjav . Za slednji tečaj sva se odločila zato, ker kot že večkrat rečeno, Conor izredno dosti vohlja, išče itd .

Vpis v tečaj noskanja je potekal zadnji dan avgusta, ker pa nas je bilo prijavljenih premalo, se je inštruktorica Petra odločila, da nas uvede kar v tečaj »mantrailinga«. Razlika med noskanjem in mantrailingom je zgolj ta, da se pri prvem išče predmet oz. določen vonj, pri drugem, pa kot že samo ime pove osebo, oz. vonj točno določene osebe .

Najlažje si boste mantrailin predstavljali iz kakšnih filmov, kjer psi iščejo neko določeno pogrešano osebo. Pri nas je tega denimo največ v pomladnem ali jesenskem času, ko se ljudje odpravijo v gozd nabirat plodove narave in se izgubijo.

Skratka današnje popoldne je bilo namenjeno prvemu uvodnemu srečanju, kjer je Petra razložila osnovne stvari v zvezi z mantrailingom, kako, kje in kdaj potekajo treningi, koliko časa trajajo, kakšno opremo potrebujemo za trening itd. Kot zanimivost naj omenim, da med osnovno opremo spada oprsnica in 10 m povodec. Razlog? Ko pes »dela«, »vleče« in je oprsnica zato nujno potrebna.  

Tekom predavanja smo izvedeli še nekaj izredno zanimivih dejstev o pasjem nosu. Ne vem, če ste vedeli;

Da lahko psi skozi svoj nos naenkrat vdihavajo in izdihavajo zrak, med tem, ko ljudje lahko zgolj vdihnemo ali izdihnemo zrak.

Ljudje imamo circa 6 milijonov vohalnih receptorjev, psi jih imajo okrog 300 milijonov. Posledično je tudi del možganov namenjenih prepoznavanju vonja, 40 krat večji od človeškega.

Za še lažjo predstavo, psi lahko do 100.000 krat bolje zaznavajo vonj kot mi.

Glede na res fascinantno »orodje«, ki ga premore naš štirinožec , bi bil skoraj greh, da ga ne bi vsaj delno izkoristili, pa najsi gre to za profesionalno delo iskanja ljudi, ali zgolj za igro, kjer krepimo samozavest psa in vez med lastnikom ter psom.

The post Prvi koraki v svet….mantrailinga in nekaj zanimivih dejstev o pasjem nosu 👃🏼 appeared first on Conor's Adventure.