Četrtek, 28.1.2021, dan 234
Ali je vam ta teden tudi ekstra naporen? Jaz se nekako vsak dan znova in znova trudim, da bi bila kolikor je možno produktivna, potem pa pogledam na čas pa je ura štiri popoldne, jaz pa naredila pol od zastavljenega 😠.
Nekje sem zasledila, da je bojda te dni polna luna, torej je morda to krivo. Da o popolnoma podivjanem vremenu ne govorim. Še zjutraj je bilo pri nas noro kičasto sončno vreme in sva se s Conorjem na sprehodu tako razživela, da sem mogla od sile bundo slečt in skakat po travniku zgolj v kratkih rokavih. Popoldne, pa je začelo naenkrat snežit, kot da se je oblak utrgal😆
Kakor koli že, čudna energija v luftu in moja popolnoma prazna glava je kriva, da od nedelje nisem napisala nobenega bloga. Iskreno, sej ne vem niti kaj naj napišem, ker se ni zgodilo NIČ omembe vrednega. Vseeno vas ne želim preveč matretirat z najinimi predporodnimi težavami kaj se tiče Conor’s Adventure branda in pripadajočimi pasjimi izdelki in njihovo finalizacijo.
Da se vsak dan nežno »skregam« s kom, bolje, da sploh ne razlagam. Danes je bil med drugim na tapeti DHL in njihova fantastična matematika, ko gre za obračunavanje davka na uvozno blago. Če ne drugega so vsaj poskrbeli, da se mi je v osnovi nizek pritisk konkretno dvignil, ko sem odprla njihov račun in me je cifra sezula😨. Bomo videli v naslednjih dneh, kako se bo situacija odvila…
Me pa je danes sezulo oz. bolj zaskrbelo nekaj drugega. Kot sem že omenila sva se s Conorjem na jutranjem sprehodu malce razživela, beri lovljenje po travniku, valjanje po travi itd. Vem, ja zelo kulturno, sploh pa človeško obnašanje😆.
Ko pes nenadoma v enem trenutku skoči proti meni, hoče izpred mojih nog pobrat žogico in začne noro kihat. »Ojej bošček, kaj so ti kapljice na travi šle v nos..hihi, bošček«, mu rečem smejoče. Glede na njegovo mimiko gobca in glave je zgledlo sprva res smešno, ampak čez čas me je minilo do smeha, ko se je začel valjat po travi in drgnit z glavo ob tla in kihat, kot da je ravnokar vdihnil kup moke oz. prahu. Stopim do njega in ga poskusim pomirit ter pogledam njegov smrček, ki je deloval malce poševno. Ne hecam se, od spredaj je zgledalo, kot da mu smrček vleče malce na levo🙈.
Gledam, tipam smrček, nič. Zgolj vsakič, ko sem mu smrček konkretno zatipala je začel kihat, kot da ga kaj »žgečka«🙄. Počakam, da se ponovno umiri in neha kihat ter greva počasi naprej. V glavi začnem razmišljat kaj za boga pomeni kihanje, poskusim se spomnit, če sem kje kaj brala o tem, pa kako izgleda če se pes slučajno prehladi itd.
Prideva domov, mu dam zajtrk (150 g peletov + 3 tablete ProArtLeg-a), počakam da poje in se napije vode ter ga vzamem v naročje in začnem šarit po njegovem smrčku. Nič posebnega. Zgolj pes začne spet kihat, kot kakšen alergik. Ga umirim in ga pošljem v kletko na dopoldanski počitek.
Po treh urah ga spustim iz kletke in kihanje se spet nadaljuje. Kiha, kiha in kiha, ko se nenadoma umiri in zlekne po tleh. Bolje pogledam in pred njegovimi tacami zagledam palčko. »Huh…kaj za boga pa je to?? Tega pa prej ni bilo tukaj, vsaj mislim, da ne«, si rečem in se sklonim ter poberem leseno circa 5cm dolgo in par mm debelo palčko. Conor me gleda, češ »Pojma nimam kaj je to, jaz nič ne vem«😆 in si pretegne tace, jaz pa kot zabodena buljim zdaj malo leseno palčko zdaj njega.
In res, preostanek popoldneva je minil popolnoma mirno, brez sledu o kakšnem kihanju. Še sreča, da je uspel pes »izkihat« palčko, ker v nasprotnem primeru bi bilo verjetno treba iti do veterinarja🙄.
Skratka upam, da se kaj takšnega več ne ponovi je pa omenjene pripetljaje precej težko preprečit…no razen, da nehaš divjat s psom, kar pa pri belgijcu ravno ne gre😇.
