Torek, 8.12.2020, dan 183
Ali so pri vas zadnji dnevi tudi izredno sivi, da ne rečem skoraj depresivni? Načeloma se poskušam čim bolj izogibat jamranju o vremenu, češ…jamrat nad nečim kar nimaš vpliva je tako brez veze. Ampak zadnji dnevi pa so tudi meni začeli načenjati potrpljenje….🙄
Dež v eno….brez prestanka, kot da je tisti zgoraj pozabil zapret tuš. Ampak tukaj na Primorskem pa smo še večji »frajerji«, mi nimamo samo dežja, še mamo burjo🤦🏼. Verjemite, ni »boljšega« občutka na svetu, ko lije, kot iz škafa, zebe te za znoret (bi uporabila še kakšen bolj sočen izraz, pa da me nebi kdo imel za primitivno), z obema rokama držiš marelo (dežnik), da ti jo ne odpihne….moker pa si kot polit cucek. Ker zarad burje dež valda ne pada navpično, ampak izredno pod kotom 😆. Takrat ti v enem trenutku pride stotka in marelo bi najraje nekam zabrisal.
»Hudiča, kaj sploh nosim jaz toto marelo s sabo, če pa pridem iz sprehoda isto mokra kot Conor?«, sem se jezila skoraj vsakič, ko sva se po pol urnem plavanju in čofotanju s Conorjem vrnila iz sprehoda, mokra do kosti. Se mi zdi, da šele, ko imaš psa, začneš dež res v dno duše sovražit.
Okej…sebe nekako že obrišeš do suhega, zamenjaš oblačila. Psa posušit pa je malce težje, no razen, če bi uporabila fen. Res kapo dol tistim, ki imajo kakšne dolgodlake pse, nočem si niti predstavljati kako vse skupaj izgleda, ko se vrnejo iz sprehoda.
Naslednji »problem«, če lahko temu tako rečem (malce se bo sedaj slišalo vse skupaj izredno razvajeno), pa je trening psa. Ne vem, če sem že kdaj omenila, ampak tekom zadnjih mesecev je moj priden Primož na travniku za hišo naredil mini pasji parkur. Zajema ležečo peleto, nekaj mini ovir, provizorični slalom in ena večja ovira, kjer gre pes gor, se na sredini usede in nato na drugi strani dol. Omenjen parkur običajno uporabljamo za trening čez dan.
Odkar so dnevi kakšni pač so….jaz jim pravim za žile rezat, so naši treningi izgledali precej bogo. Uporaba parkurja je valda odpadla, med sprehodom sem se na trenutke nekaj trudila, da sem psa malce »psihično« utrudila z raznimi vajami kot so »poleg«, »vmes«, »noga«, »platz/sedi«, »čakaj« itd.
No…do današnjega popoldanskega trenutka (ja prav ste ugotovili, zunaj je med tem deževalo, kot da se je utrgal oblak🙈), ko mi je padlo na pamet, da bi morda Conorja zamotila in utrudila z iskanjem skritih peletov, ki sem jih skrila v vsako od sob v hiši. Iskanje je potekalo v vsaki sobi posebej, torej ostale sobe so bile takrat zaprte. S tem sem želela, da se Conor bolj osredotoči na vsako sobo posebej in ne, da »šajtra« malo v eno in malo v drugo.
»Iskalni trening« se je izkazal za precej uspešnega, saj je pes našel vse skrite pelete, se pa je tudi precej utrudil. Glede nato, da sva s Primožem že večkrat opazila, da se Conor precej težko osredotoči, denimo vaje, kjer se od njega zahteva potrpežljivost so zanj precej naporne. Prav tako se je na treningu mantrailinga pred meseci izkazalo, da je pes precej površen. On bi naredil vse na hitro, če me razumete.
Današnji »trening iskanja« peletov je potrdil moje sume, da če iskanega predmeta ne najde takoj, postane malce nervozen. Takrat sem ga morala spodbuditi z besedami »išči…no…išči«.
Glede nato, da naslednji dnevi niso vremensko nič kaj pozitivno obarvani, bova treninge iskanja peletov še zagotovo kar nekaj krat ponovila 😉.
