Preden nadaljujem naj razložim, kar vam je verjetno že jasno (vsaj tistim, ki naju dlje časa berete), da »nimam nič od tega«, če kakšno pasjo znamko pohvalim . Gre zgolj za lastno percepcijo, za lastno navdušenje nad nečim in ni nujno, da bo vaša izkušnja enaka moji .

Sem pač človek, ki kar mi je všeč, sem z nečim zadovoljna z veseljem brez ovinkarjenja pohvalim, tudi priporočam. Ampak, če nato čez čas spoznam, da obstaja tudi kaj boljšega, bom to tudi jasno povedala. Kot bom jasno povedala, če mi denimo kaj ne bo všeč, ampak sej to že veste, če redno berete najin blog . Dejstvo pač je, da se stvari nenehno spreminjajo in razvijajo, pa najsi gre za prehrano psov, način treniranja ali zgolj odnos človek-pes.

No…in kot sem že v naslovu povedala, prišli so vzorčki Naturavetal. Sej, če ne bi Conor tako odreagiral kot je, ne bi o tem tako »pompozno« pisala, ampak psu se je zmešalo . Spet moja počasnost oz. površnost, da nisem vsega posnela, ampak ko sem odprla veliko kuverto v kateri sta bila dva 100 g vzorčka (okus piščanec in losos), sem v enem trenutku mislila, da mi bo pes vse skupaj spulil iz rok in pojedel z embalažo vred .

»Oo madona, kaj to tako diši?«, sem ga vprašala, med tem, ko se je pes na vse pretege trudil priti do vsebine vrečke. »Ja nič, te pa dajmo stestirat, in videt, ali so ti peleti res boljši od tega kar imamo sedaj«, sem mu rekla in se odpravila po mešanico briketov Husse in Platinum (za lažje razumevanje preberi zapis iz prejšnjega tedna, čemu mešanica, priznam moj »fail«).

Načeloma vem, da se psu ne sme mešati peletov in briketov, saj gre za popolnoma drugo konstitucijo hrane in lahko narediš »prebavno štalo«, ampak ajde »verjetno ti par peletov ne bo naredilo neke škode«, sem si misla in v levo roko vzela pelete piščanca, v desno pa našo mešanico. Sploh ni bilo vprašanja, pes se je odločno zakadil v levo roko.

Cel postopek sem še enkrat ponovila in tokrat zamenjala roki, ampak ni bilo dvoma, absolutno peleti. Isto sem naredila še z okusom lososa in rezultat je bil jasnejši. »Ja nič…očitno je odločeno, gremo na pelete. Zdaj mi še povej kateri okus bi imel?«, sem ga vprašala in mu ponudila dve različni opciji. Losos, brez dvoma.

Tudi kar se naju s Primožem tiče, se osebno bolj nagibava k peletom, saj so večji in bolj uporabni za trening. Meni se skoraj dnevno dogaja, da mi mičkeni briketi letijo iz rok in s tem motim proces treniranja, saj pes nenehno voha po tleh in išče »padajoče brikete«.

Najbolj pa mi je pri izbrani novi hrani všeč, da očitno resnično diši in Conorju predstavlja večjo motivacijo. Pri briketih Platinum sva namreč opazila, da Conorju ne predstavljajo več ne vem kakšne vzpodbude k delu oz. treningu. Očitno je imela Petra med procesom male šole spet prav, ko nas je večkrat opozorila, da naša »nagrada« (oz. briketi) ni dovolj velika motivacija za psa .

The post Prišli so Naturavetal vzorčki…in odziv Conorja? 😎 appeared first on Conor's Adventure.

Jap…nekako tako je danes izgledal moj dan…branje, iskanje, preverjanje, raziskovanje o pasji hrani itd… Verjetno se boste vprašali zakaj, češ, če pa sem ne dolgo nazaj tako veliko hvalila hrano Platinum.

Res je, še vedno menim, da je hrana Platinum ok, oz. zelo ok. Potem pa pride, ampak….

Pred meseci smo se naročili na revijo Moj Pes. Simpatična, zelo poučna revija, sploh za take »zelence« kot sem jaz. No, in v sklopu revije smo dobili še kup ugodnosti, denimo tudi brezplačen paket pasje hrane Husse. Ko je paket prišel na dom sem si rekla, to bom jaz podarila komu naprej, češ »Platinum je zakon«, kot v stilu onega zvestega navijača NK Maribor, ki živi in diha za klub.

Nakar me je čez par tednov poklical njihov zastopnik, češ kako se nam je zdela hrana. Ujel me je med pitjem kavice in prebiranjem pasjega čtiva pa sva vdarila debato o pasji hrani. Na srečo, sem pred dnevi v eni reviji brala članek o »branju deklaracij na pasji hrani« in sem mu znala biti vsaj približno »konkurenčen« sogovornik. Skratka nad znamko me je precej navdušil in dobila sem občutek, da gre dejansko za izredno kvalitetno hrano.

Odločila sem se, da ko bomo s hrano Platinum proti koncu, bom Conorju predstavila hrano Husse, pa da vidimo katera mu bolj »diši«.

No danes smo dočakali dan, ko sem zjutraj psu pripravila mini degustacijo in glej ga zlomka, malecki se je skoraj zakadil v brikete Husse. »Okej, bomo pa zamenjali hrano, če ti slednja bolj diši, ampak postopoma«, sem si mislila in odšla po zadnjo vrečo Platinuma, da naredim mešanico obeh. Rečeno, storjeno, circa dober teden ga bomo hranili z mešanico, nato pa počasi povečevali na Husse.

Potem, pa spet pride AMPAK…., samo tokrat v večji v obliki žarnice .

Pija, ne bi bila Pija, če nebi vsako stvar, ki jo misli v prihodnosti kupiti, tudi preverila. Ja vem, danes lahko na spletu prebereš svašta, ampak nič bat, vedno si vzamem čas, preverim domače in tuje vire, pa če se le da še kakšno neodvisno raziskavo itd.

Začnem brskat o hrani Husse (žal sicer ni glih informacij na pretek), pa naletim na bolj mešane odzive, pa čisto povprečne ocene na tujih straneh in glej ga zlomka, tudi Platinum ni kaj bolj superiorno ocenjen (očitno domače naloge, ko sva se odločala za slednje brikete le nisem tako dobro naredila). Iščem, raziskujem in berem dalje, nekako naletim na vedno več člankov, ki celo niso naklonjeni briketom, temveč surovi hrani.

Po vrhu vsega naletim na sicer že starejšo spletno stran, kjer res zanimivo pišejo o tem, da so briketi bojda celo »nevarni za pse«. Glede na dejstvo, da so slednje trditve prišle izpod rok veterinarja, berem, kopljem dalje….in prvič po par mesecih skoraj dnevnega izobraževanja o psih začnem razmišljati »Pismo, samo jaz bi našemu Conorju tudi začela počasi dajati del hrane surove«.   

Res, prav ste prebrali…. če smo iskreni, nam mora že logika govoriti, da briketi verjetno niso »Crème de la crème« . Pač ljudem so za hranjenje kosmatinca, sploh, če ga tako kot mi še vedno hranite iz roke, najbolj praktični. Ampak iskreno….praktično verjetno ni vedno najbolje. Mene pri briketih denimo najbolj moti dejstvo, da če psa hraniš izključno s tem, potem zob skoraj ne potrebuje . Verjetno tukaj nekaj ne štima ali…..

Ker mi pa zaenkrat, vsaj dokler Conor ne odraste, hranjene s surovo hrano nekako res ne diši, sem začela iskati alternativo. Pri surovem hranjenju je treba določene pasje prehranske zakonitosti res v nulo poznati (koliko in kaj hraniti), moje znanje pa zaenkrat še ni na tej stopnji . Si pa vseeno želim postopoma tekom njegovega odraščanja poskusiti z dodajanjem določene količine surove hrane in, ker bojda ni priporočljivo hraniti pol surovo in pol z briketi, sem čisto po naključju naletela na hladno stiskane pelete Canis Plus podjetja Naturavetal. Poklicala sem jih, oglasila se mi  je prijazna punca, malce sva pokramljali in tako, sva se dogovorili, da mi pošljejo nekaj vzorčkov za poskusit.

Epilog dneva?

Za na konec »raziskovalno« obarvanemu dnevu naj dodam še mini poskus s kozarcem vode. In sicer vzela sem obe hrani Platinum in Husse, saj me zanima, ali katera od njiju v stiku z želodčnimi sokovi nabrekne. Vemo, da se lahko briketi ob stiku z vodo povečajo tudi do 3x, kar izrazito otežuje prebavo, psu se lahko spahuje in ima vetrove, bojda pride lahko celo do zasuka želodca.

Po dobri uri »buljenja« v kozarec (ne dobesedno..) sem ugotovila, da so očitno obljube, ki jih ima Platinum navedene na spletni strani resnične, saj je njihova hrana narejena drugače in ne nabreka. Žal je povsem drugačna zgodba z znamko Husse, zaradi česar sem se dokončno odločila, da je slednja za nas oz. Conorja »no go«.

Skratka odločila sem se, da bom mešanico Husse in Platinum sicer pustila (saj je v 5kg Platinum zgolj 20% Husse hrane) in upala, da ne bo prišlo do kakšnih prebavnih motenj….glede peletov in vzorčkov, ki so na poti, pa se bomo odločali naknadno. Mešanje briketov in peletov ter prepogosto “eksperimentiranje” s hrano pri mladiču je namreč absolutni “no go”. Več o tem kdaj drugič, saj sem že malce predolga .

No, za vse, ki ste uspeli današnji maratonski blog prebrati do konca, pa verjetno logičen nasvet, dajte se prej o hrani resnično »v nulo« pozanimat, kot pa da, (tako kot jaz) začnete kar s hranjenjem ene in nato, na koncu dneva ugotovite, da morda ni bila najboljša izbira .

…ampak, če ne drugega smo se vsaj nekaj novega naučili…

Verjetno bodo koga zanimali viri:

All About Dog Food – UK

Dog Food Analysis

Zdrava hrana za pse – o surovem prehranjevanju

Povejnaprej.net – zakaj so briketi slabi

Kosmatincki.si – Naturavetal

Husse Slovenija

Platinum Slovenija

The post Začetek testiranja hrane Husse in mini »disertacija« iz pasje hrane 🙈 appeared first on Conor's Adventure.

Danes se je Conorju verjetno prikazala »Marija«. Upam, da mi kdo ne zameri ob uporabi slednjega verskega simbola…ampak Štajerci s to besedno zvezo opišemo kakšno šokantno, pozitivno, fajno stvar

Torej »prikazala« se mu je v obliki vreče za pasjo hrano. Dovolila sem mu pojesti kar celo vrečo briketov, oz. kar je v njej še ostalo (približno tretjina njegove dnevne doze) . Verjetno ni treba posebej omenjat, da je bil pes noro navdušen. Z glavo v vreči je hodil gor in dol po hodniku in jo lizal do onemoglosti. Verjetno bi še barvo dol zlizal, če mu je nebi prej umaknila .

Da se ne najde kdo in se začne zgražat nad mojim početjem, češ pes bi se z vrečko na glavi lahko zadušil, ali pa se zaletel v steno. Bila sem zraven, plus vse skupaj je trajalo nekaj sekund, tako, da ni bilo ravno »življenjsko nevarno« . Se pa strinjam, da slednje početje ni ravno pametno, sploh ne, če je pes sam

Sledil je običajen sprehod, ki se je zaradi čudovitih barv okolja, spremenil v »mini photoshooting«. Verjetno se spomnite kakšnega trenutka po nevihti, ko nam narava ponudi čudovite barve okolice in neba. No nekako tako je bilo na jutranjem sprehodu in, ker mi malce primanjkuje fotografij za spletno stran, sem Conorja prepričala k poziranju. Kljub temu, da se je pred tem »najedel«, je bil za hrano voljan narediti ponovno vse . Potrpežljivo je sedel in ležal ter čakal, da ga fotografiram. »Res me zanima, če bom kdaj dočakala dan, ko boš tako sit, da ne boš zmogel niti koščka briketa več«, sem pomislila, ko sem ga po poziranju nagradila s pestjo briketov.

Dan je minil športno (kar doma sem naredila hiter eno urni krožni trening) in delavno (ukvarjanje s FB objavami). Nekako imam občutek, da nas nekaj ljudi očitno le spremlja in, da je moj trud v zvezi z FB marketingom nekako poplačan. Doseg je izredno dober, tudi »klikanost« na blog objave je za zdaj ok. Upam, da se bodo številke s prihodom nove, lepše spletne strani spremenile .

Jap, prav ste slišali…. Conor’s Adventure bo dobil novo spletno stran. Tokrat sva jo zaupala v roke profesionalcu . Sej moj Primož je super delo naredil, ampak žal tudi on ni vsemogočen …Čeprav kdaj misli da je…haha .

Danes pa po treh tednih ponovno obisk mojega rodnega Maribora . No upam, da mi ta vikend le uspe iti na wake-anje in ponovno po verjetno dolgih mesecih na moj »zdravilni« breg oz. Pohorje .

The post Izpolnila se mu je želja, pojedel je »celo vrečo« hrane 😆 appeared first on Conor's Adventure.

Končno sva po par dnevih nenehnega »pozabljanja« uspela na pošti dvigniti težko pričakovan paket podjetja Dogoteka. Prejšnji teden sva si namreč pri njih za Conorja naročila prehranske dodatke in sicer gre za izdelek ProArtLeg® junior.

Preden zavijete s očmi, češ, še ena »naivna«, ki verjame v prehranske dodatke….

Iskreno, dolgo sem bila proti. Sploh, ko sem povprek in počez prebrala ogromno informacij o pasji hrani Platinum (s katero hraniva Conorja) in, da poleg le-te resnično ni nobene potrebe po prehranskih dodatkih….do trenutka…

…ko se je moji glavi dozdelo, da smo Conorja »preterali«.

Če nas redno berete potem veste, da sem se do danes že nekajkrat spraševala koliko gibanja je dovolj oz. preveč za najinega terminatorja (Več o tem tukaj: Koliko gibanja potrebuje 4 mesece stara »malina«?). Po pripetljaju izpred par tednov, ko je Primožev oče Rajko šel s psom na več kot uro trajajoč sprehod, sem začela odgovore na moje vprašanje iskati tudi po raznih FB skupinah.

Tako, sem od nekoga zasledila odgovor, da si pri odgovoru na vprašanje, še raznorazni kinologi niso enotni. Gre za precej kompleksno tematiko, ki se razlikuje od pasme, vrste fizične aktivnosti itd. Mi pa je ista oseba svetovala, da morda ne bi bilo slabo v času rasti pasjega mladiča, poseči po kakšnih prehranskih dodatkih oz. za to povprašati najinega madžarskega vzreditelja.

Pa sva ga in dobila odgovor ProArtLeg® junior. Po njegovem pričevanju bojda sledeča zadeva dela »čudeže« v rasti…. Načeloma v neke ful hude čudeže ne verjameva, ampak vseeno sva po internetu pobrskala za omenjeno zadevo in presenečeno ugotovila, da slednji izdelek proizvajajo v Sloveniji.

Po natančnem pregledu njihove spletne strani in prebiranju mnenja uporabnikov, sem bila vedno bolj prepričana v koristnost izdelka. Načeloma se na posamezne učinkovine v dodatkih ne spoznam, vem pa da imajo glukozamin in ostali vitamini ter minerali (selen, vitamin C, Spirulina itd) pomembno vlogo pri razvoju kosti in sklepov.

Če logično pomislimo in potegnemo vzporednice s človeškim svetom; prehranski dodatki se običajno priporočajo takrat,

ko osnovna hrana ni dovolj polnovredna ali,

ko gre za športnika, ki z normalno prehrano ne more v telo vnesti dovolj vitaminov in mineralov.

Vrnimo se nazaj v pasji svet; čeprav so briketi Platinum (če gre verjeti zapisu na strani proizvajalca) izredno kvalitetni, težko rečem (sicer kot laik), da so za psa resnično polnovredni in drugič, Conor  je še mladič, torej mu dodatki v času rasti lahko kvečjemu koristijo.

Kako se bo zadeva odnesla v praksi bomo videli. Med samim odpiranjem paketa, je bil Conor nad njim noro navdušen, če bi bilo po njegovo bi pojedel kar celo škatlo …haha … Skratka bom v naslednjih tednih poročala ali opazim pri njegovi »rasti« kakšno razliko.

Več o tem zakaj je resnično potrebna previdnost pri aktivnosti vašega pasjega mladiča pa si lahko preberete tudi na tej povezavi (sicer je v ang.), pa vendar je zelo poučno .

The post Dajmo udarit debato o prehranskih dodatkih appeared first on Conor's Adventure.

Danes nama je spet zmanjkalo hrane. Haha…

Sej ne dobesedno, ampak zgolj med popoldanskim treningom…. Grem po hrano v 5 kg vrečo in ups…prazna. Okej, gremo po drugo vrečo na podstrešje. Jo prinesem v kuhinjo, Conor valda kot senca za menoj in me gleda. Jo odprem. Me gleda, kot zaboden. Pa me prešine, res butasta misel, »Čuj Primož, kaj če mu za foro dam jesti iz vreče, da enkrat res doživi tisto…ooo..glej kolko hrane, misliš, da bo problem?«, zakličem zaročencu čez sobo. »Zakaj, sej nima kaj biti, razen, da hrano dovolj hitro odmakneš, da ne poje preveč«, mi odgovori.

Okej. Conorja pošljem čez sobo v kletko in za njim prinesem 5 kg žakelj Platinum hrane. Mimogrede, ne me narobe razumet, ampak ta hrana je res top. Pustimo vse prednosti iz vidika sestave, (več o tem si preberite v članku »Zakaj sva izbrala pasjo hrano Platinum«). Ampak, ko jo na novo odpreš dejansko zadiši. Okej ne spet tako kot sveže pečene žemljice , pa vendar. Popolno nasprotje nekaterih pasjih hran in, da sploh ne omenim mačjih, ki nimajo ravno prijetnega vonja.

Torej pes sedi v kletki in gleda mene ter sveže odprto, dišečo vrečo hrane. Mu ukažem »platz« in »čakaj«, na kar mu pod nos pomolim vrečo. Me gleda še bolj zabodeno, češ kaj bi rada. Mu rečem »yes«, ampak psu žal ne potegne, da se mu ponuja nekaj »najjačega na svetu«. Samo gleda mene, pa vrečo in mu ni čisto nič jasno. »V redu pa nič«, si mislim in mu iz vreče dam dobro pest hrane v kletko. Roko na srce ni to zdaj ne vem kako pomembna življenjska izkušnja, ki jo mora nujno doživeti. Kvečejmu bi lahko imela naslednjič probleme, ko bi se odpravila v vrečo po hrano.

Zvečer naju čaka nova izkušnja, mala pasja šola v dežju. Na poti v Koper nisem bila najbolj ziher nad smotrnostjo vsega skupaj, saj naju je s Conorjem med vožnjo pralo kot v avtopralnici. »Hudiča, danes pa bo pestro, no če ne drugega bo morda manj vonjav na poligonu in posledično manj vohajočega Conorja«, pomislim, ko zapeljem na dovoz Kinološkega društva Obala. Imela sem prav, res je bilo danes malce več miru (beri manj vohanja) na poligonu, ampak toliko več problemov na »skupnem sprehodu«, ki je sledil po uri. Vlečenje in vohanje v vse smeri, da joj. Kot, da pes še v življenju ne bi videl povodca in kako se hodi na njem. Ko sem nehote pogledovala k drugim kužkom, mi je bilo na trenutke prav neprijetno, češ »kaj midva ustvarjava na povodcu«.

Ob koncu ure se je Petra ponovno izkazala, za ne zgolj dobro inštruktorico, ampak tudi za odlično psihologinjo in motivatorko; »Veš Pija, tebi se vidi, da veš, da imaš dobrega psa, ampak od njega preprosto preveč pričakuješ. Ko situacija oz. pes ne odreagira tako kot ti želiš, pa postaneš živčna, saj si perfekcionist. Sprosti se, pokaži veselje do psa. Ko naredi kaj prav, se iskreno razveseli, uživaj v delu z njim.«

Hudiča, me je ženska dobro opisala. In okej, bom v naslednjih dneh poskusila z novim načinom treninga, ki bo manj vojaški in bolj veseljaški .

The post Požrešen pes, ki ne želi jesti iz »velike sklede« 😆 appeared first on Conor's Adventure.

Aleluja….kaj pa čudovita jutranja budnica, ko naju je z veliko škatlo v roki presenetila lastnica apartmaja Ana . Prišla je hrana za Conorja, kar pomeni, da naš dopust podaljšujemo do torka. Vsaka čast Platinum Hrvaška za res hitro dostavo na popolnoma drug konec Hrvaške .

Dopoldne smo preživeli delovno-sproščeno; če se nisva ukvarjala z najinim FB in Instagram profilom ter urejanjem spletne strani (pismo precej smo zadaj z objavami), sva se igrala s Conorjem oz. sva vadila različne vaje poslušnosti. Kaj se najine spletne strani tiče… ne vem ali je bilo res pametno iti »live« tik pred dopustom, saj nama tukaj »primanjkuje« časa…oz…sej veste kako je vse skupaj na dopustu in potem hitro izpadeš neresen, če nisi ažuren na svojih spletnih platformah.

Današnje vreme je bilo iz vidika kite-anja mrtvo, torej brezvetrje. »Aleluja, končno malo pavze, oddiha od vetra in mivke ter spoznavanje ostalih morskih kotičkov«, sem si mislila, ko je Primož razočarano ugotovil, da danes le ne bo nič.  

Odpravila sva se v bližnjo vasico Duba, kjer smo zadnjič opazili kar nekaj lepih plaž. Ob prihodu sva najprej zagledala ogromen znak s prepovedanim psom. »Hudiča, pa kaj je totim Hrvatom? Kaj se grejo isto gonjo proti psom, kot pri nas v Sloveniji?«, sem se jezna vprašala, ko sva se ozirala za plažo, kjer bi bil Conor dobrodošel. Ne razumem tega, res ne. Ok, eno je, da gre za lepo, urejeno hotelsko ali mestno plažo, kjer se strinjam, da pač psi nimajo kaj za iskati. Ampak ne. Tukaj praktično bogu za ritjo, je na vsaki obali, ki ima nekaj lepših skal in kamenčkov, da se pri poti v vodo glih ne razbiješ, velik znak s prepovedanim psom.

»Primož, kaj obstaja kje kaka plaža, ko so otroci prepovedani?«, sem jezno zaklicala zaročencu. Da se razumemo otroke imam rada, ampak ne pomnim, da bi bila na plaži, kjer ne bi bilo cviljenja, dretja ali joka otrok. A to pa nobenega ne moti? Da o lulanju in kakanju v vodo (da tudi to sem že videla) sploh ne govorim. Kolikor mi je znano psi ne lulajo v vodo, še manj pa kakajo ali?

Sva se znašla po svoje in vljudno vprašala fanta, ki je pobiral parkirnino in »špilal tamkajšnjo gazdo«, ali vseeno smemo s psom na bližnjo plažo. Ko sva mu razložila, da je še mladič in vzgojen, je privolil. Sedaj je bilo vse na Conorju, da bo res priden, kot tudi na drugih ljudeh, da se ne najde »neko tele« (se opravičujem izrazu), ki bi ga pes pač motil. Da se razumemo…tudi mene izredno motijo nevzgojeni, nesocializirani, bevskajoči psi. Nimam pa nič proti mirnim, vzgojenim psom, ki jih dostikrat sploh ne opaziš. Conor je na srečo spadal v drugo kategorijo in je dan na plaži minil mirno in sproščeno.

The post Podaljšujemo dopust in kje za boga se je psu na Hrvaškem sploh dovoljeno kopati? appeared first on Conor's Adventure.

Pismo midva s Primožem sva včasih res prava pacienta. Ne morem sicer brez zadržkov trditi, da do sedaj pri vzgoji Conorja še nisva naredila že kar nekaj »failov«, saj bi to najbolje ocenil kakšen kinolog, če bi naju lahko dnevno spremljal… zato pa vsake toliko časa narediva kašen popolnoma osnovni »fail«.

Tokrat sva si privoščila, da sva po slabem tednu dni na dopustu ugotovila, da nama bo morda zmanjkalo hrane za Conorja. Ja resno…že spet, bi lahko rekli…

»Čuj Primož, kako sva midva kaj finančno?«, sem vprašala zaročenca pri zajtrku. »Zelo v redu, zakaj?«, »Veš kaj razmišljala sem, da bi morda podaljšala za kašna dva dni, kaj praviš?«, nakar me je pogled na več kot pol prazno vrečo za pasjo hrano »streznil«, da pa morda le ne bo šlo. »Kar se mene tiče z veseljem, tudi finančno si brez problema privoščiva…ampak ja, tudi sam sem se danes zjutraj vprašal, ali nisva morda vzela s seboj premalo hrane«, mi je zaskrbljeno odgovoril Primož.

Načeloma jo bo približno dovolj (šlo bo na tesno), če se domov vrnemo kot je bilo sprva načrtovano –naslednji ponedeljek. Definitivno pa jo bo zmanjkalo, če se odločiva podaljšati.

»Pismo, kako se nama je lahko to zgodilo?«, sem se jezna vprašala, saj sem vedela, da je to resnično neumna napaka. Praktično v vsakem članku o »dopustu s psom« trobijo, da vzemi s seboj raje več, kot premalo hrane. Roko na srce je to logično…ampak ne. Spet je bila Pia površna. Pred odhodom na morje sem vzela kalkulator in izračunala, če vzameva s seboj 5 kg vrečo, imava dovolj za 14 dni, če mu vsaki dan dajeva 350 g… še celo ostane nama 100 g!! Hahaha celih 100 g viška sva vzela s seboj…jaz tele. Seveda sem pozabila prišteti spremenljivko, da mu dnevno dajeva tudi 360, ali 370 g hrane. No pa smo v riti….oz. Conor je v riti in spet bo lačen.

Nič nama ni preostalo drugega, kot da sva šla v akcijo. Skok na splet in preverit, ali morda na Hrvaškem prodajajo hrano Platinum. Na srečo tudi Hrvati vedo kaj je dobro za pse . Sva jih kontaktirala in smo se dogovorili, da nama pošljejo 5 kg hrane na naslov apartmaja. Sedaj je potrebno zgolj držati pesti, da bo prišlo pravi čas, glede nato, kje »bogu za ritjo« oz. kako zelo južno na Hrvaškem se nahajava.

»Dokler ne pride pasja hrana, bi lahko Conorja hranila s surovim piščancem na račun kakih 150 g briketov?«,sem predlagala Primožu. Malecki je bil nad predlogom navdušen, saj piščanca naravnost obožuje. Sva mu dala prvič za poskusit tudi banano in breskev , kar je pojedel z velikim navdušenjem. No mogoče, pa bo nekoč res postal gurman, tako kot sta lastnika hahaha…

The post Hudiča zmanjkalo bo hrane za Conorja appeared first on Conor's Adventure.

Načeloma tega kaj sledi ne bi smela napisati, ker se bo verjetno kar nekaj ljudi zgražalo, ampak mi je vseeno. Želim, da bralci čim bolj začutijo mojo iskrenost, kot tudi spoznajo vse »napake«, ki sem jih oz. še jih bom počela s svojim prvim psom. Na tem mestu seveda upam, da jih bo čim manj, sploh pa da jih bom čim prej odpravila.

Skratka zjutraj pri tehtanju in »natakanju« hrane v kozarček – na prvem predavanju male šole smo namreč poleg mnogih navodil, dobili nalogo, da psa naslednja dva meseca hranimo izrecno iz roke, to pa zato, da bomo zanj čim prej postali »skleda za hrano«, kamor se bo rad vračal – sem želela še enkrat točno preveriti, ali Conorja dovolj hranimo. Zdel se mi je namreč nekako suh. Na vrečo hrane sem začela buljiti kot tele v nova vrata, ker sem mislila, da narobe vidim. »Shit, resnooo«, sem se prijela za glavo, ko sem ugotovila, da bogi revež zadnjih nekaj dni (v petek zjutraj smo prešli na hrano Platinum) dobiva circa 40% hrane premalo. Namesto 250 g, smo mu dajali zgolj 150 g. Nisem mogla verjeti, da sem pri branju embalaže bila tako površna, pa sej ne, da sem enih parkrat pogledala na tabelo. Zmotili so me kg, kjer piše končna teža psa, jaz pa sem mislila, da se gleda trenutna teža, kar je naneslo precejšnjo razliko. Kakorkoli že, na srečo je pes še vedno v redu, energije ima za odvoz, samo malce presuh je trenutno, ampak bomo v naslednjih dneh postopoma povečali vnos in upam, da se nam poredi nazaj.

Sem se nato malce zakopala v brskanje po internetu kaj je še potrebno pri psu glede hrane paziti, sploh status okoli lesenih palic me je zanimal, saj jih Conor obožuje. Kot sem si že mislila niso ravno v redu, saj jih nekateri uvrščajo celo med izrazito nevarne – psu lahko med žvečenjem trske ranijo gobec, prav tako lahko poškodujejo prebavni trak, če pes palico/les požre. »Okej, nič več zvečenja lesa in glodanja palic«, sem si rekla in se vprašala, kako bo to občasno izgledalo v praksi.

Bolj se je bližala ura za odhod v malo šolo, bolj sem postajala živčna. Sama vožnja je tokrat minila brez zapletov (beri cviljenja), zato pa je bilo toliko bolj pestro v šoli. Očitno nisem bila edina nervozna, smo bili kar vsi po malem Verjetno mi ne bo za zamerit, če priznam, da me je skrbelo, kako bo izgledalo v praksi Conor in devet psov okoli njega in še dvakrat toliko ljudi. Ampak, ko se je bilo treba skoncentrirat in držati fokus med izvajanjem vaje, je mali raztural. Čeprav nama vse ni šlo najbolje od rok; igranje nama še povzroča preglavice, sem na svojega psa izredno ponosna. Proti koncu ure sva se oba nekako sprostila, tako, da resnično že komaj čakam naslednjo šolsko uro.

The post Conorjevo »stradanje« in prvič v malo šolo appeared first on Conor's Adventure.