Več kot teden dni je minilo od mojega zadnjega bloga. Odkar je 7. aprila znamka Conor’s Advenutre uradno ugledala luč sveta, je moja sposobnost pisanja blogov izrazito padla. Priznam. Na trenutke se mi sanja ne kaj naj sploh pišem. Kar naenkrat imam nek butast občutek, da sedaj, ko je Conor že praktično odrasel samec, nobenega več ne zanimamo .

Tudi vsi izzivi povezani s postavitvijo spletne trgovine in znamke Conor’s Adventure so že zdavnaj pozabljeni, na prvi pogled bi človek lahko celo rekel, da je postalo malo dolgočasno, monotono .

Ampak ni….zavedam se, da je občutek dolgočasja, naveličanosti zgolj posledica pomanjkanja dopusta, biti nekaj dni totalno na off, ne misliti na nič. Na noben FB, IG, prejeta naročila itd.

Obisk Maribora, Pohorje in biti na off

No pa sem si zadnje dneve, ko je bil Primož dober teden službeno odsoten tudi jaz malce privoščila, dala glavo na off, sploh pa probala zavestno »napolniti« svojo kreativo. Ne morete si zamislit kako je grozno, ko človek, ki od nekdaj velja za polnega idej…le teh preprosto nima. Da o pomanjkanju želje po pisanju sploh ne govorim. Pisanje bloga je včasih predstavljalo zame sprostitev, užitek…predvidevam, da se slednje tako bere , ko gre za vsebine napisane ne »eks« in tiste, s katerimi se mantram kot s paradajzom, ki ga nikakor ne morem spravit po grlu .

Skratka zadnji dnevi na off so resnično pasali. Obiskala sem svoj ljubi Maribor, se s Conorjem prvič povzpela na meni tako ljubo Pohorje in gospodiču prvič predstavila vožnjo z gondolo. Kljub temu, da ga zadnje dneve »jajca« precej mantrajo, čemur definitivno botrujejo goneče samice, je bil gospodič priden. Vožnjo z gondolo je prenesel malce nemirno, vohljajoče, brez kakšnega pretiranega strahu.

Ohh ti hormoni, gonitev in še marsikaj…

Večji izziv nama zavoljo gonjenja, pubertete in celga spektra delujočih hormonov po novem predstavlja hoja na popuščenem povodcu. Kosmat frajer je začel spet noro vlečt, zaradi česar sem na trenutke kot pokvarjena plošča »Poočasi, ne vleči….hoho pooočasi, ej ne vleči…Conooor, ne vlečiii….«. Omenjena opozorila sicer pomagajo, ampak žal zgolj za par trenutkov, dokler ga v travi ne premami spet nov vonj.

Piko na I, da bo treba omenjeno neprimerno vedenje, beri vleko na povodcu resnično presekat, ker v nasprotnem primeru bo treba nujno kupit oprsnico, je bilo sobotno druženje z znanko iz Celja in njenima dvema kužkoma. Dobili smo se v parku in Conor je bil kot vlečni pes, sem in tja, v eno. Ne morete si mislit kako mi je bilo na trenutke neprijetno, kot, da ga ne obvladam. Okej…morda mičkeno pretiravam, pa vendar, sej veste, da se s psom ukvarjamo praktično od prve ure, potem pa se z nekom dobiš v živo in zgleda, kot da je mucl čist nesocializiran. O lepem vedenju pa ne duha in sluha

Če ne drugega sem spet dobila lekcijo, da pri psih rek »to kaj se Janezek nauči, Janezek zna«, najbolj ne velja. Temveč je bolj primeren tale »Vaja dela mojstra, če mojster dela vajo«….Priznam, da sva zadnje mesece na trening hoje na popuščenem povodcu malce pozabila, saj je bolj kot ne šlo. No, očitno bo v naslednjih dneh in tednih večkrat na sporedu.

Aja, če se kdo morda sprašuje, ja zakaj ga pa ne damo kastrirat? S Primožem sva se že pred časom pogovarjala, da če res ne bo nujno (npr. zdravstvene težave itd.) ga ne bova dala. Morda pa se nekega dne podava tudi v vzrejo. Navsezadnje ima kar dober pedigre

The post Hoja na popuščenem povodcu? Kaj je že to? appeared first on Conor's Adventure.

Po včerajšnji mini »izpovedi«, ki je presenetljivo privedla do izredno pozitivnega odziva vseh vas bralcev, če gre sodit po številkah…se je moja kreativa začela danes počasi vračat. Veš ono, ko se zjutraj zbudiš in je svet naenkrat lepši .

Zdaj nisem ziher, ali ljudi privlači, ko je nekdo res iskren in na glas pove, kaj ga muči….ali pa je privlačno, ko v kopici vseh »oh in sploh ter positive minded sporočil«, ki jih dnevno srečamo na spletu, en brez dlake na jeziku pove, da življenje ni vedno samo lepo.

Denimo sama pri sebi opažam, da mi gredo določeni influencerji oz. osebe, ki jih občasno na IG ali FB sledim, pri katerih je vedno vse samo lepo in pozitivno ter nasmejano…v stilu »mi nimamo problemov, so samo izzivi, ki jih rešujem z nasmehom na obrazu«, konkretno na živce. Ne vem…ali je tako težko priznat in javnosti pokazat, ja človek sem, imam zelo dober dan in imam tudi zelo slab dan. Tako, kot vsa živa bitja na tem svetu. Pika.

Tudi psi imajo slab dan, ne vem če veste to. Sama se v slednjo teorijo nisem nekaj »znanstveno« poglabljala, zgolj slednje opažam pri svojem kosmatincu. Zdaj ne vem ali ima njegov slab dan kaj opraviti tudi z mojo slabo energijo…glede nato, da so že pred časom dokazali, da lahko pes zavoha strah, definitivno verjamem, da se podobno dogaja ko gre za mojo slabo voljo oz. preprosto negativno energijo.

O tem, da lahko psi zavohajo različna čustvena stanja sem pred kratkim brala tukaj. Na Univerzi v Neaplju so denimo pred leti naredili zanimiv poizkus in sicer so testirancem predvajali različne video-posnetke, ki so v njih vzbujali strah, veselje oz. nevtralno stanje. Po ogledu so vzorce znoja dali za povohat njihovim psom in opazovali pasje obnašanje. Pri psih, ki so bili izpostavljeni »vzorcu strahu« njihovega lastnika, so opazili hitrejše bitje srca, več nervoze, kot psi, ki so bili izpostavljeni vzorcu »veselja«.

Morda ne bi bilo slabo, da si takšno raziskavo dobro zapomnim in ko bom slabe volje, oz. ko bom nasploh v slabi energiji, tisti dan Conorja ne matretiram s kakšnim treningom poslušnosti. Denimo v ponedeljek je bilo vse skupaj bolj bogo….med tem, ko danes, je bila zgodba precej drugačna, boljša .

Celo za Brino in pasjo šolo Šavs mi je po par tednih (vmes smo bili na prisiljeni pasji bolniški – šiv na tački ) končno uspelo posneti del najinega treninga in vaj. Nasploh je bila energija psa precej boljša in aktivnejša, kot je običajno, ko trenirava višjo poslušnost in se zraven snemava….običajno sva oba malce zakrčena, no vsaj jaz in pes verjetno takoj »skopira« moje počutje .

Danes je bilo bolje, če odštejem sam »proces« igranja z aportom. Med vajami je treba psa seveda sprostiti z borbeno igro (vlečenje najlonskega aporta) , kjer nama manjka precej energije. Ampak bomo tudi to zrihtali . Počasi. Če ne drugega bom sedaj bolj pozorna kako se počutim in temu primerno bom izbirala tudi priložnost za trening s Conorjem….

The post Ali ste vedeli, da psi zavohajo naša čustva? appeared first on Conor's Adventure.

No pa smo dočakali…. sprostitev smiselnih ter tudi nekaterih izredno nesmiselnih ukrepov v »boju proti Covidu-19. Kljub temu, da se bomo lahko šele od jutri naprej po državi gibali svobodno »kot ptički« na veji, smo si mi že danes privoščili kratek izlet v Ljubljano. Razlog? »Valentinov« trening obrambe. Vem ja, valentinovo in trening obrambe imata toliko skupnega kot imam jaz po barvi las skupnega s črnolasko . Ampak, ker je danes največji praznik zaljubljencev, slednjega seveda nisem mogla kar prezreti….

Načeloma so časi, ko mi je valentinovo dosti pomenilo mimo. Okej, ne bom rekla, da mi je zanj vseeno, pa vendar začne človek na svet gledati z drugačnimi očmi, ko spozna »pravega« in so trenutki naklonjenosti v obliki raznoraznih dejanj, darilc itd.. pogostejši kot zgolj 2-3x letno, ko se to skoraj pričakuje (za rojstni dan, obletnico in valentinovo).

Res je, da odkar imava s Primožem firmo in Conorja je na trenutke izredno težko vozit slalom med vsemi skrbmi in obveznostmi (pa še nimava otrok ) ter ne pozabiti na naju. V zadnjih mesecih je bilo nemalo kritičnih trenutkov, ki so konkretno »zadišali« po razhodu in prekinitvi zaroke, pa vendar….ko si resnično ne moreš predstavljati življenja brez dotične osebe, potem veš, da konec ne pride v poštev.

Po drugi strani pa je dandanes »najlažje« iti narazen in si reči, »eh, bom pač našla drugega«, kot pa se za zvezo potruditi in vztrajati. Oba sva po karakterju precej trmasta (oba kozoroga), kar se pri nama jasno odraža, ko spoka in se zgrabiva, sploh pa bi bil za naju razhod totalen fail. In ravno vsi opisani ne ravno lahki trenutki, so danes razlog, da prazniku zaljubljencev ne pripisujem več tako velikega pomena, bolj mi je pomembno da se imava lepo in fajn ter brez kreganja več dni, tednov ali celo mesecev, kot pa tisti en dan….če me razumete kaj želim povedat .

Skratka….da preidem končno k bistvu današnjega zapisa, ki je malce bolj adrenalinski in nič kaj romantičen – naš trening obrambe. Tisti, ki nas redno berete veste, da se trenutno pod taktirko pasje šola Šavs počasi pripravljamo na izpit BBH, h kateremu lahko pristopimo šele, ko bo Conor dopolnil 14 mesecev. Sestavljen je iz treh delov; najprej je treba opraviti teoretičen izpit, nato sledi prikaz poslušnosti na poligonu in na koncu še preizkus v urbanem okolju.

Predstavlja pa BBH osnovo/predpogoj za to, kaj si želimo s Conorjem (če bo seveda čas dopuščal) v prihodnosti počet, govorim o IGP (Internationale Gebrauchshunde Prüfungsordnung) oz. se je prej imenovalo IPO (Internationale Prüfungs-Ordnung). Torej brez BBHja, sploh ne moreš pristopit k izpitu IGP1, plus tvoje znanje oz. znanje psa mora biti (v primerjavi z BBH) tudi na konkretno višjem nivoju.

Mnogo ljudi zmotno misli, da je IGP zgolj obramba, kjer se psa »naredi« agresivnega….vendar je to daleč od resnice. IGP je namreč skupek treh disciplin, poleg obrambe mora pes obvladati še sled in poslušnost. Na poslušnosti delamo kot veste že nekaj časa, sicer nam gre na trenutke bolj tako-tako, ampak se ne sekiram, saj imamo še kar nekaj časa do morebitnega izpita IGP1 – Conor mora namreč dopolniti 18 mesecev.

Kljub temu, da se nam s Conorjem in njegovo vzgojo ter treningi nikamor ne mudi, je vseeno že bil čas, da se najin kosmatinec končno spozna z malce bolj zanimivim treningom kot zgolj s hojo gor in dol po poligonu in uboganjem »dolgočasnih« ukazov . Mimogrede, kar nekaj bratcev in sestric (s katerimi sem občasno v kontaktu so že zdavnaj probali trening obrambe), sploh pa je v omenjeni disciplini pristalo več kot pol njegovih prednikov (tukaj si lahko pogledaš rodovnik).

Sam trening je bil svetoven. Na trenutke sem bila prav ponosna na najinega psa, kako se je na 2m visokega markerja odzival. Brez strahu, z željo po delu, skratka to kaj se od belgijca pričakuje.

Okej…res je, da jaz kot zelenc pojma nimam kdaj pes na treningu dela prav, ampak meni se je zdelo, da je bil Conor za začetek res super. Nasploh celoten trening obrambe, tudi, ko sem gledala druge, starejše pse se mi je zdel prav kul in nič kaj agresiven, kot to ljudje tako radi poudarjajo. Ne vem kako delajo drugi markerji, ampak naš ima res vrhunski odnos do psa, všeč mi je kako mu gradi samozavest.

Res pa je, da v zvezi z obrambo kroži ogromno različnih zgodb, pristopov, mnenj, sploh pa vsak bo trdil nek svoj prav. Jaz ne morem sodit kaj je prav, oz. lahko podam svoje laično, logično mnenje.

Denimo že od svoje mame sem večkrat slišala trditev, da bog ne daj, da dava Conorja v obrambo, ker to naredi psa divjega in agresivnega….no pa mi je povedala svojo izkušnjo z njihovo psico, kako so še kot mladička jo dali v pasjo šolo, kjer so se učili vsega tudi obrambe. Od takrat dalje je bojda postala psica zmešana. Kaj so počeli v pasjih šolah 30 let nazaj mi je nazorno pripovedoval tudi dedi, ki jo je obiskoval s svojim nemškim ovčarjem Makusom. Po pripovedovanju se iskreno ne čudim, da se je mamini psici zmešalo, ker to je bilo bolj ono »udri po materialu« stil .

In, ko slišim zgodbe kako se danes veselo po raznih pasjih šolah uporabljajo različni pripomočki od električnih ovratnic, do bodečk in še kaj bi se našlo, se občasno ne čudim, da ima trening obrambe v javnosti nek »čuden sloves«. Čeprav naj se na tem mestu hitro popravim, da nisem apriori proti uporabi omenjenih sredstev, če so slednja uporabljena na kontroliran način.

Kot glavni razlog, zakaj je obramba danes pri določenih profilih javnosti tako »obrekovana« pa je po mojem mnenju definitivno totalna nepoučenost ljudi. Dajmo si zgolj odgovoriti na naslednje vprašanje;

»Kolikšen procent psov, ki so v zadnjih letih napadli, ugriznili človeka ali drugo žival je bila trenirana oz, vsaj enkrat deležna treninga obrambe?«….

Res je, da na to vprašanje skoraj ne moremo najti odgovora, pa vendar če vsaj malo poznate statistike ugrizov in ozadja le teh, gre največkrat za pse, ki napadejo zaradi pomanjkanje socializacije in vzgoje.

Skratka da zaključim obadva s Primožem sva bila s celotnim treningom resnično noro zadovoljna in se veseliva prihajajočih »obrambnih soočenj« z najinim kosmatincem .

The post Valentinov trening obrambe appeared first on Conor's Adventure.

Preden pozabim tako kot sem v četrtek; ne vem koliko od vas, ki nas berete uporablja prehranske dodatke od Dogoteke, ampak v »spamu« svojega mejla sem zasledila, da imajo trenutno aktiven 15% popust s kodo REST15. Ne vem koliko bodo sedaj veseli, da jaz veselo delim njihovo kodo okoli…ampak glejte, če lahko kdo od vas zaradi tega prišpara euro ali dva, oz. v mojem primeru kar 10 €, zakaj pa ne .

Skratka mi od njih že nekaj mesecev kupujemo ProArtLeg junior in smo zadovoljni. Zdaj tisti, ki nas redno berete veste, da so se Conorju poleti, ko smo začeli uporabljati omenjene dodatke, postavile uhice pokoci v roku 14ih dni.

Zdaj ali je razlog v uporabi dodatkov, ali pa je vse skupaj zgolj splet okoliščin, tega ne vem. Si pa mislim, da mu v času rasti in odraščanja, slednji dodatki definitivno ne škodijo in jih bomo dodajali dokler ne odraste. Če lahko z zgolj 35 €/mesec pripomoremo k temu, da pes v odrasli dobi ne bo imel kakšnih težav s kostmi in sklepi, je verjetno vredno. Prav vedet pa tako ali tako ne moreš nikoli.

Zadnji dnevi, če odštejem moje zdravstvene težave okoli ščitnice (zadnje dni čez dan sem mimogrede zelo ok – očitno tablete delujejo ), so dokaj zabavni, sploh pa precej napeti. Napeti mislim v odnosu jaz-Conor. Ker je Primož večji del dneva v službi, se jaz seveda več ukvarjam s psom in posledično prenašanjem njegovih fint. Ki se očitno spreminjajo iz tedna v teden.

Čeprav je Conor pred tednom dni dopolnil že 9 mesecev, pa ga teta Puberteta očitno ne more in ne more spustiti iz krempljev. Načeloma je dokaj priden mladenič, brez kakršnih koli uničevalskih podvigov (trkam na les). Ampak, kaj pa zadnje čase bolj izrazito opazim je njegova občutljivost med treningom oz. jaz temu pravim zamerljivost in kuhanje mule. Že parkrat se je zgodilo, da sem ga med treningom »fizično popravila«. Brez skrbi nisem ga udarila. Denimo med izvajanjem vaje »steh« (stoj/ustani se) sem ga z nogo dregnila (nisem ga brcnila, brez skrbi), da bi šel iz pozicije sedanja.

Adijo…kako je pes zameril. Ojoj….začel se je mulit na vse pretege, se delat bogega in treninga je bilo konec. Če bi naju kdo od daleč gledal bi si mislil, da sem na njem najmanj palico zlomila, če ne še kaj hujšega.

Podobno se je zgodilo danes, med jutranjim treningom. Ko sva ponovila vse vaje »višje poslušnosti« za Brino (sedi; prostor; sedi-stoj; prostor-stoj; poleg; držanje aporta), sem za hec naredila z njim še nekaj trikcev, med katerimi je tudi vaja hoja nazaj. Ker ima Conor izredne probleme z ravno hojo nazaj, sem za korekcijo uporabila dolgo palico, oz. šibo. Pri marsikaterem trenerju sem zasledila da med treningom za korekcijo uporablja bič, oz. dolgo palico. Z njo se psa absolutno ne tepe, zgolj dotakne se ga, ko gre za korekcijo.

No…uporaba slednjega pri Conorju trenutno res ne pride v poštev, ker ko sem ga prvič s palico ošvrknila po zadnjem delu trupa (in naj še enkrat poudarim, da ne bo kdo tukaj skakal, češ tepe psa…res zgolj dotaknila sem se ga), je bilo konec veselja. Spet mula, gospod je najbolj bogi na svetu in treninga je bilo konec.

Očitno je kosmat gospodič občutljiv kot 100 mater, isto kot njegova lastnica…haha. Pregovor »Kakršen lastnik, takšen pes«, je v najin primeru očitno zelo resničen, saj znam sama na trenutke biti izredno občutljiva…..

The post Akcija Dogoteke in Conorjeva občutljivost appeared first on Conor's Adventure.

Ampak, sej to že veste ali ne?

Današnji popoldanski trening, oz. kot sem ga pred časom poimenovala »lulat pavza«, čeprav glede na dolžino je vse prej kot »pavza« (traja skoraj dobre pol ure)…skratka, danes se je najin frajer resnično izkazal nad poslušnostjo in znanjem, ki ga premore. Priznam, na trenutke sem bila prav presenečena nad njim, češ »Aja, kar tako s prve si to naredil?« .

Zadnje čase dodajamo poleg že poznanih osnovnih vaj poslušnosti še povelje »okoli« in malce več poudarka smo začeli posvečati tudi vajam »na daljavo«.

Pri povelju »okoli« je mišljeno, da gre pes denimo okoli drevesa ali kakšnega drugega objekta na katerega razločno pokažeš s prstom. Conor je slednje povelje že na začetku precej hitro »zakapiral«, ampak je imel precejšnje probleme, kadar je šlo za menjavo različnih objektov, denimo enkrat to drevo, drugič drugo, pa tretje itd…, saj je skoz hodil okoli prvega .

No danes je bila zgodba povsem drugačna, saj je vse oddelal tako, kot mu je bilo naročeno. Všeč mi je, da mu tudi menjava osnovne pozicije (torej od kod štarta) ne predstavlja skorajda nobenih težav več. Kot osnovno pozicijo mislim ali začne iz »poleg«, »vmes« ali »noga«.

Tudi delo »na daljavo« mu gre super…no…dokler ne pridemo do ukaza »spin« (obrat) haha…… Danes je celo enih 2-3x tudi to izvedel tako kot je treba, do trenutka, ko sem v roke vzela kamero, da bi trening posnela… no potem pa se je začela »komedija« in pes se je ob omembi povelja »spin« začel delat vrhunsko gluhega.

Nekako še nisem ugotovila zakaj mu »spin« na daljavo predstavlja takšen problem? Morda ukaza še povsem ne razume, ali pa mu je problem, ker so moje kretnje z roko morda malce čudne….? Po drugi strani pa »spin« pred menoj izvede vedno brez problema, torej ukaz razume. Ne vem, bomo dali v naslednjih dneh več poudarka tudi temu.

Me pa zanima, ali imate tudi vi s svojimi kosmatinci kakšen problem pri izvajanju določene vaje ali trikca?

The post Najin pes je »najjaci« na svetu 😍 appeared first on Conor's Adventure.