Zadnje dneve se soočam z izrednim pomanjkanjem kreativnosti. Dnevi, ko sem bloge pisala kot za šalo, so žal preteklost in zadnje tedne se mi nehote dogaja, da jih pišem iz obveze do vas. Slednje ne samo, da ni ok, ker verjetno noben od vas od mene ničesar ne pričakuje….bolj je problem, ker se moje »mantranje« najverjetneje čuti v besedah. Posledično pada branost bloga in čeprav se trudim ne obremenjevat se s številkami, me nižja branost vseeno obremenjuje in nehote »zatira« že tako nizko raven kreativnosti .

Hudič je, da so zadnji tedni res svinjsko naporni in stresni, sploh psihično, ker s Primožem praktično vsak dan, brez vikendov delava, urejava, planirava, klicariva dobavitelje itd.. ter se v največji možni meri pripravljava na predviden začetek prodaje (kdaj bo, več v naslednjih vrsticah). Nekako sem se hotela distancirat v blogu od vseh problemov, ki jih praktični dnevno doživljava, saj menim, da ljudem morda res ni prijetno brati vsak dan vse samo slabo….Ampak, posledično se dogaja, da »težko glumim«, kako je vse kul, če pa ni kul. Če dejansko res NISEM kul, saj me vsi ti problemi res konkretno dotolčejo.

Bojda se vse zgodi z razlogom, ampak dajte mi res povedat, ko se človek poda na svojo poslovno pot, zakaj za boga mora iti res VSE narobe? Denimo, če posplošim, da sva za najine izdelke mogla nabavit; blago, gurtne, plastiko, aluminij, tkane všivne etikete in marketinški material (klikerji, vrečke za drekce, pasje flaške). Od vseh naštetih komponent zgolj s plastiko in blagom ni bilo težav. Težav v smislu, da ko si naročil, je prišlo v nekem normalnem roku.

Denimo pri tkanih všivnih etiketah je šlo narobe skoraj vse, kar je bilo možno. Popravljali so jih kar trikrat. Končno smo jih v petek dobili, ki pa so se včeraj, ko sva ponovno šla do najinega dobavitelja izkazale za delno »primerne«. Etiketa, ki bo na povodcu oz. ovratnici je skoraj preveč obrezana, kar pomeni, da se zažira v sam logotip oz. se mora ta, ki nama šiva izrecno potrudit, da zadeva nekako še izgleda.

Potem kaj se tiče gurtn za povodce in ovratnice…sej ne vem kje naj začnem. Ker so nama vaše želje valda »svete« in je na spodnjo fotografijo pred dobrim mesecem dni in vprašanje »Kakšno barvo ovratnice izbrati?« največ glasov dobila črtasto-roza barva gurtne (prejela je toliko glasov, da nama sploh ni preostalo, da je nebi naročila )…sva primorana imeti dva dobavitelja gurtn. Da je rok za izdelavo slednje roza okoli 30 dni + 5 dni za dostavo sva se nekako sprijaznila….ampak, da vse preostale barve iz Anglije hodijo že več kot teden dni, pa bodo verjetno hodile še vsaj en teden….to pa je višek.

Da se razumemo pošiljka iz Kitajske potrebuje z DHLom 2-3 delovne dni. Paket iz Nemčije pride v 2eh dneh. Ampak Anglija odkar je šlo z Brexitom vse k vragu, to pa je očitno povsem svojevrstna država . Če vam povem, da sem v ponedeljek dogovorjena s fotografinjo za fotkanje vseh najinih izdelkov (čeprav danes manjka skoraj tretjina nujnih komponent), potem morda razumete mojo stisko.

Na srečo sva našla rešitev, da sva nekaj metrov vseh barv naročila še enkrat in izrecno zahtevala pošiljanje z DHLom (s katerim imamo pogodbo), ki jamči da bo pošiljka v roku par dni pri nas.

In zakaj za boga imamo fotkanje v ponedelejk? Ker sva si kot »deadline« za začetek prodaje zadala prvi teden v aprilu. Točen datum naj za zdaj še ostane skrivnost . Če nas slučajno redno berete, pa boste točen datum predvidene prodaje tako ugotovili, saj je prvi teden aprila pri nas tudi en »poseben« pasji praznik .

O »problemih« in iskanju primernega karabina za naš povodec sem govorila prejšnji teden. Ta teden imava v planu slednji karabin tudi testirat pod pritiskom, saj se je pojavilo nekaj dvomljivcev, ki dvomi v njegovo trdnost. Poleg karabina bova stestirala tudi trdnost zaponke na ovratnici o kateri bom več pisala naslednji teden, ko boste končno lahko izvedeli več informacij o tej najini »skrivnostni« zaponki .

Sej načeloma, če sem iskrena zadeve se premikajo in ne morem rečt, da ni nobena stvar pozitivna. Denimo vse punce, ki sem jih kontaktirala in prosila za fotkanje njihovih psov za Conor’s Adventure izdelke so nemudoma privolile, izjemno hitro sem se z vsemi uskladila. Plus pohvale, ki jih redno dobivava od mnogih najinih sledilcev so res zlata vredne .

In čeprav sedaj skoraj NIČ ne gre po načrtu in so tudi momenti, ko mi možgani sploh več prav ne delajo….se zavedam, da ko bom odposlala prvi paket najini prvi stranki, bo poplačano VSE do zadnjega skravžljanega živca …

The post Iskreno o sebi, problemih in kdaj bo začetek prodaje? appeared first on Conor's Adventure.

Načeloma sva se oba s Primožem v zadnjih tednih oz. recimo kar mesecih nekako poskušala izogibat pretiranemu gledanju večernih poročil, pa branju 101 novice o Coroni…aja pa v zadnjem času tudi o ameriških volitvah in vseh možnih prevarah okoli njih .

Ampak….

Vsi smo ljudje in vsi smo krvavi pod kožo. Sploh, ko človek dela od doma in njegovo delo vključujejo tudi razna socialna omrežja, je hudičevo težko se od vsega izolirat. Oz. moraš biti res karakter. No jaz žal nisem.

In čez čas začne vsa situacija, ko si na nek način »ujet« v hiši (ja vem, res mi je težko, ker sem zaprta v hiši, s čudovito okolico ) in že dober mesec dni nisi videl domačih malce »najedati«. Pa vsaki dan nehote prebereš 101 slabo novico, pa nenehno kreganje in obtoževanje ter tožarjenje zdaj leve in desne strani, pa vsaki dan nova teorija zarote, pa zgražanje ljudi nad zadevami, ki sploh ne obstajajo, oziroma so plod zavajajočega poročanja naših (se opravičujem izrazu ampak ne morem drugače) »podn« medijev….itd..

Pa ne me prosim razumet, da jamram…ker v primerjavi z mnogimi drugimi, ki so izgubili službo, bodo mogli zapret svoje podjetje, odpustiti ogromno ljudi, ali delajo (oz. bolj primeren izraz je hudičevo garajo )v zdravstvu oziroma jim je Corona »ubila« svojca…meni na drugi strani res ni niti malo hudo.

Zgolj razmišljam na glas in …okej…morda tudi malce tarnam, da življenje v tako nesigurnih časih res ni prijetno.

S Primožem denimo nisva letos niti rezervirala datuma poroke za drugo leto…. Ker preprosto ne veva kako sploh bo. Po eni strani se je tri četrt porok prestavilo na drugo leto, pa tukaj bodo gostinci, ki bodo zaradi večjega povpraševanja še bolj nabijali cene itd. Poleti sva se pogovarjala, da bova popuste ob »black fridayu« izkoristila za nakup poročnega potovanja drugo leto. Aja? Resno? Kako že? Mislite, da si upava zapravit par 1000 € za nekaj, za kar sploh ne veva, ali bo drugo leto možno izkoristiti?

Mene osebno je precej začelo psihirat pomanjkanje druženja. Ko gledaš stare filme, denimo pred dnevi Oceanovih 11, ali 12 in opazuješ kako so se ljudje včasih družili, žurali, se zabavali.

Pa danes gledam spomine za nazaj, ko je Sv.Martin mošt spremenil v vino in sem s prijateljicami nazdravljala na Trgu Leona Štuklja v Mariboru. V zraku pa vonj po kuhanem vinu, pečenem kostanju, pečenih klobasah itd.

In danes?

Gledam skoz okno in se sprašujem koliko časa še? Boli me, ker slišim vedno več žalostih zgodb o Coroni, pa da je virus daleč od nedolžnega (res je eni imajo srečo) in se sprašujem, koliko časa bo še moja družina varna? Svinjsko me je strah za vse moje babice in dedke…. Vem ja, lahko sem srečna, da imam pri skoraj 32ih še vse štiri žive. Vem. In cenim to.

Sploh pa me boli, ker vidim kakšna družba smo postali, da nam je vseeno za sočloveka. Sprašujem se zakaj ne moremo tako kot včasih ob športnih uspehih naših športnikov, ali lani ob zbiranju denarja za Krisa….stopiti skupaj? Vsi smo v istem »dreku«. Eni žal res konkretno, drugi za enkrat precej manj. Pa vseeno….virus ne izbira.

In dajmo stisnit zobe, spoštovat ukrepe, biti več doma in potrpet…. Da bomo drugo leto lahko ponovno brez skrbi nazdravljali Sv. Martinu in se bova lahko s Primožem enkrat v prihodnje končno poročila .

The post Največji štajerski praznik…in kako dolgo še? 😓 appeared first on Conor's Adventure.

Pa je počilo. Najprej je v meni počilo, zato je posledično tudi med nama.

Jutro se je začelo res grozno. Po štirih nočeh res slabega spanja, sem se zjutraj zbudila kot zombi, z nori glavobolom. Takoj so sledili ugrizi in skakanje, napetost v meni pa se je zgolj stopnjevala. Nakar se je Conor spravil na lončnico v kotu in je ni in ni želel spustiti. Sledilo je grozeče renčanje in grizenje, sama sem ga v čistem obupu ponovno stresla za kožo okoli vratu, zacvilil je in še bolj zarenčal ter me ugriznil. Začelo se je stopnjevati z moje in njegove strani. Nekako sva se oba umirila in skupaj zaspala objeta na njegovi »pasji postelji«. Ne sprašujte me, kako sem se uspela stlačiti gor. V tistem trenutku mi je bilo vseeno. Zaspala sem kot mali otrok, pes pa tudi, kar pomeni, da je bil MIR. Aleluja.

Globoko v meni mi je bilo žal.Zelo žal za mojo nepotrpežljivost, nesproščenost, sploh pa bilo me je nekako strah. Vsakič, ko je zarenčal in ugriznil, sem v sebi zagledala sliko odraslega belgijskega ovčarja Conorja, kako ga ne obvladam. Da je z njim vsak dan boj. Jaz pa sama z njim (Primož je čez dan v službi).

Dokončen zlom, če se lahko tako izrazim in malce podramatiziram, je sledil po kasnejšem sprehodu in zajtrku, ko sem šele ob 10ih zjutraj lahko naredila prvi požirek vode in nekaj pojedla (ja vem, sama kriva, kaj pa sem pustila, da se tako izrazito prilagajam psu). Zjokala sem se, ker nisem preprosto videla smisla v vsem tem kaj se dogaja. Kljub prebranim raznoraznim člankom na internetu, pa pogovoru z ljudmi, branju razne literature, iskreno sanjalo se mi ni, da je lahko življenje z mladičkom na začetku tako naporno. »Saj svojega življenja sploh več nimam«, sem žalostno ugotovila. Delo za podjetje? Meditacija zjutraj? Treningi? Kaj te to je. Postala sem iskreno fauš Primožu, ker hodi samo v službo (pustimo to »malenkost«, da zaenkrat vzdržuje oba, ker se podjetje še postavlja na noge), kjer lahko v miru naredi trening in pride domov na kosilo. V tistem trenutku je zazvonil telefon, bil je Primož. Ravno me je ujel »med jokajočim krajem zločina«.

Postalo me je sram, ker tako jamram. »Glej bom imel jutri dopust, če ti bo lažje«, mi je dejal. Lažje? Pa to je Amerika, sem si pomislila in nenadoma je postal dan lepši, napetost v meni, pa je začela popuščati.   Dokončen premik v meni oz. moji glavi je naredilo uvodno srečanje tečaja male šole (za obisk male šole smo se odločili pri Kinološkem društvu Obala), ki ga začnemo v torek 16. junija. Prvo srečanje je bilo v obliki predavanja, kjer je inštruktorica Petra podrobneje predstavila psihologijo psa, kaj pomenijo določene pasje kretnje, sploh pa, da nas pes nenehno bere. Čeprav sem o tem že brala in tudi slišala, sem šele sedaj doumela pomen. Da je problem v meni, sem vedela že prej. Vem, da ni nikoli v psu, ampak sedaj sem vse skupaj res razumela in povezala v celoto. In prvič po petih dneh sem se res sprostila. In domov iz predavanja, prišla, pa lahko se sliši ne vem kako patetično, drug človek. Spet sem bila JAZ.

The post Kreganje, jok, mala šola in končno sprostitev appeared first on Conor's Adventure.

Danes sem doživela prvo »mini vstajo«, če se lahko tako izrazim. Po ponovno precej slabo prespani noči, jutranjemu grizenju in skakanju sva odšla na sprehod. Conor kot verjetno vsi pasji mladički njegove starosti, pobere in dostikrat tudi poje vsa kar mu pride na pot. Žal sem prepočasi odreagirala, ko se je spravil na kompost kurjega dreka pod mlado jablano. Ko sem ga po nekaj trenutkih potegnila vstran se je sprva precej zbunil, ampak mu zaradi povodca ni preostalo drugega, kot da je šel za menoj. Ko sem ga čez 5min izpustila iz povodca, je mojo dobroto »izkoristil« in črta do komposta. Pritekla sem za njim, mu strogo rekla »fuj« in dobila klofuto – renčanje + grizenje. Priznam, prvi delček sekunde sem bila presenečena, vendar se nisem dala in sem ga potegnila za kožo okoli vratu, zacvilil je in spet zarenčal, tokrat še bolj, jaz pa (ne vprašajte kako sem se tokrat počutila), spet nazaj za kožo. Spet je zacvilil, nakar sem ga objela, ga umirila in ga odnesla vstran na cesto. Preostali del sprehoda je minil mirno. Ogromno sva se preigrala, se učila njegovo ime, spoznala sva se pa tudi s klikerjem. Vam povem odzivi psa nanj so fantastični.

Skratka naj najprej razložim kaj je kliker, saj predvidevam, da nisem edina, ki do pred kratkim ni poznala te mini »klikajoče« napravice. Gre za majhno, izredno enostavno stvar oz. napravo, ki ob stisku v dlani »klikne«. Vsakič, ko pes naredi kaj od njega želimo (npr. ob klicu »Conor« me on pogleda) kliknemo + izrečemo potrditveno besedo npr. »yes« + mu damo priboljšek. S tem bo pes povezal klik z nagrado oz. »ko nekaj naredi (kar mi želimo) in sliši klik, da za tem sledi nagrada«. Verjetno bi kakšen kinolog vse skupaj bolj strokovno razložil, vseeno upam, da je moja razlaga razumljiva. Seveda ne smem pozabiti, da moramo psu sprva »predstaviti« kliker, da bo razumel zakaj sploh klikamo.

Jaz sem Conorju kliker predstavila skozi učenje njegovega imena. Ko me je pes pogledal, sem rekla Conor + kliknila + »yes« + nagrada. To sem ponovila parkrat. Nato sem ga začela klicati po imenu in vsakič, ko me je pogledal klik + «yes« + nagrada.

Rezultat je res odličen. Kliker je res super stvar, bova jutri začela kar z vajo sedi.

Morda še par besed na temo spoznavanja okolice, drugih ljudi in psov. Seveda je Conor v naši vasi glavna atrakcija. Videt ga želijo vsi, božat tudi, spoznavat bi se mogel s sosedovimi psi itd. Tukaj sva s Primožem izredno stroga. Pes je praktično še dojenček in zaenkrat nima kaj spoznavat drugih psov, saj nikoli ne veš kako bo slednji odreagiral. Bog ne daj, da ga ugrizne in takoj je tukaj slaba izkušnja. Hudič je najin pogled na pasjo vzgojo dopovedat najinim bližnjim, ki znajo biti pametni kot hudič. Ljudje enostavno ne razumejo, da se je vzgoja psa z leti spremenila, sploh pa da imava s Primožem s Conorjem velike načrte.

The post Opa…renčanje, grizenje in kaj je to kliker? appeared first on Conor's Adventure.