Zadnje dneve se soočam z izrednim pomanjkanjem kreativnosti. Dnevi, ko sem bloge pisala kot za šalo, so žal preteklost in zadnje tedne se mi nehote dogaja, da jih pišem iz obveze do vas. Slednje ne samo, da ni ok, ker verjetno noben od vas od mene ničesar ne pričakuje….bolj je problem, ker se moje »mantranje« najverjetneje čuti v besedah. Posledično pada branost bloga in čeprav se trudim ne obremenjevat se s številkami, me nižja branost vseeno obremenjuje in nehote »zatira« že tako nizko raven kreativnosti .

Hudič je, da so zadnji tedni res svinjsko naporni in stresni, sploh psihično, ker s Primožem praktično vsak dan, brez vikendov delava, urejava, planirava, klicariva dobavitelje itd.. ter se v največji možni meri pripravljava na predviden začetek prodaje (kdaj bo, več v naslednjih vrsticah). Nekako sem se hotela distancirat v blogu od vseh problemov, ki jih praktični dnevno doživljava, saj menim, da ljudem morda res ni prijetno brati vsak dan vse samo slabo….Ampak, posledično se dogaja, da »težko glumim«, kako je vse kul, če pa ni kul. Če dejansko res NISEM kul, saj me vsi ti problemi res konkretno dotolčejo.

Bojda se vse zgodi z razlogom, ampak dajte mi res povedat, ko se človek poda na svojo poslovno pot, zakaj za boga mora iti res VSE narobe? Denimo, če posplošim, da sva za najine izdelke mogla nabavit; blago, gurtne, plastiko, aluminij, tkane všivne etikete in marketinški material (klikerji, vrečke za drekce, pasje flaške). Od vseh naštetih komponent zgolj s plastiko in blagom ni bilo težav. Težav v smislu, da ko si naročil, je prišlo v nekem normalnem roku.

Denimo pri tkanih všivnih etiketah je šlo narobe skoraj vse, kar je bilo možno. Popravljali so jih kar trikrat. Končno smo jih v petek dobili, ki pa so se včeraj, ko sva ponovno šla do najinega dobavitelja izkazale za delno »primerne«. Etiketa, ki bo na povodcu oz. ovratnici je skoraj preveč obrezana, kar pomeni, da se zažira v sam logotip oz. se mora ta, ki nama šiva izrecno potrudit, da zadeva nekako še izgleda.

Potem kaj se tiče gurtn za povodce in ovratnice…sej ne vem kje naj začnem. Ker so nama vaše želje valda »svete« in je na spodnjo fotografijo pred dobrim mesecem dni in vprašanje »Kakšno barvo ovratnice izbrati?« največ glasov dobila črtasto-roza barva gurtne (prejela je toliko glasov, da nama sploh ni preostalo, da je nebi naročila )…sva primorana imeti dva dobavitelja gurtn. Da je rok za izdelavo slednje roza okoli 30 dni + 5 dni za dostavo sva se nekako sprijaznila….ampak, da vse preostale barve iz Anglije hodijo že več kot teden dni, pa bodo verjetno hodile še vsaj en teden….to pa je višek.

Da se razumemo pošiljka iz Kitajske potrebuje z DHLom 2-3 delovne dni. Paket iz Nemčije pride v 2eh dneh. Ampak Anglija odkar je šlo z Brexitom vse k vragu, to pa je očitno povsem svojevrstna država . Če vam povem, da sem v ponedeljek dogovorjena s fotografinjo za fotkanje vseh najinih izdelkov (čeprav danes manjka skoraj tretjina nujnih komponent), potem morda razumete mojo stisko.

Na srečo sva našla rešitev, da sva nekaj metrov vseh barv naročila še enkrat in izrecno zahtevala pošiljanje z DHLom (s katerim imamo pogodbo), ki jamči da bo pošiljka v roku par dni pri nas.

In zakaj za boga imamo fotkanje v ponedelejk? Ker sva si kot »deadline« za začetek prodaje zadala prvi teden v aprilu. Točen datum naj za zdaj še ostane skrivnost . Če nas slučajno redno berete, pa boste točen datum predvidene prodaje tako ugotovili, saj je prvi teden aprila pri nas tudi en »poseben« pasji praznik .

O »problemih« in iskanju primernega karabina za naš povodec sem govorila prejšnji teden. Ta teden imava v planu slednji karabin tudi testirat pod pritiskom, saj se je pojavilo nekaj dvomljivcev, ki dvomi v njegovo trdnost. Poleg karabina bova stestirala tudi trdnost zaponke na ovratnici o kateri bom več pisala naslednji teden, ko boste končno lahko izvedeli več informacij o tej najini »skrivnostni« zaponki .

Sej načeloma, če sem iskrena zadeve se premikajo in ne morem rečt, da ni nobena stvar pozitivna. Denimo vse punce, ki sem jih kontaktirala in prosila za fotkanje njihovih psov za Conor’s Adventure izdelke so nemudoma privolile, izjemno hitro sem se z vsemi uskladila. Plus pohvale, ki jih redno dobivava od mnogih najinih sledilcev so res zlata vredne .

In čeprav sedaj skoraj NIČ ne gre po načrtu in so tudi momenti, ko mi možgani sploh več prav ne delajo….se zavedam, da ko bom odposlala prvi paket najini prvi stranki, bo poplačano VSE do zadnjega skravžljanega živca …

The post Iskreno o sebi, problemih in kdaj bo začetek prodaje? appeared first on Conor's Adventure.

Ko sva s Primožem neko junijsko soboto dopoldne nagruntala idejo o razvoju pasjih izdelkov (takrat je bil v mislih zgolj pasji komplet za šolanje psa –torbica za priboljške + torbica za vodo + pas – o katerem sem pisala dva tedna nazaj) in posledično o ustanovitvi pasje znamke Conor’s Adventure, se nama takrat še sanjalo ni, da bova imela največ problemov z izdelavo pasjega povodca.

Res je, da tako povodec, kot pasja ovratnica sprva sploh niso bili v planu, češ, tega je na tržišču že skoraj »preveč«. Pa je splet zanimivih okoliščin pripomogel k temu, da sva si pri prvem obisku najinega zdajšnjega dobavitelja hitro premislila. Kako smo prišli na idejo za razvoj naših pasjih ovratnic drugič, ko bom končno predstavila tudi že tolikokrat omenjeno »skrivnostno« sponko…

Skratka, ko se je zgodila ideja po pasji ovratnici, je bila izdelava povodca logična odločitev. »Ne moreva prodajat zgolj pasjih ovratnic, brez povodca in sej izdelava slednjega ni tako težka«, sva si naivno mislila…. Aha veš kje.  

No…izdelava res ni težka, bolj je problem v materialu in vseh nujnih komponentah, kot je denimo karabin, kamor pripneš psa. .

Preden se lotim opisovanja najine nesrečne nedelje in kaj se je dogajalo z izbiro napačnega karabina naj še omenim eno »zanimivost« vezano na Conor’s Adventure povodce.

Kot veste sva dala vse najine izdelke, ki jih bo možno v roku meseca dni tudi kupiti testirat v uporabo različnim pasjim lastnikom (od inštruktorjev, kinologov, do začetnikov). Največ kontradiktornih pripomb je »letelo« prav na povodec. Dve uporabnici sta ga celo zavrnili, češ jima je preširok (širok je 25mm), potem dve drugi uporabnici pa sta bili nad njim totalno navdušeni »Jooj je tako prijeten na otip, pa tako je lahek«, so bile navdušene besede ene izmed njih.

Kaj se tiče širine, sva se odločila, da bova vseeno ostala na klasičnih 25mm, definitivno pa imava v mislih vse tiste, ki ste pristaši tanjših povodcev. Je v planu tudi slednji.

Zagotovo je karabin na povodcu, poleg močne gurtne najbolj pomemben del, takoj za vizualno podobo. Vseeno je marsikomu na prvem mestu verjetno varnost, no takoj zatem pa izgled. In ravno izgled različnih karabinov je bil v zadnjih tednih največkrat kamen spora med nama s Primožem.

Njemu je bilo všeč eno, meni drugo. On je želel vse črno, jaz po drugi strani, sem gledala tudi praktičnost karabina. V zadnjem mesecu sva naročila vsaj 10 različnih karabinov, pa nisva našla pravega. Vse to se je dogajalo zgolj zato, ker je imel najin dobavitelj alu komponent težave z izdelavo svojih alu karabinov. Posledično sva morala iskati alternativo.

No pa sva prejšnji petek dobila pošiljko tako alu karabina, kot še enega alternativnega, ki je obema takoj padel v oči. Čeprav je bil slednji precej težji kot alu-karabin (tehtal je 42g, napram 17g – alu), se nama je zdel super izbira za izdelavo klasičnega povodca.

Hja do trenutka, ko smo v nedeljo za potrebe današnjega bloga naredili obe verziji najinih povodcev (na izbiro bo klasičen in preklopni povodec). Hitro smo ugotovili, da slednji-težji karabin žal odpade, saj obstaja možnost, da ga na določene močnejše ovratnice (ki imajo debelejšo d-rinko) ne moreš pripeti. Kljub temu, da je možnost majhna in bi se morda to zgodilo zelo redko, si tega preprosto ne moreva privoščit. In tako je padla odločitev, da ostanemo zgolj pri enem karabinu – to je alu-karabin….ki pa ima precej prednosti. Več v nadaljevanju.

Skratka, da končno povem malce več o naših povodcih. Kot že rečeno bosta na voljo dva tipa;

• klasičen 2 metrski povodec z normalnim ročajem
• preklopni 2 metrski povodec

Dolžina je za zdaj zgolj 2 metra, imava pa tudi tukaj v planu prilagoditve, torej slej kot prej bo na voljo tako daljši okoli 3m kot krajši povodec. Razmišljava celo, da bi ponudila tudi izdelavo po meri, navsezadnje gre pri sami izdelavi zgolj za to, »kje vrežeš gurtno« …če malce poenostavim.

Naj vas na fotkah ne zmedejo različni karabini, kot rečeno bo v uporabi zgolj alu karabin. Slednji je izredno lahek, tehta 17g. Prav tako je precej vzdržljiv, saj naj bi po podatkih dobavitelja zdržal silo 175 kg.

Kaj se tiče gurtne, ki jo uporabljava pri povodcih, gre za tubularno gurtno, ki je dvojna, zaradi česar je izredno močna, po podatkih dobavitelja zdrži okoli 2500 kg. Takšna gurtna se med drugim uporablja v alpinizmu, vojski itd.

Morda velja še omeniti praktičen »dodatek« obeh povodcev in sicer oba imata »vgrajen« ročaj za hojo psa ob nogi. Žal slednje pride v uporabi zgolj za lastnike srednjih, do večjih psov, kjer se lahko z roko prosto dotaknemo psa. Denimo, pri kakšnem Maltežanu se moraš sklonit, da se ga dotakneš.  

Klasičen 2 metrski povodec ima pri ročaju tudi majhen karabin, kamor lahko po potrebi zapnete manjšo torbico oz. vrečke za drekce. Preklopni povodec na drugi strani omenjenega karabina nima, v primeru, da bi se izkazala želja po le-tem, se brez problema po želji doda.

Kot je za preklopni povodec značilno, ponuja tri različne dolžine + še tista že omenjena, ki omogoča, da psa primemo v položaju ob nogi.

Za na konec še nekaj besed o barvah. Na začetku bo možnih 5 različnih barv povodcev, poleg teh treh, ki jih vidite na fotografijah (rdeča, modra in črna), še roza in svetlo modra. Žal slednjih gurtn še nimamo na zalogi, pridejo pa v enem tednu in jih boste spoznali kmalu. Se še spomnite tiste črtaste roza gurtne, ko smo pred dobrim mesecem izbirali barve ovratnic? Takrat je bila slednja najbolj popularna ….No o tej barvi je govora….

The post Pasji povodec – Izdelek, ki je »požrl« največ živcev appeared first on Conor's Adventure.

Že v štartu tokratnega bloga naj razjasnimo dve stvari, prvič šlo bo za občutljivo, morda za koga izjemno žgečkljivo ali celo absurdno temo; in drugič tudi sama sem se dlje časa spraševala ali sploh pisat o slednjem »pripetljaju«.

Ampak…sej veste kaj vam trobim že cel čas pisanja bloga, da gre za iskreno opisovanje vzgoje pasjega mladiča belgijca, kjer bo govora o vseh izzivih, failih, tudi uspehih, ki jih doživljamo na poti.

Torej o kakšnem »pripetljaju« bo govora. Bom ustrelila kar direktno.

Najin kosmatinec, ki je v zadnjih tednih očitno dosegel vrhunec pubertete (upam vsaj) je ugotovil, da če si dlje časa liže, drgne, oz. na kakršen koli način stimulira svojega pimpeka, se zgodi ena izredno prijetna stvar . Ne…dragi moji, ne hecam se . Govorim o pasjem orgazmu, če lahko slednje tako poimenujem.

In ne ni se mi popolnoma odpeljalo, nisem iztirjenka, ampak boste tekom mojega pisanja ugotovili, zakaj slednjega »pripetljaja« ne zadržim zase.

Že dlje časa s Primožem zjutraj, ko se zbudiva po hiši opažava nenavadne madeže. Na pogled bi človek rekel, da je pes začel ponovno lulat v hiši. Da je zadeva še bolj nenavadna, omenjeni madeži so popolnoma brez vonja in barve. Problem je, da slednje »nastane« ponoči in potem do jutra Conor ta svoj »čudežni« izloček raznosi po celi hiši, kar pomeni da se Primož vsako jutro igra čistilko, preden gre v službo .

No pa sva danes na lastne oči videla kako za boga »nastane« omenjena skrivnostna tekočina. Sedim popoldne na tleh v dnevni in berem knjigo, nakar pride Conor (Primož ga je ravno spustil iz kletke in popoldanskega spanca) in se začne nekaj drgnit ob mene. Nenadoma vstane in otrpne ter komedija se začne.

Jaz nisem mogla verjet svojim očem. Pes je stal sredi dnevne sobe, z ogromnim nabreklim pimpekom iz njega pa mu je curljala prozorna tekočina.

»Primož glej to…temu pesu se je čisto odpeljlalo«, sem presenečeno zaklicala dragemu.

»Opaa…kaj pa temu ni jasn??« pobuli Primož v psa. Oba bulima v psa naslednjih nekaj minut, on pa še kar stoji, tako kot njegov organ iz katerega ni in ni hotelo biti konec »ekstaze« . Po par minutah Primožu prekipi in kosmatega potrebneža pobaše ven na balkon, kjer se je »užitek« nadaljeval še kakšnih par minut.

»No sedaj sva si odgovorila na vprašanje od kod dnevni jutranji madeži«, nejevoljno komentira Primož celotno dogajanje.

»Čuj misliš, da je to normalno? Mislim tega še nisem nikjer slišala, vem, da lahko samec začne v puberteti markirat, ampak to ni markiranje….ne vem no«, sem razmišljala na glas med tem, ko sva oba brisala Conorjeve seksualne izločke .

Verjetno si lahko mislite, da mi omenjen dogodek ni in ni dal miru, zato sem se ponovno spravila na strica Google-a. Žal sem tokrat pri iskanju odgovora pogorela na celi črti. Nikjer nič. Okej…našla sem ogromno čtiva, o tem, kako izgleda vnetje na pasjem spolnem organu pa o krvavih in gnojnih izločkih…o prozorni, brez-vonja tekočini pa ničesar.

»Ja nič, dajmo za finto poklicat veterinarja, škodi ne«, si rečem sama pri sebi in poiščem številko svoje nove veterinarke, pri kateri smo že naročeni v četrtek za odstranitev šiva na Conorjevi tački (več o izbiri nove veterinarke v petek, ko bom pisala tudi o tem katera žival je trenutno psom na Primorskem izredno nevarna ).

Pokličem veterinarko. Malce zardelih lic poskusim čim bolj nevtralno opisat naš »problem«. Naletela sem na izjemno prijazno veterinarko, ki mi je skozi odgovore dala vedet, da je tudi sama lastnica samca belgijca. Bojda je to pri tej pasmi skoraj »normalno«, saj zaradi njihove aktivnosti, nenehno iščejo različne stimulacije. Bojda je najin mladenič »po pomoti« ugotovil, da je lizanje svojega pimpija fajn in tako, se sedaj predaja užitkom. Za konec je še dejala, da ga morava od omenjenega početja odvaditi, saj si bojda lahko poškoduje svoj organ.

Torej….če se kdo izmed bralcev slučajno kdaj sooči s podobno situacijo, potem veste, kaj vam je za narediti. Če je le možno je treba kakršno koli lizanje psa po svojem spolnem organu preprečiti (govorim o rednem, dolgotrajnem), ker v nasprotnem primeru se začne dogajat vse to zgoraj opisano …plus na dolgi rok se lahko poškoduje…

The post “Perverzneš” Conor in puberteta na višku appeared first on Conor's Adventure.

Upam, da ste imeli lep vikend, najin je bil kot je to zadnje čase že skoraj klasika, delaven. Občasno me to še zmoti, ampak glede nato, da imava počasi že poln kufer razvijanja, raziskovanja, testiranja enega in drugega izdelka ter občasnega stopicanja na mestu, verjemite prav z veseljem oddelam cel vikend, če to pomeni, da bo dan, ko bova začela prodajat kaj bližje .

Iskreno, če se obrnem dva, tri mesece nazaj, ko sem prvič naznanila kaj počneva in, da razvijava svoj brand ter posledično različne pasje izdelke, si iskreno res nebi mislila, da zna vse skupaj tako traaaajaaat in taarajaaaat. Sploh pa nebi takrat nekaj napovedovala v tri dni in »obljubljala« kdaj bomo šli »live«. Sej ne, da sem vmes do danes že enih trikrat, če ne štirikrat pojedla besedo .

In, ker me to zadnje čase vedno bolj teži, sploh pa me je na nek način »strah«, da naju boste imeli za neresna, se vam želim opravičiti. Prav bedno mi je, ker kot vidite nama ni uspelo začet s prodajo ne konec januarja in tudi konec februarja ne bomo nič bližje. Pred dobrim tednom sem celo nekaj sanjala o prvem marcu, danes bom pa raje tiho. Iskreno, pojma nimam kdaj nama bo uspelo . Boste pa vsekakor prvi, ki boste izvedeli veselo novico…..

V čem je sploh najin problem?

Nočem iskat izgovora, ampak kaj se mene tiče je bil januar iz vidika produktivnosti, daleč najslabši mesec odkar pišem blog. Če nas berete redno veste, da je bilo moje zdravstveno stanje zaradi težav s ščitnico na trenutke res mizerno in temu primerna je bila moja produktivnost. Šele od četrtka sem resnično prišla k sebi in spet funkcioniran na 100ih procentih. Ravno zaradi tega sva določen material, beri všivne tkane etikete in gurtne za ovratnice/povodce prepozno naročila.

In zgodilo se je slednje….

Ves omenjen material bo prišel šele konec februarja, potem je treba še vse skupaj proizvesti (beri zašiti), vmes se bodo stvari pofotografile, aja pa fotke je še treba obdelat, ki tudi traja bojda nekaj dni. No…potem, pride na vrsto najin dragi Jernej, ki mora postaviti spletno trgovino z omenjenimi fotkami, pa zagotovo sem pozabila še vsaj 100 malenkosti .

Ko to pišem in razmišljam o najini situaciji sem prišla do zaključka, da je najin »problem« v dokaj veliki perfekciji. Prej mi je Primož omenil, češ zakaj kompliciram z izbiro škatle, kjer bodo poslani izdelki, češ, bova dala navadno kartonsko in je to to…. »Si ti malo nor«, sem mu zabrusila…, »jaz želim, da najine stranke že pri škatli dobijo občutek posebnosti, da so posebne, da jih ceniva«, sem ga po hitrem postopku utišala. No in tako traja postopek izbire škatle namesto en dan, par dni .

Sva pa bila danes spet pri najinem dobavitelju, kjer smo skupaj predebatirali rezultate testiranja ter se dogovorili za časovnico za naslednjih nekaj tednov. Če nebi imela še ovratnic in povodcev, bi s kompletom za šolanje psa (govora je o torbici za pasje priboljške, torbici za vodo in posebnem pasu) lahko šla že kmalu ven, saj skorajda ni nobenih popravkov.

Nas pa še prej čaka končna izbira barve omenjenega kompleta in tukaj bova vas prosila za glasovanje. V naslednjih dneh bo najin dobavitelj naredil končne verzije v različnih barvah, vas pa bova prosila za izbiro dveh vam najljubših Takrat boste tudi prvič bolj jasno videli kaj točno bova prodajala….in marsikaj bo dosti bolj jasno…upam vsaj .

The post Ko »poješ« besedo, se moraš znat tudi opravičit appeared first on Conor's Adventure.

Sej sploh ne vem kje naj začnem. Kljub temu, da je imel moj dragi Primož včeraj rojstni dan, ne morem mimo dejstva, da so za menoj grozni dnevi. Morda se kdo izmed vas sprašuje, kaj se dogaja z nama, da se zadnje dneve, že skoraj tedne (okej vmes med prazniki sva si vzela malo na off) tako malo javljava na FB in IG. Problem je v mojem zdravju.

Dolgo časa sem premlevala ali naj se preprosto naredim Francoza in se vam danes javim z dnevnim dogajanjem, ali pa javnosti pokažem »svoj pravi obraz« z vsemi konkretnimi problemi, ki jih v zadnjem tednu premorem.

Torej razlog za najino oz. moje (kot že veste sem pri nama jaz odgovorna za ves marketing in urejanje socialnih omrežij) neaktivnost na blogu in socialnih omrežjih, je v mojem mizernem počutju. Konkretne težave so se začele kazati kakšnih 14 dni nazaj, ko sem se začela redno zbujati z glavobolom, ki je prenehal skoraj takoj, ko sem vase »zlila« veliko šalco turške kave. Na omenjene težave sem začela konkretneje biti pozorna prejšnji teden, ko se je glavobolu pridružila še depresija. Ja vem, o tem se ne govori, ampak jaz pa bom.

Kaj točno vse se je z mano, sploh pa z mojimi mislimi dogajalo sedaj ne bom šla v podrobnosti, ampak o sebi ter o zunanjem svetu nisem mislila niti najmanj pozitivno. Vse mi je bila nora muka. No razen sprehodov s Conorjem, to je še nekako šlo. Do trenutka, ko sem se vrnila v pisarno in bi mogla začeti delati na marketingu za Conor’s Adventure. Tema. Pisanje bloga = misija nemogoče, saj ni bilo motiva, niti navdiha in koncentracije.

Kljub temu, da so pričeli prihajati večinoma pozitivni odzivi testirancev nad najinimi izdelki, moja glava tega ni dojemala kot pozitivno. Ne rečem, da me pohvale testirancev niso napolnile z energijo…ampak to je trajalo morda urco, dve.

Primož na drugi strani je bil nad menoj občasno jezen, tudi obupan, češ kaj se dogaja z mano, ko pa vse kaže, da sva očitno razvila res dobre pasje produkte.

Pika na I se je zgodila v petek, ko me je med popoldanskim treningom s Conorjem v prste tako zanohtalo (kljub temu, da je bila temperatura okoli 0), da je bilo grozno za videt. Prste sem imela čisto bele, sploh jih nisem mogla premikat. Kljub temu, da sem imela oblečene rokavice, nisem mogla izpeljati treninga, saj nisem mogla psu dajat niti priboljškov.

Verjetno bi kdo izmed vas že zdavnaj obiskal zdravnika….no..jaz sem potrebovala še nekaj dodatnih dokazov, da z menoj resnično ni vse ok.

Soboto in nedeljo se je stanje morda celo za hip izboljšalo, s tem mislim sploh moje psihično stanje. Privoščili smo si pol dnevni izlet na obalo, kjer pa žal ni bilo sonca, zgolj dosti burje. Med sprehodom me je skozi rokavice ponovno zanohtalo, kot da bi bilo zunaj najmanj -20.

»Pismo Pia, pa to grozno zgleda, si ti ziher, da je s tabo vse ok«?, me je Primož zaskrbljeno pogledal, ko sem mu v avtu pokazala prste. Nazaj sem mu samo skomignila, ker valda nisem vedla kaj mu naj sploh odgovorim.

No…včeraj na rojstni dan mojega dragega, pa se je dokončno razjasnilo, da bo treba iti k zdravniku. Že zjutraj sem se zbudila, kot da sem malce zadeta. Glavobola tokrat nisem imela, je pa bilo moje celotno delovanje na trenutke prav »naporno«. Pulz mi je skakal gor in dol. Najbolj zaskrbljujoče je bilo dejstvo, da sem se mogla med peko rojstnodnevne pite Tarte Tatin (najljubša Primoževa sladica), 4x usest in počivat.

»Primož kaj mi prosim prineseš merilnik za merjenje pritiska«, sem v enem trenutku prosila zaročenca. »90/48…imaš, hudiča Pia!«, je zaskrbljeno komentiral Primož, ko sva odčitala napravo. »Kako se počutiš?«, me je vprašal. »Iskreno…grozno…kot da sem zadeta, pa ne morem se skoncentirat, pa najraje bi šla samo ležat, pa kot da na trenutke težko diham«, sem mu potarnala. Glede na precejšnje težave, ki so se mi začele pojavljati v zadnjem času…no, pozabila sem še omenit izgubljanje teže…sem poklicala svojega doktorja in se naročila na današnji pregled.

Danes je bilo počutje podobno kot včeraj, brez glavobola, ampak malce zadeta. Odšla sem k doktorju Fakinu v Divačo in mu naštela vse kaj me muči. Izmeril mi je pritisk in spet grozno nizek. Poslal me je na odvzem krvi in, ko sem ga po treh urah poklicala po telefonu, za rezultate izvidov, mi je rekel naj se nemudoma oglasim pri njemu. Vedela sem, da mora biti nekaj narobe.

»Ga Vrezner….ščitnica in to konkretno«. »Konkretno kaj??«, sem ga vprašala povsem zaprepadeno, kot da bi mi rekel, da imam raka v zadnjem stadiju. »Delovanje vaše ščitnice je povečano, številke so za nekajkrat višje od običajnih«, mi je razložil nekako nerad, vsaj občutek sem dobila takšen. Predpisal mi je tablete in mi zabičal, naj jih začnem jemati takoj. Dal mi je napotnico za specialista z oznako zalo nujno. Zraven me je ves čas zasliševal kako se počutim, ali sem kaj shujšala v zadnjem času, kakšno je kaj moje psihično stanje, pa kako je z mojim pulzom itd. Med tem, ko sem mu odgovarjala, mi je postalo jasno od kod potem takem vso tisto nenadno negativno in depresivno počutje prejšnji teden.

Sedaj, ko vse to pišem…ne vem kaj si naj sploh mislim. Kaj sploh vse to pomeni? Verjetno si lahko mislite, da na internetu lahko prebereš svašta.

Z vami sem želela deliti svojo zgodbo zato, da morda razumete kako in kaj, da ni lenoba ali neresnost tista, zaradi česar smo zadnje čase manj prisotni. Po drugi strani pa tudi zato, da morda komu s svojo zgodbo pomagam (če se lahko tako izrazim), v primeru, če se bo kdo ali se srečuje z istimi simptomi. Prosim ne odlašajte pojdite do zdravnika…če tudi so sedaj malce čudni coronski – časi.

Vam pa sedaj na tem mestu obljubim, da se bom v naslednjih dneh več javljala….se bom resnično potrudila…za vas, sploh pa teme bodo ponovno klasično pasje

The post Ko delovanje ščitnice ponori appeared first on Conor's Adventure.

»Ooo shit…27,1 kg…2 kg v dobrih 14ih dneh!! To pa ni ok…«, sem se prijela za glavo, ko sem danes popoldne stehtala Conorja. »Da vidimo koliko si še zrasel od zadnjega merjenja v začetku oktobra«, sem vzela pest peletov in mu jih nastavila na stol, da je pes stal pri miru med tem, ko sem ga izmerila. »Ooo bad…dobrih 64 cm…pismo Primož kaj to je normalno?? 2 cm v tako kratkem času…«, sem zaskrbljeno pobulila v merilni trak šiviljskega metra.

»Jao Pia kaj spet kompliciraš….mogoče je pa res malce preveč rejen….sej veš, da belgijci, so že v osnovi bolj vitki…in Conor definitivno ne sodi v to kategorijo, si pomislila, da ga malo preveč futraš«, me je okaral dragi.

Če se spomnite sem že pred časom pisala (TUKAJ), da ima lahko prehitra rast psa negativne vplive na rast kosti in sklepov. Jaz resnično upam, da naju v prihodnosti ne bo »površnost« pri hranjenju stala zdravja Conorja, saj se še vedno dogaja, da dnevno dobi kakšnih 50-100 g peletov preveč.

Poln lonček peletov znaša 340 g. Conor bi moral dnevno dobivat okoli 450-480 g, kar pomeni en lonček in ena tretjina. Ampak v praksi izgleda naše hranjenje nekako takole, en dan je en lonček in pol, drugi dan lonček in dobra polovica, potem kdaj dobi še kakšnega piščanca, pa BARF hrano in smo hitro na prevelikem vnosu…in hitro rastočem ter lepo »rejenem« psu .

Skratka od jutri naprej brez pardona….psu se bo začelo pelete redno vagati in v primeru kakšnih dodatkov (piščanec, BARF itd), bo pač dobil manj peletov. Res si namreč ne želim, da bi kdaj obžalovala najino površnost pri hranjenju .

Sej iskreno, se ne bi toliko obremenjevala s tem, če ne bi bil pes pri svoji starosti (ni še dopolnil 7 mesecev) že tako velik (končna višina samca belgijca je namreč med 61 in 66 cm). Očitno mu nova hrana Naturavetal izjemno odgovarja in je ves strah, da bi pes po njej shujšal odveč. Poznam namreč nekaj primerov, ko so psi po prehodu iz briketov na pelete shujšali….zato sem ga tudi šla danes tehtat, saj me je zanimalo kakšna je situacija pri nas .

Drugače pa sem vam še »dolžna« končno poročilo glede omenjenih peletov. Kot že rečeno pred 14imi dnevi, je za zdaj vse super, pes jih naravnost obožuje (kot je vidno na fotki). Conor ni imel nobenih problemov pri prehodu iz briketov Platinum na pelete.

Edina razlika ki jo trenutno opazim, je morda barva kakca, ki je precej svetlejša (svetlo rjava-bež), ampak glede nato, da so peleti v primerjavi s prejšnjo hrano tudi precej svetlejši…je to verjetno normalno. No, verjetno ima na izgled kakca tudi vpliv pridelava peletov Naturavetal, ki je (kot sem o tem že pisala TUKAJ) precej drugačna od briketov. Ampak ok….vseeno nisem veterinar ali kakšen drug ekspert za pasjo hrano, zgolj logično razmišljam, da me ne bi kdo narobe razumel .

Skratka, da potegnem črto….odločitev za slednje pelete se je izkazala kot pravilna in upam tudi kot dokončna. Sama resnično nisem pristaš nenehnega testiranja različne pasje hrane.

Edino kaj velja omeniti, če se bo kdo izmed vas tudi odločil za njih (mimogrede imajo odličen costumer service v smislu svetovanja)….prosim bodite izredno previdni pri izbiri velikosti peletov, ki jih naročate, saj sem sama bila izredno nepazljiva in sem namesto velikih naročila majhne, ki pa so v našem primeru, ko Conorja še vedno dosti hranimo iz roke (npr. med treningom) resnično neprimerni .

The post Najin »požrešno-debeli« pes 🐷 in izkušnja s peleti Naturavetal appeared first on Conor's Adventure.

Ne nisva pozabila, sva pa zanalašč čakala, da bo mladenič dopolnil šest mesecev, saj naj bi takrat že vstopili v končno pričakovano puberteto in bi verjetno imela marsikaj pestrega za povedat .

Žal vas morava razočarat. Življenje z belgijcem oz. z »malino« je tudi po štirih mesecih še vedno izredno enostavno, na trenutke skoraj pozabim, da ga imava.

Uničevanje stvari

Kaj se tiče uničevanja stvari, ker vem, da ima marsikdo probleme, da mu pes uniči skorajda ves inventar, no midva na srečo zaenkrat ne sodiva v to kategorijo. Naj na tem mestu omenim, meni skoraj absurden primer in sicer sem pred kratkim na enem izmed najinih najljubših IG profilov zasledila, da je lastniku njegov belgijec do dopolnjenega drugega leta naredil škode za nekje 3000 €, med drugim je ostal skoraj brez vseh parov čevljev .

Skratka eni imajo očitno res »srečo« s karakterjem psa , Conor je kaj se tiče uničevanja čevljev, trenutno predelal zgolj moje Crocse, pa še to na način, da so še vedno uporabni .

Drugače pa ostalih omembe vrednih stvari ni uničil… okej, na morju je zaradi najine lahkomiselnosti pogrizel plastično hladilno blazino in trakove nahrbtnika, ampak tako je, če psa pustiš samega s stvarmi, ki jih pač rad »gloda«.

Verjetno se morda kdo sprašuje kako je to mogoče? Preprosto. Enostavno paziš, da v bližini psa ni nič »za uničit možnega«, po drugi strani pa vsak njegov poskus grizenja, hitro ustaviš z glasnim »NE«, ali »FUJ«. Če je nama uspelo, verjetno lahko komu drugemu tudi .

Menjava zob

Mlečni zobje so mu izpadli vsaj glede na prebrano in slišano dokaj hitro. In sicer med četrtim ter petim mesecem je zamenjal praktično vse zobe. V tem času tudi nisva opazila, da bi ne vem koliko več grizel. Res je, da so ga začele zanimati bolj trde igrače v obliki vrvi, ki jih je precej zgrizel, ampak, da bi se količina njegovega grizenja ali celo uničevanja povečala, pa se ni zgodilo .

Stopnja aktivnosti oz. morebitna hiperaktivnost

To pa je ena izmed stvari, ki me morda pri Conorju kar malce moti, saj nekako skoraj »pogrešam« več hiperaktivnosti oz. kanček več norosti, če se lahko tako izrazim. Trenutno bi rekla, da je Conor za klasičnega psa, klasično pasmo, super aktiven, definitivno pa ni to »klasična hiperaktivna malina«.

To je tudi ena izmed lastnosti, ki jo denimo opazim zgolj jaz, ki s psom preživim največ časa in se tudi ogromno poglabljam v različna pasja čtiva, med tem, ko se Primožu zdi njegova »normalnost« čisto ok. Da se razumemo, si ne želim, divjega, izredno hiperaktivnega psa, ampak morda kanček »živosti« sploh med treningi, pa bi nam res prišla prav.

Čeprav morda velja omeniti, da dokler je Conor še mladič in raste, ga na trenutke izredno nazaj držimo in ga ne spodbujamo k brezglavemu divjanju, skokih, norenju itd. Razlog? Sklepi in kosti še rastejo ter se razvijajo. Prav tako sva na trenutke izredno stroga, kar je morda tudi posledica, da je pes pač bolj umirjen.

Šolanje, poslušnost

Za svojih šest mesecev je po mojem mnenju pes super poslušen. Načeloma z odpoklicem nimamo nobenih težav, pride praktično vedno, če seveda ni motenj v obliki drugih psov. No v tem primeru pa smo nekje na 50-50, če se pošteno zaderem pride, ampak ne vedno .

V zadnjih mesecih smo uspešno končali tudi malo šolo in čakamo na začetek šolanja mantrailinga. V planu je, da začnemo nekje januarja z obiskovanjem tečaja za izpit A, ki ga gremo lahko opravljati šele z 12imi meseci, ampak do takrat še je daleč.

Drugače pa pes v tem času na blizu in daleč obvlada osnove poslušnosti, kot so »sedi«, »platz«, »up«, »poleg«, »čakaj« »stoj«, »glas«, »vmes«, »noga« (kontra od poleg, torej desna noga). Obvlada tudi triki, kot so »spin«, »okoli« (npr. okoli drevesa), »zgrabi«, »spusti« in »hop«. Morda sem še kaj pozabila, ampak verjetno je v grobem to vse….no okej, zna tudi preval, pa priklon, ampak iskreno, se ne poglabljamo v učenje trikcev. Oba s Primožem si želiva, da bi pes v »nulo« obvladal poslušnost

Kaj se tiče hoje na popuščenem povodcu, pa se je skozi njegovo odraščanje izkazalo za precej trd oreh, saj Conor, ko je v urbanem okolju noro rad vohlja. To je tudi razlog, zakaj smo se odločili za obiskovanje mantrailinga. Denimo v času obiskovanja male šole, je bilo vohljanje na trenutke tako izrazito, da ni bilo možno s psom praktično ničesar delati, saj je bil njegov fokus popolnoma drugje. Odkar smo začeli nekje 1-2x tedensko načrtno hoditi v mesto zgolj zaradi treninga hoje na popuščenem povodcu, se je tudi njegovo izrazito vohljanje in posledično vlečenje umirilo.

Morebitne težave, nevšečnosti

Morda se bo slišali smešno, ali čudno, ampak s Conorjem zaenkrat resnično ni nobenih težav. Ja ok…se dogaja, da denimo čudežno, čez noč pozabi kakšen ukaz (kot denimo v zadnjih dneh je pozabil, kaj pomeni »prinesi žogico«), ampak to spada k vzgoji psa. Vzgoja je ponavljanje, ponavljanje, ponavljanje….pač…psi, kot pravi Primož so oportunisti in bodo vedno iskali bližnjice, na nas pa je ali jim bomo le-te dopustili .

Kot težavo bi morda izpostavila najino občasno pomanjkanje časa zanj, saj se mi zdi, da kakšen dan psu ne posvetiva dovolj pozornosti in aktivnosti. Tukaj mislim predvsem mentalno aktivnost v obliki igranja, treninga s psom. Vseeno se je treba zavedati da gre za zelo aktivno pasmo, ki potrebuje ne zgolj fizično, temveč tudi psihično aktivnost.

Za lažjo predstavo naj še enkrat omenim (čeprav to najdete v marsikaterem najinem blog zapisu), midva s Primožem se s Conorjem dnevno gibava nekje uro do dve uri, torej 2x po nekje 30-40 min sprehoda (zjutraj/zvečer), čez dan pa 2x 20 min igranja + trening.

Skratka upam, da se razumemo, da vzgoja takšnega psa vseeno ni enostavna in potrebuje kar nekaj časa, vztrajnosti, sploh pa konsistentnosti

Cilji za naprej…

Žal pa tudi po štirih mesecih v vlogi pasje lastnice, še kar ne znam odgovoriti na vprašanje kakšni so najini cilji s Conorjem . Definitivno imava namen narediti tako izpit A, kot tudi BBH, kaj pa se tiče planov za naprej…pojma nimam. Morda nam bo postal mantrailing tako všeč, da bomo kar nadaljevali, morda nas celo zanese v obrambo, o čem denimo Primož več govori, kot jaz, ali pa bo Conor preprosto ostal zgolj navaden družinski pes….bomo videli .

The post Življenje z »malino« po štirih mesecih… appeared first on Conor's Adventure.

Morda se je kdo izmed vas že vprašal kako to, da nekateri najini blogi nimajo fotografij?

Zato, ker sva jih ali pozabila tisti dan posneti, ali pa ni bilo v bližini Primoževega telefona. Jap…žal ima moj iPhone 8 že nekaj časa težave s fotoaparatom. Sprva dela, potem postane zaslon meglen, nato pa črn. Včasih začne čudežno spet delat, ampak načeloma ni ravno zanesljiv….

Moj brat Jernej je pravi maher za vse v zvezi z Apple-om. Glede na njegovo zbirko »jabolčnih pripomočkov«, ki se je z 18im rojstnim dnem povečala še za enega (nov telefon, serije 11), se niti ne čudim. Ampak žal tudi vsi njegovi prijemi niso mojega telefona prepričali, da bi začel delat kot je treba. »Hudiča Primož, samo to je resna težava, sej telefona, ki je sicer na pogled kot nov, še niti prodat ne morem«, sem potarnala. Da o dejstvu, da zaradi bloga fotoaparat res krvavo potrebujem, sploh ne govorim.  »Glej ga bova nesla na iStyle, češ koliko stane popravilo, če ne bova pa tudi tebi kupla 11ko«, mi je pomirjajoče odgovoril zaročenec.

Nad situacijo nisem bila navdušena, saj nisem pristaš dragih tehničnih pripomočkov. Sej Apple je fajn, ampak eno je kaj je fajn in kaj res rabiš, drugo pa je cena in zdrav razum. Dat za telefon 1000 € zagotovo ne sodi pod kategorijo »zdrav razum«, no okej razen, če ga zaradi takšnih in drugačnih razlogov resnično potrebuješ v smislu vseh funkcij, ki jih le ta ponuja. Ko se je šlo za nakup telefona, sem bila vedno škrta, ker sej vemo, čez dve leti ga verjetno tako zamenjaš, da o tem, da ti lahko pade na tla in se uniči sploh ne govorim. Kakor koli….bomo o celotni situaciji še premislili, če se ne motim celo obstaja cenejši model iPhona 11ke .

Popoldne je bilo na sporedu praznovanje Jernejeve 18ke z babicami in dedki. V središču pozornosti žal ni bil moj brat, ampak Conor. Na trenutke je bilo res težko mojim babicam dopovedati, da psu, četudi je zaprt v hladni sobi s polno posodo vode, resnično nič ne manjka, sploh pa da »ni booogi«. Oba s Primožem sva se strinjala, da že zavoljo miru je bolje, da pes med kosilom nima na vroči terasi kaj za iskat, zato sva ga raje odmaknila v sobo. Žal vsi nad tem niso bili navdušeni. Pismo kaj je tako težko razumet, da pes ni igračka in, da če mu pokažeš navdušenje in dopustiš možnost, da je v centru pozornosti, bo slednji to izkoristil v smislu divjanja, skakanja itd.

Ko se je začetno navdušenje nad Conorjem umirilo in se je dan prevesil v pozno popoldne, sva s Conorjem demonstrirala kaj vse sva se naučila v mali šoli. Verjetno ne rabim posebej poudarjati, da so bili prisotni navdušeni ….češ tako mali in že takoo uboga .

Aja, verjetno se sprašujete kakšna je situacija okrog mačke Toje. Nikakršna…oz. zaenkrat je v stand by-u, kar pomeni, da se mačka še vedno zelo uspešno skriva po hiši, pes po drugi strani pa verjetno sploh ne ve, da živi pod isto streho še eno kosmato bitje. Zdaj koliko je to pametno za naprej v smislu njegovega navajanja na mačko…pa..hmm…žal nima odgovora

The post Praznična sobota in tudi iPhone ni vsemogočen ☹ appeared first on Conor's Adventure.