Kot je že iz naslova razvidno je bil današnji dan, za žile rezat . S tem ne mislim, da je zgolj deževalo, nasprotno meni je dežek denimo poleti prav romantičen …no, zgolj občasno seveda. Drugače pa s takim »optimističnim« opisom običajno mislim, da je mešanica hladu, megle, dežja, skratka depresivno vreme….

Če odštejemo dva pol urna sprehoda sva večino dneva s Conorjem preždela noter, on se je prestavljal in dolgočasil iz enega kota hiše, na drugega, jaz pa sem bila po dolgem, dolgem času pridna mravljica in izredno produktivna.

Po dooolgih, resnično zoprnih, iz vidika zdravja čudnih tednih, sem se danes zjutraj končno počutila kot »stara Pia«. S tem mislim predvsem to, da sem se končno zbudila naspana, polna energije, z bistro glavo in najbolj pomembno brez hudih, nenavadnih glavobolov.

Že pri zajtrku sem se z veseljem lotila pisanja mejlov in reševanja določenih birokratskih zadev in bi verjetno sedela za mizo vsaj do 12ih opoldan, če me ne bi Conorjevo občasno rukanje s smrčkom v roko »češ…daj no…peli me ven na sprehodi«, prepričalo, da sem za dobre pol urce odložila delo.

Pa sva šla na sprehod do sosednje vasi Dolnje Ležeče, jaz sem si malce preluftala možgane, Conor pa se je tudi zdivjal, med tem, ko sem mu metala njegovo najljubšo žogico. Aja, ko smo že pri žogicah, bi morda na tem mestu vsem, ki nas berete in imate kosmatinca, ki je nor oz. obseden z žogicami…. Mi imamo tole Chuckit; žoga z vleko. Svetovna žogica, res vrhunska, saj ponuja kar dve možnosti igre s tvojim psom. Metanje in borbeno igro.

Prej smo imeli tenis žogice, pa ne vem, če je ena zdržala en teden, ker jo je Conor hitro zrihtal; preluknjal, zgrizel. Med tem, ko Chuckit žogica drži, tudi po dobrem mesecu uporabe, zgleda kot nova, brez odrgnin od zob in Conor jo naravnost obožuje. Vsakič, ko prideva na travnik, teče naprej, se ustavi in me pogleda češ… »Daj no, vrži…noo…bo kaj? Daj vrži žogico!!..«

Seveda mu čisto vsakič želje ne izpolnim, saj se probam posluževati tudi drugih načinov kako »utruditi psa«. Ali na sprehodu narediva kratek trening poslušnosti, včasih s seboj vzamem aport in se igrava borbeno igro, občasno tudi puller, ki tudi ponuja obe možnosti (metanje in borbeno igro), zadnje čase pa mu na sprehodu kaj skrijem denimo pelete in jih mora iskat .

No danes na sprehodu nisem komplicirala in sem mu parkrat vrgla žogico. Miselno pa sem ga zamotila nato pozno popoldne, ko je po par tednih visenja v shrambi, končno prišel čas za »bolj humano« spoznavanje nagobčnika. Pred tedni, ko smo nagobčnik kupili, je bil Conor takrat primoran se po hitrem postopku spoznati z njim (saj ga je mogel poskusit), no danes, pa sem se odločila, da si bom za celoten proces vzela več časa.

Tako, sem si najprej pripravila njegove najljubše pelete z insekti in mu pred nos pomolila nagobčnik. Nato, sem stopnjevala do tega, da sem mu nagobčnik nežno porinila na gobček, klik s klikerejm + yes + nagrada (pelet). Omenjen postopek sva parkrat ponovila, nato je sledilo pripenjanje nagobčnika na gobček, spet klik + yes + nagrada. Seveda sem ga še dodatno cel čas hvalila, umirjala in mu nasploh dala vedet, da je nagobčnik kul stvar.

Po par ponovitvah je kosmatinec skapiral, da zadeva ne grize in ne boli, če pa mu v nagobčnik prileti še par peletov, pa je sploh fajn.

Verjetno se kdo izmed vas sprašuje, češ, kaj ga »mučimo« z nagobčnikom. Ne vem, če veste ampak nagobčnik je za psa obvezen na vseh javnih prevozih. Prav tako se lahko zgodi, da bo zaželen med veterinarskim pregledom. Med drugim sem denimo brala, da nekateri pasji lastniki »sloves nagobčnika na psu« (ki bojda daje okolici vedet, da gre za agresivnega psa) nemalokrat izkoristijo v svoj prid in se s tem izognejo siljenju drugih ljudi oz. otrok v svojega psa.

Če se spomnim poletnih izkušenj iz Neretve, kjer tudi, če sem stala poleg Conorja folku nisem in nisem mogla dopovedat, da ne želim, da božajo mojega psa, potem bo letos v omenjenem primeru nagobčnik prišel še kako prav .

Sicer pa odkar je Conor velik in se je njegova puppy simpatičnost popolnoma izgubila ter se je začela kazat belgijska narava, se nas ljudje prej izogibajo, kot, da bi silili v nas oz. vanj.

The post Vreme za žile rezat, super za učenje nagobčnika appeared first on Conor's Adventure.

Pismo prvi oktober je že in še par dni ter Conor bo dopolnil 6 mesecev. Sej ne morem verjet kam čas beži. Odkar imava Conorja in so tudi najini poslovni načrti »zalutali« v pasje vode, se najini tedni obračajo s svetlobno hitrostjo.

Veš ono, ko te ogromno stvari zanima, po drugi strani se ti pa sanja ne, kako bi »goro znanja, ki si ga želiš osvojit sploh sprocesiral….v po možnosti čim krajšem času. Na eni strani si želim čim bolje osvojiti vso znanje digitalnega marketinga, torej finte okoli FB, Instagrama, E-mail marketinga itd… Na drugi strani pa je tu pasji svet.

Na trenutke prav ne morem verjet koliko ljudi spremlja tale blog, koliko pozitivnih sporočil dobivam, za kar sem resnično NORO, NORO hvaležna. Ne morete si misliti, kako me vsako vaše sporočilo, ali komentar spravi v dobro voljo, prav dan mi polepša.

No…in zaradi tega se počutim tudi odgovorno, da se sama še naprej trudim, se izobražujem, sem izredno previdna pri tem kaj berem in pa kje. Sploh pa ne želim dajat občutka, da sem nek strokovnjak, da sem kinologinja, pač kakršna koli poznavalka psov, ker nisem. Želim zgolj skozi svoje raziskovanje pasjega sveta, ki na trenutke pobere res ohoho časa, pomagati in komu od vas prišparati uro ali dve »visenja na spletu«.

In ravno zaradi tega sem resnično nejevoljna, skoraj jezna, ko občasno naletim na razne kvazi »pasje poznavalce«, ki tako kot jaz nimajo nobenega pasjega tečaja, skratka nič, zgolj kupili so si psa….no in, ker imajo veliko število sledilcev (nad 15.000), postanejo na nek način »pasji influencerji«.

Že pred kratkim sem pisala o tem Instagram profilu , ki me je pripravil do tega, da sem začela resno razmišljat ali se s Conorjem premalo ukvarjamo. Kasneje sem v pogovoru z mojo znanko in tudi Petro iz KD Obala ugotovila, da ima Conor dovolj dnevne aktivnosti in je tri urna aktivnost absolutno preveč za 6 mesečno malino.

No….kar me je tokrat izredno zmotilo je dejstvo, da dotična ženska pri dresiranju svoje 7 mesečne maline pozablja, da je to še otrok. Očitno še ni slišala, da kosti in sklepi še niso v »odraslem stanju« psa, zaradi česar se vsi skoki iz višine odsvetujejo. Pustimo podrobnosti, da ženska svojega psa že od začetka uči skakanja gor in dol (na škatlo, na stopnico, na zid itd..) ter, da hoja po stopnicah navzdol ni nič kaj spornega.

Danes pa me je ena stvar res tako spravila iz tira, da preprosto ne morem biti več tiho, saj gre za dejstvo, da je ženska marsikomu »vzgled« pri vzgoji svojega psa, sploh pa maline.

Ste že kdaj slišali za (sej sploh ne vem kako se reče prav po slovensko, v ang je. Prong Collar, oz. Herm Sprenger), »bodečo, zatezno ovratnico«?

Izgleda nekako takole. Kolikor je primeren opis na tej strani, kjer navajajo, da je primerna za »lastnike začetnike« pustimo….ampak očitno je ga. Julijan (lastnica zgoraj omenjenega IG profila) mnenja, da je uporaba slednje ovratnice na mladičku nekaj povsem normalnega. Kaj je še huje….ženska je začela z uporabo te ovratnice takoj, ko je pes komaj prišel v njen dom, torej nekje pri 11,12ih tednih starosti.

Sama se v to ovratnico nisem nikoli posebej spuščala, oz. danes sem si šla prebrati nekaj člankov, denimo eden izmed boljših (KLIK), ampak iskreno, ne rabiš biti posebej »pasje podkovan«, da ti pamet kaže, da to NI za mladička!!

Mislim folku se je čisto odpeljalo… Ne bom pametna glede uporabe takšnih »prisilnih« pripomočkov v odrasli dobi psa, ker bojda znajo slednji pripomočki pri »popravljanju neželenih oblik vedenja odraslih psov« izredno koristiti. Zdaj ali je to res ali ne…res ne vem. Si ne upam sodit, ker vem premalo.

Dejstvo je, da v rokah začetnikov, kjer gre za prvega psa in povrhu še za mladiča, nima nobeno prisilno sredstvo kaj iskati!! Še huje je fotografije in videe uporabe, objavljati na spletu in s tem širiti »spodbujanje« uporabe slednjih pripomočkov.

…in potem se čudimo zakaj je danes v svetu toliko psov problematičnih, nevzgojenih itd…

p.s.: In kot vidite (zgoraj) je možno vzgojiti psa (da, tudi malino) v čudovitega, izredno poslušnega, sploh pa vodljivega in cartljivega psa…brez uporabe kakršnih koli prisilnih sredstev.

The post Biti boljši, vsak dan ❤…četudi je treba kdaj koga »popljuvati«😢..tokrat upravičeno appeared first on Conor's Adventure.

Woohoo kaj pa resnično vrhunska izkušnja v šoli kajtanja? Iskreno…nisem si mislila, da me je možno tako hitro ponovno navdušiti nad tem športom. Kot že rečeno, sem lani v Egiptu dobila precejšen strah in me je želja po učenju minila. Zgolj Primoževi vztrajnosti se lahko zahvalim, da je v meni spet prižgal »ogenj« oz. željo po učenju….aja pa seveda tudi svojemu inštruktorju Vinku. Slednji si je resnično vzel čas in mi osnove kajtanja približal tako, da bi ga še osnovnošolček razumel.

In kaj je vmes počel Conor? Čeprav je bilo precej vetrovno in niti malo vroče, je pes večino časa prespal v senci v zavetrju. Imel pa je tudi družbo, ampak tokrat ne najino…, saj je Primož kajtal, jaz pa sem se učila. Zadnje dni sva s Primožem spoznala simpatično kajtersko družino in njihovi otroci so seveda navdušeni nad najinim kosmatincem. Sprva sva bila proti, da ga kdor koli drug boža, ampak, ko smo preživeli praktično celo nedeljo, vključno z večerjo skupaj, sva se včeraj odločila drugače. Glede nato, da se bomo družili verjetno cel preostali dopust, se nama ne zdi nič narobe, da ga občasno božajo in navsezadnje, ko midva kajtava malce popazijo nanj. Nasprotno… celo super se nama zdi, da se bo Conor navadil tudi na otroke (sama jih nimava). Prav tako je prav prisrčen občutek, ko vidiš kako sta otroka Tarja in Urban navdušena nad njim…no pes pa prav tako nad njima . Toliko o tem kako belgijci bojda ne marajo otrok…pa smo še en »mit« uničili….hahaha…

Kljub temu, da verjetno ni slabo iz vidika socializacije, da je pes izpostavljen različnim ljudem, različnih starosti, pa mora nekje vseeno biti meja (logično!!). Žal sva to tako imenovano »mejo« opazila oz. jaz sem jo na lastnih rokah začutila, malce prepozno. Zvečer smo odšli z omenjeno družbo na večerjo, Conor je šel seveda zraven in kljub dejstvu, da sem ga pred tem »zlaufala« na plaži (igrala in lovila sva se z žogico) je bil nemiren. Ga peljem med večerjo na sprehod, češ morda mora na malo oz. veliko potrebo, pa pes živčno ovohava okolico in začne v enem trenutku nekaj jesti. Odreagiram v sekundi (čeprav poskušam biti vedno kar se da pozorna na stvari na tleh) in mu želim odpret gobec, on pa začne cvilit kot zmešan in grizt. Greva naprej in situacija se čez par minut ponovi, razen, da tokrat grize in cvili še glasneje, ko mu želim odpreti gobec. Žal je moja desna dlan med tem »fasala« kar precej ugrizov. Priznam…v enem trenutku sem bila pošteno jezna nanj. Češ kaj mu pa je. Sej pa ve, da mi mora pustiti odpreti gobec »praktično kdaj se mi sprdne«.

Kasneje sva se s Primožem pogovorila okoli situacije in prišla do epiloga, da je bilo danes vse skupaj zanj preprosto preveč. Na plaži je bil precej sam (v senci in z vodo na razpolago), saj sva midva bila ogromno časa v vodi. Skoz so mimo njega hodili tuji ljudje, tukaj so potem še otroci, pa seveda veter in pesek v zraku, pa kljub senci visoke temperature…pa smo tam; pri živčnem psu, ki ima vsega poln kufer. Bova popravila v prihodnje .

The post Conorjeva trma in ponovno učenje kajtanja appeared first on Conor's Adventure.