»Zdaj pa mi ne boš mogla pobegnit, ker te bom s Conorjevo pomočjo našel«, so bile prve besede Primoža, ko sva se po današnjem izredno zanimivem predavanju inštruktorice Petre (tisti, ki naju spremljate že dalj časa, se je še spomnite iz pasje male šole) vozila domov.

Hja, če ti od doma pobegnem peš in ne z avtom, obstaja dejanska možnost, da me najdeš«, sem mu nagajivo odgovorila .

Od zaključka pasje male šole v mesecu avgustu je preteklo že nekaj časa. S Primožem sva se za nadaljevanje šolanja Conorja odločila, da bomo šli v tečaj noskanja (imenovano tudi delo z nosom ali detekcija), kjer se psa skozi igro uči iskanja različnih premetov oz. določenih vonjav . Za slednji tečaj sva se odločila zato, ker kot že večkrat rečeno, Conor izredno dosti vohlja, išče itd .

Vpis v tečaj noskanja je potekal zadnji dan avgusta, ker pa nas je bilo prijavljenih premalo, se je inštruktorica Petra odločila, da nas uvede kar v tečaj »mantrailinga«. Razlika med noskanjem in mantrailingom je zgolj ta, da se pri prvem išče predmet oz. določen vonj, pri drugem, pa kot že samo ime pove osebo, oz. vonj točno določene osebe .

Najlažje si boste mantrailin predstavljali iz kakšnih filmov, kjer psi iščejo neko določeno pogrešano osebo. Pri nas je tega denimo največ v pomladnem ali jesenskem času, ko se ljudje odpravijo v gozd nabirat plodove narave in se izgubijo.

Skratka današnje popoldne je bilo namenjeno prvemu uvodnemu srečanju, kjer je Petra razložila osnovne stvari v zvezi z mantrailingom, kako, kje in kdaj potekajo treningi, koliko časa trajajo, kakšno opremo potrebujemo za trening itd. Kot zanimivost naj omenim, da med osnovno opremo spada oprsnica in 10 m povodec. Razlog? Ko pes »dela«, »vleče« in je oprsnica zato nujno potrebna.  

Tekom predavanja smo izvedeli še nekaj izredno zanimivih dejstev o pasjem nosu. Ne vem, če ste vedeli;

Da lahko psi skozi svoj nos naenkrat vdihavajo in izdihavajo zrak, med tem, ko ljudje lahko zgolj vdihnemo ali izdihnemo zrak.

Ljudje imamo circa 6 milijonov vohalnih receptorjev, psi jih imajo okrog 300 milijonov. Posledično je tudi del možganov namenjenih prepoznavanju vonja, 40 krat večji od človeškega.

Za še lažjo predstavo, psi lahko do 100.000 krat bolje zaznavajo vonj kot mi.

Glede na res fascinantno »orodje«, ki ga premore naš štirinožec , bi bil skoraj greh, da ga ne bi vsaj delno izkoristili, pa najsi gre to za profesionalno delo iskanja ljudi, ali zgolj za igro, kjer krepimo samozavest psa in vez med lastnikom ter psom.

The post Prvi koraki v svet….mantrailinga in nekaj zanimivih dejstev o pasjem nosu 👃🏼 appeared first on Conor's Adventure.

Današnji dan je bil zahvaljujoč dogodkom v mali šoli naravnost fantastičen . Končno sem doživela spet »starega Conorja«, ki je večino časa fokusiran name in ne na okolico oz. zadeve v travi.

Začelo se je že s prihodom na poligon. Odločila sem se, da bom tokrat parkirala avto na drugi strani parkirišča poligona, saj sem nazadnje začela sumiti, da tam večina kužkov, takoj, ko skoči iz avta opravi malo potrebo in za seboj pusti ogromno vonjav. Le-te Conorja takoj po prihodu iz avta »vžrejo iz tira«, nos se mu v sekundi vklopi in fokus/pozornost gre v maloro.

Očitno je bila moja poteza pravilna, saj je bil pes »drugačen« takoj, ko sem mu pomagala iz avta. Naj  na tem mestu omenim, da se prosim izogibajte skakanju svojih mladičev iz avta, ker še rastejo (o tem sem več govorila v zapisu iz dne 6.8.2020, Koliko gibanja potrebuje 4 mesece stara »malina«?). Čeprav vaš mladič brez problema skoči iz avta in se vam na prvi pogled to niti ne zdi omembe vredno, je pritisk na predenje tačke pri skoku precejšen.

Conor denimo želi čisto vsakič skočiti iz avta, zato ga med skokom nekako »ulovim« oz. zadržim, da skok čim bolj ublažim.

Nazaj v malo šolo….Tudi tokrat sem imela s seboj »skrivno orožje«, kuhanega piščanca , ki sem mu ga v zameno za fokus (ko je prišel iz avta) pomolila pod nos. Očitno je vrhunsko zaleglo, saj je bil pes naslednjih 10 min drugačen kot običajno; bolj fokusiran name, predvsem pa bolj sproščen. Res je, da sem bila posledično tudi jaz bolj sproščena, ko sem opazila, da je Conor bolj podoben »psu iz domačega okolja«, kot pa tistemu »živčno, vohajočemu na poligonu«.  

Podobno se je nadaljevalo tudi kasneje med samo uro. Sprva sva se odmaknila v skrajni kot, daaaleč od vseh običajnih motenj in vonjav (najhuje je bilo običajno v bližini vrat). Pes je bil sproščen, osredotočen name in miren.

Na sporedu smo imeli »zadnjo generalko« pred četrtkovim izpitom, ki je zajemala tudi mini pasji »parkur« z ovirami. »Huuh…upam, da nama uspe priti skozi čim mirneje, brez neke hude živčnosti«, sem si pomislila, ko sem ga opazovala od daleč.

Med tem, ko sem čakala, da prideva na vrsto sem povadila nekaj vaj poslušnosti, ki jih bomo mogli znati v četrtek in sicer »hoja poleg + obrat«, »sedi«, »platz«, »čakaj«, »pridi«. Povadila sva tudi nekaj trikcev, katerim roko na srce nisem dajala neke hude pozornosti, saj mi je bilo bolj pomembno, da pes dobro zna »vaje poslušnosti«. Verjetno bi se marsikateri kinolog ob tej izjavi prijel za glavo, češ kake bedarije govorim. Ja sej vem, da bi se mogla tudi osredotočiti na trikce, ker le ti so namreč izredno dobra vaja za komunikacijo s psom.

Preden sva prišla na vrsto, sem ga še malce sprehodila po poligonu in vsakič, ko je začel izrazito vohat, sem ga poklicala in mu ponudila piščanca. Čez čas sem opazila, da se je vohanje skorajda prenehalo, fokus pa je bil bolj kot ne na meni.

Sam prehod parkurja žal ni bil tako navdušujoč, saj sem sama postala spet precej živčna + imela sem absolutno prekratek povodec in verjetno si mislite kaj je nastalo iz tega…živčen pes. Okej, sej sva tri četrtine parkurja kar za silo oddelala, med tem, ko sva ovire za skok, popolnoma podrla. Pes je bil tako fokusiran na »piščanca v moji roki«, da je pred seboj vse samo rušil.

»Pia, sprooosti se, ne bit tako zategnjena«, sem jih po parkurju »slišala« od Petre. »Hudiča, če pa je to tako težko….sej iskreno res ne vem zakaj sem živčna«, sem si mislila sama pri sebi. Kako bo to šele izgledalo v četrtek. Najraje bi prej kaj skadila…haha…

Čeprav je bil poligon vse prej kot dobro oddelan, sem bila na koncu ure noro zadovoljna. S Conorjem sva si uspela dokazati, da se da. Da je tudi on lahko na poligonu, miren, sproščen, sploh pa fokusiran name in ne na sto drugih travic okoli .

The post Aleeluja, končno mala šola kot se šika appeared first on Conor's Adventure.

Huuh….kje je že, ko sva bila s Conorjem nazadnje v mali šoli? Pojma nimam. Pred morjem je bil trikrat z njim Primož. Če ne drugega, se mi je to lepo maščevalo, ker če sem iskrena nisem Primoža jemala ravno resno, ko je po vsaki pasji uri »jamral« češ »S psom se na začetku komaj dela, ker po tleh voha kot nor!«

Skratka prideva v malo šolo (Primož je šel po nakupih), najprej nam Petra podrobno razloži kako bo izgledal zaključni izpit (da celo izpit nas čaka, mislim fino, samo ne vem kdo bo v vlogi vodnika, saj znam jaz biti ob takšnih zadevah precej živčna), nato začnemo z uro, kjer smo na začetku vadili en del izpita. Na poligon sva morala vstopiti mirno in zbrano (fokus psa name), iti do Petre se predstaviti (sebe in psa) in povedati, da se prijavljamo na izpit male šole (v tem času pes zbran sedi poleg mene). »Ajde, sej verjetno ne bo tako težko«, sem si mislila pri sebi, med tem, ko je Conor dokaj sproščen ležal pri mojih nogah. Aha, veš kje .

Greva proti vhodu, pes začne vohat, ampak ok še ima delno fokus name. Odprem vrata, greva skupaj na poligon in….konec veselja. Kot, da bi bil drug pes. Vohat je začel kot zmešan. Ga kličem, nič. Mu dam pod nos pest briketov, nič. On še kar voha in me »smeši« pred Petro in ostalimi tečajniki. Kot da sva prvič v mali šoli. Poleg tega, da mi je bilo nelagodno, sem bila bolj v šoku, češ »kaj za boga je tole?«. Mi Petra reče naj ji dam psa in pest briketov. »Mej ga…pa da te vidim«, si mislim obupana in čakam kaj se bo zgodilo. Gresta par metrov vstran, Petra se trudi za fokus Conorja, nekako ji uspe (komu ne bi, če njej ), jaz pa kot polit cucek sredi poligona. Pride Conor do mene, Petra pa »ja pohvali ga«, jaz jo gledam kot tele v nova vrata. »Hudiča, če mi ni nič jasno, kaj to pomeni, kaj sem naredila narobe, kako to naslednjič preprečiti«, si mislim.

Vzamem psa in nadaljujemo z uro. Preostali del ure je bil dober, glede na vroče jutranje temperature skoraj odličen. Vadili smo osnovne vaje poslušnosti, kot je »poleg«, »platz«, »čakaj«, »pridi«. Conorju slednje stvari res ne povzročajo preglavic, s Primožem morava samo nagruntat kako ga »odvaditi« od »pretiranega vohanja«, če se lahko tako izrazim. Petra je med drugim dejala, da je naša hrana premajhna motivacija za pse in bi morali imeti bolj »dišečo«, vsaj takrat, ko na poligonu delaš težjo stvar, da je pes bolj motiviran.

Preostanek dneva je Conor prvič preživel z Rajkom, saj sva se midva podala na izlet v Brda. Še kar nimava izbrane lokacije za najino poroko, ki je planirana za drugo leto.

Najprej sva se ustavila pri kajtarskem kolegu Domnu, kjer sva zapravila še nekaj evrov in kupila meni novo (oz. je rabljena, samo zgleda kot nova) »dilco« (desko) in potovalno torbo. Letos je namreč v planu še eno kajtersko potovanje, če jo bo »korona-situacijo« omogočala.

Sledil je izlet po Brdih. Hja…kaj naj rečem…luštna in čudovita pokrajina, samo midva sva izbrala najbolj vroč dan v letu, zato ni bilo tako zelo luštno hahah…. Nazaj grede sva se ustavila še v vasici Štanjel. Po ogledu Ferrarijevega vrta sem kratko malo ostala brez besed. »Stari kaj pa taaaleee razgled«, sem se začudeno obrnila k Primožu. Nekako sva se oba strinjala, da nama je slednja lokacija mnogo bolj privlačna kot Brda. Žal so imeli danes poroko, zato se po več točnih informacij (cena itd.) vrneva naslednji teden.

In Conor? Domov sva se vrnila okol 9ih zvečer. Bojda je bil mali izredno priden. Visokim temperaturam primerno je večino dneva prespal, zvečer pa sta šla na dolg sprehod do bližnjega letališča.

The post »Smešenje« v mali šoli in prvič v celodnevnem varstvu pri Rajku appeared first on Conor's Adventure.

Včeraj pozno zvečer smo se po treh dneh vrnili domov v Divačo. Kljub temu, da je šlo za klasičen obisk Maribora, sva ga oba s Primožem nehote dojemala kot neke vrste mini dopust. Čeprav sva praktično polovico časa predelala in presedela za računalnikom, sva prav uživala. Sej moji starši so kul, ampak imeti precej veliko hišo z bazenom popolnoma zase, pa je druga pesem . Tudi Conor se je izjemno dobro aklimatiziral na »štajerski luft«, kot tudi na redno nošenje copatekov , tako, da sva na trenutke, ko sva »bulila« v računalnik, skoraj pozabila, da ga imava..haha…

No nazaj v Divačo. Dan je bil hektično naravnan, kot se za dan pred odhodom na dopust spodobi. Conorju je bilo kristalno jasno, da nekam odhajamo, saj je bil prav živahno razposajen. S tem ne mislim, da je norel ali bil živčen, temveč bolj v smislu »Alo Pia, kam gremo spet? Daj nooo…kam gremo? Gremo daleč? Bo fajn?«…haha, pismo, če bi kdaj ujela zlato ribico, bi ena izmed želj definitivno bila, da bi brala živalim misli. Verjetno bi bilo zabavno slišati, kaj si mislijo o nas ljudeh.

Zvečer je bila na vrsti mala šola in v vlogi vodnika tokrat jaz. Ne vem, če sem že omenila, da si s Primožem tedensko izmenjujeva najine obiske male šole. Želiva, da pes spoštuje in uboga oba, zaradi česar sva v vzgojnem procesu tudi oba kar se da enakovredno prisotna. Ker sem si za zadnji dan pred dopustom napisala kar dolg seznam obveznosti, mi je na koncu zmanjkalo časa in Primož me je mogel v mali šoli zamenjati. »Vso srečo, upam, da bo danes manj motečih dejavnikov«, sem zaklicala za njima, ko sta odšla skozi vrata. »Pismo res mi ni kul, da ne morem s Conorjem v šolo, samo, če pa je še toliko malenkosti okoli bloga za uredit, pa fotografije pripravit itd.«, sem si mislila, ko sta zapustila hišo. Vedela sem, da naslednja dva dni verjetno ne bom mogla kaj dosti narediti za blog.

Dve uri samote doma in ključnega pakiranja ter priprav za dopust, se je obrnilo v trenutku in že sta bila moja fanta doma. Na Primoževem obrazu sem opazila, da je bilo tokrat v šoli vse »v redu«. No…da se razumemo, v redu v smislu, da ni bilo kakšnih hiperaktivnih izpadov, ignoriranja itd.

S Primožem sicer vse prevečkrat pozabiva, da je Conor še vedno »samo mladič«, kar pomeni, da RES NE MOREVA od njega pričakovati, da ne bo napak, neposlušnosti ali kakšne druge »malenkosti« (nama se sicer verjetno ne bo zdela malenkost), ki jo pasji mladiči v mladih letih pač počnejo.

»Danes sva šla super, ni bilo nekih težav, edino Petra nas je spet skregala, da preveč hitimo z učenjem«, me je Primož takoj update-al, ko je stopil v hišo. »Jaoo…spet, pismo ženska si verjetno misli, da sma butla, glede nato, da nama to ponavlja po vsaki uri«, sem mu odgovorila, razumevajoč Petro, ker ima glede na starost psa verjetno prav, aaampak… po drugi strani, pa ne vem kako postopati v primeru, ko na reakciji psa vidiš, da on bi pač »rad delal in to zelo«. »Glej Pia, ne vem, rekla je, da se nama zna to v puberteti maščevati«, je Primož skomignil.

Hudič, pa tota puberteta…mislim, naj že enkrat pride, oba s Primožem jo čakava skoraj kot »pes na kost«, ker se o njej toliko govori v stilu, da se pes čisto spremeni. Po eni strani, se jo iz firbca prav veselim, češ »no ajde, da vidimo, ali je res tako hudo«, po drugi strani pa me jo je strah. No mava še circa tri mesece časa, da se pripraviva…hah…ampak dajmo najprej skozi prvi skupen dopust .

The post Priprave na dopust in mala šola appeared first on Conor's Adventure.