Torek, 14.7.2020, dan 37
Včeraj pozno zvečer smo se po treh dneh vrnili domov v Divačo. Kljub temu, da je šlo za klasičen obisk Maribora💜, sva ga oba s Primožem nehote dojemala kot neke vrste mini dopust😊. Čeprav sva praktično polovico časa predelala in presedela za računalnikom, sva prav uživala😇. Sej moji starši so kul, ampak imeti precej veliko hišo 🏡z bazenom popolnoma zase, pa je druga pesem 😇. Tudi Conor se je izjemno dobro aklimatiziral na »štajerski luft«, kot tudi na redno nošenje copatekov 😆, tako, da sva na trenutke, ko sva »bulila« v računalnik, skoraj pozabila, da ga imava..😂haha…
No nazaj v Divačo. Dan je bil hektično naravnan, kot se za dan pred odhodom na dopust spodobi🙄. Conorju je bilo kristalno jasno, da nekam odhajamo, saj je bil prav živahno razposajen. S tem ne mislim, da je norel ali bil živčen, temveč bolj v smislu »Alo Pia, kam gremo spet? Daj nooo…kam gremo? Gremo daleč? Bo fajn?«…haha😂, pismo, če bi kdaj ujela zlato ribico🐠, bi ena izmed želj definitivno bila, da bi brala živalim misli. Verjetno bi bilo zabavno slišati, kaj si mislijo o nas ljudeh😆.
Zvečer je bila na vrsti mala šola in v vlogi vodnika tokrat jaz. Ne vem, če sem že omenila, da si s Primožem tedensko izmenjujeva najine obiske male šole. Želiva, da pes spoštuje in uboga oba, zaradi česar sva v vzgojnem procesu tudi oba kar se da enakovredno prisotna. Ker sem si za zadnji dan pred dopustom napisala kar dolg seznam obveznosti, mi je na koncu zmanjkalo časa 🤦 in Primož me je mogel v mali šoli zamenjati. »Vso srečo, upam, da bo danes manj motečih dejavnikov«, sem zaklicala za njima, ko sta odšla skozi vrata. »Pismo res mi ni kul, da ne morem s Conorjem v šolo, samo, če pa je še toliko malenkosti okoli bloga za uredit, pa fotografije pripravit itd.«, sem si mislila😒, ko sta zapustila hišo. Vedela sem, da naslednja dva dni verjetno ne bom mogla kaj dosti narediti za blog.
Dve uri samote doma in ključnega pakiranja ter priprav za dopust, se je obrnilo v trenutku in že sta bila moja fanta 😊 doma. Na Primoževem obrazu sem opazila, da je bilo tokrat v šoli vse »v redu«. No…da se razumemo, v redu v smislu, da ni bilo kakšnih hiperaktivnih izpadov, ignoriranja itd.
S Primožem sicer vse prevečkrat pozabiva, da je Conor še vedno »samo mladič«👶, kar pomeni, da RES NE MOREVA od njega pričakovati, da ne bo napak, neposlušnosti ali kakšne druge »malenkosti« (nama se sicer verjetno ne bo zdela malenkost), ki jo pasji mladiči v mladih letih pač počnejo.
»Danes sva šla super, ni bilo nekih težav, edino Petra nas je spet skregala, da preveč hitimo z učenjem«, me je Primož takoj update-al, ko je stopil v hišo. »Jaoo…spet, pismo ženska si verjetno misli, da sma butla, glede nato, da nama to ponavlja po vsaki uri«, sem mu odgovorila, razumevajoč Petro, ker ima glede na starost psa verjetno prav🙈, aaampak… po drugi strani, pa ne vem kako postopati v primeru, ko na reakciji psa vidiš, da on bi pač »rad delal in to zelo«. »Glej Pia, ne vem, rekla je, da se nama zna to v puberteti maščevati«, je Primož skomignil🤔.
Hudič, pa tota puberteta😆…mislim, naj že enkrat pride, oba s Primožem jo čakava skoraj kot »pes na kost«, ker se o njej toliko govori v stilu, da se pes čisto spremeni. Po eni strani, se jo iz firbca prav veselim, češ »no ajde, da vidimo, ali je res tako hudo«😁, po drugi strani pa me jo je strah. No mava še circa tri mesece časa, da se pripraviva…hah…ampak dajmo najprej skozi prvi skupen dopust 🏖.
