Sobota, 1.8.2020, dan 54
Huuh….kje je že, ko sva bila s Conorjem nazadnje v mali šoli🤔? Pojma nimam. Pred morjem je bil trikrat z njim Primož. Če ne drugega, se mi je to lepo maščevalo, ker če sem iskrena nisem Primoža jemala ravno resno, ko je po vsaki pasji uri »jamral« češ »S psom se na začetku komaj dela, ker po tleh voha kot nor!«
Skratka prideva v malo šolo (Primož je šel po nakupih), najprej nam Petra podrobno razloži kako bo izgledal zaključni izpit (da celo izpit nas čaka, mislim fino, samo ne vem kdo bo v vlogi vodnika, saj znam jaz biti ob takšnih zadevah precej živčna🤔), nato začnemo z uro, kjer smo na začetku vadili en del izpita. Na poligon sva morala vstopiti mirno in zbrano (fokus psa name), iti do Petre se predstaviti (sebe in psa) in povedati, da se prijavljamo na izpit male šole (v tem času pes zbran sedi poleg mene). »Ajde, sej verjetno ne bo tako težko«, sem si mislila pri sebi, med tem, ko je Conor dokaj sproščen ležal pri mojih nogah. Aha, veš kje 😆.
Greva proti vhodu, pes začne vohat, ampak ok še ima delno fokus name. Odprem vrata, greva skupaj na poligon in….konec veselja🙈. Kot, da bi bil drug pes. Vohat je začel kot zmešan. Ga kličem, nič. Mu dam pod nos pest briketov, nič. On še kar voha in me »smeši« pred Petro in ostalimi tečajniki🙊. Kot da sva prvič v mali šoli. Poleg tega, da mi je bilo nelagodno, sem bila bolj v šoku, češ »kaj za boga je tole?«. Mi Petra reče naj ji dam psa in pest briketov. »Mej ga…pa da te vidim«, si mislim obupana in čakam kaj se bo zgodilo😠. Gresta par metrov vstran, Petra se trudi za fokus Conorja, nekako ji uspe (komu ne bi, če njej 😇), jaz pa kot polit cucek sredi poligona😞. Pride Conor do mene, Petra pa »ja pohvali ga«, jaz jo gledam kot tele v nova vrata. »Hudiča, če mi ni nič jasno, kaj to pomeni, kaj sem naredila narobe, kako to naslednjič preprečiti«, si mislim.
Vzamem psa in nadaljujemo z uro. Preostali del ure je bil dober, glede na vroče jutranje temperature skoraj odličen. Vadili smo osnovne vaje poslušnosti, kot je »poleg«, »platz«, »čakaj«, »pridi«. Conorju slednje stvari res ne povzročajo preglavic, s Primožem morava samo nagruntat kako ga »odvaditi« od »pretiranega vohanja«, če se lahko tako izrazim🙄. Petra je med drugim dejala, da je naša hrana premajhna motivacija za pse in bi morali imeti bolj »dišečo«, vsaj takrat, ko na poligonu delaš težjo stvar, da je pes bolj motiviran.
Preostanek dneva je Conor prvič preživel z Rajkom, saj sva se midva podala na izlet v Brda🙃. Še kar nimava izbrane lokacije za najino poroko, ki je planirana za drugo leto.
Najprej sva se ustavila pri kajtarskem kolegu Domnu, kjer sva zapravila še nekaj evrov in kupila meni novo (oz. je rabljena, samo zgleda kot nova) »dilco« (desko) in potovalno torbo. Letos je namreč v planu še eno kajtersko potovanje, če jo bo »korona-situacijo« omogočala😇.
Sledil je izlet po Brdih. Hja…kaj naj rečem…luštna in čudovita pokrajina, samo midva sva izbrala najbolj vroč dan v letu, zato ni bilo tako zelo luštno 😆 hahah…. Nazaj grede sva se ustavila še v vasici Štanjel. Po ogledu Ferrarijevega vrta sem kratko malo ostala brez besed😳. »Stari kaj pa taaaleee razgled«, sem se začudeno obrnila k Primožu. Nekako sva se oba strinjala, da nama je slednja lokacija mnogo bolj privlačna kot Brda. Žal so imeli danes poroko, zato se po več točnih informacij (cena itd.) vrneva naslednji teden.
In Conor? Domov sva se vrnila okol 9ih zvečer. Bojda je bil mali izredno priden😌. Visokim temperaturam primerno je večino dneva prespal, zvečer pa sta šla na dolg sprehod do bližnjega letališča.
