Uff kakšno čudovito jutro. Sej Neretva je bila super. Prečudovit apartma z bazenom, majhna idilična vasica, top družba, kite-anje, mivka, odlična hrana. Ampak…nekaj je manjkalo. Vsakodnevno kopanje v kristalno čistem morju, kjer na 5 m globine tudi brez maske jasno vidiš dno.

No to, sem doživela danes zjutraj, ko sva ob 7.15 s Primožem skočila v vodo. Prespali smo v naselju Petrčane pri Zadru in ne boste verjeli kljub izredno turističnemu naselju in lepo urejeni kamniti plaži, NI BILO ZNAKA! Aleluja…mogoče, pa so Hrvati na tem delu Dalmacije bolj naklonjeni psom.

Pred nadaljevanjem poti proti domu sva se še ustavila na kajterskem spotu Nin, v primeru, če se v prihodnjih tednih odločiva za kratek oddih na otoku Pag in bo veter dopuščal kajtanje. Kljub vročini se nisva odločila za kopanje na peščeni plaži, saj sva imela mivke že »poln kufer« (zvečer sem pri razpakiranju ugotovila, da dobesedno).

Se odpravimo naprej po Jadranski magistrali, češ se bomo ustavili kje po poti, ko bo kakšna čudovita plaža. Pridemo do naselja Starigrad (v bližini Narodnega parka Paklenica), ko Primož naenkrat »Ti..Pia, si vzela kopalke iz terase?«. Prebledela sem. Kot, da bi me polil z vedrom ledu. Valda jih nisem vzela. Ampak veš tisto, ko ti nenadoma zastane dih in prosiš boga na čudež. Ne, kopalk ni bilo, ostale so na terasi pensiona, kjer sva prespala. Ni nama preostalo drugega, kot polkrožen obrat in nazaj »na morje«. Pred dopustom sva si v Calzedonii oba kupila nove kopalke in ni šans, da bi jih pustila.

Sproščena, umirjena pot domov se je zahvaljujoč najini pozabljivosti prevesila v hitenje, saj sva morala ob 18ih ujeti pasjo malo šolo. Ko sva zapeljala na domač dovoz sva Primoževemu očetu Rajku poleg toplega pozdrava, zgolj predala Conorja in šibala naprej. Na sporedu je bila namreč šola pasje prve pomoči, zato kužkov nismo potrebovali.

Zanimivo, ampak odkar sva na morju doživela, da je zaradi spleta okoliščin (oba sva bila v vodi oz. kajtala) Conor ostal sam na plaži in so ga pazili najini kajterski kolegi, sva se (oz. jaz sem se) glede nekaterih stvari dosti bolj sprostila. Denimo še par tednov nazaj bi se z vsemi štirimi upirala, da psa pustiva Rajku, češ ga bo preveč razvadil, no danes pa mi ni bil noben problem, saj me je morska izkušnja naučila, da se »psa tako hitro ne pokvari«.

Aja…pa fajn je biti doma po dolgem času..prav zares .

The post Prisilno »vračanje« na morje appeared first on Conor's Adventure.

No pa je prišel (po dveh prestavitvah ) dan odhoda. Čeprav ne boste verjeli še med kosilom (še enkrat hvala Manci za naravnost izvrstno govejo juho) so naju kolegi prepričevali »Pa kaj res ne bi ostala še vsaj en dan?« Ampak žal…res smo mogli iti, saj naju jutri čaka pasja mala šola. Že tako sva si privoščila več »špricanja«, kot je bilo po planu.

Poslavljanje je bilo kot vedno zoprno, sploh otroci se niso mogli odtrgati od Conorja. Ko sem gledala kako Urban objema Conorja, mi je bilo po eni strani prav težko a tudi prijetno pri srcu. Ta dopust je bil iz vidika spoznavanja otrok in pasje socializacije res top. 

Kot prihod, sva tudi odhod domov planirala v dveh dnevih. Prvi planiran postanek je bil Naravni park Biokovo in ogled t.i. Skaywalka, ki leži na višini 1228 m. Gre za stekleno ploščad v obliki podkve od koder je nor razgled na dalmatinsko obalo in mesto Makarska pod njim. Žal nam ogled ni uspel, saj bi zaradi gneče morali čakati slabo uro. Glede na visoke temperature in Conorja v avtu si tega nisva mogla privoščiti.

»V redu, pa drugo leto«, sem razočarana zavzdihnila, ko je tudi slednja turistična aktivnost, kot že obisk slapov Krke izpred 14ih dni odpadla. Namesto tega sva se odpravila na kavico in sladoled v mesto Makarska. Izjemno simpatično mestece, polno turistov. Glede na »korona-krizo« o kateri se toliko govori, midva nisva opazila, da bi bila Hrvaška (razen morda manjša gneča na cesti) ne vem kako prazna. Raziskovanje mesta je bilo zahvaljujoč Conorju vse prej kot mirno, saj je vlekel levo in desno, kot da je na »speedu« . Vseee ga je zanimalo, vsak kotiček pločnika, drevesa, klopce, res vseee, kot, da so Makarsko pred tem posuli z nevidnimi klobasami. »Zadnjih 14 dni ga nisva nikjer konkretno zdivjala, plus sej nismo bili v nobenem večjem mestu«, je vlečno-vohanje »levo-desno« komentiral Primož.

Imel je prav. Čeprav sva se trudila, da bi se na morju s Conorjem ukvarjala kot doma, je naš dom, naša vasica z 10imi hišami in okoli sami travniki, res unikat. Psa lahko spustiš praktično na vsakem sprehodu in si le-ta da duška. Po drugi strani, pa ne pozabimo, da na morju še tako striktne stvari včasih »uidejo« izpod nadzora. Če sem iskrena, je bil Conor na trenutke precej razpuščen in marsikatera prepoved ali pravilo se je »pozabilo«.

Da o dotikih in božanju drugih ljudi sploh ne govorim, ker verjetno tudi če bi stala poleg njega na plaži cel dan, bi se verjetno našel pacient, ki bi se ga dotaknil. Prav tako so bili sprehodi, ko se nisem pretirano ozirala, da »vleče bolj kot običajno«. Celo dvakrat se je zgodilo, da se nama je pretihotapil na posteljo…. Pa da o pojedenem polštru in pogriženem Primoževem nahrbtniku sploh ne govorim. Aja pa o »tragičnem« koncu hladilne blazine. Pes, ki prej skoraj dva meseca ni uničil nič, je v roku tedna dni »preoblikoval« kar nekaj stvari. In potem se še čudiva, da se v mestu polnem turistov obnaša naenkrat drugače kot običajno ?

The post Vsega luštnega je enkrat konec in Conor the razpuščeni pes appeared first on Conor's Adventure.

Conor naju s Primožem zadnje čase res skoraj dnevno preseneča. In to mislim zgolj in samo pozitivno. Ok, včerajšnja prigoda s hladilno blazino mi še danes nekako ne gre iz glave; veš ono, ko ti je kakšne stvari resnično žal, ampak si lahko jezen zgolj nase. Skratka želela sem poudariti, da je življenje z njim res simpl. Denimo danes je spoznal že četrto stanovanje oz. hišo v zadnjih par dneh (najprej hiša mojih staršev, pa domov v Divačo, nato čez dva dni Tisno in danes Blace), pa ni pokazal nekega pretiranega stresa, ali kakšnih drugih težav pri navajanju na novo okolico, ljudi itd.

Edina omejitev se je pokazala danes po prihodu v mesto Skradin, saj sva si želela s Primožem ogledati slapove reke Krke. Žal je edini dostop peš ali s kolesom, pot pa ni ravno kratka. V eno smer je potrebno od rampe, kjer si primoran pustiti avto, prehoditi circa 3,5 km, kar v obe smeri nanese vsaj 7 km. Za naju športnika po duši mala malica, definitivno pa ne za mladička (četudi belgijca malino) starega dobre 3 mesece. »Hja več sreče prihodnjič. Baje gre v tretje rado«, sem se kislo nasmehnila sama pri sebi, saj sem že drugič ostala pred »vrati« Narodnega parka Krka. Prvič se mi je zgodilo kakih 7 let nazaj z družbo, ker smo bili preveč šuft za obisk parka in slapov.

Že sva se hotela odpeljati naprej proti zastavljenemu končnemu cilju, ko naju je čudno obnašanje Conorja v avtu spodbudilo, da sva na drugi strani reke Krke (in vhoda v park) parkirala avto in peljala Conorja lulat. »Pismo tukaj pa je prečudovit plac za kopanje«, sem pokomentirala, med tem, ko se je Primož ukvarjal z maleckim. In tako smo zahvaljujoč »Conorjevemu mehurju« odkrili res top plažo za naslednje tri urce. Istega mnenja je bil tudi naš kosmat terminator, saj si je na obali reke Krke res dal duška, bila sva priča pravemu pasjemu vodnemu žuru Od skakanja, norenja, renčanja, lajanja, bevskanja in spuščanju 101 nenavadnega zvoka…ni kaj pes je res na polno užival .

Pot do končnega cilja je minila mirno in hitro. Na avtocesti sva bila občasno sama…res smešen občutek, ko na tvojem, kot tudi na kontra pasu ni žive duše. Pozno popoldne smo končno zagledali čudovito pokrajino delte reke Neretva. Ne vem, če ste bili že tukaj oz. kako vas takšni prizori prevzamejo, ampak jaz sem jo sedaj videla drugič in je naravnost čudovita. Pismo ti Hrvati imajo res prav fascinantno naravo.

Sledilo je razpakiranje (hudiča midva sva s seboj pripeljala pol hiše ) in Conorjevo sledenje mene na vsakem koraku, ko sem iz vrečk, kovčkov, torb zlagala 101 stvar. Očitno je bil nad apartmajem isto navdušen kot midva…ker kaj pa bi si poleg pogleda na morje in širni zaliv ter bazena pod balkonom sploh lahko še več želel?

The post Tisno – Slapovi reke Krke (več sreče prihodnjič) in končno cilj Neretva oz. kraj Blace appeared first on Conor's Adventure.

Pa smo šli….na dolgo pot v bližino hrvaško-bosanske meje (ja vem, sedaj v času korona-krize je to zelo »pametno«) na izliv reke Neretve. Pot do tja ni ravno kratka, saj traja nekje 8 ur. S Primožem sva se zato odločila, da jo spremeniva v en tak dvodnevni mini »road trip« po Jadranski magistrali. Prvič, že zaradi Conorja ne bi bilo ravno »humano« potovati v enem kosu, pa tudi midva sva si želela celotno pot narediti čim bolj zanimivo in raznoliko. Za potovanje po Jadranski magistrali sva se odločila, ker glede na čas korona-krize ni gneče na cestah, potovanje je zaradi čudovite pokrajine prav prijetno, pa še cestninam se izogneš in celo bližje je (iz vidika km). Na račun circa ure dlje vožnje, torej prišparaš, pa še uživaš ob lepem razgledu na morje.

Današnji končni cilj je bil otok Murter. Vožnja je kljub dolgim circa petim uram minila vseeno precej hitro, tudi Conor na srečo ni imel nobenih težav. Glede na slišano in prebrano kako lahko vožnja z avtom dela psu težave, imava midva res srečo. Že od prvega dne, ko smo šli po Conorja na Madžarsko (z avtom circa 3ure vožnje iz Divače) ni bilo nobenih problemov. Zato pri odhodu na precej oddaljeno Neretvo, nisva imela nobenih pomislekov glede vožnje in Conorja.

Četudi imaš psa, ki mu vožnja ne povzroča problemov, pa se mu je vseeno potrebno malce prilagoditi. Divačo smo zato zapustili zgodaj zjutraj ob 4ih, v izogib potovanju po največjem soncu, s seboj sva imela ogromno vode, kot tudi hladilno blazino….da takrat zjutraj ob 4ih je bila slednja še v enem kosu….

Pismo izkušnja s hladilno blazino, mi še sedaj (pol dni kasneje, ko to pišem) dela sive lase….Skratka, med potjo sva se s Primožem odločila, da prespiva v apartmaju v kraju Tišno (celinski del, kjer preko mosta vstopiš na otok Murter). Vmes sva še zavila do Vodic na kavo in kasneje na Primoževo pobudo na kosilo v Konobo Makina. »Tukaj sem pred leti jedel najboljši tunin steak«, mi je razložil preden sva se v času kosila ob enih popoldne usedla v pazi to popolnoma prazno restavracijo. Jap…korona-kriza se pozna tudi v bojda vedno polnih »žurerskih« Vodicah. Glede nato, da sva bila edina gosta so naju stregli kraljevsko, še Conor je dobil svojo skledo vode postreženo na izredno uglajen način haha…. In ja…Primož je imel prav, tunin steak znajo res vrhunsko pripraviti, tako, da če slučajno lačni pridete v Vodice, veste kam morate iti, toplo priporočava .

..in izkušnja s hladilno blazino? Hja po kosilu je temperatura kar narasla, tudi avto se je fajn segrel, zato sva si rekla, pa dajva mu za teh par km do kraja Tišno v potovalno kletko hladilno blazino. Aha…napaka in to velika. Hudič je, ker Conor, kot verjetno vsi pasji mladički, izredno rad grize plastične stvari in hladilna blazina je bila kot nalašč za krajšanje časa med vožnjo. Po par minutah vožnje sva se sicer vseeno spomnila, da pa morda najina »pametna ideja« le ni bila tako brihtna, ampak za čisto novo hladilno blazino je bilo žal prepozno…Conor jo je že »lepotno« obdelal in prežvečil en vogal. Četudi gel v njej ni strupen, do njega na srečo vseeno ni prišel… »Pismo, pa tako lepa je bila. Hudiča, kaj se nisva prej spomnila, da se to lahko zgodi«, sem se jezila, ko sem gledala žalostno usodo blazine.

Hja spet nova lekcija za drugič, da je potrebno na vse potencialno »mikavno za grizenje« stvari, Conorja prej navaditi, če želim, da jih pusti v enem kosu!

The post Pa smo šli…prva postojanka otok Murter in prva »lekcija« s hladilno blazino appeared first on Conor's Adventure.