Četrtek, 16.7.2020, dan 39
Conor naju s Primožem zadnje čase res skoraj dnevno preseneča. In to mislim zgolj in samo pozitivno😇. Ok, včerajšnja prigoda s hladilno blazino mi še danes nekako ne gre iz glave; veš ono, ko ti je kakšne stvari resnično žal😒, ampak si lahko jezen zgolj nase. Skratka želela sem poudariti, da je življenje z njim res simpl. Denimo danes je spoznal že četrto stanovanje oz. hišo v zadnjih par dneh (najprej hiša mojih staršev, pa domov v Divačo, nato čez dva dni Tisno in danes Blace), pa ni pokazal nekega pretiranega stresa, ali kakšnih drugih težav pri navajanju na novo okolico, ljudi itd.🙃
Edina omejitev se je pokazala danes po prihodu v mesto Skradin, saj sva si želela s Primožem ogledati slapove 🌊reke Krke. Žal je edini dostop peš ali s 🚴kolesom, pot pa ni ravno kratka. V eno smer je potrebno od rampe, kjer si primoran pustiti avto, prehoditi circa 3,5 km, kar v obe smeri nanese vsaj 7 km. Za naju športnika po duši mala malica, definitivno pa ne za mladička 😒(četudi belgijca malino😆) starega dobre 3 mesece. »Hja več sreče prihodnjič. Baje gre v tretje rado«, sem se kislo nasmehnila 😟 sama pri sebi, saj sem že drugič ostala pred »vrati« Narodnega parka Krka. Prvič se mi je zgodilo kakih 7 let nazaj z družbo, ker smo bili preveč šuft za obisk parka in slapov.
Že sva se hotela odpeljati naprej proti zastavljenemu končnemu cilju, ko naju je čudno obnašanje Conorja v avtu spodbudilo, da sva na drugi strani reke Krke (in vhoda v park) parkirala avto in peljala Conorja lulat. »Pismo tukaj pa je prečudovit plac za kopanje«, 😍 sem pokomentirala, med tem, ko se je Primož ukvarjal z maleckim. In tako smo zahvaljujoč »Conorjevemu mehurju« odkrili res top plažo za naslednje tri urce. Istega mnenja je bil tudi naš kosmat terminator🐶, saj si je na obali reke Krke res dal duška, bila sva priča pravemu pasjemu vodnemu žuru 😊 Od skakanja, norenja, renčanja, lajanja, bevskanja in spuščanju 101 nenavadnega zvoka…ni kaj pes je res na polno užival 😊.
Pot do končnega cilja je minila mirno in hitro. Na avtocesti sva bila občasno sama…res smešen občutek, ko na tvojem, kot tudi na kontra pasu ni žive duše😆. Pozno popoldne smo končno zagledali čudovito pokrajino delte reke Neretva. Ne vem, če ste bili že tukaj oz. kako vas takšni prizori prevzamejo, ampak jaz sem jo sedaj videla drugič in je naravnost čudovita😍. Pismo ti Hrvati imajo res prav fascinantno naravo.
Sledilo je razpakiranje (hudiča midva sva s seboj pripeljala pol hiše 🙈) in Conorjevo sledenje mene na vsakem koraku, ko sem iz vrečk, kovčkov, torb zlagala 101 stvar. Očitno je bil nad apartmajem isto navdušen kot midva…ker kaj pa bi si poleg pogleda na morje in širni zaliv ter bazena pod balkonom sploh lahko še več želel😇?
