»Ovratnica je čudovita. Pakiranje pa tako lično, z osebnim posvetilom. Patent na magnet zgleda super. PRIPOROČAM!«, je pisalo pod zgornjo fotografijo, ki sva jo s Primožem po nekaj dnevih prodaje prejela od gospe Simone Gortnar.

Tudi danes tri tedne kasneje se ob prejeti pohvali, ki jih je bilo danes kar nekaj počutim isto. Vsakič znova z iskrico v očeh polnem pričakovanja odpiram vaša sporočila, story-e na Instagramu oz. Facebooku, kjer navdušeno delite odpiranje naših paketov.

Vedno znova spoznam, da je bilo vredno vseh »požrtih živcev« in kreganja s Primožem okoli črne embalaže, pa promocijskih nalepk, saj skoraj ni sporočila, ki se nebi (poleg navdušenja nad našimi izdelki) nanašalo tudi na lično embalažo s personaliziranim posvetilom .

Čeprav lepa embalaža + vsi simpatični dodatki res dodatno stanejo in je tvoj zaslužek na koncu meseca za par % manjši, menim, da če s celotnim paketom nekomu polepšaš dan, je le to vredno. Po drugi strani, pa roko na srce, glede nato, da ponujamo slovenskemu trgu resnično premium kvalitetne izdelke….je temu primeren izgled embalaže skorajda nujen, mar ne ?

Mi pa je zanimivo kako smo Slovenci očitno »vzgojeni«, da nam je malce neprijetno prejemat pohvalo, vsaj meni…. Res, ne zafrkavam se. Ni mi problem nobenega vprašat kako se mu najin izdelek zdi, ker me bolj zanima tisti vidik »Ali lahko kaj naredimo še bolje?«, medtem, ko mi je »zgolj« pohvala včasih ono prav, joj resno, ko ne veš kam bi gledal .

Dati sebi in drugemu pohvalo

Spet po drugi strani pa grem vedno brati komentarje, mnenja drugih preden kaj kupim. Denimo mnenja na TripAdviserju, ali Bookingu. Smešno, da sem ravno med pisanjem tega bloga dobila mejl od za moje pojme ene izmed boljših svetovalk na področju marketinga pri nas Maje Vogrinec (Marketing Lab). V mejlu je izpostavila, da je za nas podjetnike mnenje naših kupcev izredno pomembno, za našo rast, za naše preživetje. Podala je primer svojega nedavnega potovanja po Mehiki in zakaj se je odločila za obisk neke italijanske restavracije.

Najbolj me je »zbodel« tale zapis:

»Lastnik italijanske restravracije nama je prav tako rekel, da je to ključno za njegov biznis in da od tega živi cela družina. Ob takem klicu k akciji čutiš odgovornost, da prispevaš in verjamem, da ko so ljudje zadovoljni z nakupom – bodo to malo, lepo gesto z veseljem opravili. «

Za  zamislit mar ne? Čeprav iskreno kaj se mene tiče, menim, da moramo svoje najprej opraviti podjetniki in pričarati kupcu kar se da res fantastično nakupno izkušnjo. Včasih sem prav zgrožena, ko vidim kakšen odnos imajo nekateri do svojih strank, totalno aroganten, kot da denar pada iz neba.

Da zaključim, ker nekako čutim, da mi moj navdih danes malce nagaja….s tem blog zapisom sem želela vse vzpodbuditi, da se pustite pohvalit. Da se zavedate svoje vrednosti, sploh pa bodite ponosni in povejte vsem v čem ste dobri .

Denimo mi smo dobri v izdelavi kvalitetne pasje opreme za vas in vašega kosmatinca, kar so potrdili tudi drugi in podali svoje mnenje, tukaj.

Aja…pa ne pozabite tudi sami pohvalit. Kot vidite lahko vaša pohvala nekomu pomeni kruh oz. plačilo položnice ob koncu meseca .

The post Pohvali sebe in druge appeared first on Conor's Adventure.

Za dobro jutro me je na mizi pričakal šopek rdečih vrtnic. Prvo sem jih gledala kot »tele v nova vrata«, nato pa sem se spomnila….«Aaah 8 marec, dan žena. Joj kako pozorno od mojega dragega«. V roke sem vzela telefon in mu natipkala zahvalno sporočilo.

Če zna kdo bit pozoren, je to definitivno moj Primož. Spomnim se najinih začetkov. Bilo je posebno drugačno, po drugi strani pa je bilo med nama vse tako preprosto. Čeprav sva živela skoraj vsak na svojem koncu države, jaz v Mariboru in on na Primorskem, se nama to ni zdel nek hud »problem«. Jaz sem takrat še delala v Ljubljani in sem zaradi vsakodnevnih voženj LJ-Mb nekako izgubila občutek, kaj je res daleč  . Sem se pač občasno namesto uro in pol proti domu, raje peljala slabo uro proti Divači, pa še morje sem imela blizu.

Na drugi strani je bila situacija pri Primožu ista. Tudi on se je bil primoran v službo voziti dobro uro in pol v eno smer na Dolenjski konec. Tako, da mu dve uri dolga vožnja do Maribora ni predstavljala nekih problemov .

Ko razmišljam nazaj…to so bili res lepi, brezskrbni časi. Okej pustimo podatek, da sem povprečno delala 10,11 ur… in bila raztegnjena čez celo Slovenijo. Sva pa ogromno hodila na izlete, sploh na morje, v Poreč wake-at, pa v shopping v Trst. Šla sva tudi na Triglav, pa s prijatelji wakeat v Bratislavo. Denar res ni bil problem, kvečjemu morda čas…ampak vikendi so bili res brezskrbni.

Potem je prišlo leto 2019. Po izredno uspešno končanem marketinškem projektu, se je šefica odločila zaposliti svojo kolegico, torej sem jaz odletela kot gumb iz hlač. Nato je septembra sledila še ena odpoved in padla je odločitev o lastnem podjetju. Pa se je čez par mesecev zgodil še Covid19 in potem še Conor in sedaj smo tukaj….

Počasi bo leto dni odkar smo »zaprti« (z vmesnimi prekinitvami). Čeprav sem se imela za psihično močno in stabilno osebo, moram priznati, da me sledeča Covid situacija na trenutke popolnoma izčrpuje. Krvavo pogrešam možnost obiska savne, četudi zgolj za 2 uri, da bi se lahko odklopila, pa kino, kot možnost obiska restavracije in brezskrbno kramljanje ob kozarcu dobrega vina in še boljši večerji….

Iz razmišljanja, premlevanja preteklih dogodkov…sploh pa analiziranja sebe, češ zakaj mi kreativa zadnje čase tako »peša«…me je nenadoma potegnil Conor, ki se mu je mudilo ven na potrebo. Začel je ovohavat vrtnice, ki sem jih držala v roki in nenadoma se mi je porodila nora ideja… »Hmm…sam res, morda pa te prepričam, da poziraš z vrtnico v gobcu«, sem mu rekla nasmejano, se vstala in odšla po pelete. Nato sem izbrala eno vrtnico, pazljivo odstranila vso trnje, da se moj frajer nebi zbodel in odšla sva na vrt za hišo.

Šarmer Conor je kot, da bi vedel, da je danes poseben »ženski dan« potrpežljivo prijel vrtnico v gobec in pustil, da sem ga po mili volji fotografirala. Glede na moj fotografski anti-talent je nastalo nekaj prav luštnih fotk, se ti ne zdi ?

The post Dan Žena, šarmer Conor in sanjarjenje appeared first on Conor's Adventure.

Iz sobote na nedeljo sva se ponovno, kot že pred tedni odpravila na obisk k mojim staršem. Tudi tokrat Conorja ni bilo z nama. Glavni razlog je predvsem v tem, da ga v Mariboru ne moreva nikjer pustiti. Bivava namreč pri mojih starših, v moji stari sobi, kjer pa psa par ur samega ne moreva pustiti. Prav tako, ko sva v Mariboru pes povsod ne more z nama, denimo na Pohorje, v kino, na obisk k prijateljem itd.  

Skratka…ne vem koliko ste na tekočem s trenutno Corona-situacijo, ampak zadeva resnično ni rožnata. Na srečo je Primorska regija še »oranžna«, torej se lahko »zaenkrat« še svobodno gibljemo, čemur je tudi botrovala odločitev za obisk mojih staršev. Vprašanje časa je namreč, kdaj bomo tudi »primorci« postali rdeči.

Ker kot rečeno vikenda nisem preživela s Conorjem, sem si rekla, da na papir zlijem nekaj občutkov, tudi skrbi in kanček žalosti, ki me teži.

Ne vem kako vi doživljate vse skupaj…ampak mene so se vnovič zaprti lokali, gostilne, bari, pa jamranje raznih fitnes trenerjev resnično dotaknili….saj se kot »novo nastala in še razvijajoča« podjetnica, ki se zadnje mesece resnično soočam z vsakodnevnimi izzivi (o tem kdaj drugič), zavedam kaj pomeni živeti brez prihodkov dan, za dnem.

Najbolj od vsega pa me bolijo ljudje. Obnašanje ljudi. Ne vem kdaj se je v zgodovini človeštva zgodilo, da smo ljudje tako zelo izgubili občutek za sočloveka, kot se to zadnje čase kaže iz dneva v dan.

Eni pluvajo čez vlado, pa čez onega in tega ministra, pa čez ta in oni ukrep…

Eni so za, drugi so proti…

Spet drugi menijo, da je Corona nateg…drugi verjamejo, da nekaj zagotovo je na tem… spet tretji so jo celo preboleli in si kaj podobnega več ne želijo doživeti .

Ogromno jih je moralo kar čez noč zapreti svojo dejavnost…a ostalo je toliko odprtih, celo srhljivih vprašanj “Kaj pa sedaj?”, “Kako naprej?”…”Kako bom sploh preživel?”

O trenutni razdvojenosti naše domovine bi verjetno lahko napisala knjigo…in v nedogled naštevala različne vidike trenutne situacije…

Vem, da to ni ravno pasja tematika, pa vendar…trenutna situacija zadeva ves svet, ne zgolj našo ljubo Slovenijo in Evropo, ampak resnično cel svet.

In pomembno je, da ostanemo človeški.

Kaj je že tisto kar nas loči od živali? No poleg bojda večje inteligence, govora, mišljenja in nasploh večje razvitosti. Pa smo res boljši od živali?

Ustavi se za trenutek in poglej svojega kosmatinca, ali pa kakšnega drugega (če svojega nimaš).

Si se kdaj vprašal zakaj je pes človekov najboljši prijatelj?

Se ti zdi, da so psi sposobni sovraštva?

Prav tako ne pozabi na 101 zgodbo, kjer je pes rešil življenje svojemu lastniku…celo dal svoje življenje zanj…

No sedaj pa poglej našo vrsto…človeško vrsto. Koliko smo pripravljeni narediti za zdravje drugega? Čemu smo se pripravljeni odpovedat?

Odgovor je žalosten mar ne?

The post Off-topic – Kaj se je zgodilo z našo vrsto? In v čem smo boljši od živali? 🤔 appeared first on Conor's Adventure.