Za dobro jutro me je na mizi pričakal šopek rdečih vrtnic. Prvo sem jih gledala kot »tele v nova vrata«, nato pa sem se spomnila….«Aaah 8 marec, dan žena. Joj kako pozorno od mojega dragega«. V roke sem vzela telefon in mu natipkala zahvalno sporočilo.

Če zna kdo bit pozoren, je to definitivno moj Primož. Spomnim se najinih začetkov. Bilo je posebno drugačno, po drugi strani pa je bilo med nama vse tako preprosto. Čeprav sva živela skoraj vsak na svojem koncu države, jaz v Mariboru in on na Primorskem, se nama to ni zdel nek hud »problem«. Jaz sem takrat še delala v Ljubljani in sem zaradi vsakodnevnih voženj LJ-Mb nekako izgubila občutek, kaj je res daleč  . Sem se pač občasno namesto uro in pol proti domu, raje peljala slabo uro proti Divači, pa še morje sem imela blizu.

Na drugi strani je bila situacija pri Primožu ista. Tudi on se je bil primoran v službo voziti dobro uro in pol v eno smer na Dolenjski konec. Tako, da mu dve uri dolga vožnja do Maribora ni predstavljala nekih problemov .

Ko razmišljam nazaj…to so bili res lepi, brezskrbni časi. Okej pustimo podatek, da sem povprečno delala 10,11 ur… in bila raztegnjena čez celo Slovenijo. Sva pa ogromno hodila na izlete, sploh na morje, v Poreč wake-at, pa v shopping v Trst. Šla sva tudi na Triglav, pa s prijatelji wakeat v Bratislavo. Denar res ni bil problem, kvečjemu morda čas…ampak vikendi so bili res brezskrbni.

Potem je prišlo leto 2019. Po izredno uspešno končanem marketinškem projektu, se je šefica odločila zaposliti svojo kolegico, torej sem jaz odletela kot gumb iz hlač. Nato je septembra sledila še ena odpoved in padla je odločitev o lastnem podjetju. Pa se je čez par mesecev zgodil še Covid19 in potem še Conor in sedaj smo tukaj….

Počasi bo leto dni odkar smo »zaprti« (z vmesnimi prekinitvami). Čeprav sem se imela za psihično močno in stabilno osebo, moram priznati, da me sledeča Covid situacija na trenutke popolnoma izčrpuje. Krvavo pogrešam možnost obiska savne, četudi zgolj za 2 uri, da bi se lahko odklopila, pa kino, kot možnost obiska restavracije in brezskrbno kramljanje ob kozarcu dobrega vina in še boljši večerji….

Iz razmišljanja, premlevanja preteklih dogodkov…sploh pa analiziranja sebe, češ zakaj mi kreativa zadnje čase tako »peša«…me je nenadoma potegnil Conor, ki se mu je mudilo ven na potrebo. Začel je ovohavat vrtnice, ki sem jih držala v roki in nenadoma se mi je porodila nora ideja… »Hmm…sam res, morda pa te prepričam, da poziraš z vrtnico v gobcu«, sem mu rekla nasmejano, se vstala in odšla po pelete. Nato sem izbrala eno vrtnico, pazljivo odstranila vso trnje, da se moj frajer nebi zbodel in odšla sva na vrt za hišo.

Šarmer Conor je kot, da bi vedel, da je danes poseben »ženski dan« potrpežljivo prijel vrtnico v gobec in pustil, da sem ga po mili volji fotografirala. Glede na moj fotografski anti-talent je nastalo nekaj prav luštnih fotk, se ti ne zdi ?

The post Dan Žena, šarmer Conor in sanjarjenje appeared first on Conor's Adventure.

Dolgo časa sem premišljevala ali naj pišem o tem, ali naj pozabim, po domače povedano »pometem pod preprogo«. Včasih človeku preprosto popustijo živci in ne, za to ni opravičila. Ampak, ko se pomiri in pogleda nazaj, je na žalost že prepozno.

Skratka, danes sem Conorja prvič od kar ga imava pretepla.

Sej ne morem verjet kaj pišem. Še Primoža sem vprašala, ali naj res pišem o tem, ker vem, da bom sprožila ogromno mero zgražanja, neodobravanja…skratka vsega možnega negativnega. Ampak Primož mi je odgovoril kratko in jedrnato, »Pija, nisva rekla, da bova iskrena? Tudi, ko gre za faile? Sej veva oba, da to ni prav. Da si šla proti svojim načelom, ampak človek si. Delaš napake. Daj jih zdaj še javno priznaj«.

No in sem jo….

Da opišem situacijo. Pridem na balkon in vidim pogrižen Crocs, ono totalka. Pri sebi se nasmehnem in si rečem »Pija tele, prav ti je kaj pa si pustila Crocse spet na tleh, namesto, da bi jih odmaknila«. Vprašam Conorja, kaj je bilo, ampak nisem ga skregala, saj sem vedela, da je napaka moja.

Takoj zatem pride sosedov pes, se nekaj naganjata skozi ograjo balokna. Ga pokličem v hišo in mu ukažem, naj gre na svojo posteljo. No…tukaj se je začela komedija oz. kasneje grozljivka. Pes je začel noro trmarit, da on pa že ne bo šel v svojo posteljo. Se uleže zraven. Jaz pa trmasta.

Kar je sledilo, me je sprva šokiralo, nato pa …kot sem rekla, ko ti živci popolnoma popustijo. Pes še kar trmari, da ne bo šel na svojo posteljo in gre na sredino dnevne in začne počasi lulat. Jaz ga prvo sekunda gledam kot zabodena, nato se zaderem nanj in gre v svojo kletko, kjer svojo potrebo nadaljuje, jaz takrat že konkretno v rdečem…se še bolj zaderem nanj, no pa je šel še malo v jedilnico »počepnit«, pa malce po hodniku, pa seveda na predpražnik pri vhodnih vratih…skratka polulal je pol hiše. Priznam utrgalo se mi je….scotala sem ga, ga pošteno skregala, se drla nanj, da je to FUJ in NE…in bog ve kaj še vse.

Valda mi v tistem trenutku ni pomagalo nobeno znanje, nobeno od 100ih prebranih člankov in knjig o puberteti, o strahu psa, o bog ve kaj še vsem…. V tistem trenutku bi ga najraje nekam zabrisala.

Zaprla sem ga ven na balkon in se spravila čistit nered. Moj pulz je bil po pol ure čiščenja še vedno nekje v rdečem, ampak počasi se je začela oglašati slaba vest. Bolj se je moj pulz umirjal, bolj je slaba vest nabijala. In to konkretno. Res mi je postalo…no in še mi je noro BAD .

Mešanica slabe vesti, jeze na sebe, češ da se ne morem kontrolirat, kot tudi sramu, da se lahko tako spustim iz vajeti, me je razjedala cel dan. Če tudi sem se psu opravičila takoj, ko sem nered pospravila…nekako vem, da bo to zagotovo imelo vpliv na najin odnos.

Najbolj bedno pri vsem pa je dejstvo, da je preostali del dneva minil res super, ful je bil priden med treningom, pa šla sva v Sežano, kjer sva ponovno vadila hojo na popuščenem povodcu, fotografirala sem ga itd.

Skratka kaj naj rečem….vem, da nasilje ni in nikoli ne bo rešitev, kot tudi da zanj ni opravičila. Resnično upam, da me zaradi tega ne obsojate oz. da se vam najin blog ni »zasral«, ampak glede na dejstvo, da je bil slednji zastavljen kot »medij, kjer bomo govorili iskreno o vzgoji, se mi je zdelo prav, da z vami delim tudi enega izmed svojih največjih »vzgojnih failov« do sedaj.

The post Dajmo čim prej pozabit ta dan 😢 appeared first on Conor's Adventure.

No pa je prišel (po dveh prestavitvah ) dan odhoda. Čeprav ne boste verjeli še med kosilom (še enkrat hvala Manci za naravnost izvrstno govejo juho) so naju kolegi prepričevali »Pa kaj res ne bi ostala še vsaj en dan?« Ampak žal…res smo mogli iti, saj naju jutri čaka pasja mala šola. Že tako sva si privoščila več »špricanja«, kot je bilo po planu.

Poslavljanje je bilo kot vedno zoprno, sploh otroci se niso mogli odtrgati od Conorja. Ko sem gledala kako Urban objema Conorja, mi je bilo po eni strani prav težko a tudi prijetno pri srcu. Ta dopust je bil iz vidika spoznavanja otrok in pasje socializacije res top. 

Kot prihod, sva tudi odhod domov planirala v dveh dnevih. Prvi planiran postanek je bil Naravni park Biokovo in ogled t.i. Skaywalka, ki leži na višini 1228 m. Gre za stekleno ploščad v obliki podkve od koder je nor razgled na dalmatinsko obalo in mesto Makarska pod njim. Žal nam ogled ni uspel, saj bi zaradi gneče morali čakati slabo uro. Glede na visoke temperature in Conorja v avtu si tega nisva mogla privoščiti.

»V redu, pa drugo leto«, sem razočarana zavzdihnila, ko je tudi slednja turistična aktivnost, kot že obisk slapov Krke izpred 14ih dni odpadla. Namesto tega sva se odpravila na kavico in sladoled v mesto Makarska. Izjemno simpatično mestece, polno turistov. Glede na »korona-krizo« o kateri se toliko govori, midva nisva opazila, da bi bila Hrvaška (razen morda manjša gneča na cesti) ne vem kako prazna. Raziskovanje mesta je bilo zahvaljujoč Conorju vse prej kot mirno, saj je vlekel levo in desno, kot da je na »speedu« . Vseee ga je zanimalo, vsak kotiček pločnika, drevesa, klopce, res vseee, kot, da so Makarsko pred tem posuli z nevidnimi klobasami. »Zadnjih 14 dni ga nisva nikjer konkretno zdivjala, plus sej nismo bili v nobenem večjem mestu«, je vlečno-vohanje »levo-desno« komentiral Primož.

Imel je prav. Čeprav sva se trudila, da bi se na morju s Conorjem ukvarjala kot doma, je naš dom, naša vasica z 10imi hišami in okoli sami travniki, res unikat. Psa lahko spustiš praktično na vsakem sprehodu in si le-ta da duška. Po drugi strani, pa ne pozabimo, da na morju še tako striktne stvari včasih »uidejo« izpod nadzora. Če sem iskrena, je bil Conor na trenutke precej razpuščen in marsikatera prepoved ali pravilo se je »pozabilo«.

Da o dotikih in božanju drugih ljudi sploh ne govorim, ker verjetno tudi če bi stala poleg njega na plaži cel dan, bi se verjetno našel pacient, ki bi se ga dotaknil. Prav tako so bili sprehodi, ko se nisem pretirano ozirala, da »vleče bolj kot običajno«. Celo dvakrat se je zgodilo, da se nama je pretihotapil na posteljo…. Pa da o pojedenem polštru in pogriženem Primoževem nahrbtniku sploh ne govorim. Aja pa o »tragičnem« koncu hladilne blazine. Pes, ki prej skoraj dva meseca ni uničil nič, je v roku tedna dni »preoblikoval« kar nekaj stvari. In potem se še čudiva, da se v mestu polnem turistov obnaša naenkrat drugače kot običajno ?

The post Vsega luštnega je enkrat konec in Conor the razpuščeni pes appeared first on Conor's Adventure.