Eden izmed vremensko lepših vikendov je za nami. Se strinjaš? Midva s Primožem sva po treh tednih ponovno obiskala moj Maribor, vendar se določenim obveznostim vseeno nisva mogla izogniti. S tem mislim, da vikend ni bil povsem na off. No…Conor je na drugi strani, kot se za toplejše dneve spodobi, doma »pospravljal«…več v nadaljevanju

Najprej sva se v petek ustavila pri znancu ene najine testiranke (sodelovala je pri testiranju vseh Conor’s Adventure izdelkov) in naročila nekaj promocijskih majic in puloverjev. V soboto pa sva se na hitrem sestanku glede izgleda bodoče spletne trgovine dobila z najinim izdelovalcem in skrbnikom trenutne spletne strani. Pred kratkim je Slovenski podjetniški sklad ponovno objavil seznam razpisanih vavčerjev in med njimi je tudi ta, ki omogoča sofinanciranje postavitve nove spleten trgovine. Kakor koli že, da vas ne utrujam z nekimi za vas totalno nezanimivimi informacijami….skratka, če bo bog dal, bomo pri postavitvi spletne trgovine malce prihranili ….

Nasploh pa je bil najin vikend (poleg tega, da je bil klasično delno delaven), precej bralno obarvan in v znamenju dolgih sprehodov po Mariborskih ulicah in okoliških gričih. Žal brez Conorja.

Tisti, ki nas redno berete veste, da hiša mojih staršev, sploh pozimi ni najbolj primerna za psa, saj je praktično cela v »hoch-glanz« parketu in mora najin kosmatinec posledično nositi copatke. Kombinacija talnega gretja in copatkov, pa za psa ni najbolj primerna oz. udobna. V bližajočih se toplejših dneh, ko bo lahko najin frajer tudi več zunaj na balkonu najine sobe, sploh pa, ko bo toliko zrasel, da bo brez problema lahko šel z nama tako na Pohorje, kot na kakšen drug okoliški štajerski breg, ga bova večkrat vzela s seboj v Maribor.   

Sicer pa verjemite, da mu doma ni bilo niti najmanj hudo . Nanj je kot običajno popazil Rajko (Primožev oče) in posledično skrbel za obvezo na tački ter za že zdavnaj zaceljen šiv na tački. Komaj čakam četrtek, da ga ponovno peljem k veterinarju in damo šiv ven ter začnemo spet normalno trenirat in se gibat brez ovir (beri skakanje, lovljenje, žogica itd.)  

Da psu dejansko »ni bilo dolgčas« sem na lastne oči videla v soboto med tem, ko sem v enem izmed mariborskih poročnih salonov (da tudi to je bil razlog, da sem ta vikend odšla v Maribor – iskanje poročne obleke – žel še ne uspešno ) nase vlekla poročno obleko. Nenadoma dobim sms od Rajka in, ker nikoli ne veš ali je kaj nujnega…nemudoma pogledam na telefon ter vidim, da je najin kosmatinec doma malce »pospravil« svoj zunanji boks . Oziroma kot se v pasjem žargonu reče, med pospravljanjem mu je eksplodirala podloga za v kučo….

Iskreno sem se nasmejala in upala, da ni zaužil preveč »polnila« (pri psu nikoli ne veš kaj ga piči). Najbolj od vsega se mi je »smilil« Rajko saj je mogel vso Conorjevo umetnino tudi pospraviti…. Ampak sej veste kako to gre. Psa za takšne stvari nikoli ne kregajte. Okej v našem primeru slednja zadeva ni bila niti najmanj sporna, saj je šlo za »domačo narejeno« podlogo, ki je res ni škoda.

Popolnoma druga zgodba je, ko pes uniči kakšen lep vzglavnik ali še huje del kavča. V takem primeru pa vedno preventivno svetujem uporaba notranjega boksa. Slednji zna biti (če psa nanj primerno seveda navadiš) ne zgolj za vas in vaše pohištvo izredno praktičen, ampak »reši« vas lahko pred marsikaterim zdravstvenim zapletom in posledično obiskom veterinarja. Ne bi bili prvi, ko bi vam kuža v času vaše odsotnosti kaj neprimernega pojedel…

Sama sem o vseh prednostih pasje notranje kletke oz. boksa pred časom napisala tudi izredno poučen članek, več tukaj….

The post Ko starih dveh ni doma…Conor »pospravlja« appeared first on Conor's Adventure.

V zadnjih dveh tednih ste dodobra spoznali najina dva bodoča produkta. Dva tedna nazaj smo skupaj izbrali barvo pasje torbice za priboljške, ki bo črna. Posledično bo črna tudi torbica za vodo, ki sem vam jo konkretno predstavila prejšnji teden. Če morda kdo izmed vas ne ve o čem je govora, si lahko tukaj prebere vse o naši pasji torbici za priboljške in tukaj o torbici za vodo .

Marsikomu od vas se je verjetno ob predstavitvi obeh izdelkov porodil komentar »Okej…sej vse lepo in prav, simpatični izdelki, ampak kam pa naj obe torbici pripnem«?… No o tem bomo govorili danes.

Preden nadaljujem in predstavim celoto najinega t.i. »paradnega konja«, ki je v prvi vrsti razlog, da sva se lotila razvoja Conor’s Adventure branda, naj še povem nekaj besed o naši predvideni časovnici in odgovorim na vprašanje, ki ga dobim (pričakovano) praktično vsak teden; »Kdaj bo možno najine izdelke kupiti?«…

Tisti, ki nas redno spremljate veste, da imava kar nekaj težav z dobavo določenih nujnih komponent. Ponovila se bom, da na najino grozo, sploh na škodo mojih živcev (jap…res me občutek nemoči dela izjemno nervozno), še kar čakava informacijo kdaj za boga bodo končno prispele tkane všivne etikete. Slednje dobavljava iz Kitajske in glede nato, da so začeli Kitajci z delom šele nekaj dni nazaj (po 10 dnevnem premoru zaradi kitajskega novega leta), lahko zgolj upava, da bodo pripravljene za pošiljanje naslednji teden. Potem bom znala bolj točno tudi povedat, kdaj je predviden začetek prodaje…

Zakaj pa jih naročava iz Kitajske? Hja…pri nas jih ni možno dobiti oz. tudi naši slovenski prodajalci jih dobavljajo iz Kitajske, ampak se razume…po enkrat višji ceni .

Torej pred vami je »gol« (brez torbic) črn pas. Morda na prvi pogled ne izgleda nič ekstra, kdo bo celo rekel, da je prevelik in »bikast«. Ampak počasi….kot je že rekel Mali princ »bistvo je očem nevidno«….

Namen slednjega je, da lahko nanj na katerokoli mesto pritrdimo katerokoli od torbic (za priboljške oz. za vodo). Odvisno od naših potreb, ali smo desničar oz. levičar itd. Na sprednjo levo oz. desno stran si lahko pritrdite priložen karabin. Slednji služi za zapenjanje povodca v primeru, če potrebujete proste roke. Prav tako si lahko s karabinom odprete flašo . Glede nato, da ga tako Primorci, kot Štajerci radi srknemo, je slednji dodatek v najinem primeru skorajda nujen .

Okej gremo na zadjo stran. Tukaj boste našli močno elastiko, ki služi zapenjanju/shranjevanju pasje igrače (npr. cufe, aporta itd. glej fotko spodaj ).  Svetujeva, da slednjo shranite na tisto stran, kjer je »trak«, saj ta omogoča lažje shranjevanje (odmikanje elastike). Med tem, ko lahko na drugo stran še vedno shranite povodec. Sama denimo povodec vedno zataknem za te elastike in ga do sedaj še nisem izgubila.

Sama dolžina pasu je izredno prilagodljiva. Med testiranci sta bila tudi fant in punca, kjer ona nosi XS konfekcijo, on pa XL, pa sta uporabljala isti pas , tako, da če res nimate ogromnega obsega preko trebuha, bi mogla velikost zadostovati. V nasprotnem primeru pa vam z veseljem naredimo dolžino po meri…

Aja morda vas še zanima sistem zapiranja ?

Hja tukaj pa boste mogli počakati še nekaj tednov, dokler ne predstavimo vseh izdelkov. In sicer celoten koncept najinih produktov temelji na eni »lastnosti«, ki je za zdaj še ne želiva razkriti. Naj zgolj omenim, da je najina želja, oziroma morda je vizija boljši izraz….da se izogibava uporabi klasičnih plastičnih oz. kovinskih zapiral/klipsen.

Želiva razvijat izdelke, ki sicer do neke mere že obstajajo, vendar jim želiva dati pridih »posebnosti, drugačnosti«, sploh kaj se tiče uporabniške izkušnje.

»Same, but different«, kot bi se izrazli Angleži

The post Dajmo spoznat celoten komplet…pas in torbice appeared first on Conor's Adventure.

Iskreno ne vem, če sem bom kdaj docela navadila nad igralsko sposobnostjo psov. Zdaj ne vem ali sem jaz pač taki karakter, ki me »nategne« vsak (oprostite izrazu), ki ima 5 sekund časa, ampak moja vest je resnično izredno šibke narave.

To, da so Conorjeve igralske sposobnosti na profesionalnem »za oskarja« dobit nivoju že veste, ker sem o njih pisala kakšen dober mesec nazaj. No tokrat me je spet nagnil, ampak še za kakšno stopnjo ali dve več. Res okrog me je tako prinesel, da je za film posnet

Pride Primož popoldne okol 16ih domov iz službe, jaz sem glih končevala z delom, Conor pa s opoldansko/popoldanskim počitkom (med tem, ko delam, on v svoji kletki spi). »Čuj peljem jaz Conorja en krog za 10-15 min, ti pa vmes pripravi mizo za kosilo, boš?«, prosim zaročenca, ko me je prišel pozdravit v pisarno. Prikima, me poljubi za dober dan in greva s Conorjem raztegnit noge.

Na srečo me je danes s kosilom rešla njegova mama in mi ni bilo treba kuhat, saj je prinesla že skuhano joto. Za takšne momente sem ji res noro hvaležna. Sej ne, da ne znam oz. ne maram kuhat, ampak med tednom, ko je toliko postorit za firmo, so takšni »prosti kuharski« dnevi pravi luksuz .

Prideva nazaj, jaz za mizo, Conor pa na svojo pasjo posteljo. Pojeva kosilo, pospraviva, Primož skuha kavo in med tem, ko jo srkava ter se pogovarjava pogledam kaj dela pes. Ga gledam in gledam, on pa se cel sključen stiska ob fasado in se trese. Pomignem Primožu češ…«kaj za boga«, ga gledava, Conor se strese. »Ej fant pridi sem…kaj je narobe?«, Primož nežno psu.

Ves sključen pride Conor do njega, Primož ga prime in si ga »posadi« oz. ga dvigne v naročje. Pes se trese in ušesa nazaj, češ »bogi sem«. Ostane nekaj trenutkov v njegovem naročju, nato pa skoči na tla in izgine v notranjost hiše. Midva še posediva zunaj na terasi minutko ali dve, da do konca spijeva kavo in se tudi sama odpraviva v notranjost. »Gremo na sprehod, dokler še je nekaj sonca?«, predlaga Primož. »Komot….ehm…kje pa je pes?«, ga začudeno pogledam. Skomigne in gre v kuhinjo pospravit kavne šalice, sama pa po hiši poiskat Conorja.

Najdem ga v pisarni v njegovi kletki, celega tresajočega. Ga gledam, »kaj za boga?«, nežno pridem do nega, ga objamem in ga začnem spraševat kaj je narobe. Pes se strese. »Pismo, kaj ma vročino se takoj vprašam?«…ja vem ne se smejat. Mu preverim dlesni, če so kakšne čudne barve, pogledam oči, hočem mu zmerit utrip…Nakr pride Primož in skozi vrata zakliče »Conor gremo lulat?«.

Haha…pes nenadoma oživi in »pozabi« na igralsko vlogo »napol mrtvega psa«. Poleti proti vratom in z visoko postavljenimi ušesi, jasnim pogledom in z jezikom do tal čaka, češ kdaj se boma spokala.

Pa se odpravimo na sprehod, ko se Primož nenadoma obrne k meni »Še zdaj ne morem verjet kako te je nagnil…res Pija, pes te je skapiral v nulo. Ne morem verjet, hahah«, se mi zasmeje v moj malce zardel obraz.

Pa naj še kdo reče, da psi, oz. belgijci niso pametni. Resnično se mi zdi, da se poleg tega psa vsaki dan učim. In, ko že mislim, da ga razumem in želim o sebi rečt »ej…zdaj pa o psih že nekaj vem«, pride s kakšno novo finto, izzivom ter je Pijica spet v temi …

The post Conor in njegove igralske sposobnosti appeared first on Conor's Adventure.

Danes je bil Conor naročen na pregled pri veterinarju. Vsi, ki nas redno spremljate veste, da odkar je kosmatinec prikorakal v najin dom hodimo izrecno k Elbivetu. O tem, zakaj sva za veterinarja izbrala veterinarski center Elbivet sem pisala že dosti, celo o »postopku izbire veterinarja«, sem pred meseci napisala članek. Menim, da je izbira pravilnega veterinarja izrednega pomena, saj v prvi vrsti izjemno vpliva na dobrobit živali, kot tudi na tvojo denarnico.

Sama sem v preteklosti imeli na Štajerskem koncu precej izkušenj tako z dobrimi kot slabimi veterinarji (slabimi bolj iz izkušenj za mojo denarnico, saj so zgolj »poskušali« in nič kaj naredili). Vem pa kako izgleda res dober veterinar, če se spomnim kar nekaj let nazaj, ko smo našo prvo družinsko mačko Šebo vozili k dr. Čudnu na Pobrežje (v Mariboru). Tip je bil z eno besedo zakon. Od odnosa, do živali kot tudi do stranke, strokovnosti, potrpljenja, truda za žival…ni kaj ni. In vedno je bil on. Noben drug. Šeba je imela vrsto let enega in istega veterinarja. Kar je roko na srce meni povsem logično, ker tako kot imamo ljudje enega in istega zdravnika, ki nas približno pozna, podobno bi moralo biti pri živalih.

No žal je pri psih drugače. Al pa je pri tem veterinarju, kot marsikaj drugega konkretno narobe. Nazadnje sem si mislila…eh..bom tiho, pač vsak ne more biti vedno super, navsezadnje vsi delamo napake. Čeprav so mi teden dni nazaj konkretno načeli živce. Po današnjem »kavbojskem« pregledu, pa sem začela konkretno razmišljat, da bomo šli v prihodnje drugam.

Že to, da jih dobiš na telefon je umetnost. Po mojem prej našega lepega predsednika Pahorja dobim na telefon kot njih. Prejšnji teden sem jih klicala cel torek in celo sredo. Tema. Ko sem živela še v Mariboru in sem imela mačko, se mi kaj takega ni zgodilo nikoli. Ampak ok…. Ne smemo biti tako zelo pikolovski. Pa sem se naredila Francoza in prejšnji četrtek peljala Conorja z njegovo »mini rano« na tački na pregled nenaročena. Kako je izgledal pregled že veste, sem opisala zadnjič. Ni vstopa v ambulanto, del pregleda se izvaja zunaj na parkirišču (kjer je polno ljudi, živali in zraven pri sosedih še delavci veselo vrtajo in popravljajo cesto ). Amerika vam rečem za mirnost živali in pridobivanje »dobrih izkušenj z veterinarjem« .

No danes ni bilo nič boljše. Najprej sem mislila, da slabo vidim, ko je veterinarka na parkirišče s seboj prinesla škarje, obvezo in sva ponovno potrebovali vsaj 5 min, da sva Conorja umirile. Bošček je spet skoraj asfalt od sile gor utrgal, tako je vlekel proti avtu in prtljažniku. Vmes sem še jaz kar samoiniciativno predlagala »Kaj če ga peljete v ambulanto?«, ker glede na okolico (ljudje, hrup, avtomobili), mi ni blo najbolj jasno kako misli pregledat šiv in zamenjat obvezo. »Kaj doma ste mu uspeli vsak dan zamenjat?«, me vpraša sicer zelo prijazno. Ji razložim, da je pes v osnovi priden kot solza, da doma med menjavo povojev niti ne trzne in kot klada leži na hrbtu, med tem, ko se s Primožem igrava zdravnika .

Po tem, ko sem mu zdevala praktično pol dnevnega obroka peletov, je pregled uspel. Šiv se bojda lepo celi, tako, da smo se dogovorili, da se vidimo ponovno čez dober teden, v četrtek zjutraj. Zaradi mesta šiva je bolje, da se slednji dlje časa pusti noter, da v redu zaceli.

Iskreno ne vem kaj si naj mislim. Vedno bolj se nagibam k temu, da poiščem še kakšnega drugega veterinarja. Kolikor sem videla komentarje drugih lastnikov psov na moje četrtkovo pisanje, je ta ambulanta ena redkih, ki ima tako stroge Covid ukrepe. Pa da se razumemo, nisem ena od tistih, ki ukrepov ne spoštuje, ampak glede nato, da se zadeve umirjajo, trgovine se odpirajo, sama normalno obiskujem svoje preglede za ščitnico in kot vidim, tudi ostali veterinarji normalno delujejo, mi res ni jasno zakaj se tukaj grejo, kot da smo sredi najhujšega in smrtonosnega virusnega obolenja (če malce pretiravam ).

The post Pregled pri veterinarju in bedni Corona ukrepi appeared first on Conor's Adventure.

Za nami je en prav fajn vikend. Z eno besedo bi ga po balkansko opisala »mešano na žaru« . Dobesedno.

Od kreganja, smejanja, razvijanja novih izdelkov (jap nimava še dovolj), ogromno prevoženih kilometrov, do »postavljanja« domačega skladišča, klasičnega vikend pospravljanja in lenarjenja. Zadnjega je bilo sicer še najmanj….ampak verjemite mi, ko si enkrat na svojem in dnevno dobivaš toliko spodbud, pohvala, lepih in toplih besed od vseh vas, potem ti je počivanjem pred tvjem, včasih prav čudno .

Okej, gremo po vrsti. Zaradi Conorjeve prigode na tački (v četrtek je pri veterinarju dobil en šiv), katere še sedaj nisva zgruntala kdaj in kje se je slednja sploh zgodila, smo bili primorani ostati doma. Prvotno sva s Primožem načrtovala vikend v Mariboru, ampak zavoljo psa smo spremenili načrte. Kasneje se je dotična odločitev izkazala za vrhunsko, saj sva praktično celo soboto izkoristila za obisk najinega dobavitelja, kjer smo pridno dodelali nekaj Conor’S Adventure izdelkov.

Sprva smo se lotili »popravljanja« povodca. Prvo verzijo smo naredili kakšna dva meseca nazaj in je šla tudi v testiranje, vendar se je izkazala za malce »pomanjkljivo« na določenih mesti. No pa smo na podlagi pripomb in predlogov naredili klasičnega »preklopnega«. Sama sem ga takoj stestirala v praksi in šla na kratek pol urni sprehod s Conorjem (glavni »superstar« branda je bil cel čas dela obvezno prisoten), med tem, ko sta se fanta lotila izdelave še nekaj različnih ovratnic.

Moram rečt, da mi je bil takoj všeč, pa ne ker je naš. Iskreno govorim…Veš tisti občutek, ko nekaj primeš v roko in zapneš psa ter greš z njim na sprehod ter je občutek na dotik prav prijeten, ko vse štima. No to…

Pridem nazaj in mi fanta pokažeta kaj sta vmes naredila. Mene je skoraj kap zadela. Če morda kdo izmed vas malce spremlja pasje ovratnice »po svetu«, kaj dandanes vse obstaja (tudi pri nas se najde v kakšni spletni trgovini), ste zagotovo že videli ovratnico z ročajem. Da lahko psa »lažje« primeš, da ne tiščiš roke med gurtno in njegov vrat. Mislim, okej zadeva ni nič posebnega, potem pa imamo še sistem tako imenovane »dvojne ovratnice« (sej ne vem kako naj to opišem), kjer tanjša ovratnica poteka po debelejši gurtni in je tudi zapenjanje dvojno; prvo (debelejše) je na ježeka, drugo tanjše pa na klipsno. Slednje smo se že večkrat pogovarjali, da bi poskusili narediti, pa nikoli ni bilo časa…. do danes.

Skratka…pridem iz sprehoda in na mizi zagledam Conor’s Adventure skoraj »bojno« (malce pretiravam ) ovratnico, ki bi se jo z lahko opisalo s predznakom »tactical«. Kljub popolnoma vojaški izbiri barv (celotna barvna kombinacija je v MultiCam barvi – kdor pozna vojaške stvari, ve, da je slednja barva za uporabo izredno draga, več o tem drugič ), mi je bila noro všeč. Pa smo naredili nekaj story-objav na Instagram profilu in glede na vaše odzive (ki so nas spet pustili brez besed), se zna zgodit da jo bomo lansirali kar hitro.

Zdaj ali bo to takoj v prvi rundi (poleg vseh ostalih izdelkov), še ne morem obljubit, saj je treba najprej preverit dobavljivost materiala itd. Ampak definitivno se potrudiva, da bo slednja čim prej zunaj, ker je res HUDA .

Poleg omenjenih izdelkov, smo na novo razvili še eno torbico, ki za zdaj naj ostane še skrivnost in je v planu, da se jo da v prodajo šele v drugem krogu. Torej kaki mesec ali dva po začetku prodaje.

Generalno gledano je bila sobota res top shit iz vidika produktivnosti. Če sva se še pred obiskom dobavitelja s Primožem obnašala kot pes in mačka, priznam malce naju mantra živčnost in stres, sej veste, res noro si že želiva zaštartat z vsem in sedaj je ogromno zadev za sfinalizirat ter pazit, da kakšne malenkosti ne poazbiš (kot sva v začetku januarja na tkane všivne etikete – še zdaj boli)….no sva se tekom izjemno produktivnega dneva sprostila in se domov odpeljala nasmejana do ušes.

Obiski dobavitelja nama vedno dobro denejo, saj je prijetno delat z nekom, ki ima praktično isto vizijo, sploh pa bi prej rekla, da je četrti član Conor’s Adventure branda (prvi je Conor, pol sva midva, da se razumemo ), kot pa nek zunanji izvajalec.

Nedelja je bila planirana, kot izjemno ležerna, pa se je na koncu izkazala za vse prej kot to. Primož se je lotil dokončanja Conor’s Adventure bodočega »skladišča«, če se lahko tako izrazim (pismo, ko to pišem si ne morte zamislit, kakšen dober občutek je, čeprav je še prazno ), sama pa sem se lotila klasičnih gospodinjskih del, likanja, pranja itd.

Vmes sva s Conorjem naredila tudi kratek trening višje poslušnosti, vendar sem po 10ih minutah ugotovila, da zavoljo tačke je slednje morda trenutno popolnoma brezveze. Ajde, sej izvajanje vaje se je po mojem »skromno-začetniškem« mnenju precej izboljšalo, pa vendar se opazi, da zaradi povite tačke vaje niso povsem sproščene (logično). Raje sem se lotila drugačne vrste »mentalnih vaj«, malce sem mu skrivala pelete po stanovanju, pa ponovila sva »vaje detekcije« itd.

Iskreno, komaj čakam, da se gospodiču rana zaceli in bomo dali šiv ven, saj se mi na trenutke prav smili, ker ne moreš z njim po »belgijsko« noret in delat bedarije . V torek imava pregled pri veterinarju, iskreno upam na kakšen »mini čudež« celjenja….

The post Vrhunsko produktivna sobota in ležerna nedelja appeared first on Conor's Adventure.

Huh, what a day ….Če sem vam še prejšnji teden govorila o retrogradnem merkurju, pa polni luni in vplivu takšnih in drugačnih nebesnih znamenj, nočem vedet kaj za boga je bilo danes v zraku . Že začetek dneva je bil noro obetajoč, ko sem pred odhodom v bolnišnico Izola (imela sem pregled stanja ščitnice) po celi kuhni razsipala pelete.

»Conor hitro pridi!!«, sem se zadrla psu in bila prepričana, da bo v trenutku »posesal« nastalo škodo. Pes me je gledal, kot da bi padla iz lune, češ »Kaj ti to resno?? Res lahko to vse pojem?«…Po prigovarjanju je na hitro pospravil par peletov in že sva šibala proti Izoli.

S seboj sem ga vzela, ker sem ga hotela nazaj grede peljat k veterinarju v Ankaran (Elbivet). Ne vem, če ste brali moj torkov zapis, ampak med klasičnim brisanjem tačk po sprehodu, sem mu na sprednji desni tački pri kremplju našla za cm veliko rano, ki ni zgledala ravno obetajoče. Kljub temu, da ga slednja ni bolela in pes ni šepal ter kazal kakšnih znakov bolečin, sem se vseeno odločila, da ga peljem k veterinarju.

Med mojim pregledom v Izoli je gospodič pridno počakal v avtu, sicer pa so v Izoli (v primerjavi z Mariborom) vedno izredno ekspresni in sem običajno gotova že po dobre pol ure. Se zapeljeva v mesto, da mu po par mesecih ponovno razkažem mesto Koper in malce povadiva hojo na popuščenem povodcu.

Ravno se sprehajava po mestnem parku, ko nenadoma do naju pritečeta dva majhna psa. Potegnem Conorja vstran in mu pocmokam, češ grema hitro naprej, ko psa še kar rineta v naju (seveda spuščena). Nenadoma Conor zarenči, jaz umirjam situacijo in se zaderem lastniku (moškemu in ženski, ki sta neutrudno klicala svoja psa in popolnoma pogorela na odpoklicu),

»Kaj ju lahko prosim spravite vstran, jaz ne bom odgovorna, če bo slučajno ugriznil«.

Ko se je tipu kar stemnilo pred očmi »Kako prosim? Imate problem?«, mi reče nazaj osorno.

»Jaz, če imam problem? Sploh veste, da mora biti pes na povodcu, da se zato plača kazen?«, se ne dam, nazaj.

Mi začne verbalno nekaj groziti, momljati, nakar se zaripla v obraz od jeze s Conorjem, ki je vohal vse prek in počez pobereva stran. Greva počasi proti staremu mestnemu jedru, vmes narediva ob morju par fotk in nazaj proti avtu. Vadiva poleg in hojo ob nogi, jaz pa ga pridno pitam s peleti ne vedoč, da jih bom čez 20 min pri veterinarju krvavo potrebovala .

V avto in hop do veterinarja. Prideva k Elbivet-u in opazim, da tukaj še vedno veljajo »vojne razmere«, beri, kot da je najmanj vsak drugi pozitiven na Covid-19. Se postavim zunaj v vrsto in čakam. Po 5ih minutah pride do mene prijazna punca in me vpraša zakaj smo prišli, kaj je narobe. »Pa na sprednji desni tački ima rano, kot da bi se urezal«, ji razložim in probam živčnemu Conorju dvignit taco. Nenadoma začne bližnji pes lajat, Conor postane še bolj živčen (logično) in na kakršno koli kazanje lahko pozabimo.

Ji probam nekako opisat, punca se očitno zadovolji z opisom in gre po veterinarja. Čez 5 min pride skoz vrata prijazna veterinarka z nagobčnikom v roki. Kristus bogi moj kosmatinec kako ga je bilo strah, sem mislila, da bo od sile povodec utrgal, tako je silil proti avtu. Končno sva mu uspeli nadeti veterinarski nagobčnik, da je lahko veterinarka v miru pogledala njegovo rano. »Ujej, tole pa bi bilo za en šiv. Bomo poskusili s sponkačem«, mi je razložila in Conorja odpeljala oz. bolje rečeno odvlekla v ambulanto. Ravno sem ji še uspela zaklicati, da za priboljške naredi vse, ko sta že izginila v notranjosti.

Po mučnih 10ih minutah čakanja, je Conor z ogromno obvezo podobno skoraj boksarski rokavici na tački pritacal ven. O znakih stresa ali strahu ni bilo več sledu. »Ste imeli prav, za priboljške bi res naredil vse, sva hitro postala kolega«, se je nasmehnila in razložila, da je treba naslednjih 10-14 dni bolj kot ne počivati. Ko je videla moj zaskrbljujoč pogled, v stilu češ, ti veš, da govoriš o belgijcu, malini?, je hitro dodala »No…mislim brez skokov, kakšnih konkretnih obremenitev na tačko, lovljenja žogice itd, ker lahko šiv poči«. Razložla mi je še navodila glede doziranja antibiotikov, pa kako zamenjat obvezo. »Predlagam, da se vidimo v torek na kontroli«, je še dodala preden je izginila v ambulanto.

Načeloma čez prijaznost, potrpežljivost in strokovnost Elbiveta nimam pripomb, res top veterinar, kaj pa se tiče njihovega sistema. Brez zamere, to pa pogorijo na celi črti. Odkar imamo Conorja v ambulanto še nisem smela stopiti (od lanskega junija), ker vse izvajajo zunaj. Bojda zaradi ukrepov. Če se Conor do danes ni bal veterinarjev, se bojim, da so se mu danes zasrali na celi črti.

Samo upam lahko, da se mu bo zadeva na tački čim prej zacelila, ker iskreno ne znam si predstavljat kako bodo izgledali naši mirni sprehodi naslednjih nekaj dni ….

The post Obisk veterinarja in »mini šok« appeared first on Conor's Adventure.

Dober teden nazaj je luč javnosti ugledal najin prvi produkt – pasja torbica za priboljške (če nisi prebral bloga TUKAJ). Takrat sem vam predstavila vse možne barve in skupaj smo potem izbrali vam najbolj všečno. Med antracit sivo, modro, bež, zeleno in črno je največ glasov dobila slednja, ki jo bo v prihodnje možno tudi kupiti. Preden nadaljujem naj morda na hitro odgovorim na vprašanje zakaj zgolj ena barva?

Če ste se kdaj že ukvarjali z nabavo veste, da se vse končna pri količini in cenah. Za zdaj sva se uspela z dobaviteljem cordure spogajat za minimalno količino 50m/barvo. Glede na ceno metra cordure, ki jo uporabljava, si ta trenutek več kot ene barve žal ne moreva privoščiti. Če naju redno spremljate tako veste, da sva večino materiala »pobrala« iz vojske, kar pomeni da je temu primerna kvaliteta in posledično (logično) tudi cena. Tako, da, če boste v prihodnosti pridno kupovali, bo tudi najin sortiment postal bolj barvit .

Verjetno se marsikdo izmed vas tudi sprašuje, kdaj zaboga bova končno začela s prodajo?

Verjemite, tudi nama se že noro mudi in ne morete si misliti, kako je res že iz dna srca tečno in zoprno, ko samo nekaj razvijaš in filozofiraš, brez da bi končno prijel »bika za roge«. Ampak žal na določene stvari nimaš vpliva. Kot že rečeno pred dnevi v enem blog zapisu, trenutno čakava tkane všivne etikete, ki pridejo iz Kitajske. Brez njih ne moremo začet z izdelavo izdelkov. Če malo spremljate medije te dni veste, da Kitajci že nekaj dni (od 8ega do nekje 20ega) praznujejo novo leto. Frajerji a ne…. Zaprejo vse in ajmo ga čagat, svet bo pa že počakal na nas….

Kljub temu, da pri nama sedaj kar nekaj zadev stoji in čaka, pa ne vidim razloga, zakaj vam nebi v naslednjih tednih, do tistega dneva X, ko bo končno vrata odprl spletni shop Conors’Adventure (ne morete si mislit kako se veselim tega dneva), lepo temeljito, kot sem to naredila že prejšnji teden predstavila izdelek po izdelek. Marsikdo bo verjetno lažje razumel zakaj stvari tako trajajo, kaj sva tolko časa počela (razvijala), pa morda me kdo tudi kaj vpraša .

Torej, danes je pred vami najin drugi izdelek. Gre za torbico za vodo. Navdih zanjo sva dobila med obiskovanjem male pasje šole, ko smo med procesom treninga morali poskrbeti tudi za hidracijo psa.

Med tem, ko so drugi »sošolci« hodili na treninge z navadnimi plastenkami vode, praznimi plastičnimi posodicami od skute oziroma zložljivimi pasjimi posodicami za vodo, sva midva prišla zgolj s torbico, kamor sva pospravila pasjo plastenko (verjetno ste že videli navadno plastenko za vodo, ki ima zraven poseben nastavek, kamor psu naliješ vodo – glej fotko). Zaradi praktičnosti sva imela vedno proste roke, saj sva vse potrebno imela shranjeno v torbicah (priboljški in voda), zataknjenih za pasom (o pasu bo govora naslednjič).

Torej, kot je iz fotografij razvidno v omenjeno torbico lahko pospraviš plastenko velikosti nekje med 0,5l do 0,75l. Testirala sva tudi na literskih plastenkah, vendar je bil občutek zoprn, zaradi teže. Če natančneje pogledamo fotografijo 2 vidimo, da po sredini potekata dve črni elastiki. Slednji omogočata fiksiranje plastenke v torbici + lahko jih regulirate kakor močno želite, da držita plastenko. Ostanimo še za trenutek na sprednjem delu torbice, če dobro pogledate vidite da glavo plastenke drži še ena elastika. Slednja prepričuje, da bi plastenka med tekom padla ven. Načeloma jo na mestu držita že spodnji elastiki, pa vendar »you never know«.

Strani omenjene torbice niso nič posebnega, torej gremo na zadnjo stran.

Se še spomnimo načina zapenjanja torbice za priboljške na pas, ki sva ga delno skopirala iz vojske? Sej veste govora je o Molle načinu zapiranja, ki sva ga malce predelala oz. poenostavila. Tudi pri tej torbici je način zapenjanja na pas popolnoma isti, oz. še lažji, saj je zgolj en gumb.

• Zgornji trakec (navpičen) odpnete in ga porinete pod vodoravnega ter zapnete.
• Pas, kamor vse skupaj zapnete poteka skozi zgornjo zanko (oznaka A) – verjetno si sedaj težko vse skupaj predstavljate, ampak verjemite, ko vam bomo v naslednjem tednu predstavili najin pas, ki sva ga razvila in teden navrh celoten komplet, se bo marsikomu prižgala luč .

In nič bat, ko prvič in drugič zapneš torbico na pas, ugotoviš, da je slednja zadeva (pa ne govorim, ker gre za najino stvar, to so bede testirancev) res praktična, zgolj navaditi se moraš.

Kaj se tiče torbice je načeloma to vse, aja morda je še vredno omembe, da se je slednja izkazala kot izredno praktična za shranjevanje pasje igrače (npr. žogico, aport itd.). Mi jo večino časa uporabljamo za žogico, saj si trenutno vode ne jemljem s seboj na sprehod. V primeru, če pa torbice ne potrebujete, pa jo lahko zložite in zapnete/zavežete z elastikami.

Morda za na konec še nekaj besed na temo materiala, ki vam je tako že poznan. Je popolnoma enak kot pri torbici za priboljške, torej celotna zunanjost je iz cordure, ki je izredno močan, trpežen in skoraj vodoodporen material. V notranjosti je poliester. Oba materiala sta normalno pralna. Gre za material iz katerega so narejeni nahrbtniki.

Iz srca upam, da vam bo tudi tale izdelek tako všeč kot vam je bil prvi in, da boste nad njim praktično isto navdušeni.

The post Spoznajte drugi produkt – pasja torbica za vodo appeared first on Conor's Adventure.

Ste tudi vi danes v zraku nežno zavohali vonj bližajoče se pomladi? Pri nas je bilo res fantastično vreme. Zanimivo kako se človek takoj drugače, bolje počuti, ko se začne narava prebujat.

Ravno zadnjič sem rekla Primožu, da čeprav so si zimski meseci (ko je sončno vreme) med seboj dokaj podobni, zame ko delam od doma, je denimo sončen novembrski dan, praktično isti kot februarski – beri sem doma, odprto tako skoraj še ni nič (bari, gostilne) – pa vendar so občutki v zraku izjemno drugačni. Bolj pozitivno mi vse deluje …sej ne vem kako naj drugače opišem.

Kot se za vreme spodobi sva si s Conorjem zjutraj privoščila dolg sprehod do razgledišča pri Škocjanskih jamah. Po poti sva se ustavila na manjši jasi in naredila kratek trening višje poslušnosti. Tokrat nama je šlo precej bolje, se mi zdi, da sva se oba končno sprostila, Conor je bil bolj skoncentriran name (ni toliko delal na pamet) jaz na drugi strani pa sem bila bolj »človeška« in manj toga ter resna . Kljub temu, da se Brina resnično zelo trudi z omenjenimi treningi višje poslušnosti in s podajanjem informacij, nam je na čase vse skupaj izredno naporno in stresno.

Eno je, ko imaš trenerja pred seboj in te popravi v določenem (kritičnem) trenutku, učit se preko spleta in potem po telefonu popravljat napake za nazaj pa je nekaj povsem drugega. Ampak ok, sedaj ko so se Covid razmere umirile, bomo šli večkrat k njej na trening .

Je pa bilo hitro konec »lepega dneva«, ko sva se s Conorjem po slabi urci vrnila domov in je bilo treba očistit tačke. V navadi imamo, da preden mu z brisačo ne obriševa tačk, nima vstopa v hišo.

Kot običajno mu obrišem tačke in glede nato, da se je že začela sezona klopov (ravno par dni nazaj sem mu enega debelega našla na vratu), mu tačke podrobneje pregledam. »Uuu madona, kaj za boga pa je tole«, pogledam debelo, ko na sprednji desni šapi ob nohtu zagledam nekaj »mesnatega«. »Hudiča, kaj to je tako velik klop, ali je rana?«, se vprašam in psa nemudoma položim v ležeč položaj. Po prigovarjanju in umirjanju psa, se slednji končno vda v usodo ter mi pusti, da natančneje pogledam tačko. »Pismo Conor, ta rana pa ni ravno nedolžna«, zamomljam kosmatincu in ga odvlečem v kopalnico na umivanje tačke.  

Huh, kar nekaj pogajalskih prijemov sem mogla uporabit, da je gospodič potrpežljivo držal tačko pod vodo, med tem, ko sem mu iz rane nežno spirala blato. Sledilo je preučevanje za slab centimeter široke rane, ki glede na obnašanje psa ni ravno pretirano bolela. Zanimivo, da pes ni niti šepal, nič. Še celo pustil je, da sem mu rano razkužila (morda je malce trznil, ker ga je verjetno zapeklo) in jo namazala z Bepanthenom.

Nato sem za nasvet povprašala svojo kolegico veterinarko Majo. Mimogrede, če ste iz okolice Primorske in iščete nekoga, ki bi vam svetoval iz področja pasje prehrane, vedenjskih težav, se nujno obrnite nanjo. Ukvarja se namreč tako z akupunkturo in akupresurno masažo za živali, kot tudi zdravljenje s prehrano in reševanjem vedenjskih težav po načelih tradicionalne kitajske medicine. Res zlat človek je …. Skratka želela sem od nje zgolj nasvet, ali je zadeva nujna za k veterinarju, ali se lahko denimo počaka do četrtka, ko imam tako namen iti na Obalo (imam pregled za ščitnico).

Prijazno mi je svetovala naj nujno preprečim kakršno koli lizanje rane plus, da naj rano namažem s kakšnim antibiotičnim mazilom ali Bepanthenom ter naj zadevo spremljam. No bomo videli kaj se bo zgodilo do četrtka…javim

The post Vonj pomladi in rana na desni tački appeared first on Conor's Adventure.

No pa smo dočakali…. sprostitev smiselnih ter tudi nekaterih izredno nesmiselnih ukrepov v »boju proti Covidu-19. Kljub temu, da se bomo lahko šele od jutri naprej po državi gibali svobodno »kot ptički« na veji, smo si mi že danes privoščili kratek izlet v Ljubljano. Razlog? »Valentinov« trening obrambe. Vem ja, valentinovo in trening obrambe imata toliko skupnega kot imam jaz po barvi las skupnega s črnolasko . Ampak, ker je danes največji praznik zaljubljencev, slednjega seveda nisem mogla kar prezreti….

Načeloma so časi, ko mi je valentinovo dosti pomenilo mimo. Okej, ne bom rekla, da mi je zanj vseeno, pa vendar začne človek na svet gledati z drugačnimi očmi, ko spozna »pravega« in so trenutki naklonjenosti v obliki raznoraznih dejanj, darilc itd.. pogostejši kot zgolj 2-3x letno, ko se to skoraj pričakuje (za rojstni dan, obletnico in valentinovo).

Res je, da odkar imava s Primožem firmo in Conorja je na trenutke izredno težko vozit slalom med vsemi skrbmi in obveznostmi (pa še nimava otrok ) ter ne pozabiti na naju. V zadnjih mesecih je bilo nemalo kritičnih trenutkov, ki so konkretno »zadišali« po razhodu in prekinitvi zaroke, pa vendar….ko si resnično ne moreš predstavljati življenja brez dotične osebe, potem veš, da konec ne pride v poštev.

Po drugi strani pa je dandanes »najlažje« iti narazen in si reči, »eh, bom pač našla drugega«, kot pa se za zvezo potruditi in vztrajati. Oba sva po karakterju precej trmasta (oba kozoroga), kar se pri nama jasno odraža, ko spoka in se zgrabiva, sploh pa bi bil za naju razhod totalen fail. In ravno vsi opisani ne ravno lahki trenutki, so danes razlog, da prazniku zaljubljencev ne pripisujem več tako velikega pomena, bolj mi je pomembno da se imava lepo in fajn ter brez kreganja več dni, tednov ali celo mesecev, kot pa tisti en dan….če me razumete kaj želim povedat .

Skratka….da preidem končno k bistvu današnjega zapisa, ki je malce bolj adrenalinski in nič kaj romantičen – naš trening obrambe. Tisti, ki nas redno berete veste, da se trenutno pod taktirko pasje šola Šavs počasi pripravljamo na izpit BBH, h kateremu lahko pristopimo šele, ko bo Conor dopolnil 14 mesecev. Sestavljen je iz treh delov; najprej je treba opraviti teoretičen izpit, nato sledi prikaz poslušnosti na poligonu in na koncu še preizkus v urbanem okolju.

Predstavlja pa BBH osnovo/predpogoj za to, kaj si želimo s Conorjem (če bo seveda čas dopuščal) v prihodnosti počet, govorim o IGP (Internationale Gebrauchshunde Prüfungsordnung) oz. se je prej imenovalo IPO (Internationale Prüfungs-Ordnung). Torej brez BBHja, sploh ne moreš pristopit k izpitu IGP1, plus tvoje znanje oz. znanje psa mora biti (v primerjavi z BBH) tudi na konkretno višjem nivoju.

Mnogo ljudi zmotno misli, da je IGP zgolj obramba, kjer se psa »naredi« agresivnega….vendar je to daleč od resnice. IGP je namreč skupek treh disciplin, poleg obrambe mora pes obvladati še sled in poslušnost. Na poslušnosti delamo kot veste že nekaj časa, sicer nam gre na trenutke bolj tako-tako, ampak se ne sekiram, saj imamo še kar nekaj časa do morebitnega izpita IGP1 – Conor mora namreč dopolniti 18 mesecev.

Kljub temu, da se nam s Conorjem in njegovo vzgojo ter treningi nikamor ne mudi, je vseeno že bil čas, da se najin kosmatinec končno spozna z malce bolj zanimivim treningom kot zgolj s hojo gor in dol po poligonu in uboganjem »dolgočasnih« ukazov . Mimogrede, kar nekaj bratcev in sestric (s katerimi sem občasno v kontaktu so že zdavnaj probali trening obrambe), sploh pa je v omenjeni disciplini pristalo več kot pol njegovih prednikov (tukaj si lahko pogledaš rodovnik).

Sam trening je bil svetoven. Na trenutke sem bila prav ponosna na najinega psa, kako se je na 2m visokega markerja odzival. Brez strahu, z željo po delu, skratka to kaj se od belgijca pričakuje.

Okej…res je, da jaz kot zelenc pojma nimam kdaj pes na treningu dela prav, ampak meni se je zdelo, da je bil Conor za začetek res super. Nasploh celoten trening obrambe, tudi, ko sem gledala druge, starejše pse se mi je zdel prav kul in nič kaj agresiven, kot to ljudje tako radi poudarjajo. Ne vem kako delajo drugi markerji, ampak naš ima res vrhunski odnos do psa, všeč mi je kako mu gradi samozavest.

Res pa je, da v zvezi z obrambo kroži ogromno različnih zgodb, pristopov, mnenj, sploh pa vsak bo trdil nek svoj prav. Jaz ne morem sodit kaj je prav, oz. lahko podam svoje laično, logično mnenje.

Denimo že od svoje mame sem večkrat slišala trditev, da bog ne daj, da dava Conorja v obrambo, ker to naredi psa divjega in agresivnega….no pa mi je povedala svojo izkušnjo z njihovo psico, kako so še kot mladička jo dali v pasjo šolo, kjer so se učili vsega tudi obrambe. Od takrat dalje je bojda postala psica zmešana. Kaj so počeli v pasjih šolah 30 let nazaj mi je nazorno pripovedoval tudi dedi, ki jo je obiskoval s svojim nemškim ovčarjem Makusom. Po pripovedovanju se iskreno ne čudim, da se je mamini psici zmešalo, ker to je bilo bolj ono »udri po materialu« stil .

In, ko slišim zgodbe kako se danes veselo po raznih pasjih šolah uporabljajo različni pripomočki od električnih ovratnic, do bodečk in še kaj bi se našlo, se občasno ne čudim, da ima trening obrambe v javnosti nek »čuden sloves«. Čeprav naj se na tem mestu hitro popravim, da nisem apriori proti uporabi omenjenih sredstev, če so slednja uporabljena na kontroliran način.

Kot glavni razlog, zakaj je obramba danes pri določenih profilih javnosti tako »obrekovana« pa je po mojem mnenju definitivno totalna nepoučenost ljudi. Dajmo si zgolj odgovoriti na naslednje vprašanje;

»Kolikšen procent psov, ki so v zadnjih letih napadli, ugriznili človeka ali drugo žival je bila trenirana oz, vsaj enkrat deležna treninga obrambe?«….

Res je, da na to vprašanje skoraj ne moremo najti odgovora, pa vendar če vsaj malo poznate statistike ugrizov in ozadja le teh, gre največkrat za pse, ki napadejo zaradi pomanjkanje socializacije in vzgoje.

Skratka da zaključim obadva s Primožem sva bila s celotnim treningom resnično noro zadovoljna in se veseliva prihajajočih »obrambnih soočenj« z najinim kosmatincem .

The post Valentinov trening obrambe appeared first on Conor's Adventure.

Življenje na Primorskem je v prvi vrsti fajn zgolj iz enega razloga in to je bližina morja. Seveda so tudi višje in prijetnejše temperature, v primerjavi iz drugih koncev države prav fine, čeprav znajo biti poletja na trenutke kdaj izzivov polna….

Žal pa Primorska premore eno izredno nadležno zadevo, ki je na trenutke za »žile rezat« in to je burja. Kadar gre za njeno »normalno« beri »nežno« različico, me slednja niti toliko ne moti, ker je dokaj znosna, ampak ko ga začne žgati na polno (na srečo je to zgolj parkrat na leto), pa je komedija. Eno je, da se lahkotni sprehodi spremenijo v »borbo za preživetje«, drugo pa so izjemno nizke »navidezne« temperature. Navidezne zato, ker če tudi ti v avtu kaže zgolj lahkotnih -5 stopinj celzija, ti sunki burje z nad 100km/h dajo jasno za mislit, da je s termometrom verjetno nekaj narobe .

Metanje žogice oz. najlonskega aporta je zame, ko že v navadnih mirnih razmerah nisem sposobna vreči ne vem kako daleč (vsi nismo talenti za vse) sploh ekstremni izziv, če že ne skoraj smrtno nevarno. Štorasta sem dovolj, da si še kje aport vržem nazaj v glavo…..

Šalo na stran. Danes so mi bili na mojo srečo sprehodi po burji prihranjeni, saj je vlogo skrbnika prevzel Rajko (Primožev oče), sama pa sem odšla po opravkih v Ljubljano. Da sva s Primožem zaročena verjetno veste, če nas vsaj približno spremljate. No in kot je v navadi, običajno zaroki sledi poroka, kar pomeni, da se imava namen letos septembra poročiti . Morda naj za zdaj različne podrobnosti (kot je datum in kraj poroke) še ostanejo skrivnost, sem pa šla v dopoldanskih urah na lov za svojo poročno obleko in žal tudi po obisku drugega salona, odhajala praznih rok.

Sama imam odkar pomnim za svojo poroko dve želji oz. to sta kar pogoja in sicer, da se dobro jè ter, da si poročno obleko kupim (in ne izposodim, kot je to običajno v navadi). Zakaj takšen pogoj? Iskreno, ne vem…pač gre za željo, da nekaj kar boš nosil na enega najlepših dni v svojem življenju, ostane pri tebi in ne, da obleko čez par tednov obleče druga nevesta .

Ob vrnitvi domov, ker kot že rečeno nisem bila ravno navdušena nad treningom s Conorjem zunaj, sem zadevo prilagodila. Že dolgo časa razmišljam, da bi ga za finto, kot del mentalne zaposlitve naučila »detekcije«. In sicer na Instagramu že dlje časa spremljam nemca Michaela (tactical_k9_family), ki kljub temu, da gre za totalnega amaterja (bojda sta Ares in Athena njegova prva psa), je njegovo početje daaaaleč od tega. Če vas svet belgijcev vsaj malo zanima, vam toplo priporočam, da si njegov profil ogledate, ker človek preprosto ne more verjet, da ima lahko en z nič predznanja (bojda se je vse naučil iz interneta) tako vzgojene pse. On je med drugim tudi razlog, da sva se s Primožem lani spomladi še dodatno navdušila nad to izjemno fascinantno pasmo psov.

No…in med drugim sem na njegovem profilu že pred meseci zasledila tale vido tutorial, kjer prikazuje kako psa naučiti detekcije. Pa sva se je s Conorjem lotila. In sicer za začetek potrebuješ pokrovček od plastenke oz. steklenice in pelete. Pri tej vaji je pomembno, da pes ne izgubi fokusa, kot tudi, da se ne dotakne pokrovčka. Sprva držiš pokrovček (da se ga pes ne dotakne) in takoj, ko se malce »odmakne« (res priporočam, da pogledate video), psa nagradite z odmikom pokrovčka, kjer je pelet. Ko kosmatinec zakapira kaj želimo od njega, lahko začnemo postopoma odmikati roko od pokrovčka in nagrajujemo pravilno izvedbo. Nama je šlo za začetek v redu, aja….pa čeprav imam na fotki tri pokrovčke, sem uporabljala zgolj enega, če se bo kdo vprašal zakaj trije pokrovčki

Poskusite slednjo vajo s svojim kosmatincem in povejte kako je šlo .

The post Trening detekcije in klinčeva burja appeared first on Conor's Adventure.