Danes mineva zadnji dan 10 dnevne karantene. Prejšnjo sredo sva bila oba s Primožem pozitivna na Covid-19, zaradi česar dva že deset dni zaprta v hiši. Vsi tisti, ki me boste sedaj hiteli spraševati kako sva bolezen prestala….naj odgovorim, da so fizični znaki 100x lažji, kot pa psihični. Biti 3-4 dni bolan z vročino in se počutiti kot »kup dreka«, ni nič v primerjavi z občutkom »da si zaprt« in nikamor ne smeš. V tem primeru najbolj »nasrka« psiha, ker se ti začne konkretno mešat.

Ampak ni danes covid tisti o katerem bi rada pisala, ker se o slednji temi za moje pojme tako 100x preveč govori. Danes bi rada pisala o tem, kaj me »muči« že kar nekaj časa. Nekaj kaj povem praktično vsakemu, ki je oz. bo v naslednjih tednih dobil v dom malo kosmato kepico.

Govorim o svojim popolnoma zgrešenih pogledih, ki sem jih imela s Conorjem prvo leto bivanja z njim. Govorim o tem česar nikoli več ne bi naredila pri vzgoji psa.

Torej, če bi obstajala kakšna možnost, da bi sama sebi v preteklost poslala sporočilo. Kaj bi si želela sporočiti v zvezi z vzgojo Conorja? Iskreno…. marsikaj…

Če imaš belgijca, »malino«, še ne pomeni, da imaš Einstein-a

Ena izmed največjih zmot, ki sem jih doživela s Conorjem. Če malce pretiravam… s Primožem sva si kupila belgijca, vmes celo ugotovila, da ima pes kar dober rodovnik, in potem sva avtomatsko mislila, da imava doma Einstein-a. Da bo malecki v sekundi vse skapiral. Pa da je logično, da zna pes takoj »v nulo« poleg hodit, pa ubogat cel kup ukazov.

Ker to je ja belgijc, ker oni ja vse znajo. Ker to namreč vidiš na Instagramu, pa na Facebooku, kako pametni psi so to. Sploh pa kako so noro aktivni, skoraj na meji superiornega.

Vmes seveda ne pomisliš, da je tvoj 3, 4, 5, 6, 7 mesečni kuža vseeno mladiček, ki tako kot vsako živo bitje na tem svetu potrebuje nek čas, da odraste, da dozori in navsezadnje postopoma »premleje« vse s čim, ga ti kot lastnik maltretiraš. In, da čeprav je po pasmi kao »nekaj več« kot nek drug kuža (to prepričanje so ti vcepili drugi), tudi belgijec rabi nek svoj čas, sploh če je po vrhu v roki popolnega neizkušenega zelenca.

Ko se počutiš kot mama, ki jo je otrok v dno duše razočaral

In vslej kot prej se zaradi svojih velikih pričakovanj zgodi, da te pes oz. v mojem primeru Conor razočara. Ko nenadoma spoznaš, da tvoj kuža pa ni tako superioren in ima cel kup »napak«, ki jih tvoja še vedno zelena in neizkušena glava vidi kot ogromne napake. Nenadoma se vajin že tako malce »čudn« odnos začne še bolj podirat, ker tebi pač ni jasno zakaj za boga belgijec noče delat. In zakaj ne mara poslušnosti? In zakaj zaboga ne hodi tako lepo in aktivno »poleg« kot to počnejo vsi drugi?

In nenadoma se najbolj od vsega ukvarjaš zgolj z eno samcato vajo in niti malo se ne vprašaš, kakšen pa sploh je vajin odnos? Počutiš se kot razočarana mama pubertetniškega mulca, ki zaradi svoje lenobe ni zmagal na nekem tekmovanju .

In valda se ti pes v nekem trenutku popolnoma “zapre”. Ti pa se počutiš še bolj nemočen…čeprav bi na njem najraje zlomil cel kubik drv. In odnos se podira ter podira….vrtita se v krogu…do trenutka, ko preprosto ne odrasteta.

In potem pes odraste, ti v glavi odrasteš in zgodi se čudež

In ko mine dobro leto dni odkar je tvoj kosmatinec pritacal v tvoj dom, ko odraste tako on, pa tudi tvoji pogledi nanj postanejo nekako bolj prizemljeni, se nenadoma zgodi čudež. Vajin odnos se drastično izboljša, kosmatinec kar nenadoma zna stvari, ki jih še nekaj mesecev nazaj »ni znal« in kar naenkrat je vse tako kot mora biti.

Nenadoma spoznaš, da je ključ vsega zgolj odnos, grajenje odnosa, pa spoštovanje in res iskreno razumevanje. Spoznaš, da ni bistvo, da pes pri 5 mesecih zna »v nulo« 10 različnih ukazov, ampak, da je dosti bolj pomembno, da imata v nulo zgrajen odnos, ki temelji na igri. Da, na igri. To je tista zadeva, ki smo jo mi precej zanemarjali med odraščanjem Conorja . Pa ne se zdaj zgražat, da se nismo igrali z njim. Smo se, ampak, če sem iskrena, dosti premalo. Sploh pa premalo borbene igre.

Ni pomembno kaj zna, bolj je pomembno kdaj in kje zna

Če nas berete redno, potem veste, da sem že pred časom pisala o svojem odnosu s Conorjem, ki se je res izjemno izboljšal šele od trenutka, ko sem jaz na svojem »podstrešju« določene stvari pospravila in razčistila. Med drugim sem popolnoma znižala oz. povsem odstranila pričakovanja do Conorja. Nanj sem začela gledat, kaj on je, kaj zna, sploh pa kdaj zna in ne česar ne zna. Čeprav na najino žalost nikoli ne bova trenirala in posledično tekmovala v IGPju in njemu tako ljubi obrambi – na Primorskem je žal bolj bogo z omenjeno disciplino.

Pa je Conor kot belgijec, kot »malina« izredno skuliran in daaaaleč od tega kaj se bere o omenjeni pasmi. Z njim gremo lahko praktično povsod, ima praktično 100% odpoklic (no okej, če ni b bližini nobenega drona ), zna cel kup različnih vaj, ki pridejo prav v vsakdanjem življenju (denimo pobiranje različnih stvari iz tal) itd.

Če bi imela še enkrat mladička…

Pravijo, da prvega psa »zajebeš« (pardon izrazu), na drugem popravljaš napake prvega in šele tretji pes je potem »pravilno narejen«. Ko sem sama ta »rek« slišala v mali pasji šoli sem naivno, polna sama sebe mislila….»Maah kje, midva bova iz Conorja naredila super psa…češ, sej pa sem prebrala vso znanje tega sveta«. No danes, dobro leto dni kasneje, se moram žal posut s pepelom, da smo tudi mi precej stvari »zajebali«. Da sem vedo znova kljub »načitanosti« pozabila na osnoven temelj, to je odnos. Da čeprav sem mislila, da razumem pomen odnosa, sem ga pravilno ozavestila šele sedaj, zadnjih nekaj mesecev.

Če me danes kdo vpraša, česar nikoli več nebi naredila pri vzgoji psa. Ne bi več izhajala iz lastnih pričakovanj, moj pes ne bi bil podaljšek mojega ega.

Večji poudarek bi dala skupnim užitkom pri odkrivanju sveta, učenju, sploh pa igri in spoznavanju različnih situacij. Bolj bi probala biti potrpežljiva in jemati vse, kot, da nič ni samo po sebi umevno….četudi je belgijc, ki zna »bojda vse« .

The post Če bi imela še enkrat mladička…kaj bi spremenila? appeared first on Conor's Adventure.

No pa smo jih dočakali Končnoo so prišle pasje igrače Puller, da jih imamo sedaj malce več na zalogi.

Ne vem, če se spomnite kakšnih par tednov nazaj. Bilo je točno na prvo mini obletnico – 6 mesecev obstoja naše spletne trgovine Conor’s Adventure, ko sva na FB Live-u sporočila, da bova v prihodnje v našo trgovino dodala tudi igračo Puller.

Sama ideja po razširitvi ponudbe, ki bi vključevala nekaj, česar mi osebno ne proizvajamo, je bila dokaj logična. No…ne vem, če veš, ampak do sedaj smo imeli v naši spletni trgovini zgolj tiste produkte, ki jih sami šivamo oz. ok…če gledamo našitke, jih delno šivamo .

Od nošenja Pullerja okoli vratu….

Pa smo nekako »po pomotoma« oz. prej bi rekla po zaslugi naše pasje prijateljice in reševalke Saše, razvili držalo za Puller. Saša je tako kot mnogi drugi (vključno z nami) popolnoma navdušena nad igračo Puller, saj slednja omogoča različne tipe igranja. S psom se lahko igraš borbeno igro – vlečenje, nato pa »prešaltaš« na metanje oz. lovljenje.

Edini problem pri Pullerju je zgolj njegova velikost. Sicer igrača obstaja v več različnih velikostih, za manjše pse, je manjši, za večje (belgijce, nemške ovčarje, labradorce itd), pa je precej večji. Premer ima kar 28cm in ga je težko npr. pospraviti v nahrbtnik. No…pa je Saša dala idejo, če bi morda razvili kakšno držalo za to igračo. »Sama pri treningih poslušnosti uporabljam oba pullerja, ampak ker sta tako velika, jih včasih nosim kar okoli vratu… ker ne vem, kam jih naj pospravim«, nama je v smehu takrat potarnala.

…do držala za Puller in kontaktiranje uvoznika

Rečeno-storjeno. Držalo smo razvili…. Res je, da je moralo preteči še kar nekaj vode, da smo zmigali svojo »rit« in slednje tudi dali uradno v prodajo (kot to delamo že pol leta s torbico za telefon, da o oprsnici sploh ne govorim ). Ampak do danes, moram rečt, da se je slednja zadeva že prav lepo prijela med vami .

Ampak…

»A ne bi bilo res super fajn, da bi lahko v naši spletni trgovini kupil tudi igračo za katero je bilo to držalo sploh razvito?«, sem par dni pred samim lansiranjem vprašala Primoža. No pa smo kontaktirali glavnega uvoznika za omenjeno igračo v Sloveniji in slednji je bil takoj za.

Potem je spet preteklo še nekaj časa, da smo se vse skupaj dogovorili, pa da smo Pullerje končno tudi dobili v ponudbo… In evo jih, sedaj lahko to svetovno igračo, ob kateri se Conorju čisto odpelje kupiš tudi pri nas.

Zakaj je ta igrača praktično »must« have in ….

Če nas bereš že dlje časa, potem se morda še spomniš, da smo imeli s Conorjem na začetku precej težav najti »the One« igračo, saj se je vseh izredno hitro naveličal. No, kakšno leto nazaj, smo tudi mi prvič slišali za Puller (tukaj si preberi star blog zapis) in od takrat je »must have« pri nas doma.

Prednost Pullerja, napram morda frizbiju ali kakšni drugi igrači, je tudi v tem, da je povsem varen. Je iz za kosmatinca povsem »pijaznega« materiala (neškodljiva obstojna pena), ki ne poškoduje pasjih zobkov. Pes lahko vanj sicer ugrizne in drži – za potrebe borbene igre, ne more pa denimo odgrizniti dela igrače (oz. slednje je precej težko. Puller vseeno ni igrača namenjena žvečenju.

Kot že rečeno, sama Puller uporabljam kot nagrado pri treningih poslušnosti, ali zgolj kot pripomoček za igranje. Včasih uporabljam oba; najprej se igrava borbeno igro z enim obročem, nato mu ga vržem, ga gre iskati in nato kar vržem drugega, ga gre spet iskati in nato se ponovno igrava borbeno igro.  

Ampak to še ni vse…

…ali veš da imamo Dog Puller reprezentanco?

Pazi ti to, ali si vedel, da imamo dejansko v Sloveniji tudi Dog Puller reprezentanco? Priznam, šele ko sem kontaktirala uradnega uvoznika te res svetovne igrače sem šele takrat izvedela, da je Dog Puller dejansko tudi športna disciplina, ki ima še dve pod-disciplini. Pri obeh naenkrat potrebujemo oba obroča (zato pride Puller tudi v kompletu z dvema obročema )

Tek – Pri disciplini tek potrebujemo poligon dolžine 30 m (razdeljen na 3x10m) in širine 10m + na vsaki strani še nekje 7-10m prostora, kjer pes lovi Puller. Cilj igre je, da pes čim večkrat prinese Puller (v kvadratek kjer je vodnik) v roku 90 sekund.

Skakanje – Pri skakanju zadostuje malce manjši poligon in sicer velikosti 10 x10m, kjer pes skače za Pullerjem. Cilje igre je, da pes v 90 sekundah čim večkrat zagrabi Puller.

Tako pri disciplini tek, kot pri skakanju je izredno pomembna tehnika samega metanja oz. držanja Pullerja. Prav tako je izredno treba biti pazljiv (kot pri vsakem športu) na pravilno ogrevanje in ohlajanje psa.  

Zdaj ali se bomo morda s Conorjem kdaj poizkusili tudi v uradni športni Dog Puller disciplini ne vem…ker sej vemo, vse je tukaj pogojeno s časom .

Definitivno, pa sama vsakemu, ki me vpraša, kakšno igračo mi uporabljamo, pa kaj morda obžalujem pri Conorju itd…  Svetujem, da dajte raje psu namesto plastičnega frizbija, ali pa žogice, ki služi zgolj enostranskemu igranju (vi psu mečete, on lovi, vi ste zgolj statičen del igre), kupite Puller ali aport, cufo, pač kar koli…. In se s psom »dejansko igrajte«.

Bosta imela oba nekaj od tega , sploh pa vajin odnos bo precej boljši .

The post Igrača Puller, končno na zalogi in zakaj je »must« have za psa? appeared first on Conor's Adventure.

Je bilo v planu, da se vam javim v ponedeljek oz. najkasneje v včeraj z vikend poročilom… Ampak iskreno. Sanja se mi ne kdaj se je sploh zgodil ponedeljek . No včeraj, sem postorila zgolj to kaj je bilo res nujno, ter si vzela več časa za Conorja…. Danes pa je spet čas za nov blog zapis, kjer bom na kratko naredila pregled tedna in namenila kar nekaj besed odnosu s Conorjem

Za nami je nor teden. Tako iz vidika dogajanja (lansirali smo nov produkt), kot iz vidika vrhunskih številk na FB (sej veste, doseg, pa koliko ljudi te vidi, komentira, lajka itd…pač te marketinške fore ), da o prodaji sploh ne govorim….ko sva v nedeljo zvečer skupaj potegnila cifre zadnjega tedna, naju je skoraj kap . Ko je beseda HVALA, da nam zaupate, skoraj premalo .

Helloween in Majev memorial in kje nas najdete v nedeljo 7.11?

V nedeljo smo bili na 3 Majevem memorialu, ki ga je organizirala super punca Melani v sodelovanjem z zavodom Psi&Mi. Šlo je za vrhunsko organiziran pasji dogodek, kjer so bili postavljeni različni poligoni za delo z nosom. Celoten dogodek je bil izrazito »Helloweensko« obarvan, kar mu je dalo poseben čar . Psi so se soočili z različnimi poligoni, kjer je bilo treba poiskati priboljšek ali esenco nageljnovih žbic.

Vem…morda se vse skupaj ne sliši nič posebnega, ampak verjemite, iskanje omenjenih stvari zna biti posebej zabavno, če imaš prej občutek, da iščeš na »pokopališču« oz. kraju zločina, kot pa na travniku . Malce mi je bilo žal, da se nisva v tekmovanju pomerila tudi midva s Conorjem, saj bi najin kosmatinec verjetno noro užival .

Mi smo se dogodka udeležili »zgolj« kot sponzor (podelili smo nekaj nagrad) in predstavili smo se tudi s stojnico . Kot rečeno bilo je super fajn. Meni je vedno znova fino spoznavat različne ljudi, sploh pa vas, naše stranke v živo . Malce pokramljat, kakšno rečt itd.

No naslednja možnost, da nas vidite v živo bo v nedeljo, 7.11.2021, v Kopru.

Spet bomo sodelovali s stojnico in nagradami na ZAKLJUČNI DRŽAVNI TEKMI V RALLY OBEDIENCU. Iskreno komaj čakam…pač meni so ti dogodki noro fajn .

Jaz in Conor, Conor in jaz… ko odvržeš »pričakovanja« in zgodi se…čudež

Včerajšnji dan je bil namenjen zgolj nujnim stvarem…saj je za kaj ostalega preprosto zmanjkalo baterij . Veš ono, ko si prazn in se prestavljaš iz enga dela hiše na drug del…nato pa vse skupaj pošlješ nekam in greš ven na sprehod.

Posledično sem si vzela več časa za Conorja. O najinem kosmatincu imam tako namen v naslednjih dneh napisat eno daljšo blog objavo, sploh o tem, kaj bi svetovala sebi eno leto nazaj .

Najin odnos se je res NORO spremenil. Poleg tega, da je kosmatinec bolj kot ne odrastel, sem tudi jaz malce pasje »dozorela«, če se lahko tako izrazim. Sploh, ko je govora o razumevanju psa, pa o pričakovanjih do njega.

Začela sem se spraševati kaj si JAZ res ŽELIM od njega in ZAKAJ si to želim?

V nekem trenutku sem se iskreno vprašala kar nekaj stvari, ki so me precej časa preganjale.

Želim, da narediva BBH in ne vem kakšne vse izpite zato, ker si jaz to želim, ali ker je to pač frajersko in, ker pač imam belgijca?

Želim, da mi hodi »poleg«, popolnoma šolsko, z glavo/pogledom prikovan name, ker je to pač »MUST«, ker je belgijc, ali ker si jaz to želim?

Pa mi je pred tedni en Instagram zapis/objava od Tactical_K9_Family (gre za profil/osebo, ki jo jaz v svetu belgijcev nekako najbolj cenim, saj ima tip res rezultate…ne mislim tiste, kjer podeljujejo pokale ) dala konkretno za mislit, ko je Michael govoril o odnosu in zaupanju med psom in vodnikom. Žal slednjega zapisa točno ne najdem, ampak bilo je govora o vezi med psom in vodnikom. O zaupanju, spoštovanju, razumevanju, poslušanju. Pa grajenju samozavesti psa.

Vem….marsikdo mi bo rekel, da nisem povedala oz. napisala nič novega. Češ, sej to že vse vem.

Iskreno se vprašaj, je tvoj kosmatinec tvoj partner ali podaljšek ega?

Super, vam rečem. Res, če živiš, razmišljaš že dolgo tako, in gledaš na psa kot na partnerja in ne na podaljšek tvojega ega, potem super.

Sama priznam, da sem se v preteklosti zaplezala v razna »pričakovanja« sebe in okolice, kaj vse bi moral Conor pri tej in oni starosti znati in kako dobro. Pa kaj si bodo mislili drugi. Priznam. Okolica je imela name, na najin odnos precejšen vpliv. Sploh zato, ker je belgijc, ker je »malina«. In ta pasma, tako »vse zna«, praktično so to »superman-i« med psi…

No…pa se je zgodil tisti zapis od Michaela, meni pa je v glavi naredil konkreten klik. Po mojem je žarnica počla od sile …

Spoznala sem, da imam doma res vrhunskega psa, ki je bolano potrpežljiv, sicer izredno občutljiv (točno tako kot sem tudi jaz), ampak je življenje z njim res norooo enostavno. Sploh je v nulo skuliran, niti malo živčen, agresiven, in čeprav je belgijc, lahko tudi pol dneva preleži (ne govorim, da je to vsak dan, da se razumemo ), brez da bi kazal kakršne koli znake pomanjkanja.

Čeprav ne hodi »šolsko« poleg in nimam ravno občutka, da v strogi poslušnosti (to kaj nas je učila Brina) noro uživa, pa obvlada cel kup različnih ukazov, ki znajo v resničnem življenju priti morda celo bolj prav, kot omenjen »poleg«, ki ga morda ne boma nikoli prav osvojila .

Določenih stvari se ne moreš naučiti v knjigah in na spletu

Morda lahko iskreno rečem, da sem se lastnemu psu prav »odprla« šele sedaj. Dobro leto potem, odkar je pritacal v naš dom. In tega te ne naučijo v knjigah. Niti na spletu ne moreš tega občutka »povezanosti« med psom in lastnikom prebrati, se naučiti. To pač pride. Jaz bi rekla, da to te nauči pes sam. Če mi seveda dovoliš.

In ja..čeprav tudi danes z noro odprtimi očmi občudujem različne IG profile in pse, ki obvladajo vse in še več…In čeprav me na trenutke še vedno potegne v oni svet želja, kako bi rada šla s Conorjem v IGP in iz njega naredila »svetovnega prvaka« (pretiravam), se iskreno ob pogledu nanj, na njegovo lojalnost, potrpežljivost, sploh pa neomajno ljubezen in dejstvo, da pač živim na vasi na Primorskem, kjer žal ni takšnih pogojev kot v Ljubljani….sprijaznim, da tako pač je in, da na koncu vseeno šteje to kaj sva po vseh padcih, vzponih in pretresih v najinem odnosu zgradila.

The post Pregled tedna in odnos s Conorjem appeared first on Conor's Adventure.