Conor je v moje življenje, okej poleg ogromno skrbi (zdaj malo pretiravam, priznam, sej veste ženske, kot morda bolj občutljiva bitja še vse skupaj bolj čuteče dojemamo) prinesel tudi t.i. novo iskrico za delo oz. nov delaven zagon.

Pred tem sva s Primožem razvijala eno idejo, ki je temeljila na športu in je bila noro potencialna, vendar so se nama načrti ravno tik pred prihodom Conorja zaradi težav okrog dobavitelja izjalovili. Pa sva vse skupaj dala na »stand by«, vmes je bil kakšnih 10 dni v ospredju zgolj Conor, nakar sva nekega sproščenega jutra ob zajtrku, ko je malecki spal v svoji kletki, dobila novo poslovno zamisel. Po daljšem brainstormanju sva ugotovila, da bi ideja morda celo res pila vodo. Ali bo res, iskreno ne vem. Vem samo, da se zadnje dni precej lažje spravim delat, ga ne »bluzim« toliko po raznih socialnih omrežjih (da tudi jaz to počnem, nisem imuna na »social oslarije«.) in sem nasploh bolj produktivna čez dan.

Z novo poslovno idejo sem se tudi odločila, da se bom bolj prepustila toku, sploh tisti »vse mora biti takoj« vidik. Zveni znano? Hja, če na noge postavljaš podjetje je res iluzorno pričakovati, da bodo prihodki začeli prihajati takoj. No, moji glavi je to izredno težko dopovedati. Tako, da počasi pa ziher pravijo

Večino dneva sem predelala, med tem, ko se je Conor prestavljal iz enega kota sobe v drugega. Sem že povedala, da imava super pridnega psa? Haha.. ja vem, tečna sem že s tem.

Zvečer je bila na sporedu mala šola. Zaradi vročine smo jo prestavili na 20.00 uro, pismo pa še takrat je bilo skoraj prevroče. Conorja vročina ni pretirano motila, bil je priden oz. poslušen kot šus. Verjetno je začutil, da sama izredno uživam in to se je posledično poznalo tudi na odzivih psa. Ponavljali smo vajo »sedi« in »platz«, prav tako smo morali pokazati vajo, ki je osnova za »poleg«. Pes gre en krog okoli tebe in se usede poleg tvoje leve noge. Če odštejem mojo napako, da sem ga s priboljški hranila z desno in ne levo roko, nama je šlo vse izredno dobro. Sploh na koncu, ko se je preverjalo »kako radi nas imajo psi«; inštruktorica Petra je psa pridržala, vodnik je tekel na drugi konec poligona in ga poklical. Aleluja s kakšnim veseljem je Conor pritekel v moje naročje. Res lep občutek .

Po mali šoli je Primož predlagal, da si privoščiva hamburger pri okrepčevalnici »Viki Burger« pri Črnem Kalu. Pismo, če še niste bili morate nujno iti. In ne, ni to plačana objava haha…zgolj subjektivno mnenje. Zagotovo najboljši burger in solata (ja ugotovili ste, jaz sem jedla solato) z razgledom. Pa še ugodno je, torej ni burger 10 € in več, kot je to danes standard. Ambient je bil res vau…v daljavi si na nebu še videl ostanke barve sončnega zahoda, v enem trenutku me je prav zagrabilo, da bi se samo odpeljala na morje, nekam v Dalmacijo. »Ja pa no, sej lahko greva. Ti več nisi vezana na službo, pri meni pa dopust tudi ni problem«, je Primož odgovoril na moje sanjarjenje.  Ja dejansko, odkar sem doma se je marsikaj spremenilo. Na lepše. Ker tisto kaj je bilo prej, uff…bomo drugič pisali o grozljivkah

The post Delo, delo, delo in mala šola appeared first on Conor's Adventure.

Vikend je očitno pustil nekaj posledic, saj sva s Conorjem spala kot ubita do 7.30. Sicer je bil plan, da se vstanem, ko gre Primož ob 6.00 v službo, ampak »malo morgen« Aja točno, moramo se pohvalit, da že nekaj časa prespimo noč. Če se ne motim, se je prvič zgodilo iz sobote na nedeljo, ampak sem ob vseh dogodkih pozabila omeniti.

Zjutraj sva se podala na dolg okoli pol ure trajajoč sprehod, kjer sva srečala sosedovega psa in Conorjevega vrstnika Hund-a. Mladeniča sta se kakšnih 10 min igrala in se ravsala med seboj. Ob vrnitvi v hišo sem med cartanjem Conorja na njem našla klopa. Žal mi je odstranjen klop padel na resasto preprogo »bravo Pia, sedi 5, zdaj ga mrtva ne bom našla«, sem si jezno rekla. Hja ni mi preostalo drugega kot da grem preprogo pošteno posesat. Iz tega je nato nastalo pospravljanje in sesanje cele hiše. Conorja hrup in sesanje ni pretirano motilo. Z robotskim sesalcem se je spoznal že takoj prve dni, nisem pa prepričana, če je bil že kdaj z menoj v hiši, ko sem sesala. Občasno je sicer zalajal na enega in drugega premikajoča se »čistilca«, načeloma pa je pustil, da sem v miru pospravila.

Zaradi izjemne vročine sva se nato večji del dneva zadrževala v hiši. On je večino časa prespal, jaz pa sem delala za firmo. V trenutkih, ko je bil buden je malecki nenehno iskal mojo bližino in cartanje. Priznam tako umirjenega nisem navajenega, zato me je pozno popoldne, ko se je Primož vrnil iz službe začelo že malce skrbeti, če je s psom kaj narobe. »Joj Pia, daj ne kompliciraj, pač pride takšen dan, da je bolj umirjen. Bova šla zvečer malce potrenirati in se igrati, pa boš videla, da je vse ok«, me je med poznim kosilom miril Primož.

Ja vem, na trenutke me res pretirano skrbi. Želim preprečiti vse možne hude in manj hude scenarije, zato se mi npr. ob naših izletih oz. aktivnosti v naravi dogaja, da se težko takoj sprostim. Sploh, če začne Conor kot podivjan noreti po skalah, ali potencialno nevarnem terenu, sem že napol trda in boga molim, da si ne bo pridelal zvina ali presekane blazinice. Dejstvo je, da maline bojda ne znajo najbolj paziti nase, po drugi strani pa se mi je očitno zbudil na trenutke zgleda »izjemno pretiran« materinski čut. Ne vem…priznam, da sem na momente prav presenečena nad seboj kakšne občutke gojim do tega psa, sploh pa strah in skrb, ki sta s tem povezana. Očitno tako nekako izgleda, ko imaš otroka, oz. glede nato, da je otrok dobesedno del tebe, so potem občutki še veliko hujši. Ojooj….sej ne vem, če mi je to všeč .

The post Umirjena, sploh pa izjemno cartljiva malina appeared first on Conor's Adventure.

Prijetno jutro smo izkoristili za skupen sprehod do Primoževe mame Katje. Poletna jutra so mi naravnost fantastična. Včasih prav obžalujem, da se mi ne uspe prej spraviti iz postelje, ker je prebujanje poletne narave prav »vau« Še bolje je zgodaj zjutraj narediti trening in potem imaš pred seboj še cel dan….da, da..so bili še časi, ko smo bili tudi tako pridni. No, ko Conor odraste in bo z njim še manj časovnega prilagajanja bomo tudi to ponovno prakticirali. Sedaj je namreč še premajhen, da bi z menoj šel tečt ali v hribe.

Pri Katji se je Conor prvič na blizu srečal z mačko. Aluluja končno. Navajanje Conorja na mačke so ta trenutek res edina stvar, ki me res NORO skrbijo. Moji starši imajo namreč muco Tojo, ki je žal takšne zelo posebne sorte, beri izredno samosvoja, bojazljiva in še bolj nepredvidljiva. Računati, da se bo mačka postavila proti psu (v smislu nasršenosti) je utopija. Zato je na nama, da narediva vse kar je možno, da bo pes mačko ignoriral oz. je ne bo lovil in, ko bo velik bog ne daj ubil. Vsi, ki poznate najino pasmo, si verjetno mislite »vidva kar sanjajta«, ampak glede nato, da želim svoje starše še naprej normalno obiskovati, psa pa ne mislim puščati samega doma, verjetno ni neke druge alternative.

Na srečo nama je inštruktorica Petra celoten proces privajanja zelo dobro razložila. Vsakič, ko pes vidi mačko, mu na tla pade hrana. V prenesenem pomenu, doseči morava, da bo nekaj (v najinem primeru hrana) bolj zanimivo, beri mamljivo kot mačka. Okej pa dajmo…

Med tem, ko je Conor pridno ležal na tleh se mu je od zgoraj približevala mačka, ki si ga je želela ogledati. V nekem trenutku je pes mačko zagledal, zalajal, mačka je pobegnila, jaz pa sem na tla vrgla brikete. »Ti veš, da si zdaj ravnokar potrdila njegovo lajanje na mačko«, pripomni Primož moj »hiter« odziv na celoten pripetljaj. Jah kaj morem, v praksi je metanje briketov na tla v pravem trenutku, dosti težje, kot je zadevo svetovala Petra. Nič, pobašem psa v naročje in ga nesem do mačke, ki se v tem času mirno prehranjuje na drugem koncu dvorišča. Sedaj je bila tudi mačka ujeta in se je začela malce šopiriti (ni pihala), Conor pa jo je samo mirno gledal, med tem, ko sem ga hvalila, mirila in na velikooo futrala. Podobno situacijo smo nato ponovili še na zunanji strani ograje, ko se je tudi mačka že bolj sprostila, Conor pa tudi. »Samo, da dobi hrano, pa bo naredil vse«, sem si mislila sama pri sebi in nenadoma je postal dan še lepši.

Popoldne, ko so naju siti in okrepčani zapustili moji starši (na poti iz morja so se ustavili na kosilu), sva se glede na poletne temperature odločila, da greva na sprehod do obrežja reke Reke (ja vem izredno inovativno ime ). Primož se ni mogel upreti skoku v vodo, seveda je k temu prepričal še Conorja. »Madona spet ga bo treba tuširati« sem si mislila sama pri sebi, nato pa »Pia, daj se malo sprosti«…pismo imeti »otroka«, čeprav je kosmat in ni del tebe…jah, sej bo

The post Misija »navadimo psa na mačko« in vnovično kopanje, tokrat v reki appeared first on Conor's Adventure.

Zaradi spleta okoliščin sem primorana pisati petkove in sobotne dogodivščine skupaj

Najprej, bom kot pokvarjena plošča ponovno izpostavila, da imava verjetno »najbolj mirno in ubogljivo Malino na svetu« Dejansko. Zdaj ne vem, ali k temu izrazito pripomore res dnevno, vztrajno ukvarjanje z njim, ali pa sva naletela na res dobro leglo psa.

Torej, k dogodkom preteklih dveh dni; v petek zgodaj zjutraj smo se podali na pot proti marini Novi Vinodolski, kjer imajo moji straši sparkirano barko. V Rijeki je Primož ugotovil, da sva doma pozabila povodec. »Ti to resno?«, sem ga zaskrbljeno vprašala, a povodca žal ni bilo. Če sem kaj maher, sem v reševanju »kritičnih situacij«, če lahko to tako poimenujemo.

(Ne bova pozabila situacije, ko sva pred dvema letoma prvič šla na skupen dopust na Ciper, jaz pa sem tri dni pred odhodom ugotovila, da mi je potekel potni list. Za piko na I sem imela potni list v Mariboru, napol pa sem bivala pri Primožu na Primorskem. V roku treh ur sem spravila potni list iz Mbja v Lj, kjer sem imela takrat službo in nato na upravno enoto po naročilo novega. Epilog, dan pred odhodom sem dobila nov potni list, bilo je stresno ampak je uspelo. )

Skratka v sekundi sem vzela telefon in čez dobrih 10 min smo stali pred vrati Pet Centra v Rijeki, kjer sva kupila sledni 5m povodec. Mimogrede, kasneje se je izkazal kot vrhunska naložba, tako, da sem bila Primožu skoraj hvaležna, da je pozabil krajši povodec doma .

Uro kasneje sva zakorakala na pomol marine v Novi Vinodolski. Začuda Conor mojih staršev ni nalajal kot to zadnje čase rad počne z vsemi novimi oz. starimi obrazi, ki jih sreča v svojem pasjem življenju (občasno še vedno nalaja Rajka in Primoževo mamo). Tudi prihod na barko je minil mirno in kasneje samo izplutje iz marine. Hja…do trenutka, ko je oče dal gas in smo zglisirali. Panika, strah. Bogega reveža je bilo hrupa res na smrt strah. Priznam v enem trenutku sem mislila očeta prositi naj upočasni. »Hudiča, upam, da nisva naredila napake, da sva psa tako hitro peljala na barko«, sem se zaskrbljeno vprašala. Nekako mi ga je uspelo pomiriti in čim bolj stisniti k sebi, da se je sprostil. Približno 20 min kasneje je bilo vsega konec in prišli smo v lep, miren zaliv na Krku.

Žive duše nikjer. Cel zaliv, vključno s pomolom kjer smo se privezali, smo imeli zase. »Uff…končno kopno«, si je verjetno mislil Conor, ko smo zapustili barko in odšli raziskovat okolico. Seveda je hočeš, nočeš sledil skok v morje in plavanje, nad čem pa Conor ni bil najbolj navdušen. Šele čez par ur se je na prigovarjanje vseh nas opogumil in zaplaval najprej do Primoža, pa do mene, nato do mojega brata Jerneja in nazaj na obalo.

Večji del dneva smo ga pustili prespati v senci na barki. Roko na srce je bil to eden izmed prvih res vročih dni tako zanj, kot tudi za naju s Primožem, ampak ok, midva nisva v kožuh oblečena mladiča

Čez par ur smo na pomolu dobili družbo avstrijske družine. Načeloma sploh ne bi bili vredni omembe, če nebi njihovega svinjskega obnašanja in smeti, ki so jih pustili za seboj, Conor kasneje našel v grmu. Kot gluha svinja v buče je navalil na ostanke kurjega hrbta in veselica se je pričela. Namesto, da bi točno pregledali vso okolico in že takrat vse smeti zabrisali nekam daleč, daleč stran, smo vstran vrgli zgolj kurji hrbet, Conorja pa odvlekli od »prepovedanega« grma. Napaka, na srečo ni bila kritična, ali še huje tragična. (se še vrnem sem…)

Dan je minil lagano, v spremljavi dobre hrane, piva, vina in še kaj bi se lahko našlo za na vrh. Vsi smo se nekako sprostili, nakar je v enem trenutku iz strani mojih staršev padla ideja, da vrnitev v marino prestavimo na jutri. S Primožem sva se spogledala, češ, ali res nimajo nič proti psu in to celo ponoči na barki, (morda velja omeniti, da ko sva s Primožem najavila novico o prihodu novega člana, je bil slednji sicer dobrodošel, vendar je bilo hitro rečeno, da bo barko gledal zgolj od daaaleč…no toliko o tem ) ampak ok, sva se vdala v usodo, da bomo spali po študentsko na palubi. Barka ima namreč zgolj dve spalnici, bilo pa nas je 5 oz. pardon 6 s Conorjem vred . »Očitno se je Conor res izkazal s svojo mirnostjo in ubogljivostjo«, sem si mislila, ko smo se zvečer odpravljali spat na provizorično posteljo.

Noč je minila mirno, pustimo koliko in kako dobro smo spali, saj je komarjev kar mrgolelo. Bolj adrenalinska je bila Primoževa budnica, ko me je ob 6.00 zbudil z novico, češ »Veš Conor je že imel bogat zajtrk«, ga gledam pisano, pa si mislim o čem govori. Verjetno je razumel moj tumasto-zaspan pogled. »Hja sem se zjutraj zbudil in psa nikjer«, mi razloži. Ga gledam še bolj butasto »Kaj? Kaj me zajebavaš? Sej pa pes ne zna sam iz barke, ker je še premajhen«, mu zazeham nazaj. Ampak ded se ne da. Resno mi razloži, da je pes zjutraj pobegnil, našel ga je pa nikjer drugje kot pri »avstrijskih kurjih ostankih«. »Shit, ti to resno?«, ga vprašam med tem, ko me stisne v želodcu . Vsi vemo kaj pomenijo kurje kosti za psa. Na najino oz. bolj Conorjevo srečo se je izkazalo, da le ni nič kritičnega zaužil, pa vendar hitro se ti v glavi odrola kar nekaj scen in vprašanj »Kaj bi bilo, če bi…?«. Ni prijetno, res ne. Sploh ta občutek straha in skrbi, ki sva ga začela nenadoma čutiti do Conorja je za naju egoista, ki sva do sedaj skrbela zgolj zase oz. drug za drugega, dokaj nov.

Skratka vemo za prihodnjič, da se raje dobro pregleda okolico, kjer smo nastanjeni, kot pa da bi bila (bog ne daj) potrebna kakšna prva pomoč.

Po jutranji kavi smo se nato nekako vsi sestavili skupaj. Plutje v marino je potekalo mirneje in manj stresno, saj sva s Conorjem uživala na premcu. O včerajšnjem strahu ne duha in sluha, je pa res, da je spredaj manj hrupno.

Prvi izziv, ki je sledil ob prihodu v marino je bilo tuširanje, saj je bil od petkovega kopanja v morju še ves slan. Ja vem, za pasjo dlako ne najbolj posrečena poteza, vendar smo bili zaradi neplaniranega spanja na barki izrazito »na knap« z vodo. Stuširala sva ga kar v tuših v marini (kar spet ni po pravilih, saj je tuširanje psov tam prepovedano), vendar sem predvidevala, da mu bo mlačna voda bolj po godu kot ledeno hladna (kot že rečeno si z domačo vrtno cevjo in hladno vodo ni najbolj na ti). Imela sem prav in mladenič se mlačnega tuširanja ni pretirano branil. Ob vrnitvi na barko je zaspal kot ubit in tako smo »pozabili« nanj za naslednji dve uri, ko sva se s Primožem končno odpravila proti domu.

Verjetno ste se na tem mestu vprašali, kaj pa pasja hrana in ali sva imela s seboj hrane za oba dni? Ne nisva je imela, morda za dober dan. Zagato sva rešila s surovim piščancem, ki sva ga kupila v bližnjem Lidlu. Že pred časom sem Conorja začela navajati na različno surovo hrano, med katero je bil prvi piščanec. Menila sem, da ne bi smelo priti do driske in izkazalo se je, da sem imela prav. Ampak res ne zagovarjam, da na dopustu tako mimogrede zamenjate hrano, saj je poleg vročine, menjave okolja, še toliko ostalih stresnih dejavnikov, ki lahko mimogrede povzročijo drisko.

Če povzamem naš prvi nenačrtovan mini dopust s Conorjem. Bilo je fino, pa vendar tudi malce stresno, ko morda nisi tako zelo brezskrben, saj moraš z delčkom očesa nenehno paziti na kosmatega mladeniča. Generalno pa lahko rečem, da se je pes odrezal super in že komaj čakam naš pravi daljši dopust .

The post Ko se enodnevni izlet spremeni v dvodnevni mini dopust na barki appeared first on Conor's Adventure.

Dan je minil delavno. Prvotno sva s Primožem želela obiskati Brda, saj še kar nisva našla prostora za najino poroko, ki je planirana za drugo leto. Žal se je izkazalo, da sva z delom malce v zaostanku, zato se je Primož zakopal v študiranje izdelave najine spletne strani, jaz pa sem se lotila učenja marketinga in pisanja različnih besedil. Conor se je ponovno izkazal za resnično neproblematičnega in mirnega psa, saj je v času, ko sva midva pridno delala spal in naju opazoval iz svoje kletke.

Jap prav ste prebrali iz svoje kletke….začela sva biti izredno stroga kaj se tiče ležanja na preprogi v dnevni sobi in mu slednje več ni dovoljeno. Kadar se nahajamo v kuhinji oz. v dnevni sobi in, če želi biti z nama mora biti ali v kletki, ali pa na kakšni drugi gladki (»ne-preprogasti«) površini. Na dnevni ravni se sicer odvijajo boji, kdo je bolj trmast in vztrajen, ampak sej veste pri »malinah« MORAŠ enostavno biti ti, tisti »ta bolj vztrajen«, če želiš na dolgi rok preživeti

Popoldne sva v praksi testirala spletni program Arnolda Kivaga. Načeloma se osnove niti ne razlikujejo kaj dosti od že videnega in prebranega. Morda vredno omembe, Arnold izrazito pazi, da med samim procesom učenja niti en briket ne pade na tla. S tem namreč nehote povzročiš, da začne pes ovohavati tla, posledično pa ni več fokusiran nate. Nekaj podobnega je denimo Primož doživel v torek v mali šoli, ko je bil Conor zaradi obilice briketov na tleh popolnoma zmeden in ne-fokusiran na vajo.

Na srečo se na današnji šolski uri situacija ni ponovila. Ponavljali smo že naučeno vajo sedi in dodali novo, prostor oz. v našem primeru »platz«. Glede nato, da Conor zadevo že obvlada, smo vse skupaj zgolj utrjevali.

Vrhunec dneva je sledil šele po šolski uri, ko smo se za sprostitev odpravili do bližnje reke. Doma sva Conorja pred dnevi hotela za »probo« stuširati z vrtno cevjo, pa poizkus žal ni bil uspešen, saj se je pes precej bal vode. Upala sva, da bo »mala boječka« danes le ugotovila, da spada med t.i. vodne pse in da zna plavati. Pri reki sva oba s Primožem pogumno zakorakala v vodo in v nekem trenutku se je po vztrajnem prigovarjanju tudi Conor napol zapodil v vodo. Res je izgledalo smešno. Sprva ni in ni hotel, nato pa kot, da bi ga nekaj pičilo in hop v vodo, sicer zgolj do trupa, pa vendar

Tako, pa smo obkljukali še eno novo stvar, vodo. Ali znamo tudi plavati, pa bomo preverili jutri, ko se odpravljamo na izlet na barko k mojim staršem.

The post Testiranje spletnega programa, mala šola in voda »ni fuj« appeared first on Conor's Adventure.

Prvotno planiran deloven dan smo med zajtrkom zamenjali za izlet v Novo Gorico. Glavni razlog je bil obisk športne trgovine s kite opremo.

Lani jeseni sva s Primožem obiskala Egipt, kjer sem se jaz nekako »naučila« kite-ati, on pa je svoje malce zarjavelo znanje obnovil. Da bolj ali manj pridobljenega znanja ponovno ne pozabiva, se letos julija odpravljava kite-at na izliv reke Neretve. Resnično upava, da nama do takrat uspe izkoristiti še kakšen lep vetroven dan za vajo v italijanski Marini Julija. Če ne drugega, da v praksi preizkusiva kako bo kite-anje izgledalo s Conorjem

Torej nazaj v kite trgovino; na srečo je bil vstop Conorju dovoljen. Kljub mnogim motečim dejavnikom (novi ljudje, ogromno mamljivih oblačil, beri neoprenov za grizt ) se je malecki odrezal dokaj mirno.

Tudi midva se morava na nekatere »novosti« v najinem življenju še navaditi, kot je denimo do sedaj brezskrben obisk trgovine. Nisva več sama, sedaj imava veliko skrb v podobi psa in moraš z enim očesom skoz paziti kaj počne. Ker sva oba po karakterju precej egoistična in imava rada svoj mir, kot tudi svobodo, je slednja sprememba na trenutke rahlo zoprna.

Preostane dneva je minil poletnim temperaturam primerno, torej izredno ležerno. Sama sem naredila še nekaj za firmo, med tem, ko je Primož pričel »študirati« spletni program Arnolda Kivaga, prilagojen posebej za šolanje belgijskih ovčarjev. Arnold Kivago je svetovno znan trener, vzreditelj in tudi tekmovalec v različnih pasjih disciplinah poslušnosti. Njegov spletni program nama je priporočil najin madžarski vzreditelj. Bova poročala v naslednjih dneh, kako se je pri nas odnesel v praksi

The post Izlet v Novo Gorico in obisk športne trgovine appeared first on Conor's Adventure.

Končno je v naše kraje prišlo poletje. Danes je bil prvi res vroči dan, kar pomeni, da sva se s Conorjem večino časa zadrževala v hiši. Situaciji primerno sem ta čas izkoristila za navajanje na kletko, med tem, ko sem se jaz ukvarjala s stvarmi za firmo.

Če sem iskrena ne razumem najbolje v kakšnem odnosu sta si trenutno »Conor in kletka«, če vse skupaj opišem malce slikoviteje Ne morem trditi, da kletke ne mara, saj se zgodi, da gre tudi sam vanjo, ampak, če je le možno leži/sedi/počiva na preprogi pred kavčem. Če ga slučajno prestavim v kletko in jo zaprem, začne jokat in cvilit. Sprva sem si mislila, da je to zato, ker želi biti bližje meni, med tem, ko delam na računalniku na kavču. Pa sem odmaknila preprogo in potegnila kletko čisto k sebi. Ni bilo nekega navdušenja, gospodič še je vedno cvilil , zaprt v kletki. Nakar sem ga mirila in vztrajala, dokler se ni umiril in zaspal, jaz pa sem nadaljevala z delom. Ko se je čez uro zbudil, sem ga spustila iz kletke, ga še prej pohvalila, pa vendar ne morem reči, da smo naredili korak bližje k navajanju. Morda sva s Primožem na tem mestu naredila napako, saj sva pred približno 10imi dnevi zelo vztrajala na privajanju na kletko, nato je vmes celo uspelo (Conor je začel sam hodit vanjo), vendar sva začela popuščati in Conorju ponovno pustiti, da leži na preprogi pred kavčem, pod pogojem, da je ne grize.

Epilog; pes se je res odvadil grizljanja preproge, vendar se je odvadil tudi, da je »kletka lahko fajn«.

Skratka kar koli se pri svojem psu odločite dovoliti oz. prepovedati bodite konsistentni, RES KONSISTENTNI. Pes si zapomni, kaj sme oz. ne sme. In, če enkrat lahko, ne bo razumel, da naslednjič ne sme.

Popoldne, ko se je Primož vrnil iz službe smo se odpravili v šolo. S Primožem sva dogovorjena, da mora pes enakopravno ubogati oba, zato tudi v šolo hodiva oba. Tokrat je bil v vlogi vodnika na vrsti on, ki pa ga je čakala zanimiva naloga. S Conorjem sta bila primorana spoznati različne ovire; obešene plastične plastenke na vrvici, peskovnik z žogicami, plastičen tunel, samokolnica, lesene palete itd. Generalno gledano je šlo Conorju v redu, problemi so se pojavili, ko je med prečkanjem ovir ugotovil, da je po tleh ogromno različnih briketov. Namesto fokusa na Primoža oz. na oviro, je pričel mrzlično ovohavat okolico in koncentracija je splavala po vodi. Za razliko od drugih psov, Conorja hrana res noro motivira in, če se je na tleh pojavi v izobilju, ga ostalo več ne zanima.

Ravno zaradi tega sva doma izjemno pazljiva, da med procesom učenja ni na tleh nobene hrane. Če se slučajno zgodi, da občasno le pade kakšen briket na tla, ga poskusiva čim bolj neopazno (za psa) pobrati, to pa zato, da mu ne odvračamo fokusa od vodnika oz. od izvajanja vaje.

p.s: Conor je danes star 11 tednov, ima 10.1 kg (da, pridno ga redimo) in je velik približno 44cm.

The post Zmenkarije s kletko in zakaj moramo biti konsistentni appeared first on Conor's Adventure.

Conorju noči še žal ni uspelo prespati, saj naju je ob 3.30 zbudil za lulanje. Kasneje se je zgodila še »nesreča«, saj se je malecki ob 6ih zjutraj polulal poleg svoje postelje. »Se zgodi«, sem si mislila, ko sem s čistilno krpo brisala lužico iz laminata. Takšnih nezgod, pa najsi gre za lulanje ali celo kakanje ne kaznujemo nikoli. Ampak res NIKOLI. Čeprav priznam, da, ko se je eno noč pokakal na tepih (četudi sva bila pred pol ure zunaj), je bilo potrebnega kar nekaj predihavanja, da nisem znorela. Na srečo se je do danes ritem okrog velike potrebe že bolj kot ne uredil, Conor je zmožen držati nekje 5-6 ur, kar čez dan nanese opravljanje velike potrebe 3-4x (odvisno kdaj se zjutraj zbudi).

Glede nato, da imamo malega terminatorja komaj 14 dni, mu gre odlično. Roko na srce ne moremo pričakovati, da bo vse potekalo s takšno lahkoto in razumevanjem, kot denimo šolanje

Danes sem se odločila, da tako imenovani »vrnitvi svojega življenja v stare tirnice«, dodam še poslednji kamenček in sicer sem po 14ih dnevih spet začela z jutranjo meditacijo. Conorja sem zaprla v njegovo kletko in se podala v svoj svet. Uff….kakšni fenomenalni občutki, prav prijetno se je bilo po dolgem času spet v nulo sprostiti in se predati meditativnim zvokom

Čez dan sem izmenjujoče delala za firmo in s Conorjem ponavljala vaje samokontrole, kot povelje »sedi« in »platz«.

Za piko na I res produktivnemu dnevu sem dodala še večerni tek. Ker je Primož ponovno službeno odsoten, sem si »drznila« gospodiča prvič pustiti dobre pol ure samega. Rezultat? Cviljenje in jokanje na takšnih obratih, da bi še mrtvega zbudil. Ko sem se vrnila domov me je Rajko ves zaskrbljen pričakal, češ, da malecki v eno joka in, da je mislil, da se mu je kaj zgodilo. »Pismo, mogoče, bi ga morala začeti že zdavnaj navajati na samoto«, sem si mislila malce zaskrbljeno, ko sem vstopala v hišo in nenadoma o cviljenju ni bil ne duha in sluha. Ko sem prišla do kletke, me je Conor glupo gledal, češ »O si že nazaj?«, do trenutka, ko sem le to odprla, mu še prej vanjo dala nekaj briketov in šele nato dovolila, da je prišel ven. V enem trenutku sem mislila, da mu bo rep odpadel, tako je začel od veselja migati z njim

Sej je prijetno videt, da te je pes po pol ure tako vesel, kot da te ne bi videl pol stoletja, a vseeno v enem trenutku spoznaš, da smo šli z navezanostjo relacija »midva-on« malce predaleč. Ja nič, ga bo treba še bolj navaditi na kletko, sedaj pa res brez pardona. Poklicala sem ga k sebi, mu v kletko dala brikete, ga pohvalila in zaprla, nato pa sem skočila pod tuš. Vik in krik se je ponovil, edino, da se je tokrat čez 5 min umiril.  Ko sem se vrnila h kletki sva še malo vadila pri odprtih vratih z briketi, nakar je bilo za danes dovolj. »Bova jutri imela zmenek s kletko«, sem si mislila sama pri sebi, ko sva se spravila pred tv.

The post Spanje ponoči? Žal (še) brez uspeha appeared first on Conor's Adventure.

Za dobro jutro smo se odpravili k Primoževi babici na kavo, kjer je Conor srečal svojega »vrstnika« (starejši je zgolj 4dni) nemškega ovčarja Hunda. Ponovna je prišla do izraza Conorjeva resnost, kar se je najbolj opazilo pri igranju. Conor je denimo zavzel že dokaj resen obrabno/napadalen položaj, med tem, ko je Hund na drugi strani se »boril« še dokaj otročje. Upam, da se na tem mestu razumemo, da nismo psov forsirali v nobeno medsebojno nasilje, šlo je izrecno za navidezen igriv »pretep« dveh mladičkov.

Aja naj na tem  mestu omenim še res izredno prijetno oz. navdihujočo situacijo. Hundov lastnik je starejši gospod, ki je imel že nekje pet nemških ovčarjev (vsem je vedno ime Hund ). Žal noben ni bil bog ve kaj socializiran in nikoli niso videli povodca. Slednja zadeva naju je s Primožem tudi najbolj skrbela, saj kot sem že omenila, res ne marava lastnikov, ki svojega ljubljenca nimajo nikoli na povodcu. A glej ga zlomka, gospod je tudi po zaslugi Rajka, ki je bojda najinega Conorja hvalil povprek in počez, imel tokrat svojega Hunda na povodcu. In ne samo to, Primoža je povrhu še vprašal za par nasvetov glede vzgoje. Jap…res je prijeten občutek, ko opaziš, da imajo tvoja dejanja pozitiven vpliv na druge.

Popoldne smo se prvič odpravili na bližnje letališče, ki je od nas oddaljeno kakšen km. Načeloma bi lahko šli tudi peš, ampak, ker sva imela v planu Conorja malo »zlaufat« bi bil takšen sprehod zanj absolutno prenaporen. S seboj smo vzeli tudi »njegovo pravo« igračo in se igrali na širnih travnikih letališča. Žal se je čez čas izkazalo, da je dosti bolj zanimivo lovljenje Primoža oz. mene, kot pa tekanje za gumi-štrikom.

Zvečer sva se s Primožem dogovorila, da poskusiva gospodiča prvič navaditi, na noč brez lulanja oz. vstajanja. Bojda pri Hundu z lulanjem ponoči ni več težav, zato sva si rekla, ajde, dajmo probat. Poročam več jutri

The post Igranje s sosedovim psom in lovljenje po letališču appeared first on Conor's Adventure.

Zjutraj sem si privoščila lepoten spanec, med tem, ko je moj zlati Primož poskrbel za malega terminatorja, ki od 6.30 naprej ni želel več spati. Po zajtrku sta moja dva fanta demonstrirala kaj sta se naučila med tem, ko sem jaz pridno »slinila« polšter v spalnici. S ponosom in veseljem v očeh sem opazovala kako Conor poleg povelja »sedi« obvlada tudi povelje »platz. Med drugim sta začela počasi dodajati nove vaje poslušnosti, kot so razni obrati, sledenje roke v poziciji »poleg«, razne vaje samokontrole itd.

Vaje iz samokontrole so super stvar in sem mnenja, da jih je pametno res čim prej vključiti v trening z mladičem. Mi smo začeli že drugi, tretji dan, vendar na mičkeno »napačen« način, kar vidim šele sedaj, ko sem si ogledala kar nekaj videov na to temo, vključno z današnjim, ki nam ga je posredovala inštruktorica Petra. Prve dni, ko smo Conorja še hranili iz sklede, smo imeli težave z njegovo neučakanostjo pred obrokom, ki se je kazala skozi lajanje in skakanje. Želela sva doseči, da v miru počaka, med tem, ko mu na tla dava posodo. Dajmo rečt, da nama je po nekaj ponovitvah uspelo na pol, ampak šele sedaj, ko sva se vaj iz samokontrole lotila kot je treba, so rezultati dosti boljši.

Začet moraš z manjšo količino hrane v pesti, pes med tem sedi ali leži (meni je skoraj ljubše da leži). Pokažeš mu zaprto pest s hrano, vendar paziš, da je ne liže ali grize, temveč, jo zgolj gleda. Nato pest odpreš in stopnjuješ do točke, da pes zgolj »gleda« hrano na tvoji roki in jo zaužije šele na tvoje povelje, v našem primeru »yes+klik«.

Kosilo sva si danes privoščila v restavraciji Etna. Da malce zaidem iz pasje tematike, glede na aktualne dogodke okrog prvega slovenskega podeljevanja Michelinovih zvezdic, sem bila izredno presenečena, ko sem izvedela, da je tudi Etna prejela nekakšno Michelinovo priznanje. Zakaj? Iskreno, sej niso slabi, ampak imamo v Sloveniji oziroma na Primorskem dosti več restavracij, ki bi si ta naziv res zaslužile (denimo Capra v Kopru). Kakor koli že, Conor je ponovno dokazal, da njegova ubogljivost teden dni nazaj v Kopru, ni bila muha enodnevnica in sva lahko s Primožem pojedla kosilo v miru.

Žal je šla ta ubogljivost rakom žvižgat, ko je Primoža med večernim treningom zmotil njegov oče Rajko, Conor pa je veselo stekel k njemu v objem. Po vnovični vzpostavitvi prave hierarhije, je piko na I dodal še dokaj zoprn pripetljaj, ko je Conor namesto, da bi zavil na domač prag, z Rajkom raje odšel nadstropje nižje. Priznam, malce so nama zasvetili alarmi, saj sva spoznala, da sva Rajka nehote spustila preblizu psu. Conor je pri njem dobil vedno zgolj in samo pohvale, božanje, občasno tudi igranje, nikoli pa prepovedi, ki pa je občasno (verjetno razumljivo) tudi pri nama na vidiku. Da se razumemo, Rajko Conorju tudi ni pustil grizti rok, nog oz. oblačil, ampak sej veste kako je, situacija je bila malce podobna starši vs. babice/dedki. Med tem, ko sem mnenja, da je pri vzgoji otroka izredno pomembno, da babice/dedki otroka razvajajo in ga starši predvsem učijo, je pri vzgoji psa zadeva nekoliko drugačna. Pes bo šel k tistemu, kjer ima več ugodja in seveda tudi manj prepovedi. V nekem trenutku je postalo jasno kakšna je situacija pri nas. Po tehtnem premisleku kako psa »pametno« navaditi na Rajka (saj sva vedela, da bo zagotovo prišel dan, ko ga bova morda potrebovala v smislu varstva Conorja) sva prišla do zaključka, da ga bova prosila naj začne Conorja »ignorirati« in ne vedno, ko gre mimo naše ograje ga klicati in siliti vanj.

The post Učenje samokontrole in povelja »platz« ter prva resna napaka neposlušnosti appeared first on Conor's Adventure.