Torek, 30.6.2020, dan 23
Conor je v moje življenje, okej poleg ogromno skrbi (zdaj malo pretiravam, priznam😇, sej veste ženske, kot morda bolj občutljiva bitja še vse skupaj bolj čuteče dojemamo🙈) prinesel tudi t.i. novo iskrico za delo oz. nov delaven zagon.
Pred tem sva s Primožem razvijala eno idejo, ki je temeljila na športu in je bila noro potencialna, vendar so se nama načrti ravno tik pred prihodom Conorja zaradi težav okrog dobavitelja izjalovili🙁. Pa sva vse skupaj dala na »stand by«, vmes je bil kakšnih 10 dni v ospredju zgolj Conor, nakar sva nekega sproščenega jutra ob zajtrku, ko je malecki spal v svoji kletki, dobila novo poslovno zamisel😇. Po daljšem brainstormanju sva ugotovila, da bi ideja morda celo res pila vodo. Ali bo res, iskreno ne vem. Vem samo, da se zadnje dni precej lažje spravim delat, ga ne »bluzim« toliko po raznih socialnih omrežjih (da tudi jaz to počnem😑, nisem imuna na »social oslarije«🙄.) in sem nasploh bolj produktivna čez dan.
Z novo poslovno idejo sem se tudi odločila, da se bom bolj prepustila toku, sploh tisti »vse mora biti takoj« vidik. Zveni znano? Hja, če na noge postavljaš podjetje je res iluzorno pričakovati, da bodo prihodki začeli prihajati takoj🙈. No, moji glavi je to izredno težko dopovedati. Tako, da počasi pa ziher pravijo 😅
Večino dneva sem predelala, med tem, ko se je Conor prestavljal iz enega kota sobe v drugega. Sem že povedala, da imava super pridnega psa? 😜Haha.. ja vem, tečna sem že s tem.
Zvečer je bila na sporedu mala šola. Zaradi vročine smo jo prestavili na 20.00 uro, pismo pa še takrat je bilo skoraj prevroče😖. Conorja vročina ni pretirano motila, bil je priden oz. poslušen kot šus. Verjetno je začutil, da sama izredno uživam in to se je posledično poznalo tudi na odzivih psa😍. Ponavljali smo vajo »sedi« in »platz«, prav tako smo morali pokazati vajo, ki je osnova za »poleg«. Pes gre en krog okoli tebe in se usede poleg tvoje leve noge. Če odštejem mojo napako, da sem ga s priboljški hranila z desno in ne levo roko, nama je šlo vse izredno dobro. Sploh na koncu, ko se je preverjalo »kako radi nas imajo psi«; inštruktorica Petra je psa pridržala, vodnik je tekel na drugi konec poligona in ga poklical. Aleluja s kakšnim veseljem je Conor pritekel v moje naročje. Res lep občutek 😍.
Po mali šoli je Primož predlagal, da si privoščiva hamburger pri okrepčevalnici »Viki Burger« pri Črnem Kalu. Pismo, če še niste bili morate nujno iti. In ne, ni to plačana objava 😊 haha…zgolj subjektivno mnenje. Zagotovo najboljši burger in solata (ja ugotovili ste, jaz sem jedla solato😇) z razgledom. Pa še ugodno je, torej ni burger 10 € in več, kot je to danes standard. Ambient je bil res vau…v daljavi si na nebu še videl ostanke barve sončnega zahoda, v enem trenutku me je prav zagrabilo, da bi se samo odpeljala na morje, nekam v Dalmacijo. »Ja pa no, sej lahko greva. Ti več nisi vezana na službo, pri meni pa dopust tudi ni problem«, je Primož odgovoril na moje sanjarjenje. Ja dejansko, odkar sem doma se je marsikaj spremenilo. Na lepše. Ker tisto kaj je bilo prej, uff…bomo drugič pisali o grozljivkah 😱
