PASJI BOKS, MUČILNICA ALI LUKSUZ?

Uporaba pasjega zunanjega boksa je danes v pasjem svetu precej zanimiva tematika. No…roko na srce, je v dobi interneta skoraj vsaka bolj kontroverzna pasja tema, zanimiva tematika, ki lahko ne-redko pripelje tudi do izredno burne spletne razprave.

Glede nato, da je naš Conor pred kratkim dobil čisto svoj, nov zunanji boks, se mi je zdelo primerno in morda za koga tudi uporabno, da se o njem podrobneje razpišem. Morda bo kdo dobil idejo, kako se boksa sploh lotiti, kakšne materiale uporabiti oz. navsezadnje pri kom kupiti ograjo… verjemite, razlike v ceni so danes precejšnje

Zunanji pasji boks, da ali ne?

Vprašanje, na katerega si verjetno tudi določeni kinologi niso enotni. Še manj pa različni pasjeljubci, saj vsak dojema skrb, ljubezen in odnos do psa na svoj način. Sama pri uporabi zunanjega boksa ne vidim nič spornega, ampak pod pogojem, da je pred tem izpolnjenih kar nekaj pogojev, ki omogočajo vašemu psu prijetno in varno gibanje.

Prvo se je treba vprašati, ali je dlaka vašega psa primerna za bivanje zunaj? V poletnih mesecih slednje načeloma ni problematično (če boks ni na žgočem soncu – o tem več spodaj), zagotovo pa nimajo hrti, dobermani in ostali kratkodlaki psi v hladnejših obdobjih v zunanjem boksu kaj za iskati.

S Primožem sva se še pred nabavo psa dogovorila, kaj nama je pri vzgoji in odnosu do njega pomembno. Uskladila sva se glede tega, kje bo pes spal, kje se bo gibal itd. Predebatirala sva tudi razne situacije, kot denimo, kje bo pes počakal, ko naju ne bo doma? Bo to v hiši, notranji kletki, ali mu bova naredila zunanji boks?

Oba sva se hitro strinjala, da par mesecev star mladič nima sam v hiši kaj za iskat, saj lahko prvič precej stvari uniči, drugič pa lahko med grizenjem 101 pohištva kaj poje, se poškoduje itd. Skratka, o tem, zakaj ni pametno puščati mladiča samega v stanovanju/hiši, sem pisala že v drugem članku.

Uporabi hišnega boksa, sva bila že od vsega začetka naklonjena, ampak misel, da bi psa med najino odsotnostjo zapirala vanj po 5, 6 ur, nama ni bila najbolj privlačna. Kljub dejstvu, da poznava kar nekaj primerov, kjer psi brez problema počakajo tudi do 8 ur v hišnem boksu, sva se želela temu izogniti.

Hitro sva prišla do ugotovitve, da bo treba psu za čas najine odsotnosti postaviti zunanji boks. Slednji bo, kot že rečeno, namenjen izključno bivanju psa v času najine odsotnosti in ne kot kraj njegovega spanja ponoči. Strinjala sva se, da glede na pasmo – belgijski ovčar Malinois – je velikost boksa pomembna, sploh pa višina ograje . Če pasmo vsaj približno poznate, veste, da so sposobni preskočiti marsikatero ograjo.

Lotila sva se iskanja prostora okoli hiše, ki pa je moral izpolnjevati kar nekaj pogojev.

Kaj je pomembno pri postavitvi zunanjega boksa?

Tisti, ki nas redno berete, veste, da živimo na Primorskem, na Krasu, kjer ne da je poleti precej vroče, ampak imamo zahvaljujoč močni burji tudi precej ostre zimske dneve. Pred postavljanjem boksa je potrebno misliti na precej vremenskih, kot tudi človeških faktorjev. Verjemite, ne bi bili prvi, ki bi vam sosed nekega dne zastrupil psa…ja…žal tudi takšni nečloveški primeri se dogajajo .

Med postavljanjem boksa se zato vprašajte naslednje:

• Ali je slednji postavljen na senčni strani, ima pes poleti dovolj sence?
• Ali je v primeru vetra v zavetrju? Kaj pa v primeru dežja?
• Ali lahko do boksa dostopajo popolni tujci?
• Je boks postavljen tako, da ima pes v njem mir, ali je v bližini prometna cesta, pešpot ipd.?
• Ima pes v boksu dovolj prostora za gibanje in je ograja dovolj visoka, da je ne more preskočiti (ne pozabite na specifiko pasme psa)?

Po tehtnem premisleku sva za Conorjev boks izbrala lokacijo poleg obstoječe garaže. Streha mu bo omogočala zaščito pred dežjem, stene garaže pa ga bodo varovale pred vetrom. Do boksa bo sicer možno prosto dostopati, ampak živimo v izredno majhni vasici, kjer nimamo problema s »čudnimi neznanci«, še manj pa s »hudobnimi« sosedi. Stal bo na povsem mirni lokaciji, iz ceste se ga praktično ne bo videlo, torej bo ponujal Conorju precejšno dozo miru in počitka.

Kaj se tiče velikosti in »izgradnje« boksa, sva si malce dala duška . Postavila sva mu 25 m² veliko rezidenco. Kot se za pasmo spodobi, sva izbrala ograjo velikosti 2,05 m.

Prostor za boks imam izbran, kako ga zgraditi? »Sam svoj mojster« ali koga najeti?

Hja… vse se začne in konča pri denarju, kot vedno . Pri nama je Primož v mnogih hišnih delih »sam svoj mojster« in je bilo že na začetku jasno, kdo bo naredil pasji boks. Se pa je zataknilo pri iskanju dobavitelja ograje, saj sva potrebovala kar nekaj časa, da sva našla primernega, sploh iz vidika cene.

Kontaktirala sva pet ponudnikov – ograja.si; palisada.si; ograja Klančnik; ograje Kočevar in klips.si. Daleč najcenejši je bil zadnji. Za 9 panelnih ograj, 9 stebričkov in ena vrata sva plačala 993 €. Kot primerjavo, ograja Kočevar je bila še skoraj enkrat dražja, poslali so ponudbo za dobrih 1.500 €.

Na srečo sva pa ves ostal material (beri spodaj) imela doma oz. nekaj so »šenkali« sosedje.

Proces gradnje pasjega boksa

Največja slabost, če si »sam svoj mojster«, je definitivno daljši časovni vidik celotne izgradnje. Ker živimo na Krasu, so tla temu primerno skalnata in ravnanje terena je bilo vse prej kot enostavna naloga. Še sreča, da si je Primož od svojega znanca sposodil mini bager, s katerim je tla hitreje sploh pa učinkoviteje zravnal. Nato je s svojim očetom postavil betonske temelje za stebre boksa. Sledilo je nasutje tampon peska, gre za neke vrste predpripravo, ki je mešanica zemlje, peska in kamenja. Nanj smo nato nasuli končno plast pranega, grobega peska. Sledila je postavitev ograje in lesenega podesta, kjer bo stala pasja uta in bo omogočala Conorju počitek, mir in zavetje.

Celotna izgradnja boksa je z vmesnimi daljšimi prekinitvami (vmes sta Primož in oče zamenjala tudi streho garaže, kamor se naslanja boks) trajala nekje 2 meseca.

Boks imam… kaj pa sedaj? Moj pes neprestano laja in cvili v boksu!

Vprašanje, kako ste psa sploh navadili na boks? Da, res je. Psa je treba na boks tudi navaditi !

Pa najsi gre to za majhnega mladička, ko pride v vaš dom, ali starejšega mulca, ki je že popolnoma udomačen na svojem kavču . Sploh pri zadnjem zna biti navajanje na boks precej pest, sploh, če je pes večino dneva z vami in do trenutka, ko mora iti prvič v boks, ni bil nikjer zaprt.

Mi smo imeli srečo, da smo Conorja na samoto že pred uvedbo zunanjega boksa precej navadili, saj sva ga občasno pustila po par ur zaprtega v notranji kletki oz. boksu, kot tudi na hodniku (do trenutka, ko je nekega dne puberteta povzročila, da je uničil škatlo za copate ) in občasno tudi na balkonu terase.

Vseeno sva začela z zapiranjem Conorja v boks postopoma, najprej za pol ure, nato čez čas za eno uro itd. Boks sva mu predstavila kot nekaj »fajnega« – prostor, kjer se po napornem treningu ali sprehodu spočije, kjer dobi priboljšek ali dva ali celo govejo žvečilko.

Pri navajanju psa na boks bodite potrpežljivi, če je priden, ne laja in ne cvili, ga pošteno nagradite. Sploh pa ne zapirajte psa v boks kot kazen. Na primer, ko pridete domov in vidite, da je uničil najljubše čevlje, ga ne zapirajte, saj bo pes začel boks povezovati z nečim slabim. Prav tako ga ne izpustite iz boksa takoj, ko začne lajat ali cvili, saj mu s tem dajete potuho .

Najprej poskrbite, da bo psu v boksu prijetno, nato z navajanjem nanj vztrajajte in boste videli, da bo psu boks čez čas začel predstavljati kot prostor počitka in miru .

The post PASJI BOKS, MUČILNICA ALI LUKSUZ? appeared first on Conor's Adventure.

Sama sem bila zelo dolgo časa proti uporabi pasjega bivalnega boksa oz. kletke (kot jo nekateri imenujemo). To je tista zadeva, nad katero se marsikdo zgraža, da gre za pasji zapor . Eni jo imenujejo kletka, drugi boks. Dejansko gre za načeloma isto zadevo.

Ampak proti sem bila do trenutka, ko sva se začela s Primožem resno pogovarjati o psu, izbirati pasmo itd. Takrat sem skozi raziskovanje in branje različnih pasjih člankov ter pregledovanje različnih IG profilov ugotovila, da je slednja zadeva izrazito uporabna.

Prednosti uporabe pasjega boksa

Ob predpostavki, da je kletka dovolj velika za psa in ga ne utesnjuje, je varno narejena, plus na podlago položimo kakšno večjo blazino ali debelejšo deko, da je psu udobno, bo kletka predstavljala psu:

• **Zavetje** – prostor, kamor se lahko odmakne in kjer ima svoj mir.
• **Domač spomin** – če jo vzamete na potovanja, bo pes kletko povezoval z domačim okoljem.
• **Varnost** – preprečuje, da bi pes prišel v stik z nevarnimi predmeti (likalniki, hrana na tleh, električni kabli ipd.).
• **Zaščita doma** – preprečuje, da bi pes med vašo odsotnostjo uničil pohištvo ali obutev.

Kakšno kletko izbrati?

Izbira pasje kletke načeloma ni neka velika umetnost. Seveda morate paziti, da je kvalitetna, da nima kakšnih ostrih robov, predvsem pa, da je dovolj velika. Pred nakupom se točno pozanimajte o končni velikosti vašega psa, saj boste morali v nasprotnem primeru, ko bo zrasel, kupiti večjo.

Midva sva za Conorja – pasma belgijski ovčar, različica »malinois« – izbrala kletko znamke Nobby (Mr.Pet) velikosti **109 cm x 71 cm x 79 cm**, in mu je v njej več kot udobno .

Kletko imam, kaj pa sedaj? Kako psa navaditi nanjo?

Midva sva na začetku naredila napako, da sva kletko v prostor postavila šele dva dni po prihodu Conorja v nov dom. Najbolje je, da je kletka (s primernim ležiščem) že v prostoru, ko pride mladič v nov dom, saj jo bo v tem primeru lažje sprejel kot svojo.

Mladiču jo predstavite kot njegovo ležišče. Nasujte vanjo nekaj briketov, da bo pes dojel kletko kot nekaj pozitivnega, kjer se mu splača biti. Vsakič, ko gre sam vanjo, ga nagradite – denimo s hrano ali igračo. Bodite konsistentni in potrpežljivi.

Mi smo Conorja nekaj dni redno hranili v kletki, ga vsakič pohvalili, ko je bil v njej nekaj minut zaprt itd. Najpomembneje pa je, da kletka **nikoli ne postane prostor kaznovanja**!

Več o tem, kako psa navaditi na kletko, pa si lahko preberete v najinem blog zapisu **»Zmenkarije s kletko in zakaj moramo biti konsistentni«**.

V primeru kakršnih koli vprašanj pa mi pišite na pija@conorsadventure.com ali pa mi preprosto pustite komentar .

Hvala!

The post PASJA KLETKA/BOKS, DA ALI NE IN KAKŠNA? 🐶 appeared first on Conor's Adventure.

»Pia misliš, da je jezen na naju, ker sva ga pustila 5 ur samega v zunanjem boksu?«, me je Primož zaskrbljeno vprašal pri poznem kosilu, med tem, ko sem v usta basala zadnje goveje rebro. Med kosilom sva cel čas pogledovala h Conorju, ki se je odkar smo prišli v hišo, čudno vedel. Obračal nama je hrbet, naju na trenutke ignoriral, se tiščal k tlom in naju gledal kot, da je najbolj bogi pes na svetu. Obnašal se je čudno, če povzamem .

Minilo je že dobra dva tedna odkar sva bila nazadnje v trgovini in posledično prazen hladilnik naju je prisilil, da sva se opoldne odpravila v Koper po nakupih. Biti po tolikšnem času ponovno v socializaciji, je bil izjemen občutek. In temu primerno je tudi trajala dolžina nakupa. Glede na čudovito sončno vreme, se nisva mogla upreti še kratkemu sprehodu vzdolž »koprske rive« in hitro je bila ura pet popoldne, ko sva se vrnila domov. Odziv Conorja, ko naju je po 5ih urah ponovno videl je bil klasično »divji«, kot, da se nebi videli mesce . Vedno znova sem fascinirana nad pasjim veseljem, ko svojega lastnika ponovno vidijo po par urah ali celo dneh. Čudovita lastnost, ki dela naše kosmatince tako zelo posebne napram ostalim živim bitjem.

»Ej ne vem….pismo, sej pa je bil že večkrat sam«, sem zamišljeno odgovorila Primožu na zgoraj zastavljeno vprašanje. »Sej pa nisva naredila nič drugače kot običajno. Zjutraj je dobil dovolj gibanja in pozornosti, lačen in žejen pa tudi ni bil….oziroma v boksu ima vodo tako vedno na razpolago«, sem začela na glas razmišljati med tem, ko naju je Conor od daleč gledal, kot da sva mu mlade pojedla .

Tekom večera se njegovo stanje ni pretirano izboljšalo. Obnašal se je kot kakšna »mulasta ženska«, ko ima tiste dneve . Bog si ga vedi kaj ga je pičilo. Ne smemo pozabiti tudi na puberteto, ki deluje očitno v valovih in se določeni občutki in obnašanje pri psu na trenutke precej potencirajo.

S Primožem sva se mogla strinjat, da nama je pes verjetno res zameril. Večer sva posledično namenila Conorju in igranju ter cartanju z njim. Dobre pol ure »tačkanja« (borba z rokavico) je bila dovolj, da se je pes spremenil nazaj v starega Conorja in pozabil kakšna krivica se mu je danes dogodila.

Čeprav po drugi strani pa sedaj razmišljam….da je lahko problem tudi v zunanjem boksu in Conorju le-ta preprosto ni vešč? Imamo ga šele dober mesec dni in morda je bilo obdobje navajanja Conorja nanj preprosto prekratko? Conorja sva začela sprva v boks zapirati za kakšne pol ure, smo pa dokaj hitro prešli na daljšo nekaj urno odsotnost. No…bomo videli, bova naslednji teden dala več poudarka zunanjemu boksu .

The post »Kuhanje mule« by Conor appeared first on Conor's Adventure.

Zjutraj sem doživela prav simpatično situacijo….

Običajno pred jutranjim delavnikom, preden se spravim pisat blog za prejšnji dan, pregledam situacijo na FB, IG, ali je potrebno komu kaj odgovorit, kakšna je statistika itd… Občasno v kakšno FB skupino podam še svoje mnenje, odgovorim komu na zastavljeno vprašanje itd.

No…danes sem naletela na zanimivo, izredno prijazno vprašanje ene punce, ki je v eni izmed FB skupin, iskala pomoč pri postavljanju zunanjega boksa. To, da je bilo več kot pol komentarjev popolnoma neprimernih in absurdnih sploh ne bom komentirala, ker mi je totalno mimo. Sama sem ji vljudno napisala svoje mnenje in ji odgovorila na vprašanje kaj dati po tleh boksa (mi smo dali dve vrsti peska). Nakar ni minilo pet minut, ko me je punca kontaktirala in me prosila za več informacij, češ kako je grozno, ker jo ljudje tako obsojajo…celo dobila je nekaj komentarjev tipa, da če bo pes v boksu, si ga naj sploh ne nabavijo .

Če sem iskrena mi še kar ni jasno zakaj so nekateri ljudje tako zelo proti zunanjemu boksu? Seveda ob predpostavki, da je pes fizično primeren za bivanje zunaj….torej, ima dolgo dlako . Plus, kot bivanje zunaj jaz razumem, da je pes v zunanjem boksu, ko lastnika ni doma, torej 5, 6 ali več ur. Zdaj ali tudi spi v zunanjem boksu, težko kar koli komentiram, ker dejansko sem zasledila primere, ko je psu pozimi v hiši prevroče in želi biti zunaj, načeloma pa tudi jaz raje vidim, da je pes ponoči s svojim lastnikom v hiši. Ampak…glejte vse je odvisno od situacije in seveda od živali .

Preden nadaljujem, naj omenim primer moje babice in dedka, ki ste ohoho let nazaj imela nemškega ovčarja. Pes je bil večino časa v boksu, tudi spal je zunaj (no razen pozimi, takrat je spal na hodniku)…Ampak, če bi vi videli ta boks . Uff….velikost garsonjere, pokrit, z ogromno pasjo hiško….skratka, jaz kot mala punčka, sem z Makusom (tako je bilo psu ime) preživela kar nekaj časa v njegovem boksu, saj je bilo prav fino .

Da nadaljujem…Omenjeni punci sem vljudno poslala nekaj fotografij našega boksa in ji zaupala našo izkušnjo:

Po tleh smo najprej nasuli tampon pesek (mešanica zemlje in peska), ki je neke vrste predpriprava

Nanj smo nasuli prani, grob pesek

Okoli boksa smo postavili panelno ograjo višine 2,05 cm

Kjer bo stala pasja hiška smo po tleh naredili lesen podest.

Nakar sem se spomnila, da vam v blogu še sploh nisem naznanila vesela novice, da nam je po par mesecih končno uspelo dokončati Conorjev zunanji boks . Če ne bi bil teren tako izredno zahteven (živimo na krasu, kjer so tla vse prej kot mehka) in se ne bi gradnja boksa prekinila zaradi obnove in menjave strehe garaže (kamor se boks naslanja), bi bila zadeva končana že kakšen mesec nazaj.

Sedaj razmišljam, da ne bi bilo slabo, če bi o naši izkušnji – gradnji zunanjega boksa, napisala mini članek? Kaj pravite? Morda pride komu prav…. Če ne drugega vam olajšam iskanje ugodnega ponudnika panelnih ograj, saj znajo biti nekateri precej dragi….

Se potrudim in v roku tedna dni napišem našo izkušnjo, velja?

The post Dajmo rečt par besed na Conorjev zunanji boks 😎 appeared first on Conor's Adventure.

Bivanje na Primorskem je fajn. Sploh poleti, ko imaš morje blizu….ampak, ko pa gre za gradbena dela in želi človek narediti kaj sam, potem se sledeč – kraški teren pokaže za vse prej kot prijetnega. Primožu prejšnji teden žal ni uspelo končati pasjega boksa….oz. glede na teren, mu ga še nekaj časa tudi ne bo…

Danes je bilo na sporedu betoniranje, ki se je iz prvotno planiranih par ur, zavleklo v skorajda celo-dnevno opravilo. Kljub temu, da sta Primožev oče Rajko in Primož, ko gre za domača »mini« gradbena dela precej izkušena (hišo sta bolj kot ne sezidala sama), sta se s postavitvijo temeljev na precej neravno-skalnem terenu precej namučila.

Tudi Conorjeva izredna strast in želja do pomoči, jima žal ni pomagala….haha…. Ko gre za kopanje, prekladanje kamnov ali desk, je najin mladič glavni. Takrat mu dogaja sto na uro, kot da smo v lunaparku. Teka gor in dol po dvorišču, skače in kopa po pesku, pa krog levo in desno okoli hiše. Prav zabavno ga je gledati.

Resnično me zanima, ali bi bil nad delom Rajka in Primoža navdušen tudi, če bi vedel kaj dejansko počneta? Na trenutke se sprašujem kako bo to izgledalo, ko bo pasji boks enkrat postavljen?

Marsikateri kinolog bi imel verjetno pripombe, da bi bilo bolje boks postaviti še preden pride mladič v nov dom. Ampak ja…sej vemo kako je to v praksi. No ok…če imaš nekaj denarja viška, da si lahko privoščiš, da ti kdo drug naredi boks, potem je zadeva definitivno hitrejša…Ampak moj Primož je »mojster«za marsikatero domače opravilo in mu je škoda denarja, za stvari, ki jih lahko sam naredi. Plus bojda ga slednje še sproščajo.

Skratka vrnimo se nazaj na pasji boks, ko bo le ta že stal in navajanje Conorja nanj. Predvidevam, da bo na začetku ogromno lajanja in tuljenja (kot je bilo na začetku s hišno kletko/boksom). Še sreča, da je ograja dovolj visoka (dobra dva metra) in je kljub »nori« pasmi res ne bi smel preskočiti….upam vsaj

No bomo videli…ko bo tako daleč…do takrat, pa bo treba še nekaj kapljic potu preliti, da bo boks dejansko stal in bo začel služiti svojemu namenu .

The post Betoniranje in Conor »gradbeni radnik« appeared first on Conor's Adventure.

Sobotno jutro, ki se začne kot običajno…jutranji sprehod s Conorjem med tem, ko Pija še gladko slini polšter v spalnici .

Po zajtrku moja draga izrazi željo po razmigavanju v koprskem fitnesu, sam pa se odločim da je danes »the day« za začetek izdelave zunanjega pasjega boksa.

Največji izziv mi za zdaj predstavlja kopanje lukenj za temelje, na katerih bodo v prihodnje stali stebri ograje. Kot je bilo že omenjeno živimo na kraškem (skalnatem) terenu in kopanje zgolj pol metrske luknje lahko predstavlja že kar precejšnji izziv. Ampak imam srečo…prijatelj Tomaž nima problemov s tem, da totalno neizkušenemu človeku (meni) v roke zaupa majhen (1,5 tonski) kopač.

Kot pri marsikateri stvari izgleda upravljanje takšne mašine od daleč dosti lažje, kot v resnici je. Menil sem, da bo izkop trajal cca uro, ampak ko sem se sam lotil zadeve, se je stvar zavlekla v debele tri ure. Komande so sicer logične, ampak ko poskušaš s kombinacijo gibov na ročicah upravljati z roko kopača vidiš, da je za hitro in učinkovito delo potrebno kar precej prakse. Ampak z mašino se nisva dala in po slabih štirih urah je teren vsaj približno izravnan in večina lukenj izkopana. Detajle bo potrebno končati na roke .

Kar se Conorja tiče…hmm…večino dneva je preživel zaprt v kletki, kar ni najboljše za najino tako imenovano »vez«. Opažam, da se je njegova poslušnost do mene kar precej zmanjšala v zadnjem mesecu dni. 

Vse to je posledica dejstva, da se z njim zaradi večih razlogov občutno manj ukvarjam kot Pija. V bistvu imam kar malo slabo vest zaradi tega. Od začetka sva se s Pijo dogovorila, da bova poskušala čas z njim razdeliti 50-50, kar je na začetku uspevalo. V zadnjem mesecu pa se je na moji strani kar precej podrlo. Pes še posebej pasma belgijski ovčar »malina« se zelo naveže na svojega lastnika in običajno si sam izbere koga v družini bo najbolj poslušal. V najinem primeru se v prvem mesecu ni dalo jasno določiti koga si je zbral…no zdajle kot kaže se Conor nagiba na stran Pije, kar je tudi logično v tem trenutku.

Ampak menim da bitka še ni izgubljena in si lahko njegovo zaupanje še povrnem nazaj v prihodnjih tednih . Bomo videli…

The post Izdelava zunanjega boksa in slaba vest (by Primož) appeared first on Conor's Adventure.

Končno je v naše kraje prišlo poletje. Danes je bil prvi res vroči dan, kar pomeni, da sva se s Conorjem večino časa zadrževala v hiši. Situaciji primerno sem ta čas izkoristila za navajanje na kletko, med tem, ko sem se jaz ukvarjala s stvarmi za firmo.

Če sem iskrena ne razumem najbolje v kakšnem odnosu sta si trenutno »Conor in kletka«, če vse skupaj opišem malce slikoviteje Ne morem trditi, da kletke ne mara, saj se zgodi, da gre tudi sam vanjo, ampak, če je le možno leži/sedi/počiva na preprogi pred kavčem. Če ga slučajno prestavim v kletko in jo zaprem, začne jokat in cvilit. Sprva sem si mislila, da je to zato, ker želi biti bližje meni, med tem, ko delam na računalniku na kavču. Pa sem odmaknila preprogo in potegnila kletko čisto k sebi. Ni bilo nekega navdušenja, gospodič še je vedno cvilil , zaprt v kletki. Nakar sem ga mirila in vztrajala, dokler se ni umiril in zaspal, jaz pa sem nadaljevala z delom. Ko se je čez uro zbudil, sem ga spustila iz kletke, ga še prej pohvalila, pa vendar ne morem reči, da smo naredili korak bližje k navajanju. Morda sva s Primožem na tem mestu naredila napako, saj sva pred približno 10imi dnevi zelo vztrajala na privajanju na kletko, nato je vmes celo uspelo (Conor je začel sam hodit vanjo), vendar sva začela popuščati in Conorju ponovno pustiti, da leži na preprogi pred kavčem, pod pogojem, da je ne grize.

Epilog; pes se je res odvadil grizljanja preproge, vendar se je odvadil tudi, da je »kletka lahko fajn«.

Skratka kar koli se pri svojem psu odločite dovoliti oz. prepovedati bodite konsistentni, RES KONSISTENTNI. Pes si zapomni, kaj sme oz. ne sme. In, če enkrat lahko, ne bo razumel, da naslednjič ne sme.

Popoldne, ko se je Primož vrnil iz službe smo se odpravili v šolo. S Primožem sva dogovorjena, da mora pes enakopravno ubogati oba, zato tudi v šolo hodiva oba. Tokrat je bil v vlogi vodnika na vrsti on, ki pa ga je čakala zanimiva naloga. S Conorjem sta bila primorana spoznati različne ovire; obešene plastične plastenke na vrvici, peskovnik z žogicami, plastičen tunel, samokolnica, lesene palete itd. Generalno gledano je šlo Conorju v redu, problemi so se pojavili, ko je med prečkanjem ovir ugotovil, da je po tleh ogromno različnih briketov. Namesto fokusa na Primoža oz. na oviro, je pričel mrzlično ovohavat okolico in koncentracija je splavala po vodi. Za razliko od drugih psov, Conorja hrana res noro motivira in, če se je na tleh pojavi v izobilju, ga ostalo več ne zanima.

Ravno zaradi tega sva doma izjemno pazljiva, da med procesom učenja ni na tleh nobene hrane. Če se slučajno zgodi, da občasno le pade kakšen briket na tla, ga poskusiva čim bolj neopazno (za psa) pobrati, to pa zato, da mu ne odvračamo fokusa od vodnika oz. od izvajanja vaje.

p.s: Conor je danes star 11 tednov, ima 10.1 kg (da, pridno ga redimo) in je velik približno 44cm.

The post Zmenkarije s kletko in zakaj moramo biti konsistentni appeared first on Conor's Adventure.