Sobota, 21.11.2020, dan 166
»Pia misliš, da je jezen na naju, ker sva ga pustila 5 ur samega v zunanjem boksu?«, me je Primož zaskrbljeno vprašal pri poznem kosilu, med tem, ko sem v usta basala zadnje goveje rebro. Med kosilom sva cel čas pogledovala h Conorju, ki se je odkar smo prišli v hišo, čudno vedel. Obračal nama je hrbet, naju na trenutke ignoriral, se tiščal k tlom in naju gledal kot, da je najbolj bogi pes na svetu. Obnašal se je čudno, če povzamem 😒.
Minilo je že dobra dva tedna odkar sva bila nazadnje v trgovini in posledično prazen hladilnik naju je prisilil, da sva se opoldne odpravila v Koper po nakupih. Biti po tolikšnem času ponovno v socializaciji, je bil izjemen občutek. In temu primerno je tudi trajala dolžina nakupa. Glede na čudovito sončno vreme, se nisva mogla upreti še kratkemu sprehodu vzdolž »koprske rive« in hitro je bila ura pet popoldne, ko sva se vrnila domov. Odziv Conorja, ko naju je po 5ih urah ponovno videl je bil klasično »divji«, kot, da se nebi videli mesce 😆 . Vedno znova sem fascinirana nad pasjim veseljem, ko svojega lastnika ponovno vidijo po par urah ali celo dneh. Čudovita lastnost, ki dela naše kosmatince tako zelo posebne napram ostalim živim bitjem😍.
»Ej ne vem….pismo, sej pa je bil že večkrat sam«, sem zamišljeno odgovorila Primožu na zgoraj zastavljeno vprašanje. »Sej pa nisva naredila nič drugače kot običajno. Zjutraj je dobil dovolj gibanja in pozornosti, lačen in žejen pa tudi ni bil….oziroma v boksu ima vodo tako vedno na razpolago«, sem začela na glas razmišljati med tem, ko naju je Conor od daleč gledal, kot da sva mu mlade pojedla 🙈.
Tekom večera se njegovo stanje ni pretirano izboljšalo. Obnašal se je kot kakšna »mulasta ženska«, ko ima tiste dneve 😆. Bog si ga vedi kaj ga je pičilo. Ne smemo pozabiti tudi na puberteto, ki deluje očitno v valovih in se določeni občutki in obnašanje pri psu na trenutke precej potencirajo.
S Primožem sva se mogla strinjat, da nama je pes verjetno res zameril. Večer sva posledično namenila Conorju in igranju ter cartanju z njim. Dobre pol ure »tačkanja« (borba z rokavico) je bila dovolj, da se je pes spremenil nazaj v starega Conorja in pozabil kakšna krivica se mu je danes dogodila.
Čeprav po drugi strani pa sedaj razmišljam….da je lahko problem tudi v zunanjem boksu in Conorju le-ta preprosto ni vešč🤔? Imamo ga šele dober mesec dni in morda je bilo obdobje navajanja Conorja nanj preprosto prekratko? Conorja sva začela sprva v boks zapirati za kakšne pol ure, smo pa dokaj hitro prešli na daljšo nekaj urno odsotnost. No…bomo videli, bova naslednji teden dala več poudarka zunanjemu boksu 😉.
