Tisti, ki nas redno berete veste, da so mi pred tedni diagnosticirali povečano delovanje ščitnice. Od takrat naprej moram redno dvakrat dnevno jemati tablete in hoditi na redne preiskave. V roku enega tedna sem tako že dvakrat bila v bolnišnici Izola na pregledu krvi in pri specialistu. Načeloma tega ne bi niti omenjala, če me nebi tamkajšnji zaposleni naravnost fascinirali s svojo prijaznostjo. Glede nato, da bolnišnica Izola stoji na eni izmed najlepših lokacij v Sloveniji in ima verjetno enega izmed najlepših bolnišničnih razgledov v Evropi (gre zgolj za subjektivno mnenje navdušenca nad morskimi razgledi), gre razlog za njihovo prijaznost morda pripisati okolici.

Kakor koli že, danes zjutraj sem tako spet stala pred laboratorijem za pregled krvi in strahoma pogledovala proti številki na zaslonu, kdaj se bo pokazala moja 43tka. Odvzem krvi mi nikoli v preteklosti ni predstavljal nek velik problem, do trenutka, ko sem dvakrat v dveh mesecih po odvzemu skoraj zlezla skupaj. Od takrat dalje mi je v laboratorij izredno neprijetno stopiti. Ampak tukajšnje sestre so se resnično izkazale.

Vstopim v laboratorij in kot običajno zdrdram svoj slaven stavek »Ehm….imam težave pri jemanju krvi, saj mi lahko postane slabo, zgolj v vednost«. To navodilo sem pred leti dobila od ene sestre, ko sem po pregledu spet skoraj skup zlezla in mi je za popotnico naročila, da moram drugič pod nujno povedat svoje težave, saj v takšnem primeru cel postopek traja bolj počasi in »prijetneje«.

 No….v primeru Izole, pa je bil celoten postopek, sploh extra .

»Joj gospa tega pa se res nimate kaj za bati, tukaj se usedite, bova hitro zirhtale«, mi prijazno reče in pokaže na stol.

Pogledam proti steni in ne morem verjet svojim očem, na steni ambulante so visele fotografije 6ih prečudovitih (jaz bi rekla poročnih) šopkov. Si mislim, resno, še tukaj in rečem na glas »joj kakšni lepi šopki sej ne morem verjet«, se nasmehnem hudomušno in z eno oko škilim, kdaj bo prišlo do pika v žilo.

»Res so lepi a ne, da? Kateri vam je najbolj všeč?«, me prijazno vpraša sestra.

Gledam in sej ne vem kaj naj rečem, ko ji povem, da ne morem verjet, da me šopki še v ambulanti spremljajo ter ji zaupam, da se s partnerjem pripravljava na poroko in, da sva se te dni ravno pogovarjala o rožah, šopku, rdeči niti poroke itd….

»Ja to pa je lepo slišat, kdaj in kje pa bo veseli dan?«, me vpraša in zamenja drugo stekleničko od verjetno 5ih ( nisem mela časa štet, ker sem šopke preučevala ).

Ji odgovorim in tako sva se zapletle v pogovor o šopkih, poroki, lokaciji. Ne pomnim, kdaj bi me nekdo, če sploh kdaj med odvzemom krvi tako nasmejal. Kot rečeno sem čisto pozabila na to, kaj se dogaja z mojo žilo in iglo v njej, med tem, ko je sestra veselo kot po tekočem traku menjavala stekleničke.

»Tako, pa sva gotove, pa še poročni šopek sva vam izbrale a ne, da?«, mi je rekla hudomušno in mi previdno povila roko.

Sama sem se ji iz srca zahvalila za resnično lepo izkušnjo in zapustila ambulanto.

Pridem dobre volje domov, ko se iz sprehoda vrneta Rajko (od Primoža oče) in Conor. Pes valda celi veseli, kot, da me nebi videl mesec dni. Ga vprašam kako je bilo, če je bil priden itd… »Pa ja, sva šla do letališča, vmes sva še srečala Hunda (sosedov pes) in Tonija, sta se malo igrala….«, mi odgovori. »Aja….je pa našel en drek, seveda sem se začel dret, da ga naj pusti, ampak sej veš….pa po mojem ni bil živalski, še je potem kakih 15 min smrdel kot kuga«, mi je natančno Rajko opisal celotno situacijo. Conor, kot da bi vedel da je govora o njem, je začel noro z repom mahat »Ja kaj je…sej sem ti rekel, da te bom povedal«, mu je hudomušno odgovoril Rajko.

»Pismo znajo biti ti naši kosmatinci nagnusni«, sem si mislila, ko sem Conorju dala pozen zajtrk. In jaz ga zvečer cartam in objemam, lupčkam, on pa žre drek….fuuj…. Ampak žal tako je. Na nas lastnikih je, da takšne in podobne situacije preprečimo. Če ne zato, da pes ne dobi driske, kot jo je denimo popoldne takoj »fasal«…

…ampak ja, žal se vsega vedno ne da, v takih primerih potem res pride izredno prav uporaba nagobčnika

The post Izbiranje »poročnega šopka« v Bolnici in Conor drekojedec appeared first on Conor's Adventure.

Življenje s Conorjem je tudi danes pol leta kasneje še vedno isto – precej enostavno. No…skoraj vedno precej enostavno, v zadnjih dveh mesecih je tudi najin gospodič začel na trenutke »kazati pubertetniške zobe«

Uničevanje stvari – teta Puberteta

Če še dva meseca nazaj ni bilo o prisotnosti ga. Pubertete nobenega znaka, pa je pri dopolnjenih 8ih mesecih zgodba povsem drugačna. Okej…ne morem sicer rečt, da ga nenormalno meče, ampak so trenutki, ko je življenje s Conorjem izjemno zanimivo, pestro, včasih tudi za živce utrujajoče.

Zanimivo mi je, da se pri nas puberteta kaže v valovih. Pride, traja dva, tri, morda štiri dni in izgine ter pes je spet »normalen«.

Začelo se je nekje par dni po njegovem dopolnjenem 6. mesecu, ko je začel griz vse povprek. Malce pretiravam, pa vendar, če sem še dva meseca nazaj, vesela in polna sebe pisala prispevek o »Življenju z malino po štirih mesecih«, kjer sem ponosno razlagala, da nama ni uničil skorajda ničesar…. Je tokrat zgodba malce drugačna.  

Okej, še vedno imava za obut dovolj čevljev in nisva ostala kot tisti Nemec brez vsega (če ste brali prejšnji prispevek). Bo pa zato treba iti pred poletjem v nabavo novih natikačev . To, da so moji Crocsi, že zdavnaj spustili dušo, že veste….No tokrat se je spravil tudi na Primoževe Adidas natikače. Še prej me je nekega dne pričakala »štala«, ko sem prišla domov in je hodnik preplavila poplava ostankov pokrova za shranjevanje copat. Prizor je na prvi pogled izgledal, kot da je uničil najmanj pol kavča

Zaradi občasnih napadov grizenja in uničevanja stvari je Conor par tednov ponoči spal kar v svojem hišnem boksu. S Primožem mu preprosto nisva zaupala, da ga ponoči ne bi spet kaj prijelo in bi se pod njegovimi zobmi znašel kavč ali kakšen drug vreden predmet.

Šolanje, poslušnost

Če ste si o pasji puberteti prebrali vsaj kakšen članek ali dva, potem veste, da se slednja ne tiče zgolj »uničevanja« temveč kar celotne osebnosti psa.

Za zdaj moram sicer potrkati, da kaj se tiče poslušnosti še ni bilo nekih drastičnih problemov. Morda je najbolj vredna omembe občasna »pozabljivost«, kjer gospodič zahtevanega ukaza preprosto več ne zna oz. ga pozabi. Par dni nazaj se mi je denimo zgodilo, da je pozabil kaj pomeni ukaz »up« (uporabljamo ga za stanje na mestu), najprej me je butasto gledal, nato pa mi je začel kazat 10 drugih naučenih trikov, kot pa zgolj »navadno stanje«. Čudežno, se ga je par ur kasneje ponovno spomnil .

Kljub prisotnosti pubertete pa se lahko »pohvalim«, da ima Conor izredno dober odpoklic, tudi v prisotnosti drugih psov. V zadnjih mesecih se mi zdi, da smo ravno na tem področju (ko gre za bližino drugih psov) naredili precej korakov v naprej. Denimo, če je spuščen in v daljavi zagleda psa, pride na klic nemudoma k meni. Včasih je treba sicer malce povzdigniti glas, pa vendar se odzove

Tudi hojo na popuščenem povodcu, smo za moje pojme izpilili v »nulo«, med hojo več ne opleta sem ter tja in voha 101 travico, temveč sproščeno hodi ob meni. Trenirava jo praktično vsak dan, je pa res, da odkar je ta situacija s korono, skorajda ne hodimo v mesto. Upam, da naslednji obisk urbanega okolja ne bo izgledal, kot da je po poklicu »vlečni pes« .

Morebitne težave

Nasploh, če odštejem občasno grizenje, pa še to se je v zadnjih tednih umirilo, ni s Conorjem nobenih težav. Tudi kar se tiče njegovega zdravja, je za zdaj vse v najlepšem redu. Morda imamo na trenutke probleme z občasno rahlo drisko oz. mehkim blatom, zaradi česar bomo verjetno morali v kratkem iti na praznjenje analnih žlez, drugače pa je pes na pogled zdrav. Tudi njegova aktivnost se je v zadnjih dveh mesecih za kakšnih 20-30 % izboljšala v smislu veselja do dela.

Trenutno največja težava, ki naju s Primožem najbolj »moti«,  je dejstvo, da Conor še kar raste oz. se njegov skelet ni popolnoma razvil. Zaradi tega ga je potrebno temu primerno paziti.

Po drugi strani pa potrebuje že precej več gibanja, torej so se sprehodi podaljšali na nekje 45 min (3x dnevno). Vseeno pa ne moreš iti z njim za pol ure teč, ali pa na kakšen eno urni pohod na bližnji hrib. Prav tako, ga je treba še vedno paziti, da med igro ni nekih visokih skokov. Glede nato, da so trenutne vremenske razmere na trenutke skoraj za žile rezat, res ni najbolj prijetno se s psom 45 min »romantično« sprehajat v dežju . Ampak ok….par mesecev še, pa bo tudi tega konec.

 Cilji za naprej

So se pa v zadnjih dveh mesecih spremenile najine želje kaj si od Conorja želiva in kakšne imava cilje z njim. Glede nato, da zadnjih nekaj mesecev ni pes v nobenem pravem šolanju (to kaj delava doma je verjetno daleč od nekega profi šolanja) in tudi mala šola je že skoraj pozabljena, sva se odločila, da začneva s Conorjem delat bolj strukturirano.

Naletela sva na izjemno simpatično, sploh pa profesionalno pasjo inštruktorico iz Ljubljane, ki nudi zgolj individualne treninge in svoje tečajnike pripravlja tako na BBH izpit, kot potem naprej višje na IGP (nekoč IPO). Trenutno nam sicer situacija ne omogoča šolanja v živo, smo se pa domenili, da bomo poskusili online in potem kasneje nadaljevali v živo. Začnemo v naslednjih dneh.

Skratka kot vidite so se v zadnjih mesecih tudi cilji, kaj si od Conorja želiva počasi izoblikovali. Nekako obema diši, da se podamo v smer IGPja…ali pa bomo tam tudi ostali in nam bo vse skupaj dejansko všeč, pa se pustimo presenetit.

Najbolj od vsega je v prvi vrsti še vedno pomembna dobrobit psa.

The post Življenje z »malino« po šestih mesecih… appeared first on Conor's Adventure.

Končnoo….po 6ih dneh prebavnih težav in Conorjevega tekočega kakanja čez dan, so se zadeve začele izboljševati. Vem, verjetno sem ta teden prav tečna, ker so moje blog-teme malce »smrdeče« in za koga precej neokusno obarvane, ampak glejte….tako pač je.

Žal se moramo lastniki psov včasih soočiti tudi z manj prijetnimi zadevami kot je driska, bruhanje, bolezen itd… Verjemite, tudi meni je izredno zoprno zasledovati Conorja na vsakem koraku in v njegovo rit buljiti kot tele v nova vrata, ko odvaja . Pa potem pregledati blato, ali morda le ne vsebuje kakšnih notranjih zajedavcev, pa če je morda kakšne čudne barve itd… Ne…to mi res ni kul. Kot še manj prijetno mi je o tem pisati….češ, daj no Pia kaj moraš res iti v tako »nagnusne« podrobnosti ?

Ampak heej…. Sej veste, kaj sem vam na začetku obljubila? Iskrenost, direktnost in vse te cvetke . Pač zdi se mi res glupo pisati zgolj o tem kako je vse oh in sploh lepo ter tu pa tam omeniti kakšen mini problemček…. Ne, to nisem jaz. Meni ni problem povedati oz. zapisati ničesar. Z veseljem govorim tudi o vseh težavah, problemih….in evo vam, ta teden imamo pač težavo v obliki »sranja«…jbg.

Kako smo zadevo rešili?

Kot sem omenila v sredinem blogu, so nam na Elbivetu svetovali dieto v obliki prekuhanega riža s piščancem + 3x dnevno doziranje EnteroZoo-ja. Še sreča, da Conor na piščanca ni alergičen, kot je dandanes precej pogosto pri nekaterih psih. Iskreno pojma nimam zakaj se nisva s Primožem tega že prej poslužila, takoj v soboto, ko so se začeli problemi? »Pasja rižota«, če jo lahko tako poimenujem, je namreč že v četrtek (po sredinem večernem hranjenju) naredila precejšnje izboljšanje, ko pa smo psu popoldne dodali še EnteroZoo, pa je bilo danes dopoldne že vse ok. Včeraj se je driska pojavila proti koncu dneva….danes pa morda res zgolj za vzorec. Jutri, ko bo mladenič dopolnil 7 mesecev, bi moralo biti že vse tip top .

Skratka, če to berete in se v prihodnje morda kdaj soočite z drisko in veste, da ni morebitna zastrupitev oz. kar koli »za k veterinarju urgentnega«, potem vam definitivno priporočam nekaj dnevno dieto (pasja rižota), seveda ob predpostavki, da vaš kuža ni alergičen na piščanca. Prav tako si nujno nabavite EnteroZoo. Da je zadeva res vrhunska so menja tudi nekateri naši zvesti FB sledilci. Dobi se ga pri vseh veterinarjih, kot tudi v nekaterih lekarnah.

Morda kot zanimivost še naj omenim, pri prebiranju opisa izdelka (EnteroZoo) sem prebrala, da se ga bojda lahko uporabi tudi pri zastrupitvah. Ne me sedaj razumet, da kje to priporočam proti zastrupitvam, bog ne daj!!!  Zgolj navajam in morda v razmislek, da si ga nabavite, kot prvo pomoč, če se slučajno (upam, da ne), zgodi kaj podobnega. Zgolj razmišljam.

Kot veste, sem sama že večkrat izpostavila skrb nad vse pogostejšim dogajanjem, ko pes naključno najde in poje strup (v parku, na mestni sprehajalni poti, obstajajo celo primeri, kjer so se psi zastrupili v pasjem parku itd). Conorja namreč ne moremo naučiti, da se iz tal ne pobira….zato je moja skrb še toliko večja. Definitivno bo tuba EnteroZooja od sedaj naprej stalnica v naši pasji lekarni .

The post Riž s piščancem in EnteroZoo – 1:0 v boju proti driski 🏆 appeared first on Conor's Adventure.

Se tudi vam zdijo zadnji jesenski dnevi izjemno nadpovprečno topli? Res je, da je Primorska že v osnovi toplejša, kot ostali deli Slovenije, pa vendar…na trenutke morda že prav pogrešam oni mraz, ko se zabubiš v puhovko, natakneš šal, rokavičke in kapo ter tako »oborožen« mahneš na sprehod.

Po drugi strani pa so sončno-jesenski dnevi odlični za daljše sprehode v naravi kot tudi za kakšen »mini photoshooting« vaših kosmatincev. Načeloma mi je jesen od vseh letnih časov najmanj simpatična, ampak, ko gre za njene barve, prekaša vse . Takrat še takšnim levakom kot sem jaz, uspe na trenutke narediti dokaj lepo fotko, kot mi jo je danes na jutranjem sprehodu s Conorjem (glej fotko zgoraj).

Čeprav iskreno…glede na res kičasto sceno v živo, mi v objektiv telefona ni uspelo ujeti niti polovico celotne lepote….pač priznam, ko gre za fotografiranje, sploh živali oz Conorja, res nisem nek hud talent .

Ta pomanjkljivost se najbolj pozna na našem IG profilu (@conorsadventure), saj se lahko še ne vem kako trudim, ampak končen izgled profila ni takšen, kot bi si želela. Vmes sem ga enkrat že izbrisala, saj so bile fotografije vizualno še manj privlačne. Trenutno se trudim za čim bolj konsistentno barvno podobo – torej vse fotografije vsebujejo isti filter .

Če ste morda ravno sedaj »zalutali« na naš IG profil in se sprašujete, zakaj je Conor tam še tako »mali«. Hja….razlog se skriva, kot že omenjeno v tem, da sem vmes zaradi grdih slik (ne morem drugače rečt) že zbrisala profil. Če bo šlo vse po sreči, bomo nekje v roku meseca in pol na »čistem« in aktualnem dogajanju.

Drugače pa je bil naš IG profil že od začetka zastavljen podobno kot tale blog, vendar v angleškem jeziku. S Primožem sva želela tudi tuje govorečim sledilcem Conorja omogočiti, da spoznajo njegovo odraščanje in izzive, s katerimi sva se soočala. Res je, da objave v angleščini niso tako podrobne kot na tem blogu, saj omenjava zgolj zanimive in ključne trenutke na naši poti odraščanja s Conorjem.

No…dovolj o IG profilu, vrnimo se v sedanjost in trenutno situacijo s Conorjem. Verjetno vas zanima, ali smo končno uspeli sanirati drisko. Žal še ne. Oz. recimo, da je za enih 30 % bolje, torej zjutraj je blato kot običajno »šolskega izgleda«, nato pa se čez dan poslabša v drisko.

Po večernem sprehodu mi je situacija konkretno spet prekipela….ne glede nato, da je pes energijsko ok, izredno aktiven in vse, se z menoj verjetno strinjate, da ni normalno, da se zadeva ne uspe umirit. Ponovno sem klicala na Elbivet, kjer so mi svetovali da ga damo za dva dni na dieto razkuhan riž + piščanec + 3x dnevno mu doziramo Enterozoo (7ml) + slednjega doziramo še po vsaki driski.

Ali bo tokrat zadeva končno »užgala« in se bodo prebavne motnje umirile….pa bomo videli v naslednjih dneh . Držite pesti!

The post Barve jeseni, kaj se dogaja z našim IG profilom in ponovni klic veterinarja appeared first on Conor's Adventure.

Današnji dan je bil v marsičem precej podoben včerajšnjemu…z eno razliko. Tokrat sem na pomoč poklicala veterinarja…

Začetek dneva klasika, jutranje lulanje, kakanje in glej ga zlomka, blato kot iz knjige. V sebi sem si ponovno oddahnila češ, sej ni nič hujšega, očitno je s psom končno le vse ok. Začela sem peti hvalnice ProLacu-u… in upala, da bo jutri že vse pozabljeno….

Ahaa…veš kje. Greva čez dobro urco na sprehod in pes je v roku tri četrt ure kakal vsaj 4x…in da, prav ste uganili ponovno driska . Verjetno ni treba posebej poudarjat, da sem v njegov iztrebek vsakič bulila kot tele v nova vrata in iskala kakršne koli znake notranjih zajedavcev, morebitne krvi…skratka kar koli, kar bi kazalo na morebiten vzrok za omenjeno stanje.   

Priznam….dejstvo, da ima pes prvo jutranje blato, kot iz škatlice, nato pa se čez dobro uro vse skupaj spremeni v tekoč izloček…mi resnično ni dal miru in tako sem poklicala veterinarja. Na Elbivetu (Veterinarski center Elbivet) se mi je kot običajno oglasil izredno prijazen veterinar, ki me je po slišani razlagi pomiril in dejal, da naj kužku še naprej dodajamo probiotike ProLac, naj mu hrano razporedimo na več manjših obrokov, sploh pa naj mu ne dovolimo uživanja trave, češ, da ta izredno draži želodec. »Aja…res? Ujej…to pa nisem vedela, sem mislila, da trava čisti«, sem mu zmedeno ogovorila in pomislila na vsakodnevno Conorjevo grickanje trave. Za na konec mi je še dejal, da če v roku dveh dni ni bolje, se slišimo.

»Očitno le ni tako hudo«, sem si oddahnila.

Tisti, ki naju redno berete, verjetno veste, da v zadnjih dneh nisem bila pri miru in sem čez vikend praktično na glavo obrnila cel splet, da bi pogruntala kaj za boga je privedlo do omenjene driske. Vmes sem izvedela nekaj zanimivih stvari o barvi pasjega kakca, ki kot sem omenila že včeraj pove ogromno o zdravju vašega psa. Zdrav kakec mora biti rjave barve, kompakten, ne preveč masten in ga je moč z lahkoto pobrati.

Denimo bog ne daj, da je slednji izredno temne, črne barve, saj če pes ni pojedel kakšne čudne hrane, ki bi lahko njegov kakec izredno temno (črno) obarvala, pomeni barva krvavitev iz želodca ali začetnega dela črevesa.

Verjetno je vsem jasno, da kri v iztrebku nima kaj za iskat. Zdaj, če slednja nastane zaradi posledic zaprtja, ker se kužek izredno napenja in lahko posledično popokajo krvne žilice, potem zadeva ni tako izredno huda…no seveda, če zaprtje primerno hitro saniramo. Problem nastane, če se kri v blatu pojavi zaradi česar drugega, denimo lahko so vzrok tudi zajedavci, rak, ali pa je bog ne daj kuža zaužil kaj ostrega.  

Če ima vaš kuža zeleno blato, obstaja možnost, da se je najedel trave ali pa njegova hrana vsebuje barvila, ki so povzročila obarvanost. Žal se lahko zeleno blato pojavi tudi pri raznih zastrupitvah, je pa tudi pokazatelj težav z žolčnim mehurjem.

Belo blato običajno nakazuje, da je v prehrani vašega psa preveč kalcija. Običajno imajo takšno blato psi, ki jedo veliko surove hrane in kosti, kar posledično lahko privede tudi do zaprtja. Lahko pa belo blato nakazuje tudi na težave pri delovanju trebušne slinavke.

Pozorni bodite tudi na kakršne koli bele lise v blatu vašega psa. To namreč nakazuje na gliste in druge notranje zajedavce. Videti so kot izredno tanki špageti, ali kot zrna riža.

Rumeno oz. oranžno blato, ki je največkrat prisotna pri psih z drisko je znak, da je hrana prehitro potovala skozi prebaven trak, je pa tudi znak intolerance na določeno živilo. Bojda lahko tudi oranžno blato kaže na težave z žolčem ali jetri.

Če potegnem črto ob vseh teh različnih barvah….gre pri Conorju morda za intoleranco na določeno živilo. Ampak na kaj za boga?? Pelete imamo že tri tedne in pri spremembi ni niti trznil. Prav tako me resnično bega, da je bilo zjutraj vse ok….

Ne vem, bomo videli jutri kakšno bo stanje, resnično upam, da se zadeva po dveh dneh umiri in, da ne bomo rabili obiskati veterinarja.

Viri, ki so mi pomagali pri tem blogu:

Kaj lahko razberemo iz pasjega iztrebka?

Kaj sporočata oblika in barva kužkovega kakca?

Bolezni prebavil

How To Stop Dog Diarrhea: 4 Simple Steps

Revija Kužek – Kaj nam pasje blato pove o zdravju psa, str. 30-31

The post Raziskovanje o pasjem kakcu se nadaljuje 🤦🏼…. appeared first on Conor's Adventure.

»Ej Pija moram ti povedat, da je bil kakec prej kot iz knjige«, me je razveselil Primož med kuhanjem jutranje kave. Vem ja….morda se sliši izredno absurdno, da dajema z zaročencem toliko »poudarka« na pasji kakec…ampak, ne boste verjeli žal ta dokaj smrdeč odpadek pove ogromno o stanju vašega psa.

Smešno ali pa tudi ne, sama odkar smo dobili Conorja redno, budno spremljam kako, koliko in kaj izloča. Slednje se mi zdi pri mladičih še toliko bolj pomembno, ker vseeno še  niso tako 100% odporni (morda se motim) kot odrasli psi in lahko skozi blato hitro ugotoviš, če kaj ni ok. Plus zavedat se moremo, da pri mladiču večkrat »eksperimentiramo« s hrano, marsikaj dobi prvič in je zato treba biti pozoren, ali mu slednja stvar odgovarja oz. ne.

Žal je bilo najino veselje kratkotrajno, saj se je že čez par ur zadeva poslabšala v vnovično drisko. Situacija me je popolnoma znervirala, saj mi preprosto ni in ni bilo jasno, kako lahko pes zjutraj kaka »šolsko«, nato pa se čez par ur vse podre.

Ne glede nato, kolikokrat sva preanalizirala prejšnje dni, sva konstantno prišla do zaključka, da je Conorjevo trenutno stanje zagotovo povezano z včerajšnjim bruhanjem. Sama pri sebi sem upala, da ni delni krivec tudi četrtkova in petkova žvečilka…ampak…glede nato, da so se težave pojavile komaj v soboto po omenjenem jutranjem bruhanju, sem bila mnenja, da žvečilka le ni kriva. Tudi danes sva ga dala na »mini« dieto – dobil je zgolj polovico predpisane količine hrane -, ga čim več spodbujala k pitju vode (da ne bi prišlo do dehidracije) in mu po hrani 3x stisnila 2 ml ProLac-a.

Najbolj čudno (hvala bogu), pa je bila energičnost psa, saj se je obnašal, kot da z njim ni praktično nič narobe ….pustimo podrobnost, da je lulal dvojno , če me razumete kaj mislim povedat. Ja vem, morda sem neokusna, ampak vedno ne more biti vse samo oh in sploh lepo….ta blog je namenjen iskrenemu opisovanju vzgoje psa in včasih smo priča tudi manj okusnim zadevam . Jbg tako je, mogoče komu tudi ta izkušnja pride prav .

Situacija se žal tudi proti večeru ni umirila. S Primožem sva se tako dogovorila, da v primeru, če jutri ne bo bolje, pokličeva veterinarja in se psa pelje na pregled.

The post Ohhh….ta driska 💩 appeared first on Conor's Adventure.

»Primož moram te skregat, ker včeraj nisi bil pazljiv na večernem sprehodu s Conorjem«, so bile moje jutranje prve besede zaročencu, ko je prišel v kuhinjo. »Joj…Pija….moraš že navsezgodaj zjutraj…kaj je bilo?«, mi je odgovoril tečno-zaspan.

Vem, da morda nisem ubrala pravega pristopa. Ampak jutranji prizor, ko sem pred Conorjevo posteljo zagledala bruhanco, v njej pa dve piščančji kosti, me ni ravno navdušil. V lužico sem gledala kot tele v nova vrata in se spraševala, kje za boga je pes pojedel te kosti .

Včeraj je bil praktično pol dneva zaprt v boksu, kjer ne more pojest ničesar….zvečer, ko sva se pa vrnila iz Kopra, pa ga je Primož peljal na sprehod. Res, da v temi in brez lučke…pa vendar. Nikoli še nisem zasledila na naši sprehajalni poti kakšnih živalskih ostankov, sploh pa ne kokošjih . Oba s Primožem sva se čudila češ, kje je staknil omenjene ostanke in upala, da psu ne bo hujšega.

Žal najina prošnja ni bila uslišana, saj se je zadeva iz jutranjega bruhanja »prevesila« v drisko, ki čez dan žal ni in ni ponehala. Načeloma nisem veterinar, ampak po prebranem menim, da je pri driski poleg njene barve (bojda velja za alarm, če gre za izredno temno blato, ki nakazuje notranje krvavitve) pomembno tudi stanje psa. Glede nato, da je bil pes normalno aktiven in energičen ter tudi ješč, sva se vseeno odločila, da se zapeljemo na Vremščico in se po vrhu planote malce sprehodimo, naredimo par lepih fotografij, in preizkusimo Primožev dron . Sploh slednji je bil Conorju na začetku noro fascinanten, saj ga je pes kot zmešan lovil po tleh in lajal nanj, kot da mu gre za življenje.  

Nastalo je nekaj resnično bombastičnih fotografij, ki jih prilagam spodaj, kot piko na i pa je Primož z dronom v video-objektiv ujel najin trening s Conorjem. Upam, da mi ga uspe v naslednjih dneh zmontirat . Skratka bilo je res prijetno popoldne, tudi pes je noro užival. Če se ne motim, je bilo to sploh prvič, da sva s Conorjem odšla na nek hrib. No…ne peš, da se razumemo, saj je še premajhen (na srečo je možno na Vremščico priti z avtom skoraj do vrha). Če ste ob kašnem sončnem vremenu v bližini naših krajev, vam obisk Vremščice priporočam, saj skoraj po vrhu omogoča širno sprehajanje z dih jemajočimi razgledni.  

Nazaj v dolino oz. domov….. glede nato, da je bil danes tudi Helloween oz. po slovensko noč čarovnic in glede na dejstvo, da živimo na vasi, kjer je buč v izobilju bi bil skoraj greh, če nebi omenjenega »praznika« temu primerno obeležili…z izrezovanjem buče. Conor je pri celotnem procesu seveda sodeloval in pomagal po svojih najboljših močeh … Ne verjamete? Poglejte fotko . Seveda nismo pozabili tudi na primerno že poznano praznično-rdečo osvetlitev…

Naj zaključim, da je bil današnji dan resnično izredno razgiban in zabaven …kljub mojim občasnim skrbem okoli Conorjeve driske. Glede nato, da se slednja niti do večera ni umirila, sva se s Primožom odločila, da mu namesto večernega obroka dava zgolj probiotike ProLac, ki sem sva jih slučajno še od morja imela doma (pred odhodom sem jih kupila pri veterinarju, če bi pes slučajno fasal drisko). Bomo videli jutri zjutraj ali so kaj pomagali .

The post Jutranje bruhanje, spoznavanje drona na Vremščici in Helloweenparty 💀 appeared first on Conor's Adventure.