Vsega luštnega je enkrat konec…in tako se je zaključil tudi naš tri tedenski dopust. Morda bo kdo izmed vas rekel, »Glej jih frajerje kako uživajo…«…. Ampak iskreno med nami….Sama sem uspela firmo in Conor’s Adventure nekako izklopiti šele zadnji teden . Ena izmed stvari, ki ti jih »pozabijo povedat« na začetku, ko imaš svoje podjetje, da odklopa nekako ni. Oz. si ga moraš izredno »na silo« vzet.

Odklop in vklop….nekaj najtežjega, če mene vprašaš!

Potem pa se zgodi, kot se je meni, da je dve tretjini dopusta že mimo, tebi pa možgančki še kar delajo na 200 % in polovico dneva preždiš v aprtmaju… Ja vem sliši se debilno. Sama kdaj, res nimam mere in imam nehote občutek, da moram vsaki stranki v sekundi ustrečt. Tudi na dopustu.

Jah…tak je to, če svoje kupce, sledilce, podpornike res ceniš in obožuješ, ter malce pozabiš nase . Skratka, zadnji teden se mi je potem le nekako uspelo odklopit in tudi telefon »pozabit« v aprtmaju. Samo hudič je, ker se jaz pol tak odklopim, da mi vrnitev nazaj v realno življenje niti malo ne diši . In spet sem Primožu dva dni pred koncem predlagala, »Čuj dragi, kaj če bi midva še malce podaljšala za kaki dan?«. Itak se ni branil. Kdo pa bi se…

Pa smo podaljšali in namesto v nedeljo, prišli nazaj v ponedeljek. Vseeno sem rabila še dodatna dva dni, da sem se nekako uspela sestaviti nazaj. In spet začutiti tisto »našo misijo« in Conor’s Adventure »mode«.

Kite-nje na izlivu reke Neretve

Torej, kje smo sploh bili na dopustu? In kaj smo vmes počeli ? Tisti, ki ste nas kakšnih 14 dni nazaj (ko sem se nazadnje javila na blogu) brali veste, da smo prvi teden namenili raziskovanju otoka Pag.

Druga dva tedna smo se prestavili na skrajni jug Dalmacije, na izliv reke Neretve, kjer smo 16 dni preživeli v vasici Blace. S Primožem sva navdušena kiterja (no jaz sem si ta naziv prislužila šele letos) in izliv reke Neretve, kjer so za kite-at poleti vrhunski pogoji, je zato logična izbira. Prve dneve smo imeli malce nesrečo z vetrom, saj ga ni in ni hoteli biti. Sva se pa zato s Primožem toliko bolj ukvarjala s Conorjem in njegovo tačko.

Ko imaš belgijca, so poškodbe bojda redno na seznamu

Conor, ne bi bil Conor, če se spet nebi malce poškodoval. No sej roko na srce, je že kar nekaj tednov od zadnjega obiska veterinarja . Ne mi zamerit za omenjen črn humor, ampak verjetno me razumete, da, težko ostaneš resen, ko ima tvoj pes praktično vsak mesec kakšno novo poškodbo.

Spomladi smo fasali šiv na tački, potem se je čez dober mesec opekel, ko je tekel čez ostanke pepela od kresovanja. No potem si je zlomil noht, zaradi česar se je prvič srečal tudi z anestezijo (več o tem tukaj), no tokrat pa si je na morju porezal blazinico.  

Sreča v nesreči, da je šlo zgolj za blazinico na zapestju. Torej ni šlo za glavno blazinico na katero pes stopi, temveč tisto, ko je dvignjena od tal. Po nasvetu vseh vas (vprašanje kaj narediti sem objavila na Instagramu), sva ranico par dni nekaj krat na dan čistila in in razkuževala. Največ vas, nama je svetovalo jod za razkuževanje in Bepanthen za celjenje ran. Kar nekajkrat se je pojavil tudi nasvet »moder sprej imenovan Animedazon«, ki bojda izvrstno dezinficira in zaščiti ter pomaga pri celjenju. (Vse to omenjam, če morda komu kdaj pride prav ). Midva sva v prvi pasji pomoči, ki sva jo kupila lani našla zgolj fiziološko raztopino in mešanico peroksida (Hydrogen Peroxide). Glede nato, da se je rana po treh dneh zacelila je bilo tudi slednje okej….

Aja še nekaj sem se spomnila, nekje imam v spominu, da bojda raznorazne tekočine za razkuževanje rane, ki vsebujejo alkohol niso primerne. Alkohol namreč poškoduje tkivo in povzroča draženje ter posledično podaljša celjenje.  

Izlet na Pelješac in končno veter

V začetku, zadnjega tretjega tedna dopusta smo se odpravili na mini raziskovanje otoka Pelješac. Iskreno nisem si mislila, da je slednji tako lep . S Primožem sva se oba zaljubila v ta otok in je drugo leto zagotovo na seznamu dopustniških točk. Kot se za kiterja spodobi, sva si najprej ogledala vse možne točke za kite-at, preostali del dneva pa sva namenila pohajkovanju po otoku, občudovanju različnih »wau« razgledov in v večernem razvajanju morske kulinarike. Vsem, ki se boste nahajali v teh južnih koncih Hrvaške, toplo priporočava obisk gostilne Kapetanova Kuća, kjer morate nujno probat Kapetanovo sipino rižoto. Rižota, da ta kap. Tako po okusu, kot po porciji. Jedla sva jo namreč še naslednji dan za kosilo, ker takšnih dobrot pa ne bomo puščali…

V tretjem tednu sva imela tudi z vetrom precej več sreče. Posledično sem sama spoznala, da zna biti tudi kite-anje izredno naporen šport, sploh če piha tako kot treba in si na vodi kar 4 ure. Ura na roki mi je tako konec enega dneva, pokazala kar dobrih 40km. Posledično sem se naslednji dan zbudila, kot da bi me povozil vlak .

Trenutki za spomin in navdih….

Še eden izmed trenutkov, ki ga preprosto moram omeniti v blogu, čeprav sem na FB o tem že govorila. Splet dogodkov je nanesel, da sva  spoznala in nekaj večerov preživela tudi v družbi slavnega pevca Siddharte Tomija Megliča. Morda vse skupaj niti ne bi bilo tako zelo wau, če človek ne bi bil tako fascinantno prezimljen in skromen. S Siddharto že več kot 20 let kraljuje na slovenski glasbeni sceni, moja generacija je praktično rastla z njimi, pozna jih verjetno skoraj vsak…Ampak ko se pogovarjaš z njim, res kapo dol človeku. Ga je Primož vprašal za fotko s Conorjem za blog in FB stran »Ja seveda ni problema«, se je glasil odgovor. Pa mu ne bi bilo treba.

In to je lastnost, ki si jo pri nama, pri Conor’s Adventure želim za prihodnost. Ostati skromen, ceniti vsakega, biti hvaležen vsakemu, še tako majhnemu podporniku. In glej ga zlomka, že med bivanjem na Neretvi, sva dobila en konkreten razlog, da se vsem VAM konkretno zahvaliva. Na FB strani smo namreč dosegli in presegli 1000 likeov. Posledično je nastal tudi zelo poseben video (najdete ga tukaj) in odločila sva se, da vas ves teden, natančneje do petka do polnoči POČASTIVA z GRATIS poštnino .

Ker vas imava rada, res iskreno rada…ker je nekaj najlepšega na svetu, ko mi pošljete fotke vaših kosmatincev opremljene z našimi produkti, s katerimi smo vam polepšali dan. To je tisto kaj največ šteje zadovoljna stranka in srečen kuža.

The post Kite-anje na Neretvi, prerezana blazinica in raziskovanje Pelješaca appeared first on Conor's Adventure.

Za menoj, za nami so res prečudoviti dnevi, neke vrste podaljšan vikend oddih. Okej…ne bom lagala, da kar precej k temu navdušujočemu občutku pripomore dejstvo, da je za nama rekorden vikend iz vidika prodaje . »Če ležiš na plaži v Wake Parku Dooplek in ti €, kar cankanjo na račun, je res težko biti slabe volje«, mi je v hecu rekel dober kolega, ko sem mu odgovorila na vprašanje kako nam gre. Ma ja…sej ima prav, res je dober občutek, pa vseeno vprašanje, koliko se ljudje res zavedajo ozadja.

Kljub temu, da je bil vikend, da sva si probala s Primožem načrtno vzeti nekaj dni off, itak da ni šlo. In ne, to ni jamranje, da me nebi kdo tako razumel. Vedno več vas je, naših zvestih kupcev, sledilcev, bralcev. In posledično je tudi več takšnih in drugačnih vprašanj. Odnos s potencialno stranko je nama s Primožem skoraj na istem nivoju prioritetne lestvice kot kvaliteta materiala, produktov. In, ko sediš na plaži v Doopleku, v telefonu pa par vprašanj tvojih potencialnih strank, se ve kdo ima prednost .

In res niti najmanj mi ni težko, ne glede na uro ali dan. Kot me je naučila ena izmed boljših učiteljic marketinga pri nas v Sloveniji Katja Breznik »V svoje stranke se moraš zaljubit, moraš jih imeti resnično rad in potem je marsikaj lažje«…uff…kako je imela prav .

Maturantski ples in kako izgleda žur

Glavni razlog za obisk Maribora je bil maturantski ples mojega brata Jerneja. Pismo, ko sem ga videla zrihtanega in polikanega v prečudoviti modri obleki, skoraj nisem mogla verjeti da gre za 13 let mlajšega »pubeca«, ki ga jaz pri njegovih skoraj 19ih še vedno kličem »mali« . Sej ne, da je za glavo večji od mene…

Globok poklon, vsa čast vodstvu šole srednje Škofijske gimnazije. Da so v teh »čudnih« razmerah uspeli organizirati maturantski ples in maturantom omogočiti ta nepozaben dogodek v njihovem življenju, res vsa čast. Ko sem ob robu plesišča sedala in opazovala mlade, ki so se po dolgih mesecih končno zabavali in družili med seboj…mi je bilo prav toplo pri srcu .

In kaj je vmes počel Conor? Glede nato, da je bil prvič sam v hiši mojih staršev, sva bila na trenutke malce na trnih, češ, kaj nas bo čakalo, ko se bomo sredi noči vrnili domov. Ampak frajer je bil, kot vedno priden.

Nov produkt in moj ljubi Maribor

Starši so se z bratom Jernejem v petek odpravili za dober teden dni na morje in slednje je bilo tudi razlog, da sva s Primožem najino bivanje v Mariboru podaljšala do ponedeljka zvečer. Že od kar pomnim sem oboževala biti sama v tej hiši v Kamnici…okej, nekaj definitivno pripomore bazen (valda, kdo pa ga ne bi imel poleti), pa nasploh ima ta hiša res svetovno energijo. Lani se spomnim sva v tem času s Primožem postavljala na noge najino prvo spletno stran in pasji blog Conor’s Adventure. Pismo, če bi nama kdo rekel, kje bova čez eno leto…. Sej ne vem, če bi ga resno jemala .

V petek sva »v svet« poslala najin nov produkt 40mm ovratnico z ročajem in bila nad odzivom skoraj šokirana. Nisem si mislila, da bodo ovratnice z ročajem med vami tako zelo priljubljene….ampak super, res. Kot nenehno poudarjam, sem lahko samo hvaležna, da nam kljub naši mladosti (uradno je znamka na trgu šele slabe tri mesece) tako zelo zaupate.

Koliko vode mora spit odrasel pes?

Sobota in nedelja je bila namenjena wake-anju in pohajkovanju po Pohorju. Glede nato, da je za nami eden izmed bolj vročih vikendov, verjetno ne rabim posebej razlagat, da je izredno pomembno, da vedno, ko se kam odpravimo vzamemo s seboj tudi vodo za svojega kosmatinca (mi to rešujemo s tem). Bojda se priporoča, da bi naj odrasel pes spil nekje med 40 in 70 mililitrov vode/dan na kg (glede na tale vir). Torej najin Conor bi mogel spiti nekje med 1,4 in 2,4 litra na dan. Hmm zanimivo, na tem mestu se sprašujem, če kdo svojemu psu dejansko meri količino popite vode ?

Aja, ko smo ravno pri zdravju psa. Še kar čakam odgovore vseh štirih naših zavarovalnic, tako, da še bo moglo očitno preteči kar nekaj časa, da bom uspela napisat blog/članek »Katero zavarovalnico izbrati za zavarovanje psa?«…naj zgolj namignem, da so me do sedaj najbolj nekako prepričali na Zavarovalnici Sava . Več pa sledi….upam, da res kmalu.

The post Podaljšan delovni vikend oddih v Mariboru appeared first on Conor's Adventure.

Za nami je izredno pester, sploh pa pohodno naravnan vikend. Zavoljo Conorjeve skorajšnje odraslosti, sva s Primožem začela najinega kosmatinca jemati na praktično vse svoje izlete.

Okej…sej ne, da je bilo teh izletov zadnje čase ogromno . Ampak roko na srce, ko je človek skorajda od jeseni »zaprt« v bajti in se odpravi dva vikenda zapored na izlet, verjemite se zdi, da sem skoraj na novo odkrila Ameriko .

Ni bila Amerika, je bil pa zato hrib Slavnik in Šmarna gora, ki smo jih »osvojili« ta vikend. Sploh slednja me je že nekaj časa mikala. Saj me je zanimalo kaj za boga je na njej tako posebnega, da je med Ljubljančani tako priljubljena.

Slavnik, jabolčni štrudl in pica kot se šika

Sobota je bila namenjena pohodu na Slavnik in osvojitvi Conorjevega prvega malce večjega »brega«. Kljub temu, da je bilo parkirišče precej zabasano z avtomobili in sva s Primožem sprva mislila, da bo vzpon na hrib prej podoben sprehajanju v gneči, se je izkazalo za nasprotno. Med vzponom smo tu pa tam srečali kakšnega pohodnika. Nasploh pa smo uživali v tišini in v osrčju narave.

Sam vzpon na Slavnik ni pretirano zahteven, traja nekje slabo urco, tako, da če ste v neki osnovni kondiciji (beri občasni dnevni daljši sprehodi), bi se mogli brez problemov povzpeti nanj . Štarta se iz vasice Podgorje (518m), do samega vrha (1028m) pa vodita dve glavni poti (bolj in manj zahtevna).

Ne glede nato, katero pot zberete bosta na koncu deležni res čudovite nagrade. »Pismo, sem že pozabila zakaj sem nekoč tako rada hodila po raznih bregih«, sem Primožu očarano rekla, ko sva pri koči na Slavniku stala in čakala na zaslužen jabolčni štrudl ter opazovala prečudovito Slovensko obalo, ki je »ležala« pod nogami v dolini. Jap iz vrha na videz nič kaj posebnega primorskega brega imaš res kaj za videt .

Da o užitku, ko sva ga bila potem deležna, ko sem po dolgih mesecih ponovno lahko spila kavo na terasi sploh ne govorim.

Conor je bil cel čas priden kot mravljica. Kljub gneči na vrhu Slavnika in spuščenemu nemškemu ovčarju pri sosednji mizi (katerega lastniki so se požvižgali na pravila o psih na povodcih), se ni dal pretirano motiti in je slednjega psa zgolj na daleč opazoval. Vsake toliko časa je zacvilil, češ »Zakaj je on spuščen jaz pa ne«, ampak se je hitro umiril in se sprijaznil z usodo.

Šmarna gora, gužva in pasja socializacija

Morda se komu zdi nadvse smešno in za lase privlečeno, ampak nikoli še nisem bila na Šmarni gori. Niti me ni nekaj posebej mikalo, saj me odbijajo točke, kjer se kar tre ljudi. Ampak glede nato, da sama nisem v neki hudi fizični kondiciji (Corona in Conor’s Adventure so naredili svoje ), so mi postali takšni lahki hribčki za vrnitev v mojo staro »fitnes« formo izredno mamljivi. Pa še za Conorja so vsi ti kratki, do eno uro vzponi super primerni, da se malce navadi na hojo v hrib.

Čeprav je Šmarna gora po metrih (669m) precej nižja kot Slavnik, ti zna dati hudiča, sploh, če tempo malce bolj pojačaš . Sploh zadnji makedamski del, je bil v kombinaciji z že skoraj poletnimi temperaturami prav lušten zalogaj.

Ampak ko enkrat prideš gor in vidiš kaki frajerji so ti Ljubljančani, ker imajo takšno razgledno točko tik pred nosom….potem te niti pretirana gneča več tolko ne moti.

Če ne drugega je obisk Šmarne gore s psom tudi super trening za socializacijo, saj lahko srečaš res pester spekter ljudi. Od takih, ki te vprašajo, ali lahko psa pobožaš, do tistih, ki ga zgolj na daleč občudujejo in ti prijazno rečejo »Joj je lep«, do na žalost tudi takšnih, zaradi katerih potem po medijih beremo razne zgodbe o ugrizu.

Kako pa bi ti odreagirala?

Če to bereš in si ženskega spola, daj si prosim nekaj predstavljaj. Hodiš po bregu navzdol (iz npr. Šmarne gore) in pride nenadoma do tebe neznanec. S svojo glavo rine v tvojo, te hoče pobožat po glavi, obrazu in ti reče »Ja pa joooj kako pa si ti lepa…ooo buci, buu«. Kako bi odreagirala ?

Bi ga odrinla, vdarla? Ali bi ga bila vesela?

Ne skrbite, ni Conor nobenega napadel, ugriznil ali česar koli podobnega. Zgolj v živo sva s Primožem videla kako verjetno lahko pride do napada psa na človeka.

Kot rečeno hodimo po makedamski poti, Conor na povodcu kakšnega pol metra pred nama. Ko nam nasproti pride starejši gospod. Cel navdušen gre z glavo direktno proti Conorju »Ja pa joooj kako pa si tiiiii leeep«. In z rokami in z glavo nad psa.

S Primožem sva prebledela, v sekundi sva potegnila psa vstran in gospoda v en glas nagovorila »Joj bog ne daj, brez dotikov«.

Conor se je sicer že sam začel umikat, pa vendar, ko to vidiš v živo, iskreno se res ne čudim zakaj dandanes pride tako pogosto do ugriza psa. Potem na drugi strani pa takoj vprašanje, zakaj pa ne daste gor nagobčnika? Ja pa joj…. Se lahko morda tujo žival pusti pri miru .

The post Osvojitev Slavnika in Šmarne gore appeared first on Conor's Adventure.

Eden izmed vremensko lepših vikendov je za nami. Se strinjaš? Midva s Primožem sva po treh tednih ponovno obiskala moj Maribor, vendar se določenim obveznostim vseeno nisva mogla izogniti. S tem mislim, da vikend ni bil povsem na off. No…Conor je na drugi strani, kot se za toplejše dneve spodobi, doma »pospravljal«…več v nadaljevanju

Najprej sva se v petek ustavila pri znancu ene najine testiranke (sodelovala je pri testiranju vseh Conor’s Adventure izdelkov) in naročila nekaj promocijskih majic in puloverjev. V soboto pa sva se na hitrem sestanku glede izgleda bodoče spletne trgovine dobila z najinim izdelovalcem in skrbnikom trenutne spletne strani. Pred kratkim je Slovenski podjetniški sklad ponovno objavil seznam razpisanih vavčerjev in med njimi je tudi ta, ki omogoča sofinanciranje postavitve nove spleten trgovine. Kakor koli že, da vas ne utrujam z nekimi za vas totalno nezanimivimi informacijami….skratka, če bo bog dal, bomo pri postavitvi spletne trgovine malce prihranili ….

Nasploh pa je bil najin vikend (poleg tega, da je bil klasično delno delaven), precej bralno obarvan in v znamenju dolgih sprehodov po Mariborskih ulicah in okoliških gričih. Žal brez Conorja.

Tisti, ki nas redno berete veste, da hiša mojih staršev, sploh pozimi ni najbolj primerna za psa, saj je praktično cela v »hoch-glanz« parketu in mora najin kosmatinec posledično nositi copatke. Kombinacija talnega gretja in copatkov, pa za psa ni najbolj primerna oz. udobna. V bližajočih se toplejših dneh, ko bo lahko najin frajer tudi več zunaj na balkonu najine sobe, sploh pa, ko bo toliko zrasel, da bo brez problema lahko šel z nama tako na Pohorje, kot na kakšen drug okoliški štajerski breg, ga bova večkrat vzela s seboj v Maribor.   

Sicer pa verjemite, da mu doma ni bilo niti najmanj hudo . Nanj je kot običajno popazil Rajko (Primožev oče) in posledično skrbel za obvezo na tački ter za že zdavnaj zaceljen šiv na tački. Komaj čakam četrtek, da ga ponovno peljem k veterinarju in damo šiv ven ter začnemo spet normalno trenirat in se gibat brez ovir (beri skakanje, lovljenje, žogica itd.)  

Da psu dejansko »ni bilo dolgčas« sem na lastne oči videla v soboto med tem, ko sem v enem izmed mariborskih poročnih salonov (da tudi to je bil razlog, da sem ta vikend odšla v Maribor – iskanje poročne obleke – žel še ne uspešno ) nase vlekla poročno obleko. Nenadoma dobim sms od Rajka in, ker nikoli ne veš ali je kaj nujnega…nemudoma pogledam na telefon ter vidim, da je najin kosmatinec doma malce »pospravil« svoj zunanji boks . Oziroma kot se v pasjem žargonu reče, med pospravljanjem mu je eksplodirala podloga za v kučo….

Iskreno sem se nasmejala in upala, da ni zaužil preveč »polnila« (pri psu nikoli ne veš kaj ga piči). Najbolj od vsega se mi je »smilil« Rajko saj je mogel vso Conorjevo umetnino tudi pospraviti…. Ampak sej veste kako to gre. Psa za takšne stvari nikoli ne kregajte. Okej v našem primeru slednja zadeva ni bila niti najmanj sporna, saj je šlo za »domačo narejeno« podlogo, ki je res ni škoda.

Popolnoma druga zgodba je, ko pes uniči kakšen lep vzglavnik ali še huje del kavča. V takem primeru pa vedno preventivno svetujem uporaba notranjega boksa. Slednji zna biti (če psa nanj primerno seveda navadiš) ne zgolj za vas in vaše pohištvo izredno praktičen, ampak »reši« vas lahko pred marsikaterim zdravstvenim zapletom in posledično obiskom veterinarja. Ne bi bili prvi, ko bi vam kuža v času vaše odsotnosti kaj neprimernega pojedel…

Sama sem o vseh prednostih pasje notranje kletke oz. boksa pred časom napisala tudi izredno poučen članek, več tukaj….

The post Ko starih dveh ni doma…Conor »pospravlja« appeared first on Conor's Adventure.

»Primož moram te skregat, ker včeraj nisi bil pazljiv na večernem sprehodu s Conorjem«, so bile moje jutranje prve besede zaročencu, ko je prišel v kuhinjo. »Joj…Pija….moraš že navsezgodaj zjutraj…kaj je bilo?«, mi je odgovoril tečno-zaspan.

Vem, da morda nisem ubrala pravega pristopa. Ampak jutranji prizor, ko sem pred Conorjevo posteljo zagledala bruhanco, v njej pa dve piščančji kosti, me ni ravno navdušil. V lužico sem gledala kot tele v nova vrata in se spraševala, kje za boga je pes pojedel te kosti .

Včeraj je bil praktično pol dneva zaprt v boksu, kjer ne more pojest ničesar….zvečer, ko sva se pa vrnila iz Kopra, pa ga je Primož peljal na sprehod. Res, da v temi in brez lučke…pa vendar. Nikoli še nisem zasledila na naši sprehajalni poti kakšnih živalskih ostankov, sploh pa ne kokošjih . Oba s Primožem sva se čudila češ, kje je staknil omenjene ostanke in upala, da psu ne bo hujšega.

Žal najina prošnja ni bila uslišana, saj se je zadeva iz jutranjega bruhanja »prevesila« v drisko, ki čez dan žal ni in ni ponehala. Načeloma nisem veterinar, ampak po prebranem menim, da je pri driski poleg njene barve (bojda velja za alarm, če gre za izredno temno blato, ki nakazuje notranje krvavitve) pomembno tudi stanje psa. Glede nato, da je bil pes normalno aktiven in energičen ter tudi ješč, sva se vseeno odločila, da se zapeljemo na Vremščico in se po vrhu planote malce sprehodimo, naredimo par lepih fotografij, in preizkusimo Primožev dron . Sploh slednji je bil Conorju na začetku noro fascinanten, saj ga je pes kot zmešan lovil po tleh in lajal nanj, kot da mu gre za življenje.  

Nastalo je nekaj resnično bombastičnih fotografij, ki jih prilagam spodaj, kot piko na i pa je Primož z dronom v video-objektiv ujel najin trening s Conorjem. Upam, da mi ga uspe v naslednjih dneh zmontirat . Skratka bilo je res prijetno popoldne, tudi pes je noro užival. Če se ne motim, je bilo to sploh prvič, da sva s Conorjem odšla na nek hrib. No…ne peš, da se razumemo, saj je še premajhen (na srečo je možno na Vremščico priti z avtom skoraj do vrha). Če ste ob kašnem sončnem vremenu v bližini naših krajev, vam obisk Vremščice priporočam, saj skoraj po vrhu omogoča širno sprehajanje z dih jemajočimi razgledni.  

Nazaj v dolino oz. domov….. glede nato, da je bil danes tudi Helloween oz. po slovensko noč čarovnic in glede na dejstvo, da živimo na vasi, kjer je buč v izobilju bi bil skoraj greh, če nebi omenjenega »praznika« temu primerno obeležili…z izrezovanjem buče. Conor je pri celotnem procesu seveda sodeloval in pomagal po svojih najboljših močeh … Ne verjamete? Poglejte fotko . Seveda nismo pozabili tudi na primerno že poznano praznično-rdečo osvetlitev…

Naj zaključim, da je bil današnji dan resnično izredno razgiban in zabaven …kljub mojim občasnim skrbem okoli Conorjeve driske. Glede nato, da se slednja niti do večera ni umirila, sva se s Primožom odločila, da mu namesto večernega obroka dava zgolj probiotike ProLac, ki sem sva jih slučajno še od morja imela doma (pred odhodom sem jih kupila pri veterinarju, če bi pes slučajno fasal drisko). Bomo videli jutri zjutraj ali so kaj pomagali .

The post Jutranje bruhanje, spoznavanje drona na Vremščici in Helloweenparty 💀 appeared first on Conor's Adventure.