Nedelja, 11.7.2021, eno leto in 34 dni
Tako pa sva tudi midva s Primožem in Conorjem na čelu dočakala težko pričakovan dopust, ki bo prvič v mojem življenju malce daljši. Namesto tedenskega oz. klasičnih 14ih dni, sem se nekako uspela prepričat, da si dajva letos…malce privoščit in oditi na »oddih« za tri tedne. Sprva se mi je kot novo pečeni podjetnici zdela ta zamisel izredno neodgovorna, češ »Kaj si nor ti malo, ravno sva na noge postavila Conor’s Adventure, sedaj pa naj grem za takooo dolgo na dopust?«, sem vprašala zaročenca dober mesec nazaj, ko je prvič prišel s to idejo.
Ampak, ko sem nekako uvidela, da na dopustu nisva bila praktično NIKJER že eno leto (brez kakršnega koli vikend oddiha), in, da so tudi moje baterije že nekaj mesecev konstantno na minimalni »napolnjenosti«….Potem ugotoviš, da res potrebuješ konkreten oddih. In, da morda ideja o treh tednih prvič v mojem življenju niti ni tako zelo slaba…😆
Najprej odklop in ležanje na plaži….v kraju Rtina….
Nekako tako sva planirala prvih nekaj dni najinega dopusta. Popoln odklop in ležanje na plaži s kakšno dobro knjigo v roki in občasnim norenjem ter čofotanjem s Conorjem. Nastanjeni smo bili v čudovitem penzionu Villa Rosa v kraju Rtina, par kilometrov naprej od otoka Pag. Če pozabimo na začetno izredno slabo izkušnjo s sobo, ki smo jo dobili prvo noč, so bile preostale štiri noči (bivali smo od torka do sobote) fantastične. Če imate psa, toplo priporočam, saj so dobrodošli povsod. Tako na čudoviti plaži penziona, kot v jedilnici, skratka nikjer ni bilo s Conorjem nobenih težav.
Prve dni najinega bivanja sva želela malce raziskat otok Pag, ampak sva se zavoljo precejšnje vročine in Conorja, ki mu je jezik molel skoraj do tal, vdala. Na najino srečo, sva se že takoj v torek (še preden sva se sploh namestila v penzionu), ustavila v kampu Straško in preverila ali govorice o prelepi pasji plaži res držijo 😎. Kljub temu, da nisva bila gosta kampa, so nas brez problemov spustili noter. Tam pa pravo presenečenje…Priznam, bila sem fascinirana nad naklonjenostjo kampa do psov. Da sploh ne govorim o prelepi pasji plaži, ki celo premore kar nekaj sence….Najbolj sem bila navdušena nad pravo pasjo umivalnico, kjer sva lahko Conorja po morskih vragolijah stuširala. Psi so v kampu dobrodošli tudi v vseh barih, kjer jim natakarji ponekod celo brez, da izrecno prosiš, prinesejo svežo vodo.
Kamp Straško in psi – sedi 5, Kamp Šimuni, ne hvala…
V sredo sva želela podobno kot kamp Straško, preverit kako je s psi v kampu Šimuni. Za drugo leto planirava, da bi za kakšen teden najela mobilno hiško, saj so naju v kampu Straško povsem navdušile…. 😇
Kljub temu, da je marsikomu kamp Šimuni lepši kot Straško, sva bila nad odnosom do psov razočarana. Če imaš psa, se v dotičnem kampu počutiš ko »zadnje kotalo« sem zgroženo komentirala Primožu, ko sva prišla na t.i. pasjo plažo. SLednja je bila z ograjo (kot da smo kužni), ločena od ostalih, kjer se je na vročini pod senčniki stiskalo nekaj kosmatincev. Pustimo podatek, da ima omenjen kamp kar nekaj kilometrov plaže in za pse jo je namenjeno mogoče 10%! Oprostite, ampak meni je to absurd. Sej pravim, kot da smo lastniki psov kužni, oz. smo manjvredni… Nad tem sem se zgražala že lani. Sej razumem, da vse plaže, sploh kakšne »fancy« mestne res niso primerne za pse. Da pa so ponekod tako apriori proti, oprostite tega pa ne razumem. Ponekod se mi zdi, da najprej zapičijo ogromno tablo s prepovedanim psom, potem pa se lotijo »zasilnega urejanja« plaže…pač žalostno…😡
Seveda sva se s Primožem nemudoma pobrala iz kampa in se odpeljala par kilometrov naprej ponovno v Kamp Straško. Tudi tokrat so nas brez problemov spustili noter, kjer smo preostali del popoldneva ponovno izredno uživali, sploh Conor. Celo prvič v življenju se je spoznal s SUPom 😎, nad katerim pa ni bil ravno najbolj navdušen… Kljub temu, da obožuje vodo, se logično še vedno najbolje počuti na trdnih tleh.
Tudi belgijca se da preterat in spet en »fail«
Ena izmed verjetno večjih zablod oz. naivnosti, ki jih lastniki psov (sploh taki, ki imamo prvič psa) mislimo je, da »pes že sam ve kaj je za njega dobro oz. kdaj ima dovolj« 😆.
Lani sem se v mali pasji šoli naučila, da psa ne smeš nikoli samega pustit ležat na soncu, češ, sej, če mu ne bo pasalo, bo že sam šel v senco. Napaka. Bojda se je že nekajkrat zgodilo, da je prišlo tudi pri takšnih psih, ki so »prostovoljno« ležali na soncu do vročinskega udara🙄.
No podobno je z gibanjem. Naivno misliti, da ti bo pes sam pokazal, ko ima dovolj, denimo plavanja, je zmota 🤦. Tako se je nama s Primožem zgodilo v petek, ko se je Conor pozno popoldne po nekaj dnevnem norenju po vodi in plavanju ter verjetno še nasploh zaradi vročine in vsega kaj morje prinese s seboj….samo ulegel. Sama sem itak zagnala cel vik in krik, češ kaj je s psom narobe? Pa kako sva lahko bila tako neumna, pa če res gre samo za utrujenost, da ni kje kaj hujšega z njim itd… Glede nato, da je imel normalen apetit, normalno odvajanje, samo zgledal je kot cota, brez kančka energije, sva boščka očitno res preterala 😟. Vemo za naslednjič, da tudi belgijci niso »vsemogočni«, kot se to tako rado poudarja 😉.
Slapovi Krke, ki jih tudi v tretje nisem videla…
Naslednji dan, v soboto je bil Conor spet stari »navihanec«. Oddih v penzionu Villa Rosa se je žal bližal h koncu in sledil je premik. Tako kot lani smo se podali na jug Hrvaške k izlivu reke Neretve v kraj Blace.. »Letos pa si želim pod nujno ogledati Slapove Krke, pa še Conor je že dovolj star in mu hoja do tja ne bo prenaporna«, sem rekla Primožu nekaj tednov nazaj, ko sva planirala celoten odpust.
Očitno v tretje pri nama tudi ne gre, saj smo do kraja, kjer se parkira avto in se nato, do slapov nadaljuje peš prišli okoli 12ih. Zaradi vročine se nama je zdelo malce »nehumano« (za Conorja) hoditi po največji vročini do par kilometrov oddaljenih slapov. Res je, da bi si slapove lahko ogledala tudi z ladjico, ampak na koncu sva se ponovno odločila za poležavanje ob reki Krki 😊. Že lani sva odkrila prečudovito plažo (nasproti kraja za vstop na ladjico) pod borovci, popolnoma na samem. Sledilo je poležavanje, čofatanje in igra s Conorjem. Kosmatinko je dokazal, da je njegov nivo energije defintivino nazaj, saj je bil vrhunsko razposajen…
Sledilo je pozno popoldansko kosilo v bližnjem mestecu Skradin v tamkajšnji gostilni Bonaca (če ste slučajno tam, NUJNO pojdite, ker imajo božansko morsko hrano 😍). Nato vožnja proti Neretvi, kjer bomo bivali naslednjih 14 dni…
Se javim še kaj 😎
