Ko sem se nazadnje javila z blog zapisom, sem imela v načrtu še vsaj en, dva zapisa o Conorju, pa o tem kako smo razvijali našo držalo za Puller, če se morda spomnite? Ampak potem se je enostavno zgodilo. Kot danes večkrat slišim od kakšnega podjetnika …»zgodilo se je življenje«.

To, da nekaj rečem, celo obljubim in potem preprosto ne utegnem narediti, je verjetno moja največja napaka. Oz. problem s katerim se soočam, odkar sem na svoji poslovni poti. Tega ne počnem, ker bi rada koga okoli prinesla oz. grdo rečeno »nategnila«. Ampak ker si res noro želim ustreč vsem, ki nas spremljate. Smešno, da se mi to dogaja večinoma zgolj v poslovnem svetu.

Potem pa pride trenutek, ko moraš enkrat postaviti sebe in svoje zdravje na prvo mesto. Pa odnos s Primožem, da nisva več zgolj sodelavca in poslovna partnerja, temveč sva v prvi vrsti bodoča mož in žena. Da sva par, ki je zaročen že od davnega decembra 2019. In se še nisva utegnila poročiti. Ker preprosto ni časa. Kot več ni časa za šport in različne dejavnosti, ki sva jih včasih počela skupaj.

Potem se enkrat vprašaš čemu sploh vse to počnem? Ko se iskreno vprašaš o kvaliteti svojega, najinega življenja in preštevaš »žrtve«, ki jih je prinesla odločitev, da probava nekaj ustvarit. Ko ugotoviš, da imeti svojo firmo, je daaaaleč od tega, kar danes eni obešajo na velik zvon, češ »kako je fajn«. Pa kako je fajn, ker si sam svoj šef in nimaš več nobenga, ki bi ti gušil, pa matretiral. Pa kako je super, ker si sam ograniziraš svoj čas in greš na dopust, ko tebi paše.«

Ko dopust ni več dopust oz. ko moraš zavestno »izklopiti« možgane

Res, je da si sam organiziraš svoj čas, tudi za dopust ne rabiš nobenega vprašat, vseeno pa dopust več ni to, kar sem sama bila včasih navajena. To več ni 100 % odklop. Ko se v petek popoldne daš na »off« in se teden ali 14 dni kasneje v ponedeljek daš ponovno na »on«.

Za nama je teden dni dopusta v Egiptu. Čeprav sva bila letos že tri tedne na dopustu, slednje (to sva videla, šele ko sva prišla nazaj) ni bil dopust. Ker nisva odklopila. Niti malo. Ko sva se vrnila iz dopusta na Neretvi, sva popolnoma zgubila fokus, sama sem izgubila vso kreativo, da o nenehni utrujenosti tako mene, kot Primoža sploh ne govorim. Ko sedaj gledam nazaj sva bila po mojem oba tik pred tem, da pregoriva.

Morda se slednje na celotni zgodbi Conor’s Adventure ni toliko poznalo, ker priznam meni dajete vi z vsemi pozitivnimi komentarji, navdušenji nad nami, našimi produkti…res nor zagon. Pa vendar, ni prijetno, ko se začneš spraševati različna vprašanja, kot denimo »Ali je vredno?«.

Zato sva dopust v Egiptu želela izkoristiti zgolj za eno, za odklop. Da najdeva na prvo mesto najprej naju, da naju skupaj ne drži zgolj firma, temveč nekaj »posebnega«, zaradi česar še kar vztrajava drug z drugim. Ugotovila sva, sploh jaz, da, ko si v poziciji podjetnika moraš preprosto zavestno izklopiti možgane.

Moraš zavestno ne gledati mejlov, včasih kaki stranki zavestno odgovoriti dan ali dva kasneje. Sploh pa ponovno poiskati tisti svoj »zakaj« in osnovno bistvo podjetja, t.i. goli temelj Conor’s Adventure.

Prodaja in številke so pomembne….ampak ni vse v številkah

Spomniš se, da je bila dobra pasja vsebina, članki…navsezadnje blog o Conorju tisti, ki je predstavljal golo osnovo….od kod je vse izviralo. In med ležanjem v viseči mreži ter buljenjem v daljavo in zavestno »ne misliti« na nič, sem začela pogrešati pisanje, raziskovanje, kot sem nekoč rekla »kopanje« po internetu za novimi pasjimi informacijami .

Ugotovila sem, da naju je zadnje mesece obremenjevanje s številkami, biti boljši vsaki mesec in obremenjevanje s konkurenco (sama izredno težko prebavljam konkurenco, ki obljublja »marsikaj« če me razumete) ter dopuščanje, da so drugi začeli vplivat na najin fokus…stalo precej energije, zdravja, tudi najinega odnosa in navsezadnje tistega užitka zaradi česar se je vse skupaj začelo.

Rast podjetja in višje številke vsak mesec so želja in cilj vsakega podjetnika, ampak ni vse v številkah. Bolj je pomembno, kakšen vtis pusti tvoj produkt pri uporabniku. In dokler skoraj ne mine dan, da se mi nekdo izmed vas ne oglasi s sporočilom zadovoljstva, pohvale nad našim produktom….potem mi za številke in rast verjetno res ni treba skrbeti .

»Back to the Basics« in kaj bo v prihodnje drugače?

Danes, prvi dan po pravem dopustu, kjer sva se s Primožem res spočila in si dovolila, da nama je bilo za številke malo »vseeno«, se spet veseliva vsega kaj prihaja.

Sama sem si obljubila, da se bom poskusila v prihodnje bolj držati našega »osnovnega bistva«. Torej koristnih, iskrenih, sploh pa poučnih vsebin. Potrudila se bom napisati blog vsaj 1x, če ne 2x tedensko. Odvisno seveda ali bom imela o čem pisati . Več bom pisala o Conorju, o ozadju razvoja produktov, kaj se dogaja z znamko itd…

In končno je teden, ko prihaja….

In glede nato, da že od poletja napovedujeva, da prihaja nekaj norega za večerne sprehode. Nekaj, česar se jaz najbolj veselim, saj mi je princip delovanja svetovn . Glede nato, da je pred nami Helloween vikend, je logično, da omenjena zadevca pride ven v petek. Kaj točno bo to, pa več (tokrat pa res) v naslednjih dneh, ko se vam javim iz ozadja fotkanja, kot z blogom o tem kaj prihaja in kako slednja »nočna« zadeva sploh deluje …

Se beremo kmalu

The post Česar ti ne povedo, ko greš na samostojno poslovno pot? appeared first on Conor's Adventure.

Vsega luštnega je enkrat konec…in tako se je zaključil tudi naš tri tedenski dopust. Morda bo kdo izmed vas rekel, »Glej jih frajerje kako uživajo…«…. Ampak iskreno med nami….Sama sem uspela firmo in Conor’s Adventure nekako izklopiti šele zadnji teden . Ena izmed stvari, ki ti jih »pozabijo povedat« na začetku, ko imaš svoje podjetje, da odklopa nekako ni. Oz. si ga moraš izredno »na silo« vzet.

Odklop in vklop….nekaj najtežjega, če mene vprašaš!

Potem pa se zgodi, kot se je meni, da je dve tretjini dopusta že mimo, tebi pa možgančki še kar delajo na 200 % in polovico dneva preždiš v aprtmaju… Ja vem sliši se debilno. Sama kdaj, res nimam mere in imam nehote občutek, da moram vsaki stranki v sekundi ustrečt. Tudi na dopustu.

Jah…tak je to, če svoje kupce, sledilce, podpornike res ceniš in obožuješ, ter malce pozabiš nase . Skratka, zadnji teden se mi je potem le nekako uspelo odklopit in tudi telefon »pozabit« v aprtmaju. Samo hudič je, ker se jaz pol tak odklopim, da mi vrnitev nazaj v realno življenje niti malo ne diši . In spet sem Primožu dva dni pred koncem predlagala, »Čuj dragi, kaj če bi midva še malce podaljšala za kaki dan?«. Itak se ni branil. Kdo pa bi se…

Pa smo podaljšali in namesto v nedeljo, prišli nazaj v ponedeljek. Vseeno sem rabila še dodatna dva dni, da sem se nekako uspela sestaviti nazaj. In spet začutiti tisto »našo misijo« in Conor’s Adventure »mode«.

Kite-nje na izlivu reke Neretve

Torej, kje smo sploh bili na dopustu? In kaj smo vmes počeli ? Tisti, ki ste nas kakšnih 14 dni nazaj (ko sem se nazadnje javila na blogu) brali veste, da smo prvi teden namenili raziskovanju otoka Pag.

Druga dva tedna smo se prestavili na skrajni jug Dalmacije, na izliv reke Neretve, kjer smo 16 dni preživeli v vasici Blace. S Primožem sva navdušena kiterja (no jaz sem si ta naziv prislužila šele letos) in izliv reke Neretve, kjer so za kite-at poleti vrhunski pogoji, je zato logična izbira. Prve dneve smo imeli malce nesrečo z vetrom, saj ga ni in ni hoteli biti. Sva se pa zato s Primožem toliko bolj ukvarjala s Conorjem in njegovo tačko.

Ko imaš belgijca, so poškodbe bojda redno na seznamu

Conor, ne bi bil Conor, če se spet nebi malce poškodoval. No sej roko na srce, je že kar nekaj tednov od zadnjega obiska veterinarja . Ne mi zamerit za omenjen črn humor, ampak verjetno me razumete, da, težko ostaneš resen, ko ima tvoj pes praktično vsak mesec kakšno novo poškodbo.

Spomladi smo fasali šiv na tački, potem se je čez dober mesec opekel, ko je tekel čez ostanke pepela od kresovanja. No potem si je zlomil noht, zaradi česar se je prvič srečal tudi z anestezijo (več o tem tukaj), no tokrat pa si je na morju porezal blazinico.  

Sreča v nesreči, da je šlo zgolj za blazinico na zapestju. Torej ni šlo za glavno blazinico na katero pes stopi, temveč tisto, ko je dvignjena od tal. Po nasvetu vseh vas (vprašanje kaj narediti sem objavila na Instagramu), sva ranico par dni nekaj krat na dan čistila in in razkuževala. Največ vas, nama je svetovalo jod za razkuževanje in Bepanthen za celjenje ran. Kar nekajkrat se je pojavil tudi nasvet »moder sprej imenovan Animedazon«, ki bojda izvrstno dezinficira in zaščiti ter pomaga pri celjenju. (Vse to omenjam, če morda komu kdaj pride prav ). Midva sva v prvi pasji pomoči, ki sva jo kupila lani našla zgolj fiziološko raztopino in mešanico peroksida (Hydrogen Peroxide). Glede nato, da se je rana po treh dneh zacelila je bilo tudi slednje okej….

Aja še nekaj sem se spomnila, nekje imam v spominu, da bojda raznorazne tekočine za razkuževanje rane, ki vsebujejo alkohol niso primerne. Alkohol namreč poškoduje tkivo in povzroča draženje ter posledično podaljša celjenje.  

Izlet na Pelješac in končno veter

V začetku, zadnjega tretjega tedna dopusta smo se odpravili na mini raziskovanje otoka Pelješac. Iskreno nisem si mislila, da je slednji tako lep . S Primožem sva se oba zaljubila v ta otok in je drugo leto zagotovo na seznamu dopustniških točk. Kot se za kiterja spodobi, sva si najprej ogledala vse možne točke za kite-at, preostali del dneva pa sva namenila pohajkovanju po otoku, občudovanju različnih »wau« razgledov in v večernem razvajanju morske kulinarike. Vsem, ki se boste nahajali v teh južnih koncih Hrvaške, toplo priporočava obisk gostilne Kapetanova Kuća, kjer morate nujno probat Kapetanovo sipino rižoto. Rižota, da ta kap. Tako po okusu, kot po porciji. Jedla sva jo namreč še naslednji dan za kosilo, ker takšnih dobrot pa ne bomo puščali…

V tretjem tednu sva imela tudi z vetrom precej več sreče. Posledično sem sama spoznala, da zna biti tudi kite-anje izredno naporen šport, sploh če piha tako kot treba in si na vodi kar 4 ure. Ura na roki mi je tako konec enega dneva, pokazala kar dobrih 40km. Posledično sem se naslednji dan zbudila, kot da bi me povozil vlak .

Trenutki za spomin in navdih….

Še eden izmed trenutkov, ki ga preprosto moram omeniti v blogu, čeprav sem na FB o tem že govorila. Splet dogodkov je nanesel, da sva  spoznala in nekaj večerov preživela tudi v družbi slavnega pevca Siddharte Tomija Megliča. Morda vse skupaj niti ne bi bilo tako zelo wau, če človek ne bi bil tako fascinantno prezimljen in skromen. S Siddharto že več kot 20 let kraljuje na slovenski glasbeni sceni, moja generacija je praktično rastla z njimi, pozna jih verjetno skoraj vsak…Ampak ko se pogovarjaš z njim, res kapo dol človeku. Ga je Primož vprašal za fotko s Conorjem za blog in FB stran »Ja seveda ni problema«, se je glasil odgovor. Pa mu ne bi bilo treba.

In to je lastnost, ki si jo pri nama, pri Conor’s Adventure želim za prihodnost. Ostati skromen, ceniti vsakega, biti hvaležen vsakemu, še tako majhnemu podporniku. In glej ga zlomka, že med bivanjem na Neretvi, sva dobila en konkreten razlog, da se vsem VAM konkretno zahvaliva. Na FB strani smo namreč dosegli in presegli 1000 likeov. Posledično je nastal tudi zelo poseben video (najdete ga tukaj) in odločila sva se, da vas ves teden, natančneje do petka do polnoči POČASTIVA z GRATIS poštnino .

Ker vas imava rada, res iskreno rada…ker je nekaj najlepšega na svetu, ko mi pošljete fotke vaših kosmatincev opremljene z našimi produkti, s katerimi smo vam polepšali dan. To je tisto kaj največ šteje zadovoljna stranka in srečen kuža.

The post Kite-anje na Neretvi, prerezana blazinica in raziskovanje Pelješaca appeared first on Conor's Adventure.

Za spremembo se to jutro Pija odloči, da pelje mladiča na jutranji WC sprehod. Sam izkoristim čas in se v miru lotim pospravljanja apartmaja…bosonoga hoja po ploščicah daje občutek da hodiš po sipini…tako je, če večino časa preživiš na peščeni plaži…mivka je povsod .

Skratka…Lotim se pometanja, ko naenkrat zaslišim vpitje na drugi strani manjšega zaliva (cca 200m) stran. »COONOOOR, COOONOOOR, PRIDI«…stopim na balkon in pogledam kaj se dogaja….

Prizor tragikomičen…Pija se dere, pes pa laufa v polnem šprintu proč od nje. Kot so nas učili v pasji šoli, Pija naenkrat steče v drugo stran – proč od bežečega psa. Conor to opazi, se obrne za 180° in zašprinta do nje…sledi na videz dokaj živčno kreganje psa in kar glasno pasje tuljenje…v jutranjem miru Blac zelo odmeva…pričakujem, da je zadeva zaključena in se bo sprehod mirno zaključil s psom na povodcu…ampak…

Predstava je očitno v več dejanjih…

Pija naredi napako (ker noče, da bi pes povodec smatral kot kazen) in Conorja ne zapne, ampak nadaljuje sprehod…in kaj se zgodi…pes ponovno zbeži in scena se ponovi…Pes šprint desno, Pija šrint levo in nato spet Conor za njo desno. Spet sledi tuljenje, kot da so koline (treba je omeniti, da Conor več kot očitno igra in začne tuliti in cviliti, če se ga samo rahlo dotakneš na vratu). ˝Ok, zdej ga pa bo ziher pripela˝ si rečem v upanju da bo to tudi storila in nadaljujem s pometanjem sobe…

Nakar čez 2 minuti zopet zaslišim glasno tuljenje, vidim ju pa ne saj sta se premaknila med hiše. Ustrašim se, da slučajno ni psa zbil avto, saj je blizu dokaj prometna cesta. Moram se prepričati in stečem iz apartmaja po ulici. Ne najdem ju, zato se vrnem nazaj. Oba sta že ˝doma˝…Pija razjarjena, kot zmaj, preklinja v smislu da psa noče več videti danes.

Uspe mi pomiriti strasti in izvem, da ji je Conor še tretjič pobegnil, ampak tokrat na dvorišče neke hiše, kjer je tudi dobil ˝batine˝. Po pogovoru se strasti umirijo in spet smo ˝happy family˝.

Dan kot običajno nadaljujemo na Kajt spotu, kjer Pija nadaljuje s tečajem. Po malce ponesrečenem začetku (heca nas veter) jo popoldne ponovno, s prepričevalnimi tehnikami zvlečem v vodo in »priklopim« na moj kite, staro 10-ko. No in končno…uspe Pija zvozi kot je treba.

Dan uspešno zaključimo ob ribji večerji in parih kozarčkih vina s kajterskima kolegoma Denisom in Manco. Conor med tem mirno sanja na balkonu . Malo opiti se dogovorimo da gremo jutri spet odlaufat do Dube…o tem več jutri .

The post Ogled cirkuške predstave z balkona 😆 (by Primož) appeared first on Conor's Adventure.

Prvotno planiran deloven dan smo med zajtrkom zamenjali za izlet v Novo Gorico. Glavni razlog je bil obisk športne trgovine s kite opremo.

Lani jeseni sva s Primožem obiskala Egipt, kjer sem se jaz nekako »naučila« kite-ati, on pa je svoje malce zarjavelo znanje obnovil. Da bolj ali manj pridobljenega znanja ponovno ne pozabiva, se letos julija odpravljava kite-at na izliv reke Neretve. Resnično upava, da nama do takrat uspe izkoristiti še kakšen lep vetroven dan za vajo v italijanski Marini Julija. Če ne drugega, da v praksi preizkusiva kako bo kite-anje izgledalo s Conorjem

Torej nazaj v kite trgovino; na srečo je bil vstop Conorju dovoljen. Kljub mnogim motečim dejavnikom (novi ljudje, ogromno mamljivih oblačil, beri neoprenov za grizt ) se je malecki odrezal dokaj mirno.

Tudi midva se morava na nekatere »novosti« v najinem življenju še navaditi, kot je denimo do sedaj brezskrben obisk trgovine. Nisva več sama, sedaj imava veliko skrb v podobi psa in moraš z enim očesom skoz paziti kaj počne. Ker sva oba po karakterju precej egoistična in imava rada svoj mir, kot tudi svobodo, je slednja sprememba na trenutke rahlo zoprna.

Preostane dneva je minil poletnim temperaturam primerno, torej izredno ležerno. Sama sem naredila še nekaj za firmo, med tem, ko je Primož pričel »študirati« spletni program Arnolda Kivaga, prilagojen posebej za šolanje belgijskih ovčarjev. Arnold Kivago je svetovno znan trener, vzreditelj in tudi tekmovalec v različnih pasjih disciplinah poslušnosti. Njegov spletni program nama je priporočil najin madžarski vzreditelj. Bova poročala v naslednjih dneh, kako se je pri nas odnesel v praksi

The post Izlet v Novo Gorico in obisk športne trgovine appeared first on Conor's Adventure.