Običajno smo v začetku leta vsi pridni. Sej veste novoletne zaobljube, pa začnemo telovadit, pazimo kaj jemo, pa zgodaj se vstajamo itd.. Skratka probamo biti pridni in produktivni kolikor je le možno. Aha veš kje…letos sem jaz že prvi delaven teden pogorela na polni črti.

Danes sem imela sestanek s svojo računovodkinjo v Kopru in gladko sem prespala jutranjo budilko ob 6.30 in odprla oči šele dobro uro kasneje. Najbolj je zaradi moje »zaspanosti« nasrkal Conor, saj je dobil zgolj 10 min sprehod, nato pa je mogel eno uro preždet v avtu med tem, ko sem jaz z računovodkinjo urejala vse stvari v zvezi z mojim s.p-jem.

Glede nato, da pes že dolgo ni bil v mestu, sem si rekla, ajde…ga vzamem s seboj. Njegov transportni boks spet ni tako mali in psu je v njem dokaj udobno. Ko sem prišla po dobri uri spet k avtu in odprla prtljažnik, iskreno nisem dobila občutka, da je Conorju v tem času kaj manjkalo. Pogledal me je v stilu »ohh..si že nazaj« in skočil iz avta.

Odpravila sva se v mesto in vmes malce vadila hojo na popuščenem povodcu, pa hojo v položaju poleg, kot tudi hojo čez cesto. Ne vem, če sem vam že omenila, ampak Conorja imamo naučenega, da se vsakič, ko pridemo do ceste usede. Žal še tega ne počne sam od sebe, ampak mu moramo vsakič zaklicati »cesta«, nakar se takoj usede in počaka, dokler ne prečkamo ceste.

Čeprav v zadnjih mesecih v mesto s Conorjem ne zahajamo ravno pogosto, mu hoja na popuščenem povodcu ne dela nobenih težav. Se pa seveda opazi, da pes v mestu ni popolnoma sproščen, saj ga hitro zmoti kakšen kolesar, ali več ljudi na kupu, da o golobih sploh ne govorim. Golobi so verjetno edina stvar, ki Conorja resnično »mantrajo«, če se lahko tako izrazim. Če bi bilo po njegovo bi jih neprestano preganjal. Ampak zanimivo, da galebe in drugo perjad pa pusti pri miru. Če ne drugega potem veva, da z njim v Benetke verjetno ni pametno iti…haha

Po urci sprehajanja po Kopru sva se odpravila nazaj proti avtu. Na trenutke se nisem mogla znebiti občutka, da naju nekateri ljudje prav opazujejo oz. se drugi od naju odmikajo. Isto se mi je dober teden nazaj zgodilo v Mariboru, ko sva se s Primožem sprehajala po parku. Nisem se mogla znebit občutka, da folk buli v naju oz. v Conorja. Parkrat se je celo zgodilo, da so se ljudje ustavili in počakali, da smo šli mimo ter nato nadaljevali svojo pot. Ob takšnih situacijah se nehote vprašam, ali Conor zgleda tako strašno, kar se mi zdi skoraj nemogoče, ker pes meni niti malo ne izgleda agresiven. Ali pa velja belgijec v javnosti za nevarno pasmo, ki »grize vse povprek«. Ne vem…meni se zdi to v vsakem primeru smešno in absurdno…

Zvečer smo se vsi trije, kot prava družina odpravili v naš nov home gym. Če se spomnite, sem pred dnevi govorila o tem, da sva čez praznike s Primožem preuredila podstrešje v domač fitnes. Prej popolnoma golo in malce »zapuščeno« podstrešje, danes izgleda popolnoma drugače.

Tudi Conorju je bilo očitno všeč, saj je veselo skakal po prostoru gor in dol. Nato se je zleknil poleg mene na tla in me opazoval med tem, ko sem telovadila. Vsake toliko časa je prišel do mene, češ »čohaj me«. Lahko si mislite, koliko sem imela miru med telovadbo…haha… No še sreča, da imamo za takšne priložnosti goveje žvečilke (posušena koža glave goveda) od Naturavetal-a. Pes je bil srečen, midva pa tudi, saj sva lahko v miru dokončala trening.

The post Obisk Kopra in prva »skupna« telovadba appeared first on Conor's Adventure.

Ne vem kako ste vi, ampak nama oz. natančneje meni določene omejitve v zvezi s korono vedno bolj presedajo. Najbolj mi gredo na živce omejitve vezane na »zaprtost občin«.

Če živiš v tako mali občini kot je Divača, ki premore zgolj eno trgovino Tuš, je pohod v druge občine skorajda nujen. Marsikdo bi mi tukaj sicer lahko očital »razvajenost« češ kako smo kot družba postali izbirčni, zapravljivi, sploh pa izredno razvajeni…pa vendar, se vedno znova vprašam:

»Ali smo v mali občini kaj manj vredni od nekoga, ki živi v Ljubljani, Kopru, Mariboru, ki iz potrošniškega vidika ni niti malo prikrajšan?«

S Primožem že v osnovi nisva neka huda potrošnika. No, odvisno…če je govora o športnih pripomočkih, je zgodba drugačna….definitivno, pa nisva velika ljubitelja nakupovanja in obiskovanja nakupovalnih središč. In ravno iz tega vidika opravljava nakupe živil 1x na 14 dni. Seveda greva takrat v Koper, kjer poleg Interspara, skočiva še v drogerijo Müller. Kljub temu, da opravljava nakupovanje za najino »preživetje« (če malce pretiravam), se vsakič, ko se peljeva v Koper počutim, kot da delava nekaj prepovedanega. Nič kaj prijeten občutek, vam pravim.

Potem naslednji vidik, ki sem ga v zadnjem tednu že večkrat poudarila, pa je omejitev obiskovanja staršev, babic in dedkov v Mariboru. Ok…je že res, da bi jih sama bojda lahko obiskala, pa vendar, zaročenca Primoža pa naj pustim doma ? Moja družina Primoža smatra kot enakopravnega člana, zato slednja možnost odpade.

Verjemite res ni prijetno, ko se človek trudi in spoštuje omejitve po svojih močeh (če odštejem občasno obiskovanje Kopra) in potem na socialnih omrežjih gleda »pol« države, ki se veselo smuča na Pohorju oz. Kranjski gori ali celo zvečer žura (da tudi takih osebkov poznam kar nekaj). V takem primeru se res vedno znova vprašam…»pa okej…kdo je tukaj debil?«.

Prečudovito sončno vreme, kot iz pravljice je bilo danes krivo, da sva se tudi midva s Primožem »požvižgala« na ukrepe in odšla na šetnjo v Koper. Sprva je bila v planu še bolj nora ideja, da bi se zapeljala na kremšnito na Bled. No na koncu sva se odločila za »manj sporen« obisk Kopra in sprehod s Conorjem ob morju.

Preživeli smo prav kičasto sončno opoldne/popoldne in za nekaj trenutkov pozabili na vse skrbi okoli firme, korone itd. Glede nato, da Conor že vsaj 2 meseca ni bil v civilizaciji (2x tedenski obiski Sežane za trening hoje na popuščenem povodcu so zaradi korona-ukrepov odpadli), sva pričakovala, da bo hoja z njim na povodcu izredno »vlečno« zanimiva . Ampak frajer naju je popolnoma presenetil….če odštejem občasno vlečenje in »šajtranje« ter vohanje levo-desno, je bil gospodič tri četrtine sprehoda izjemno priden.

Edino kolesarji in otroci na rolerjih mu nekako niso šli v račun, češ kaj za boga je to na premikajočih se kolesih . Zelo dobro se je tudi odzival ob srečanju z različnimi psi, običajno vleče in sili v psa, tokrat pa se je v večini primerov zadržal in šel lepo mimo.

Morda res ne bi bilo slabo, da ga v prihodnje večkrat poskusiva vzeti s seboj v Koper. Sprva bomo naredili dolg sprehod in trening po Kopru, nato pa naju bo malecki počakal v avtu, med tem, ko »stara dva« nakupujeta. Glede nato, da v avtu sedaj ni vroče, njegov transportni boks pa je kar prostoren, to res ne bi smel biti noben problem .

The post Klinc pa omejitve, gremo v Koper appeared first on Conor's Adventure.

Po noro deževnih dneh v zadnjem tednu, kjer je bilo vreme skoraj za žile rezat, smo tudi na Primorskem končno dočakali prvi pravi poletni dan. »Idealen dan za izlet na obalo«, sva se strinjala oba s Primožem.

Po jutranjem sprehodu in mini treningu, kje sta moja »fanta« pridno ponavljala osnovne vaje (sedi in platz) sva Conorja pobasala v avto-kletko (spoznavali smo jo zadnjih par dni v hiši) in se odpravila proti Kopru. No, šele po slabem tednu dni, odkar ga imava sva imela čast spoznati tudi njegov jok oz. cviljenje na res visokih obratih. Ni in ni se mogel sprijazniti, da je zaprt v neko škatlo, naju pa ni (za videt) v bližini. Tokrat celo bikovka ni pomagala. Po 20ih napetih minutah, je bilo vsega konec, gospodič je bil svoboden in sprehod v nov svet se je lahko pričel.

Sprva je bil mladenič malce nesiguren. Kje smo, kam gremo, ampak po nekaj trenutkih, se je vrnila njegova sproščenost. Če odštejem nekaj stresnih trenutkov, ko je bilo okoli njega res precej ljudi, plus ravno v tistem trenutku je mimo pripeljalo tudi precej motoristov (skratka bilo je res precej hrupno), se je Conor odrezal res super. V takšnih stresnih trenutkih sva ga preprosto vzela v naročje, ga umirila, da je začutil, da je vse ok in smo šli naprej. Njegovo lajanje na mimoidoče se je umirilo, ostalo pa je občasno vlečenje do ljudi, češ »jaz bi se pa božal«. Kot veste, temu nisva naklonjena.

V centru Kopra sva odkrila domačo gostilnico Miramar, kjer so sicer ponujali zgolj hladne jedi, ampak naju je zato prepričal miren ambient. Tudi Conorja, saj je po petih minutah zaspal kot ubit. Priznam, težko sva verjela, da je lahko mladiček tako neproblematičen pes, ko gre za obiske gostiln. Izbira gostilne se je izkazala za odlično, saj sva se res okusno najedla. Glede na mirnost psa, sva si drznila privoščiti še Aperol Spritz v bližnji kavarni. Kljub večji gneči in šundru okoli nas, se je gospodič mrtvo hladno zleknil pod Primoževe noge in zaspal.

Domov smo se vrnili pozno popoldne in čeprav sva mislila, da bo samo »padel v posteljo«, se je želel še igrati z novo igračo, ki mu jo je zjutraj naredil Primož. V pasji šoli so nam svetovali, da naj namesto plastičnih in drugih za mladiče skoraj pretrdih igrač, uporabimo stare nogavice, jih napolnimo z blagom in zavežemo na daljšo vrvico. Dejansko zelo dobra ideja, saj sva ugotovila, da zaradi večje velikosti igrače tudi manj grize in »napada« roko in hlačnice. Tega mu načeloma sploh ne dovoliva, če začne gristi, takoj prekineva igro, rečeva na glas »fuj« in zapustiva kraj igranja. Dejansko pomaga

The post Pa pojdimo iz vasi v mesto, obisk Kopra appeared first on Conor's Adventure.