Sobota, 13.6.2020, dan 6
Po noro deževnih dneh v zadnjem tednu, kjer je bilo vreme skoraj za žile rezat, smo tudi na Primorskem končno dočakali prvi pravi poletni dan. »Idealen dan za izlet na obalo«, sva se strinjala oba s Primožem.
Po jutranjem sprehodu in mini treningu, kje sta moja »fanta« pridno ponavljala osnovne vaje (sedi in platz) sva Conorja pobasala v avto-kletko (spoznavali smo jo zadnjih par dni v hiši) in se odpravila proti Kopru. No, šele po slabem tednu dni, odkar ga imava sva imela čast spoznati tudi njegov jok oz. cviljenje na res visokih obratih. 🙄Ni in ni se mogel sprijazniti, da je zaprt v neko škatlo, naju pa ni (za videt) v bližini. Tokrat celo bikovka ni pomagala. Po 20ih napetih minutah, je bilo vsega konec, gospodič je bil svoboden in sprehod v nov svet se je lahko pričel.
Sprva je bil mladenič malce nesiguren. Kje smo, kam gremo, ampak po nekaj trenutkih, se je vrnila njegova sproščenost. Če odštejem nekaj stresnih trenutkov, ko je bilo okoli njega res precej ljudi, plus ravno v tistem trenutku je mimo pripeljalo tudi precej motoristov (skratka bilo je res precej hrupno), se je Conor odrezal res super👍. V takšnih stresnih trenutkih sva ga preprosto vzela v naročje, ga umirila, da je začutil, da je vse ok in smo šli naprej. Njegovo lajanje na mimoidoče se je umirilo, ostalo pa je občasno vlečenje do ljudi, češ »jaz bi se pa božal«. Kot veste, temu nisva naklonjena.
V centru Kopra sva odkrila domačo gostilnico Miramar, kjer so sicer ponujali zgolj hladne jedi, ampak naju je zato prepričal miren ambient. Tudi Conorja, saj je po petih minutah zaspal kot ubit. Priznam, težko sva verjela, da je lahko mladiček tako neproblematičen pes, ko gre za obiske gostiln. Izbira gostilne se je izkazala za odlično, saj sva se res okusno najedla👌. Glede na mirnost psa, sva si drznila privoščiti še Aperol Spritz v bližnji kavarni. Kljub večji gneči in šundru okoli nas, se je gospodič mrtvo hladno zleknil pod Primoževe noge in zaspal. 😎
Domov smo se vrnili pozno popoldne in čeprav sva mislila, da bo samo »padel v posteljo«, se je želel še igrati z novo igračo, ki mu jo je zjutraj naredil Primož. V pasji šoli so nam svetovali, da naj namesto plastičnih in drugih za mladiče skoraj pretrdih igrač, uporabimo stare nogavice, jih napolnimo z blagom in zavežemo na daljšo vrvico. Dejansko zelo dobra ideja, saj sva ugotovila, da zaradi večje velikosti igrače tudi manj grize in »napada« roko in hlačnice. Tega mu načeloma sploh ne dovoliva, če začne gristi, takoj prekineva igro, rečeva na glas »fuj« in zapustiva kraj igranja. Dejansko pomaga 😉
