Že dlje časa se nočem soočiti z dejstvom, da v najinem odnosu s Conorjem izredno škripa. Še huje je, ker ne najdem točnega razloga zakaj se pes na trenutke obnaša kot pač se. Če se ne motim sem tekom našega pasjega bloga in vzgajanja Conorja o tem že nekaj govorila….Hudič pa je, ker je vse skupaj eskaliralo v konkreten vikend frustracij.

Ohh…ta pričakovanja

Torej zakaj sploh gre? Dajmo najprej nekaj povedat o pričakovanjih. Ne vem kako ste drugi lastniki psov, ampak verjetno vas ima kar nekaj od svojih kosmatincev določena pričakovanja. Pričakovanja so dostikrat tudi razlog, zakaj se odločimo za to in ono pasmo. Verjetno vam je logično, da sva se midva odločila za belgijca, ker sva si želela aktivno, delavno pasmo, ki bo z veseljem delal, se učil,…posledično bo imel ogromno energije, ampak ok. Vse to pač pride zraven v paketu.

In zavoljo svojih pričakovanj, ki jih imam do Conorja iz dneva v dan težje sprejemam dejstvo, da imama očitno izredno netipičnega belgijca. Ki je, ko je treba delat izredno len. Ta trenutek se počutim kot mama, ki obrekuje svojega otroka . Zgolj, da me razumete, da mi je res res težko pisat o tem…ker se itak počutim totalno kriva, da smo v vzgoji verjetno kaj zasrali in očitno konkretno.

Imam leno “malino”, ki ne dela rada

Sama sem običajno navajena, da slej kot prej najdem neko rešitev, nekoga, ki bi znal pri zadevi pomagat. Tokrat imam občutek, da me ljudje skoraj ne jemljejo resno, ko potarnam, da imam malino, ki ne dela z veseljem, ki se med treningi vleče kot megla, da ni aktiven, da imamo prej probleme z dviganjem energije, kot obratno. Četudi ga poskusim zmotivirati z aportom, cufo, pulerjem, traja aktivnost zgolj par minut in potem spet »megla.

Pa iskreno nekako bi še razumela, če bi imela neko xy pasmo, kot bi razumela, da ima mogoče kakšno čudno genetiko, ampak glede nato, da ima polovica njegovih prednikov narejen vsaj IGP 1, če ne celo IGP2 in IGP3, torej sklepam, da ima pes v krvi »delovne navade« mi iskreno ni in ni jasno, kaj je narobe.

Bolj kot len, je še bolj občutljiv in očitno zamerljiv

Na trenutke je občutljiv za znoret. Čim gre moj ton glasu v glasnejše oktave (bog ne daj da se zaderem), zgleda kot polit cucek. Na trenutke se moram v javnosti opravičevati, da s psom doma ne delamo grdo, ga imamo radi in ga ne pretepamo. Okej priznam občasno dobi kakšen vzgojn focn, ampak verjetno se razumemo, da to vseeno ne spada v konkretno fizično nasilje. Skratka tri četrtine časa se s Conorjem res trudim, da ga spodbujam pri dnevnih aktivnostih, mu poskušam skozi motivacijo (pa to že od malega) graditi samozavest, ko mu kakšna vaja uspe, ga pohvalim, kot da je zmagal na svetovnem prvenstvu….Skratka res se trudim, da je ogromno pozitivne motivacije. In kaj dobim v zameno?

Totalno nemotiviranega, lenega, psa, ki na trenutke več ne vem, ali se zgolj dela, da se me boji? Ali pa je zgruntal, da ko da ušesa dol in se naredi bogega, da je takrat konec treninga in mu ni treba več delat?

Moje vse večje frustracije

Verjetno mi ni za zamerit, da se v meni nabirajo izredne frustracije, saj težko sprejmem dejstvo, da sva naletela očitno na malino, ki ni za delo. Trenutno si sploh ne predstavljam kako bi mi sploh lahko kdaj koli šli v IGP. Treninge obrambe je glede na videno imel izredno rad, tudi sled bi mu glede na njegovo konstanto željo po vohanju, šla dobro….kaj se tiče poslušnosti. Si ne predstavljam. Kot si ne predstavljam trenutno Rally Obedience, najmanj pa Agillitya.

Ljudje mi sicer pravijo, naj bom vesela, da imam za prvega psa bolj umirjeno malino, ampak iskreno, če bi želela imeti umirjenega družinskega psa, verjemite si ne bi kupila maline. Jaz osebno zelo rada hodim z njim na treninge, če bi se pokazala možnost, talent, bi z veseljem šla z njim na kakšno pasjo tekmovanje (ni važna disciplina, ker mi je pomembno, da najdeva nekaj kar bo obema kul). Ampak odkar so treningi muka, priznam…tudi jaz v svoji glavi težko »pozabim«. Da moram pazit vsako izrečeno besedo, ton, da gospodič ne bo spet nekaj zameril. Posledično sem napeta….pes to čuti in evo…začaran krog.

Mislim…resno? Sej ne morem verjet kaj pišem. Ampak tako se počutim. In hudič je, ker ne vem sploh kako naprej iz tega vrtinca, v katerega se pogrezava, ker je najin odnos vedno slabši.

Sej generalno gledano je Conor super pes. Odpoklic ima narejen v nulo. Osnovna povelja uboga bolj kot ne takoj. V družbi z drugimi psi, ljudmi ni noben problem. Lahko greš z njim kamor koli želiš, ljudi ignorira. Ni kakšna živčna tempirana bomba….Pa vseeno je narobe, če si jaz želim več?

Da si želim trening partnerja, na katerega se boš mogoče lahko zanesel…do neke mere seveda…. Nekako sem mislila, da gre pri vzgoji psa za sodelovanje. Grajenje odnosa….ne vem. Na trenutke se počutim že malce nora, ker vse skupaj tako premlevam, analiziram, da je joj….

The post Vikend frustracij – jaz vs. Conor appeared first on Conor's Adventure.

Huh kakšen dan…če ne bi že prejšnji teden pisala o polni luni, bi bila ziher, da je le-ta danes

Sej zdaj, ko to pišem gledam na svet malce bolj prijazno, realno, sploh pa razumevajoče, ampak dajmo biti iskreni do sebe in sveta ter povedat zgodbo, kot se je zgodila. Če ne drugega se iz nje jasno vidi, da sem v svetu kinologije še izredno zelena, kot prvi čiček v osnovni šoli .

Skratka zjutraj po zajtrku se po dolgem času s Conorjem spet lotiva treninga višje poslušnosti. Nazadnje, ko smo se slišali z Brino (najino inštruktorico), je slednja med drugim omenila, da če ima pes, sploh mladič več dni frei, v smislu, da se ga ne »matretira« vsak dan z nekimi vajami poslušnosti, slednje ni nič narobe, kvečjemu mu lahko povečaš željo po delu.

Glede nato, da s Primožem s Conorjem že od začetka redno »nekaj« delava, pa najsi gre v zadnjem mesecu ali dveh za vaje višje poslušnosti, oz. pred tem za najine amaterske treninge, mu nisva še nikoli dala en teden čisto frei. Torej zgolj sprehod, igra in je to, to.

No, pa sva mu dala zadnji dober teden frei (okej, če odštejem vajo z učenjem nagobčnika). Vmes je imel zgolj en večji trening, o katerem bom govorila enkrat v prihodnje – boste takrat vedeli zakaj .

Nakar se danes zjutraj odločim, da ne bi bilo slabo ponovno začet malce migat in ponoviti vsaj del, če ne vse vaje, ki smo se jih naučili v sklopu pasje šole Šavs. Iz hladilnika vzamem pasjo klobaso od Naturavetala (mimogrede svetovne so) in si jo narežem, kot boljši priboljšek, si pripravim kliker, jekleno ovratnico, lesen aport, si oprtam najin komplet torbic, vzamem Conorja in greva na naš »poligon« (stvaritev mojega Primoža, ki je na travniku za hišo postavil mini pasji poligon).

Ga na hitro ogrejem in mu nataknem jekleno ovratnico, ki je znak, da se začne delat oz. trenirat. Si vzamem v roko pelete, ga začnem vodit (lurat) in nato sledi prva vaja. Najprej mora pes pred mano stat, nato pa ukaz za sedi. Hitro je bilo konec veselja, ko mu nisem in nisem mogla dopovedat, da se ne sme pred mano kar usedat, ampak mora najprej stat in počakat na ukaz sedi. »a-a«, mu rečem….pes pa kar sedi. Ga probam odvodit v položaj stoj, se ustavi in se usede. »A-a« ponovim in ga ruknem (ne brcnem) z nogo, da bi se vstal.

Verjetno veste kaj se je zgodilo….. Konec veselja, zamera. Murka (po štajersko to pomeni, da se nekdo tako zelo muli, ti pade faca/obraz na tla) mu je padla do Kitajske verjetno, če bi naju kdo od daleč gledal, se je pes obnašal, kot da bi na njem zlomila najmanj lesen kol. Ko sem videla, da s treningom očitno ne bo nič, mi ni preostalo drugega, kot da sem mu jekleno ovratnica vzela dol in ga od jeze zaprla v zunanji boks, kjer sem ga pustila nekje 3 ure »Boš ti mene zajebaval, razvajenec«, sem v mislih pihala od jeze.   

Poleg pripetljaja na treningu sem med drugim tudi opazila, da je Conor postal noro razvajen – vem, kriva sva midva. Saj sploh ne zna biti več sam zunaj. Ko je na balkonu, po pol ure že gnjavi, cvili, laja in ne vem kaj še vse, da ga spustiš noter. In ne, ne zebe ga, ker sploh ni ne vem kako hladno, da o njegovem zimskem kožuhu sploh ne govorim.

Med tem, ko sem delala za firmo, sem ga na daleč opazovala (okno pisarne je obrnjeno na njegov boks). Moja ušesa so bila deležna od »volčjega« tuljenja, do piskanja, lajanja itd. Na trenutke sem bila prav fascinirana kakšne zvoke je zmožen dat pes od sebe »Pismo, ej…sej ne pomnim kdaj je bil nazadnje v zunanjem boksu, sej ne da sva zanj dala 1000 € in ga sploh ne uporabljava«, sem si mislila med tem, ko se je gospodič po pol ure končno vdal v usodo in se ulegel na lesen podest.

Po par urah sem se ga končno usmilila, si ponovno oprtala vse že prej našteto nase (kliker, lesen aport, priboljške, ovratnico itd…) in se odpravila po njega v boks. Skoraj mu je rep odpadel, ko me je videl. Ga spustim na travnik, malce igre, lovljenja, borbe z igračo in gremo delat. Mu namestim ovratnico za trening in začneva. Skoraj na kolenih sem ga mogla prosit, naj se za boga neha usedat in v stoječem položaju počaka na ukaz. No čez čas je le skapiral kaj hočem od njega in sva del vseh vaj (vsega skupaj jih je sedaj 9) nekako za silo odvadila.

Zdaj ne morem ravno rečt, da je šlo super, ker ni šlo, da bi imel pes kaj več interesa za delo nisem opazila. Morda je kriv zoprn, siv, deževn dan, morda se kriva jaz, ker sem sploh dopustila, da je prišlo do konflikta med nama….ne vem.

Pač dejstvo je, da je bolano občutljiv. Seveda ne smem tukaj še pozabit na zagotovo prisotno puberteto, ki jo zelo rada pozabim. Vseeno bo čez par dni star komaj 10 mesecev, jaz pa ga nehote že obravnavam kot odraslega samca….

No…če že dolgo nisem pisala o kakem failu sem pa danes. Navsezadnje ne smemo pozabiti, da je ta blog v osnovi namenjen kako začetnika vzgajata belgijca in opis vseh izzivov ter failov, ki pridejo zraven .

The post Conor mulasti pes in oh ta puberteta appeared first on Conor's Adventure.

Že kot malega froca me je mama učila »Pia brigaj se zase in imela boš celo življenje kaj za delat«. No…ne bom rekla, da se tega nasveta redno držim, ker priznam tudi jaz kdaj vtaknem nos v zadeve, ki se me ne tičejo. Ampak, ko gre za ogovarjanje in soljenje pameti popolnim tujcem, no takrat pa tudi jaz grem preprosto mimo in si mislim svoje. No..razen, če kdo trpinči svojega psa, mačko, ali gre za pomoč sočloveku, takrat valda ne grem mimo.

Smo pa Slovenci (spet ne vsi, logično in še sreča) en tak zelo poseben narod. Sploh, ko dobimo na papirju kao neko veljavo, pa če gre za naziv direktor, vodja, ali pa zgolj »član krajevne skupnosti«.

Zakaj vam to razlagam? Danes sva jih s Conorjem konkretno slišala. In sicer sva šla kot vedno na jutranji-dopoldanski sprehod. Ker sem tako jaz, kot verjetno tudi Conor že sita gledanja vedno ene in iste travice, dreves in kamenja, sem se odločila, da greva tokrat na en dooolg sprehod do Divače (circa pol ure hoje od nas), saj sem morala iti v lekarno po novo dozo tablet za ščitnico.

Greva midva lepo na sprehod, najprej mimo vasi Dolnje Ležeče, pa potem po stranski poti mimo otroškega igrišča, ko me nenadoma prešine, da bi lahko prazno, verjetno že več mesecev neuporabljeno igrišče uporabila za kratek trening s Conorjem. Čeprav je na ograji na veliko pisalo, da je bojda zaradi Covida19 igrišče zaprto, pa da psi nimajo vstopa, sva midva pogumno vstopila. Vzamem pelete v roko in začnem psa voditi čez različne ovire; od različnih drevesnih hlodov, do zibajočih se ovir, pa preskok čez vrvico in prehod skozi tunel. Moram rečt, da je bilo psu prav zabavno, saj je z veseljem upogljivo in strpno prečkal vse ovire.

»Pridi Conor, …glej, tukaj, skozii«, sem mu pokazala s prstom na zanimiv tunelček in pes je po par korekcijah, skapiral kaj želim od njega. Po treh, štirih ponovitvah, sva se odpravila do večjega, bolj zavitega tunela. »Conor, skozii«, sem mu spet zaklicala, a tokrat zaradi teme in dolžine tunela, pes ni in ni želel iti skozi. Že je kazalo, da mi ga bo uspelo prepričati, ko tudi sama pogledam globje v tunel in na sredini zagledam mrtvo podgano .

»Ooo fuj….Conor, nee…nazaj«, zakličem psu, ki je že zakorakal proti njej. Glede nato, da Conor zgrabi in poje kar leze in gre, mrtve podgane verjetno ne bi pustil pri miru. In bog ve od česa je slednja poginila…skratka, omenjeni tunel sva pustila pri miru in se napotila proti naslednji oviri.

Med tem, ko mi je Conor potrpežljivo poziral na štoru drevesa se mimo pripelje temno moder avto in iz njega stopi možakar z masko na ustih.

»Gospa, uporaba igrišča za pse je prepovedana. Sicer pa je igrišče zaradi Covida19 zaprto«, se mi zadere čez igrišče.  

Gledam ga kot zabodena in ne morem verjet svojim ušesom »Kaj totemu tipu se je čist odpelalo, kaj oni resno?«, se vprašam in primem Conorja za ovratnico.

»Ehmm…gospod, sej pa nobenega ne motiva. S psom sem želela narediti samo trening in ne lula in ne kaka«, mu zmedeno odgovorim.

Tip se valda ne da, »Gospa kot rečeno, psi niso dovoljeni in tukaj se igrajo otroci«, mi spet ponovi.

»Kdo pa ste sploh vi, da lahko odrejate kaj je dovoljeno in kaj ne?«, ga vprašam tečno.

»Sem član krajevne skupnosti in tukaj se igrajo tudi moji otroci, zato me ima pravico motiti«, odgovori pomembno.

»Glejte, kot že rečeno nobenega ne motiva, ne uničujeva ničesar, bova šla, čez 5 minut, ko končava«, mu odgovorim vedno manj prijazno. »Kaj vi ste pri vsaki stvari tako pedantni in se v vsako stvar vtaknete?«, ga še vprašam in Conorja, ki je ubogljivo sedel poleg mene in opazoval situacijo, pobožam po glavi.

Tip je očitno uvidel, da ne bom ubogljivo spakala in šla, saj je še dodal, »Ohh…kaka nespoštljivost«, se usede v avto in odpeljal.

S Conorjem sva še naredila minutko oz. dve vaj in po hitrem postopku zapustila »kraj zločina«. Kadilo se mi je iz ušes. Jezna sem bila kot ris. Sej vem, da sva bila na »prepovedanem« območju, ampak koga za boga sva motila na igrišču, kjer že vsaj mesec ali dva ni bilo nobenega otroka. Resnično občudujem tega človeka, da se mu je ljubilo ustaviti avto, stopiti ven, dati masko na obraz in mi začeti pametovati, med tem, ko je bilo jasno za videt, da ne delava nobene škode. Ajde ne rečem, da ne bi bilo Corone in bi se otroci dnevno igrali tam, valda sploh ne bi pomislila, da bi šla s Conorjem tja.

Pač ja….eni imajo izrazito veselje špilat policaja in ostalim pametovati o »by the book« pravilih.

The post Trening na prepovedanem igrišču appeared first on Conor's Adventure.