Sreda, 3.2.2021, dan 240
Huh kakšen dan…če ne bi že prejšnji teden pisala o polni luni, bi bila ziher, da je le-ta danes 😆
Sej zdaj, ko to pišem gledam na svet malce bolj prijazno, realno, sploh pa razumevajoče, ampak dajmo biti iskreni do sebe in sveta ter povedat zgodbo, kot se je zgodila. Če ne drugega se iz nje jasno vidi, da sem v svetu kinologije še izredno zelena, kot prvi čiček v osnovni šoli 🤦🏼.
Skratka zjutraj po zajtrku se po dolgem času s Conorjem spet lotiva treninga višje poslušnosti. Nazadnje, ko smo se slišali z Brino (najino inštruktorico), je slednja med drugim omenila, da če ima pes, sploh mladič več dni frei, v smislu, da se ga ne »matretira« vsak dan z nekimi vajami poslušnosti, slednje ni nič narobe, kvečjemu mu lahko povečaš željo po delu.
Glede nato, da s Primožem s Conorjem že od začetka redno »nekaj« delava, pa najsi gre v zadnjem mesecu ali dveh za vaje višje poslušnosti, oz. pred tem za najine amaterske treninge, mu nisva še nikoli dala en teden čisto frei. Torej zgolj sprehod, igra in je to, to.
No, pa sva mu dala zadnji dober teden frei (okej, če odštejem vajo z učenjem nagobčnika). Vmes je imel zgolj en večji trening, o katerem bom govorila enkrat v prihodnje – boste takrat vedeli zakaj 😇.
Nakar se danes zjutraj odločim, da ne bi bilo slabo ponovno začet malce migat in ponoviti vsaj del, če ne vse vaje, ki smo se jih naučili v sklopu pasje šole Šavs. Iz hladilnika vzamem pasjo klobaso od Naturavetala (mimogrede svetovne so😇) in si jo narežem, kot boljši priboljšek, si pripravim kliker, jekleno ovratnico, lesen aport, si oprtam najin komplet torbic, vzamem Conorja in greva na naš »poligon« (stvaritev mojega Primoža, ki je na travniku za hišo postavil mini pasji poligon).
Ga na hitro ogrejem in mu nataknem jekleno ovratnico, ki je znak, da se začne delat oz. trenirat. Si vzamem v roko pelete, ga začnem vodit (lurat) in nato sledi prva vaja. Najprej mora pes pred mano stat, nato pa ukaz za sedi. Hitro je bilo konec veselja, ko mu nisem in nisem mogla dopovedat, da se ne sme pred mano kar usedat, ampak mora najprej stat in počakat na ukaz sedi. »a-a«, mu rečem….pes pa kar sedi. Ga probam odvodit v položaj stoj, se ustavi in se usede. »A-a« ponovim in ga ruknem (ne brcnem) z nogo, da bi se vstal.
Verjetno veste kaj se je zgodilo….😆. Konec veselja, zamera. Murka (po štajersko to pomeni, da se nekdo tako zelo muli, ti pade faca/obraz na tla) mu je padla do Kitajske verjetno, če bi naju kdo od daleč gledal, se je pes obnašal, kot da bi na njem zlomila najmanj lesen kol. Ko sem videla, da s treningom očitno ne bo nič, mi ni preostalo drugega, kot da sem mu jekleno ovratnica vzela dol in ga od jeze zaprla v zunanji boks, kjer sem ga pustila nekje 3 ure »Boš ti mene zajebaval, razvajenec«, sem v mislih pihala od jeze.
Poleg pripetljaja na treningu sem med drugim tudi opazila, da je Conor postal noro razvajen – vem, kriva sva midva. Saj sploh ne zna biti več sam zunaj. Ko je na balkonu, po pol ure že gnjavi, cvili, laja in ne vem kaj še vse, da ga spustiš noter. In ne, ne zebe ga, ker sploh ni ne vem kako hladno, da o njegovem zimskem kožuhu sploh ne govorim.
Med tem, ko sem delala za firmo, sem ga na daleč opazovala (okno pisarne je obrnjeno na njegov boks). Moja ušesa so bila deležna od »volčjega« tuljenja, do piskanja, lajanja itd. Na trenutke sem bila prav fascinirana kakšne zvoke je zmožen dat pes od sebe😆 »Pismo, ej…sej ne pomnim kdaj je bil nazadnje v zunanjem boksu, sej ne da sva zanj dala 1000 € in ga sploh ne uporabljava«, sem si mislila med tem, ko se je gospodič po pol ure končno vdal v usodo in se ulegel na lesen podest.
Po par urah sem se ga končno usmilila, si ponovno oprtala vse že prej našteto nase (kliker, lesen aport, priboljške, ovratnico itd…) in se odpravila po njega v boks. Skoraj mu je rep odpadel, ko me je videl. Ga spustim na travnik, malce igre, lovljenja, borbe z igračo in gremo delat. Mu namestim ovratnico za trening in začneva. Skoraj na kolenih sem ga mogla prosit, naj se za boga neha usedat in v stoječem položaju počaka na ukaz. No čez čas je le skapiral kaj hočem od njega in sva del vseh vaj (vsega skupaj jih je sedaj 9) nekako za silo odvadila.
Zdaj ne morem ravno rečt, da je šlo super, ker ni šlo, da bi imel pes kaj več interesa za delo nisem opazila. Morda je kriv zoprn, siv, deževn dan, morda se kriva jaz, ker sem sploh dopustila, da je prišlo do konflikta med nama….ne vem.
Pač dejstvo je, da je bolano občutljiv. Seveda ne smem tukaj še pozabit na zagotovo prisotno puberteto, ki jo zelo rada pozabim. Vseeno bo čez par dni star komaj 10 mesecev, jaz pa ga nehote že obravnavam kot odraslega samca….
No…če že dolgo nisem pisala o kakem failu sem pa danes. Navsezadnje ne smemo pozabiti, da je ta blog v osnovi namenjen kako začetnika vzgajata belgijca in opis vseh izzivov ter failov, ki pridejo zraven 😆.
