Nedelja, 30.5.2021, dan 356
Že dlje časa se nočem soočiti z dejstvom, da v najinem odnosu s Conorjem izredno škripa. Še huje je, ker ne najdem točnega razloga zakaj se pes na trenutke obnaša kot pač se. Če se ne motim sem tekom našega pasjega bloga in vzgajanja Conorja o tem že nekaj govorila….Hudič pa je, ker je vse skupaj eskaliralo v konkreten vikend frustracij.
Ohh…ta pričakovanja
Torej zakaj sploh gre? Dajmo najprej nekaj povedat o pričakovanjih. Ne vem kako ste drugi lastniki psov, ampak verjetno vas ima kar nekaj od svojih kosmatincev določena pričakovanja. Pričakovanja so dostikrat tudi razlog, zakaj se odločimo za to in ono pasmo. Verjetno vam je logično, da sva se midva odločila za belgijca, ker sva si želela aktivno, delavno pasmo, ki bo z veseljem delal, se učil,…posledično bo imel ogromno energije, ampak ok. Vse to pač pride zraven v paketu.
In zavoljo svojih pričakovanj, ki jih imam do Conorja iz dneva v dan težje sprejemam dejstvo, da imama očitno izredno netipičnega belgijca. Ki je, ko je treba delat izredno len. Ta trenutek se počutim kot mama, ki obrekuje svojega otroka 😟. Zgolj, da me razumete, da mi je res res težko pisat o tem…ker se itak počutim totalno kriva, da smo v vzgoji verjetno kaj zasrali in očitno konkretno.
Imam leno “malino”, ki ne dela rada
Sama sem običajno navajena, da slej kot prej najdem neko rešitev, nekoga, ki bi znal pri zadevi pomagat. Tokrat imam občutek, da me ljudje skoraj ne jemljejo resno, ko potarnam, da imam malino, ki ne dela z veseljem, ki se med treningi vleče kot megla, da ni aktiven, da imamo prej probleme z dviganjem energije, kot obratno. Četudi ga poskusim zmotivirati z aportom, cufo, pulerjem, traja aktivnost zgolj par minut in potem spet »megla.
Pa iskreno nekako bi še razumela, če bi imela neko xy pasmo, kot bi razumela, da ima mogoče kakšno čudno genetiko, ampak glede nato, da ima polovica njegovih prednikov narejen vsaj IGP 1, če ne celo IGP2 in IGP3, torej sklepam, da ima pes v krvi »delovne navade« mi iskreno ni in ni jasno, kaj je narobe.
Bolj kot len, je še bolj občutljiv in očitno zamerljiv
Na trenutke je občutljiv za znoret. Čim gre moj ton glasu v glasnejše oktave (bog ne daj da se zaderem), zgleda kot polit cucek. Na trenutke se moram v javnosti opravičevati, da s psom doma ne delamo grdo, ga imamo radi in ga ne pretepamo. Okej priznam občasno dobi kakšen vzgojn focn, ampak verjetno se razumemo, da to vseeno ne spada v konkretno fizično nasilje. Skratka tri četrtine časa se s Conorjem res trudim, da ga spodbujam pri dnevnih aktivnostih, mu poskušam skozi motivacijo (pa to že od malega) graditi samozavest, ko mu kakšna vaja uspe, ga pohvalim, kot da je zmagal na svetovnem prvenstvu….Skratka res se trudim, da je ogromno pozitivne motivacije. In kaj dobim v zameno?
Totalno nemotiviranega, lenega, psa, ki na trenutke več ne vem, ali se zgolj dela, da se me boji? Ali pa je zgruntal, da ko da ušesa dol in se naredi bogega, da je takrat konec treninga in mu ni treba več delat?
Moje vse večje frustracije
Verjetno mi ni za zamerit, da se v meni nabirajo izredne frustracije, saj težko sprejmem dejstvo, da sva naletela očitno na malino, ki ni za delo. Trenutno si sploh ne predstavljam kako bi mi sploh lahko kdaj koli šli v IGP. Treninge obrambe je glede na videno imel izredno rad, tudi sled bi mu glede na njegovo konstanto željo po vohanju, šla dobro….kaj se tiče poslušnosti. Si ne predstavljam. Kot si ne predstavljam trenutno Rally Obedience, najmanj pa Agillitya.
Ljudje mi sicer pravijo, naj bom vesela, da imam za prvega psa bolj umirjeno malino, ampak iskreno, če bi želela imeti umirjenega družinskega psa, verjemite si ne bi kupila maline. Jaz osebno zelo rada hodim z njim na treninge, če bi se pokazala možnost, talent, bi z veseljem šla z njim na kakšno pasjo tekmovanje (ni važna disciplina, ker mi je pomembno, da najdeva nekaj kar bo obema kul). Ampak odkar so treningi muka, priznam…tudi jaz v svoji glavi težko »pozabim«. Da moram pazit vsako izrečeno besedo, ton, da gospodič ne bo spet nekaj zameril. Posledično sem napeta….pes to čuti in evo…začaran krog.
Mislim…resno? Sej ne morem verjet kaj pišem. Ampak tako se počutim. In hudič je, ker ne vem sploh kako naprej iz tega vrtinca, v katerega se pogrezava, ker je najin odnos vedno slabši.
Sej generalno gledano je Conor super pes. Odpoklic ima narejen v nulo. Osnovna povelja uboga bolj kot ne takoj. V družbi z drugimi psi, ljudmi ni noben problem. Lahko greš z njim kamor koli želiš, ljudi ignorira. Ni kakšna živčna tempirana bomba….Pa vseeno je narobe, če si jaz želim več?
Da si želim trening partnerja, na katerega se boš mogoče lahko zanesel…do neke mere seveda…. Nekako sem mislila, da gre pri vzgoji psa za sodelovanje. Grajenje odnosa….ne vem. Na trenutke se počutim že malce nora, ker vse skupaj tako premlevam, analiziram, da je joj….
