Trening na prepovedanem igrišču

Trening na prepovedanem igrišču

Torek, 19.1.2021, dan 225

Že kot malega froca me je mama učila »Pia brigaj se zase in imela boš celo življenje kaj za delat«. No…ne bom rekla, da se tega nasveta redno držim, ker priznam tudi jaz kdaj vtaknem nos v zadeve, ki se me ne tičejo. Ampak, ko gre za ogovarjanje in soljenje pameti popolnim tujcem, no takrat pa tudi jaz grem preprosto mimo in si mislim svoje. No..razen, če kdo trpinči svojega psa, mačko, ali gre za pomoč sočloveku, takrat valda ne grem mimo😇.

Smo pa Slovenci (spet ne vsi, logično in še sreča) en tak zelo poseben narod. Sploh, ko dobimo na papirju kao neko veljavo, pa če gre za naziv direktor, vodja, ali pa zgolj »član krajevne skupnosti«.

Zakaj vam to razlagam? Danes sva jih s Conorjem konkretno slišala. In sicer sva šla kot vedno na jutranji-dopoldanski sprehod. Ker sem tako jaz, kot verjetno tudi Conor že sita gledanja vedno ene in iste travice, dreves in kamenja, sem se odločila, da greva tokrat na en dooolg sprehod do Divače (circa pol ure hoje od nas), saj sem morala iti v lekarno po novo dozo tablet za ščitnico.

Greva midva lepo na sprehod, najprej mimo vasi Dolnje Ležeče, pa potem po stranski poti mimo otroškega igrišča, ko me nenadoma prešine, da bi lahko prazno, verjetno že več mesecev neuporabljeno igrišče uporabila za kratek trening s Conorjem. Čeprav je na ograji na veliko pisalo, da je bojda zaradi Covida19 igrišče zaprto, pa da psi nimajo vstopa, sva midva pogumno vstopila. Vzamem pelete v roko in začnem psa voditi čez različne ovire; od različnih drevesnih hlodov, do zibajočih se ovir, pa preskok čez vrvico in prehod skozi tunel. Moram rečt, da je bilo psu prav zabavno, saj je z veseljem upogljivo in strpno prečkal vse ovire.

»Pridi Conor, …glej, tukaj, skozii«, sem mu pokazala s prstom na zanimiv tunelček in pes je po par korekcijah, skapiral kaj želim od njega. Po treh, štirih ponovitvah, sva se odpravila do večjega, bolj zavitega tunela. »Conor, skozii«, sem mu spet zaklicala, a tokrat zaradi teme in dolžine tunela, pes ni in ni želel iti skozi. Že je kazalo, da mi ga bo uspelo prepričati, ko tudi sama pogledam globje v tunel in na sredini zagledam mrtvo podgano 😵.

»Ooo fuj….Conor, nee…nazaj«, zakličem psu, ki je že zakorakal proti njej. Glede nato, da Conor zgrabi in poje kar leze in gre, mrtve podgane verjetno ne bi pustil pri miru. In bog ve od česa je slednja poginila…skratka, omenjeni tunel sva pustila pri miru in se napotila proti naslednji oviri.

Conor pozira na lesenem štoru
Conor pozira na lesenem štoru

Med tem, ko mi je Conor potrpežljivo poziral na štoru drevesa se mimo pripelje temno moder avto in iz njega stopi možakar z masko na ustih.

»Gospa, uporaba igrišča za pse je prepovedana. Sicer pa je igrišče zaradi Covida19 zaprto«, se mi zadere čez igrišče.  

Gledam ga kot zabodena in ne morem verjet svojim ušesom »Kaj totemu tipu se je čist odpelalo, kaj oni resno?«, se vprašam in primem Conorja za ovratnico.

»Ehmm…gospod, sej pa nobenega ne motiva. S psom sem želela narediti samo trening in ne lula in ne kaka«, mu zmedeno odgovorim.

Tip se valda ne da, »Gospa kot rečeno, psi niso dovoljeni in tukaj se igrajo otroci«, mi spet ponovi.

»Kdo pa ste sploh vi, da lahko odrejate kaj je dovoljeno in kaj ne?«, ga vprašam tečno.

»Sem član krajevne skupnosti in tukaj se igrajo tudi moji otroci, zato me ima pravico motiti«, odgovori pomembno.

»Glejte, kot že rečeno nobenega ne motiva, ne uničujeva ničesar, bova šla, čez 5 minut, ko končava«, mu odgovorim vedno manj prijazno. »Kaj vi ste pri vsaki stvari tako pedantni in se v vsako stvar vtaknete?«, ga še vprašam in Conorja, ki je ubogljivo sedel poleg mene in opazoval situacijo, pobožam po glavi.

Tip je očitno uvidel, da ne bom ubogljivo spakala in šla, saj je še dodal, »Ohh…kaka nespoštljivost«, se usede v avto in odpeljal.

S Conorjem sva še naredila minutko oz. dve vaj in po hitrem postopku zapustila »kraj zločina«. Kadilo se mi je iz ušes. Jezna sem bila kot ris. Sej vem, da sva bila na »prepovedanem« območju, ampak koga za boga sva motila na igrišču, kjer že vsaj mesec ali dva ni bilo nobenega otroka. Resnično občudujem tega človeka, da se mu je ljubilo ustaviti avto, stopiti ven, dati masko na obraz in mi začeti pametovati, med tem, ko je bilo jasno za videt, da ne delava nobene škode. Ajde ne rečem, da ne bi bilo Corone in bi se otroci dnevno igrali tam, valda sploh ne bi pomislila, da bi šla s Conorjem tja.

Pač ja….eni imajo izrazito veselje špilat policaja in ostalim pametovati o »by the book« pravilih.