Ne nisva pozabila, sva pa zanalašč čakala, da bo mladenič dopolnil šest mesecev, saj naj bi takrat že vstopili v končno pričakovano puberteto in bi verjetno imela marsikaj pestrega za povedat .

Žal vas morava razočarat. Življenje z belgijcem oz. z »malino« je tudi po štirih mesecih še vedno izredno enostavno, na trenutke skoraj pozabim, da ga imava.

Uničevanje stvari

Kaj se tiče uničevanja stvari, ker vem, da ima marsikdo probleme, da mu pes uniči skorajda ves inventar, no midva na srečo zaenkrat ne sodiva v to kategorijo. Naj na tem mestu omenim, meni skoraj absurden primer in sicer sem pred kratkim na enem izmed najinih najljubših IG profilov zasledila, da je lastniku njegov belgijec do dopolnjenega drugega leta naredil škode za nekje 3000 €, med drugim je ostal skoraj brez vseh parov čevljev .

Skratka eni imajo očitno res »srečo« s karakterjem psa , Conor je kaj se tiče uničevanja čevljev, trenutno predelal zgolj moje Crocse, pa še to na način, da so še vedno uporabni .

Drugače pa ostalih omembe vrednih stvari ni uničil… okej, na morju je zaradi najine lahkomiselnosti pogrizel plastično hladilno blazino in trakove nahrbtnika, ampak tako je, če psa pustiš samega s stvarmi, ki jih pač rad »gloda«.

Verjetno se morda kdo sprašuje kako je to mogoče? Preprosto. Enostavno paziš, da v bližini psa ni nič »za uničit možnega«, po drugi strani pa vsak njegov poskus grizenja, hitro ustaviš z glasnim »NE«, ali »FUJ«. Če je nama uspelo, verjetno lahko komu drugemu tudi .

Menjava zob

Mlečni zobje so mu izpadli vsaj glede na prebrano in slišano dokaj hitro. In sicer med četrtim ter petim mesecem je zamenjal praktično vse zobe. V tem času tudi nisva opazila, da bi ne vem koliko več grizel. Res je, da so ga začele zanimati bolj trde igrače v obliki vrvi, ki jih je precej zgrizel, ampak, da bi se količina njegovega grizenja ali celo uničevanja povečala, pa se ni zgodilo .

Stopnja aktivnosti oz. morebitna hiperaktivnost

To pa je ena izmed stvari, ki me morda pri Conorju kar malce moti, saj nekako skoraj »pogrešam« več hiperaktivnosti oz. kanček več norosti, če se lahko tako izrazim. Trenutno bi rekla, da je Conor za klasičnega psa, klasično pasmo, super aktiven, definitivno pa ni to »klasična hiperaktivna malina«.

To je tudi ena izmed lastnosti, ki jo denimo opazim zgolj jaz, ki s psom preživim največ časa in se tudi ogromno poglabljam v različna pasja čtiva, med tem, ko se Primožu zdi njegova »normalnost« čisto ok. Da se razumemo, si ne želim, divjega, izredno hiperaktivnega psa, ampak morda kanček »živosti« sploh med treningi, pa bi nam res prišla prav.

Čeprav morda velja omeniti, da dokler je Conor še mladič in raste, ga na trenutke izredno nazaj držimo in ga ne spodbujamo k brezglavemu divjanju, skokih, norenju itd. Razlog? Sklepi in kosti še rastejo ter se razvijajo. Prav tako sva na trenutke izredno stroga, kar je morda tudi posledica, da je pes pač bolj umirjen.

Šolanje, poslušnost

Za svojih šest mesecev je po mojem mnenju pes super poslušen. Načeloma z odpoklicem nimamo nobenih težav, pride praktično vedno, če seveda ni motenj v obliki drugih psov. No v tem primeru pa smo nekje na 50-50, če se pošteno zaderem pride, ampak ne vedno .

V zadnjih mesecih smo uspešno končali tudi malo šolo in čakamo na začetek šolanja mantrailinga. V planu je, da začnemo nekje januarja z obiskovanjem tečaja za izpit A, ki ga gremo lahko opravljati šele z 12imi meseci, ampak do takrat še je daleč.

Drugače pa pes v tem času na blizu in daleč obvlada osnove poslušnosti, kot so »sedi«, »platz«, »up«, »poleg«, »čakaj« »stoj«, »glas«, »vmes«, »noga« (kontra od poleg, torej desna noga). Obvlada tudi triki, kot so »spin«, »okoli« (npr. okoli drevesa), »zgrabi«, »spusti« in »hop«. Morda sem še kaj pozabila, ampak verjetno je v grobem to vse….no okej, zna tudi preval, pa priklon, ampak iskreno, se ne poglabljamo v učenje trikcev. Oba s Primožem si želiva, da bi pes v »nulo« obvladal poslušnost

Kaj se tiče hoje na popuščenem povodcu, pa se je skozi njegovo odraščanje izkazalo za precej trd oreh, saj Conor, ko je v urbanem okolju noro rad vohlja. To je tudi razlog, zakaj smo se odločili za obiskovanje mantrailinga. Denimo v času obiskovanja male šole, je bilo vohljanje na trenutke tako izrazito, da ni bilo možno s psom praktično ničesar delati, saj je bil njegov fokus popolnoma drugje. Odkar smo začeli nekje 1-2x tedensko načrtno hoditi v mesto zgolj zaradi treninga hoje na popuščenem povodcu, se je tudi njegovo izrazito vohljanje in posledično vlečenje umirilo.

Morebitne težave, nevšečnosti

Morda se bo slišali smešno, ali čudno, ampak s Conorjem zaenkrat resnično ni nobenih težav. Ja ok…se dogaja, da denimo čudežno, čez noč pozabi kakšen ukaz (kot denimo v zadnjih dneh je pozabil, kaj pomeni »prinesi žogico«), ampak to spada k vzgoji psa. Vzgoja je ponavljanje, ponavljanje, ponavljanje….pač…psi, kot pravi Primož so oportunisti in bodo vedno iskali bližnjice, na nas pa je ali jim bomo le-te dopustili .

Kot težavo bi morda izpostavila najino občasno pomanjkanje časa zanj, saj se mi zdi, da kakšen dan psu ne posvetiva dovolj pozornosti in aktivnosti. Tukaj mislim predvsem mentalno aktivnost v obliki igranja, treninga s psom. Vseeno se je treba zavedati da gre za zelo aktivno pasmo, ki potrebuje ne zgolj fizično, temveč tudi psihično aktivnost.

Za lažjo predstavo naj še enkrat omenim (čeprav to najdete v marsikaterem najinem blog zapisu), midva s Primožem se s Conorjem dnevno gibava nekje uro do dve uri, torej 2x po nekje 30-40 min sprehoda (zjutraj/zvečer), čez dan pa 2x 20 min igranja + trening.

Skratka upam, da se razumemo, da vzgoja takšnega psa vseeno ni enostavna in potrebuje kar nekaj časa, vztrajnosti, sploh pa konsistentnosti

Cilji za naprej…

Žal pa tudi po štirih mesecih v vlogi pasje lastnice, še kar ne znam odgovoriti na vprašanje kakšni so najini cilji s Conorjem . Definitivno imava namen narediti tako izpit A, kot tudi BBH, kaj pa se tiče planov za naprej…pojma nimam. Morda nam bo postal mantrailing tako všeč, da bomo kar nadaljevali, morda nas celo zanese v obrambo, o čem denimo Primož več govori, kot jaz, ali pa bo Conor preprosto ostal zgolj navaden družinski pes….bomo videli .

The post Življenje z »malino« po štirih mesecih… appeared first on Conor's Adventure.

Ko pes izgublja oz. menjuje zobe, zna biti na trenutke precej krvavo .

Začelo se je zjutraj pri rednem jutranjem sprehodu in metanju žogice. »Čuj Pia kaj to je kri, ali sled pojedene drnulje?«, me vpraša dragi, tik preden Conorju čez travnik zalučam žogico na vrvici. Pokličem Conorja, da mi prinese žogico (na čase mu dejansko uspe…pismo res se moram lotiti učenja besede »prinesi«) in res, žogica izgleda, kot da bi prestala par rund v boksarskem ringu – zelo krvavo. Primem psa, mu pogledam v gobec in res mu manjkata oba spodnja podočnika. »Hmm…dokler se izguba zob ne pozna na njegovem razpoloženju in ga očitno ne boli, verjetno ni panike«, odvrnem Primožu.

Nazaj domov pripravit za obisk najinih štajerskih prijateljev Barbare in Janeza s hčerkama Julijo in Sofijo . Prav prijetno jih je bilo videt po verjetno skoraj pol leta…. Jaa…korona je naredila svoje, plus oddaljenost (Maribor-Divača). Barbara je ena izmed redkih prijateljic, ki mi je še ostala. Se mi zdi, da je pomen pravih prijateljev v zadnjih letih izgubil na pomenu. Sprašujem se kje so tisti časi druženja z različnimi ljudmi. Žal imam sama na področju prijateljstva »nikakve« izkušnje, ali so ljudje spoznali fanta/punco in pozabili nate, ali pa so te preprosto, čez noč »skenslali«. Včasih se resnično želim, da bi znala brati misli drugih , kaj jim špila v glavi… No, ali pa vseeno raje ne .

Popoldne sem Conorju nehote »izpulila« še en zobek. Med tem, ko sva se z neko staro nogavico nežno igrala igrico »zgrabi-spusti«, je na tla nenadoma priletel majhen ličnik. Pes me je samo glupo gledal, kot, da stvar ne bi bila njegova . »Pismo, pa to nič ne boli?«, sem si mislila, ko sem opazovala Conorja med nadaljevanjem igre.

Proti večeru sva se odpravila proti Kinološkemu društvu Obala na vpis v nadaljevalni tečaj pasje šole. Žal ni bilo nobenega »sošolca« iz male šole. Kljub temu, da se je trlo ljudi, smo bili zgolj trije, ki smo se želeli vpisati v tečaj noskanja. Številka je bila absolutno premajhna, zato smo se z inštruktorico Petro (jeeej spet smo jo dobili) dogovorili, da nas bo kar uvedla v začetke »mantrailinga«. Za vse, ki ne veste kaj je to, gre za aktivnost, kjer pes išče točno določeno osebo na podlagi njenega vonja.

Začeli naj bi nekje konec septembra. Glede nad Conorjevo izrazito željo po vohanju, me prav zanima kako nam bo šlo .

The post Izguba zob, kot po tekočem traku 😆 appeared first on Conor's Adventure.

Pa je prišel Veliki dan zaradi katerega sem živčna zadnja dva dni. Morda se zdi komu absurdno, smešno ali celo naravnost glupo, ampak žal sem človek, ki ima situacijo dokaj rad pod nadzorom. Če je le možno se poskušam vedno na takšen in drugačen izpit, sestanek maksimalno pripraviti…. Ampak prav ste ugotovili, tukaj nisem bila sama. Z menoj je bilo drugo živo bitje, pes, ki po vrhu vsega živčnost človeka odlično začuti. Super.

Zapeljeva na parkirišče KD Obala, sprehodim Conorja in se pridružim ostalim pasjim vodnikom, da s pomočjo pogovora malce razbijemo začetno napetost. Pride Petra s sodnikom Simonom (če se spomnite, to je tisti, ki je bil na začetku male šole zaslužen, da sta me s Petro precej pomirila okoli »zahtevnosti« pasme belgijski ovčar.) in začnemo.

Najprej je na sporedu pregled varnosti našega kužka v avtu in izstop iz avtomobilskega boksa, kar opravimo z lahkoto.

Sledi postavitev vseh vodnikov v vrsto ob cesti, nato razne motnje (tek drugih oseb mimo, hrupni predmeti, samokolnica itd.) na katero naš kuža ni smel odreagirati. Tudi tole nama gre zelo dobro od rok.

Sledi hoja do Simona in predstavitev mene in psa, no tukaj pa se je začela komedija . Prideva s Conorjem do Simona, mirno in počasi, pes konstantno fokus name. Se usede poleg mene, me gleda, jaz dam Simonu živčno roko in rečem.

“Zdravo, Sem Pia Vrezner«….pa vmes živčna tišina…

»s psom Conorjem« …pa vmeš spet živčna tišina

»…ehmm izpit Male šole«…

Tip me začudeno gleda, pa me popravi »in se prijavljam na izpit Male Šole«.

Se mu nasmehnem nazaj rdeča kot paradajz. Conor je bil v tem času mirn in pridn, kot vlki, med tem, ko je njegova lastnica očitno za nekaj trenutkov izgubila dar govora …haha

Sledi vhod v pasji poligon in postavitev vseh vodnikov v dve vrsti (drug proti drugemu) ter hoja v poziciji »poleg«. Tudi tukaj nama je šlo dobro (čeprav sem kasneje izvedela, da moram popraviti položaj roke med izvajanjem vaje »poleg«) do trenutka, ko smo morali pokazati odpoklic iz pozicije »platz«.

Baje je izgledalo, kot da sem želela od psa preveč in sem se od njega (med tem, ko me je čakal v »platzu«) preveč oddaljila. Vsi, ki me poznate še iz časa triatlona veste, da nimam niti najmanjšega občutka za dolžino. Če mi rečeš 5-7 korakov, jih bom naredila verjetno vsaj 10, pa ne zato ker ne znam šteti, ampak preprosto pozabim šteti. In ja, namesto, da bi se od Conorja oddaljila maksimalno 7 korakov, sem se jih precej več, pes se je ob mojem obratu vstal in bilo je konec. Dobila sva minus točke. Kljub temu, da sem napako odpravila v sekundi, mu zaklicala stop in na daljavo pokazala znak za »platz«, ki ga je v sekundi izvedel (zgledalo je bojda zelo kul) in nato odpoklic, nama žal to ni več nič pomagalo. Od Petre sem jih slišala takoj, češ kaj spet pretiravam in, da želim od psa preveč.

Sledil je parkur, kjer se je moj strah žal uresničil. Ovirce za preskok sva podrla kot dva rušilca. Ostale ovire (tunel, plastične flaše, peskovnik z žogicami, klančina) so nekako šle. Kasneje sem jih od Simona slišala, da Conorja preveč posiljujem s hrano in da bogi revež nima niti prostora, da bi videl oz. skočil čez oviro. »Hja…če bi videl kaj se zgodi, če ga ne posiljujem s hrano«, sem si mislila sama pri sebi, ko sem se spomnila na prejšnje ure izrazitega vohanja po tleh.

Za na konec sva morala prikazati še dva trikca, ki sta tudi nekako šla. Ne morem rečt, da ju ne bi mogla izpeljati bolje, ampak ok.

Epilog vsega; izpit sva opravila. Ampak žal zgolj s štirko. Glede na vse pripombe, ki sva jih bila deležna (v primerjavi z drugimi se nama je Simon kar posvetil), sva s Primožem predvidevala, da je bilo to morda zaradi pasme psa, saj se nekako smatra, da bova šolanje nadaljevala . Sprva sem bila nad oceno in mnenjem Simona precej razočarana, saj sem med izpitom imela občutek, da nama je šlo bolje. Ampak dejstvo je, da nimam lahkega psa, daaleč od tega in sama sem začetnik. Totalen začetnik. In roko na srce, res ne morem pričakovati ne od sebe, še najmanj pa od psa, neke nore popolnosti. Da o napaki, ki sem jo nehote naredila pri odpoklicu sploh ne govorim .

Torej, male šole je konec. Res nora, fenomenalna izkušnja je za nami. Priznam, da sem začela resno uživati v njej šele zadnjih 14 dni, ko sem določene Petrine pripombe popolnoma ponotranjila in se je tudi pes začel temu primerno odzivati. 30.8. se začnejo vpisi v nadaljevalne programe….verjetno ni treba posebej poudariti, da že komaj čakamo .

The post Izpit male šole, izguba govora in končno koonec….no ali pa tudi ne ☹ appeared first on Conor's Adventure.

Današnji dan je bil zahvaljujoč dogodkom v mali šoli naravnost fantastičen . Končno sem doživela spet »starega Conorja«, ki je večino časa fokusiran name in ne na okolico oz. zadeve v travi.

Začelo se je že s prihodom na poligon. Odločila sem se, da bom tokrat parkirala avto na drugi strani parkirišča poligona, saj sem nazadnje začela sumiti, da tam večina kužkov, takoj, ko skoči iz avta opravi malo potrebo in za seboj pusti ogromno vonjav. Le-te Conorja takoj po prihodu iz avta »vžrejo iz tira«, nos se mu v sekundi vklopi in fokus/pozornost gre v maloro.

Očitno je bila moja poteza pravilna, saj je bil pes »drugačen« takoj, ko sem mu pomagala iz avta. Naj  na tem mestu omenim, da se prosim izogibajte skakanju svojih mladičev iz avta, ker še rastejo (o tem sem več govorila v zapisu iz dne 6.8.2020, Koliko gibanja potrebuje 4 mesece stara »malina«?). Čeprav vaš mladič brez problema skoči iz avta in se vam na prvi pogled to niti ne zdi omembe vredno, je pritisk na predenje tačke pri skoku precejšen.

Conor denimo želi čisto vsakič skočiti iz avta, zato ga med skokom nekako »ulovim« oz. zadržim, da skok čim bolj ublažim.

Nazaj v malo šolo….Tudi tokrat sem imela s seboj »skrivno orožje«, kuhanega piščanca , ki sem mu ga v zameno za fokus (ko je prišel iz avta) pomolila pod nos. Očitno je vrhunsko zaleglo, saj je bil pes naslednjih 10 min drugačen kot običajno; bolj fokusiran name, predvsem pa bolj sproščen. Res je, da sem bila posledično tudi jaz bolj sproščena, ko sem opazila, da je Conor bolj podoben »psu iz domačega okolja«, kot pa tistemu »živčno, vohajočemu na poligonu«.  

Podobno se je nadaljevalo tudi kasneje med samo uro. Sprva sva se odmaknila v skrajni kot, daaaleč od vseh običajnih motenj in vonjav (najhuje je bilo običajno v bližini vrat). Pes je bil sproščen, osredotočen name in miren.

Na sporedu smo imeli »zadnjo generalko« pred četrtkovim izpitom, ki je zajemala tudi mini pasji »parkur« z ovirami. »Huuh…upam, da nama uspe priti skozi čim mirneje, brez neke hude živčnosti«, sem si pomislila, ko sem ga opazovala od daleč.

Med tem, ko sem čakala, da prideva na vrsto sem povadila nekaj vaj poslušnosti, ki jih bomo mogli znati v četrtek in sicer »hoja poleg + obrat«, »sedi«, »platz«, »čakaj«, »pridi«. Povadila sva tudi nekaj trikcev, katerim roko na srce nisem dajala neke hude pozornosti, saj mi je bilo bolj pomembno, da pes dobro zna »vaje poslušnosti«. Verjetno bi se marsikateri kinolog ob tej izjavi prijel za glavo, češ kake bedarije govorim. Ja sej vem, da bi se mogla tudi osredotočiti na trikce, ker le ti so namreč izredno dobra vaja za komunikacijo s psom.

Preden sva prišla na vrsto, sem ga še malce sprehodila po poligonu in vsakič, ko je začel izrazito vohat, sem ga poklicala in mu ponudila piščanca. Čez čas sem opazila, da se je vohanje skorajda prenehalo, fokus pa je bil bolj kot ne na meni.

Sam prehod parkurja žal ni bil tako navdušujoč, saj sem sama postala spet precej živčna + imela sem absolutno prekratek povodec in verjetno si mislite kaj je nastalo iz tega…živčen pes. Okej, sej sva tri četrtine parkurja kar za silo oddelala, med tem, ko sva ovire za skok, popolnoma podrla. Pes je bil tako fokusiran na »piščanca v moji roki«, da je pred seboj vse samo rušil.

»Pia, sprooosti se, ne bit tako zategnjena«, sem jih po parkurju »slišala« od Petre. »Hudiča, če pa je to tako težko….sej iskreno res ne vem zakaj sem živčna«, sem si mislila sama pri sebi. Kako bo to šele izgledalo v četrtek. Najraje bi prej kaj skadila…haha…

Čeprav je bil poligon vse prej kot dobro oddelan, sem bila na koncu ure noro zadovoljna. S Conorjem sva si uspela dokazati, da se da. Da je tudi on lahko na poligonu, miren, sproščen, sploh pa fokusiran name in ne na sto drugih travic okoli .

The post Aleeluja, končno mala šola kot se šika appeared first on Conor's Adventure.

Dan se je začel pestro…z dretjem v bajti. Ne pomnim kdaj sva se nazadnje s Primožem tako grdo, sploh pa glasno skregala. Razlog? Iskreno sej ne vem več točno. Zbudil se je »tečn kot dirska« (kot mi je kasneje priznal), ker se mu je strahotno upiralo pobiranje krompirja na nonini njivi…nato je v kuhinji zaradi časovne stiske nastalo med nama izrazito trenje…in ekola…mamo prepir. Roko na srce, da se moraš v nedeljo ob 7ih zjutraj na »gospodov dan« odpravit pobirat krompir, morda ni ravno najbolj »normalno«. Ampak ok, ker živiva »na kmetih«, bojda ne poznajo »prostih nedelj«.

Sama sem se šla »ohladit« (od prepira) na plažo Sv. Katarine v Ankaran. S pasjo šolo smo se namreč dogovorili, da se raje odpravimo na pasje kopanje, kot pa na sprehanje psov po razgretem Kopru. Kot že veste imamo običajno pasje ure v torek in četrtek, ampak Petra je želela pred četrtkovim izpitom narediti še eno uro v urban okolju in je bilo današnje čofotanje več kot primerno.

Ob 8ih smo se dobili na parkirišču z verjetno najbolj drago parkirnino na slovenskih tleh. Morda se zdi komu banalno, da to omenjam, ampak oprostite, da stane ura parkiranja v nedeljo na makadamskem, luknjastem parkirišču v Ankaranu 2 € je pa podn. Ono res, za kozlat. Zgražali smo se vsi po vrsti… Okej…plačamo, in odrinemo na plažo.

Adijo kaka legenda…. psi so res noro uživali. Conorju je pasja družba več kot očitno izvrstno pasala. Vodniki smo s psi (na povodcih, se razumemo) čofotali in noreli po vodi in brezskrbno dovolili, da so se igrali med seboj. Nekateri kužki, so bili danes celo prvič v vodi. Čeprav so njihovi lastniki želeli Petro na vse pretege prepričati, da pa se oni (kužki) ne bodo kopali, saj se bojijo vode…je Petra hitro dokazala nasprotno. Pač ženska je carica, »that’s the point «.

Po prvi »dozi« igre je sledil kratek trening poslušnosti in raznih vaj. Tokrat s Conorjem nisva imela nobenih »vohljajočih oz. fokus padajočih« težav. Ponovili smo vajo »poleg«, »čakaj«, »sedi« in platz«. Za na konec pa še vajo odpoklica, »pridi«. Petra je držala psa, mi pa smo šli kakšnih 15 m vstran in ga poklicali k sebi. Adijoo kakšno veselje, ko pes celi srečen priteče k tebi. Če bi naju s Conorjem kdo opazoval, bi težko rekel kdo je koga bolj vesel; ali pes, ko pride k meni, ali jaz psa haha….

Dobra urca pasjega norenja hitro mine, poslovili smo se in s odpravila sem se proti domu na »zakop bojne sekire« s Primožem.

Se pripeljem na dovoz hiše in zagledam »mojstra Miha« kako izkopava luknje za Conorjev boks. »Očitno so s krompirjem končali«, si mislim, preden mu skoraj filmsko padem v objem in se drug drugemu opravičiva. Jah….tudi to se dogaja v še na pogled ne vem kako lepi zvezi . Sej veste, povsod so vzponi in padci. Enim to pač ni sram priznati, da so tudi dnevi, ko je vse prej kot rožnato .

Preostali del dneva smo preživeli dokaj ležerno. Morda velja omeniti izredno luštno izkušnjo s Conorjem, ko me je med tem, ko sem se za dobro urco zaprla v pisarno prišel pozdravit. Čeprav pri sebi nisem imela nobenih priboljškov, je začetna igra prerasla v »mini trening«. Zgolj z nakazom roke sem ukazovala različne vaje (sedi, platz, vmes, spin, tudi preval) in ne morem verjet, da mu je šlo dokaj gladko . Edina nagrada je bila samo moja pohvala, ki pa je bila (po Petrinem navodilu) dosti bolj »vesele oz. prešerne narave«, kot običajno.

In zadeva resnično deluje. Če psu izrazito pokažeš svoje veselje nad njegovim znanjem in ga (na pogled) skoraj pretirano pohvališ, lahko določene stvari narediš tudi brez priboljškov . …in spet je imela Petra, kot vedno prav .

The post Mala šola, ki raztura – jutranje pasje kopanje (foto KD Obala) appeared first on Conor's Adventure.

Po včerajšnjem »fit offtopicu« se vrnimo na bistvo tega bloga, to je Conor .

Včeraj popoldne sva se s Primožem odpravila kajtat v Marino Julijo. Žal mi pretirani vetrovni sunki burje niso omogočili, da bi znanje iz Neretve nadgradila, temveč sem iz plaže zgolj opazovala, kako je Primoža »cotalo sem in tja«. Conor je v tem času ostal pri Rajku v varstvu.

Se vrneva domov okoli 8ih zvečer in grem do Rajka po psa. Mi pove, da je bil priden in, da sta bila na dolgem sprehodu. Ga vprašam kam sta šla, on pa »Šla sva do razgledišča, pa do Motovun-a, pa potem od tam do letališča.« Ga gledam, ker nisem bila prepričana, da sem prav slišala. »Koliko pa je trajal ta sprehod, več kot uro?«, »Ja, ja seveda«, mi odgovori. Si mislim, o shit, to je konkretno preveč in mu moje pomisleke tudi povem. Valda je bil pes zvečer »mrtev« in je spel kot ubit.

Danes zjutraj sem cel čas bulila v psa kot zmešana. »Hudiča, pa se meni samo zdi, ali res čudno hodi s sprednjimi tacami?«, ga gledam in gledam, ko sva prišla iz jutranjega sprehoda. Nemir v meni ne da miru in se zakopam v internet in iskanje informacij »Koliko se naj pasji mladič sploh giblje?«.

Preden sva Conorja sploh dobila sem o tem pozanimala, vendar je pisalo, da se priporoča nekje število tednov = število minut sprehoda. Računica se mi je zdela izredno splošna, saj je verjetno vsakemu laiku jasno, da mladič manjše, manj atletske pasme potrebuje dosti manj gibanja, kot mladič »maline«. Zato sem vsa ta priporočila jemala z veliko rezervo.  

Po dobri uri brskanja po spletu, nervozna ugotovim, da se s Conorjem že od začetka preveč gibamo, pretiravamo. Pri nas so sprehodi že prvi teden (ko je bil star 10 tednov) trajali nekje 15-20 min. Nato so se skozi tedne stopnjevali do nekje 30 min. Odkar ga imava, smo bili tudi že na par sprehodih (če se spomnite tistega res pretiranega iz morja), ki so trajali več kot uro. Temu se načeloma izogibamo in pazimo, da je dolžina nekje maks dobrih 30 min. Pa vendar, ko sem na več straneh prebrala, da se za 4 mesece starega mladiča priporoča maks 25 min/ sprehod, me je kap. Za nasvet sem povprašala v FB skupini naše pasje šole, kot tudi v FB skupini Pasjeljubci. Zanimalo me je, ali se lahko kako preveri, če sva mu v zadnjih tednih škodovala in ali obstaja možnost, da bo imel kasneje probleme?

Dve uri kasneje sem bila pomirjena, saj sem dobila večinoma pozitivne odgovore v smislu, da zaradi izredno zdrave pasme, ne rabimo skrbeti. Daljši sprehodi vseeno niso priporočljivi, kot ni priporočljiva hoja v breg, razni skoki (npr. iz avta), stopnice pa so absolutno prepovedane. Kolegica Urška iz pasje šole me je celo pomirila z dejstvom, da je to tema, kjer si še tako strastni kinologi niso enotni. Kakor koli že, s Primožem sva se kasneje dogovorila, da je zgornja meja na sprehod 30 min.

Kot je za četrtek v navadi smo imeli ob 8ih malo šolo. Ponovno smo se pripravljali na izpit in vadili različne vaje (od hoje na popuščenem povodcu, čakanje ob cesti z motnjami, pozdrav, čakaj, pridi itd.). Tokrat sem prišla na uro »oborožena do zob« in sicer v torbici s priboljški sem imela kuhanega purana.

Če odštejem totalen »fail« med pozdravom druge osebe, kjer se je skoz nemirnost in neubogljivost psa pokazala moja živčnost, je na poligonu kar šlo. Daaleč od optimalnega, ampak ajde no. Očitno je puran odlično »odigral svojo vlogo«. So bili trenutki, ko je pes vohal, kot da mu gre za življenje in smrt. Tudi prehod čez razne ovire, je po mnogih ponavljanjih izgledal tako kot treba.

Tekom ure sva se nekako sprostila, tako jaz kot Conor, kar se je seveda poznalo tudi na vajah. Ampak iskreno, res mi ni jasno zakaj za boga, pes na pasjem poligonu tako zelo voha. Razumem, da je tam res ogromno vonjav, drugih psov, pa vendar. Cel se spremeni, ko prideva tja. Res nikjer nimamo težav, z nobenim okoljem, razen s pasjim poligonom.

Bom Petro v prihodnjih dneh poskusila malce pocukati za rokav kaj meni o tem, češ kaj je vzrok temu nenavadnemu, živčnemu obnašanju. Upam, da ponudi kakšen »čudežen« nasvet.

The post Koliko gibanja potrebuje 4 mesece stara »malina«? appeared first on Conor's Adventure.

Danes nama je spet zmanjkalo hrane. Haha…

Sej ne dobesedno, ampak zgolj med popoldanskim treningom…. Grem po hrano v 5 kg vrečo in ups…prazna. Okej, gremo po drugo vrečo na podstrešje. Jo prinesem v kuhinjo, Conor valda kot senca za menoj in me gleda. Jo odprem. Me gleda, kot zaboden. Pa me prešine, res butasta misel, »Čuj Primož, kaj če mu za foro dam jesti iz vreče, da enkrat res doživi tisto…ooo..glej kolko hrane, misliš, da bo problem?«, zakličem zaročencu čez sobo. »Zakaj, sej nima kaj biti, razen, da hrano dovolj hitro odmakneš, da ne poje preveč«, mi odgovori.

Okej. Conorja pošljem čez sobo v kletko in za njim prinesem 5 kg žakelj Platinum hrane. Mimogrede, ne me narobe razumet, ampak ta hrana je res top. Pustimo vse prednosti iz vidika sestave, (več o tem si preberite v članku »Zakaj sva izbrala pasjo hrano Platinum«). Ampak, ko jo na novo odpreš dejansko zadiši. Okej ne spet tako kot sveže pečene žemljice , pa vendar. Popolno nasprotje nekaterih pasjih hran in, da sploh ne omenim mačjih, ki nimajo ravno prijetnega vonja.

Torej pes sedi v kletki in gleda mene ter sveže odprto, dišečo vrečo hrane. Mu ukažem »platz« in »čakaj«, na kar mu pod nos pomolim vrečo. Me gleda še bolj zabodeno, češ kaj bi rada. Mu rečem »yes«, ampak psu žal ne potegne, da se mu ponuja nekaj »najjačega na svetu«. Samo gleda mene, pa vrečo in mu ni čisto nič jasno. »V redu pa nič«, si mislim in mu iz vreče dam dobro pest hrane v kletko. Roko na srce ni to zdaj ne vem kako pomembna življenjska izkušnja, ki jo mora nujno doživeti. Kvečejmu bi lahko imela naslednjič probleme, ko bi se odpravila v vrečo po hrano.

Zvečer naju čaka nova izkušnja, mala pasja šola v dežju. Na poti v Koper nisem bila najbolj ziher nad smotrnostjo vsega skupaj, saj naju je s Conorjem med vožnjo pralo kot v avtopralnici. »Hudiča, danes pa bo pestro, no če ne drugega bo morda manj vonjav na poligonu in posledično manj vohajočega Conorja«, pomislim, ko zapeljem na dovoz Kinološkega društva Obala. Imela sem prav, res je bilo danes malce več miru (beri manj vohanja) na poligonu, ampak toliko več problemov na »skupnem sprehodu«, ki je sledil po uri. Vlečenje in vohanje v vse smeri, da joj. Kot, da pes še v življenju ne bi videl povodca in kako se hodi na njem. Ko sem nehote pogledovala k drugim kužkom, mi je bilo na trenutke prav neprijetno, češ »kaj midva ustvarjava na povodcu«.

Ob koncu ure se je Petra ponovno izkazala, za ne zgolj dobro inštruktorico, ampak tudi za odlično psihologinjo in motivatorko; »Veš Pija, tebi se vidi, da veš, da imaš dobrega psa, ampak od njega preprosto preveč pričakuješ. Ko situacija oz. pes ne odreagira tako kot ti želiš, pa postaneš živčna, saj si perfekcionist. Sprosti se, pokaži veselje do psa. Ko naredi kaj prav, se iskreno razveseli, uživaj v delu z njim.«

Hudiča, me je ženska dobro opisala. In okej, bom v naslednjih dneh poskusila z novim načinom treninga, ki bo manj vojaški in bolj veseljaški .

The post Požrešen pes, ki ne želi jesti iz »velike sklede« 😆 appeared first on Conor's Adventure.

Huuh….kje je že, ko sva bila s Conorjem nazadnje v mali šoli? Pojma nimam. Pred morjem je bil trikrat z njim Primož. Če ne drugega, se mi je to lepo maščevalo, ker če sem iskrena nisem Primoža jemala ravno resno, ko je po vsaki pasji uri »jamral« češ »S psom se na začetku komaj dela, ker po tleh voha kot nor!«

Skratka prideva v malo šolo (Primož je šel po nakupih), najprej nam Petra podrobno razloži kako bo izgledal zaključni izpit (da celo izpit nas čaka, mislim fino, samo ne vem kdo bo v vlogi vodnika, saj znam jaz biti ob takšnih zadevah precej živčna), nato začnemo z uro, kjer smo na začetku vadili en del izpita. Na poligon sva morala vstopiti mirno in zbrano (fokus psa name), iti do Petre se predstaviti (sebe in psa) in povedati, da se prijavljamo na izpit male šole (v tem času pes zbran sedi poleg mene). »Ajde, sej verjetno ne bo tako težko«, sem si mislila pri sebi, med tem, ko je Conor dokaj sproščen ležal pri mojih nogah. Aha, veš kje .

Greva proti vhodu, pes začne vohat, ampak ok še ima delno fokus name. Odprem vrata, greva skupaj na poligon in….konec veselja. Kot, da bi bil drug pes. Vohat je začel kot zmešan. Ga kličem, nič. Mu dam pod nos pest briketov, nič. On še kar voha in me »smeši« pred Petro in ostalimi tečajniki. Kot da sva prvič v mali šoli. Poleg tega, da mi je bilo nelagodno, sem bila bolj v šoku, češ »kaj za boga je tole?«. Mi Petra reče naj ji dam psa in pest briketov. »Mej ga…pa da te vidim«, si mislim obupana in čakam kaj se bo zgodilo. Gresta par metrov vstran, Petra se trudi za fokus Conorja, nekako ji uspe (komu ne bi, če njej ), jaz pa kot polit cucek sredi poligona. Pride Conor do mene, Petra pa »ja pohvali ga«, jaz jo gledam kot tele v nova vrata. »Hudiča, če mi ni nič jasno, kaj to pomeni, kaj sem naredila narobe, kako to naslednjič preprečiti«, si mislim.

Vzamem psa in nadaljujemo z uro. Preostali del ure je bil dober, glede na vroče jutranje temperature skoraj odličen. Vadili smo osnovne vaje poslušnosti, kot je »poleg«, »platz«, »čakaj«, »pridi«. Conorju slednje stvari res ne povzročajo preglavic, s Primožem morava samo nagruntat kako ga »odvaditi« od »pretiranega vohanja«, če se lahko tako izrazim. Petra je med drugim dejala, da je naša hrana premajhna motivacija za pse in bi morali imeti bolj »dišečo«, vsaj takrat, ko na poligonu delaš težjo stvar, da je pes bolj motiviran.

Preostanek dneva je Conor prvič preživel z Rajkom, saj sva se midva podala na izlet v Brda. Še kar nimava izbrane lokacije za najino poroko, ki je planirana za drugo leto.

Najprej sva se ustavila pri kajtarskem kolegu Domnu, kjer sva zapravila še nekaj evrov in kupila meni novo (oz. je rabljena, samo zgleda kot nova) »dilco« (desko) in potovalno torbo. Letos je namreč v planu še eno kajtersko potovanje, če jo bo »korona-situacijo« omogočala.

Sledil je izlet po Brdih. Hja…kaj naj rečem…luštna in čudovita pokrajina, samo midva sva izbrala najbolj vroč dan v letu, zato ni bilo tako zelo luštno hahah…. Nazaj grede sva se ustavila še v vasici Štanjel. Po ogledu Ferrarijevega vrta sem kratko malo ostala brez besed. »Stari kaj pa taaaleee razgled«, sem se začudeno obrnila k Primožu. Nekako sva se oba strinjala, da nama je slednja lokacija mnogo bolj privlačna kot Brda. Žal so imeli danes poroko, zato se po več točnih informacij (cena itd.) vrneva naslednji teden.

In Conor? Domov sva se vrnila okol 9ih zvečer. Bojda je bil mali izredno priden. Visokim temperaturam primerno je večino dneva prespal, zvečer pa sta šla na dolg sprehod do bližnjega letališča.

The post »Smešenje« v mali šoli in prvič v celodnevnem varstvu pri Rajku appeared first on Conor's Adventure.

No pa je prišel (po dveh prestavitvah ) dan odhoda. Čeprav ne boste verjeli še med kosilom (še enkrat hvala Manci za naravnost izvrstno govejo juho) so naju kolegi prepričevali »Pa kaj res ne bi ostala še vsaj en dan?« Ampak žal…res smo mogli iti, saj naju jutri čaka pasja mala šola. Že tako sva si privoščila več »špricanja«, kot je bilo po planu.

Poslavljanje je bilo kot vedno zoprno, sploh otroci se niso mogli odtrgati od Conorja. Ko sem gledala kako Urban objema Conorja, mi je bilo po eni strani prav težko a tudi prijetno pri srcu. Ta dopust je bil iz vidika spoznavanja otrok in pasje socializacije res top. 

Kot prihod, sva tudi odhod domov planirala v dveh dnevih. Prvi planiran postanek je bil Naravni park Biokovo in ogled t.i. Skaywalka, ki leži na višini 1228 m. Gre za stekleno ploščad v obliki podkve od koder je nor razgled na dalmatinsko obalo in mesto Makarska pod njim. Žal nam ogled ni uspel, saj bi zaradi gneče morali čakati slabo uro. Glede na visoke temperature in Conorja v avtu si tega nisva mogla privoščiti.

»V redu, pa drugo leto«, sem razočarana zavzdihnila, ko je tudi slednja turistična aktivnost, kot že obisk slapov Krke izpred 14ih dni odpadla. Namesto tega sva se odpravila na kavico in sladoled v mesto Makarska. Izjemno simpatično mestece, polno turistov. Glede na »korona-krizo« o kateri se toliko govori, midva nisva opazila, da bi bila Hrvaška (razen morda manjša gneča na cesti) ne vem kako prazna. Raziskovanje mesta je bilo zahvaljujoč Conorju vse prej kot mirno, saj je vlekel levo in desno, kot da je na »speedu« . Vseee ga je zanimalo, vsak kotiček pločnika, drevesa, klopce, res vseee, kot, da so Makarsko pred tem posuli z nevidnimi klobasami. »Zadnjih 14 dni ga nisva nikjer konkretno zdivjala, plus sej nismo bili v nobenem večjem mestu«, je vlečno-vohanje »levo-desno« komentiral Primož.

Imel je prav. Čeprav sva se trudila, da bi se na morju s Conorjem ukvarjala kot doma, je naš dom, naša vasica z 10imi hišami in okoli sami travniki, res unikat. Psa lahko spustiš praktično na vsakem sprehodu in si le-ta da duška. Po drugi strani, pa ne pozabimo, da na morju še tako striktne stvari včasih »uidejo« izpod nadzora. Če sem iskrena, je bil Conor na trenutke precej razpuščen in marsikatera prepoved ali pravilo se je »pozabilo«.

Da o dotikih in božanju drugih ljudi sploh ne govorim, ker verjetno tudi če bi stala poleg njega na plaži cel dan, bi se verjetno našel pacient, ki bi se ga dotaknil. Prav tako so bili sprehodi, ko se nisem pretirano ozirala, da »vleče bolj kot običajno«. Celo dvakrat se je zgodilo, da se nama je pretihotapil na posteljo…. Pa da o pojedenem polštru in pogriženem Primoževem nahrbtniku sploh ne govorim. Aja pa o »tragičnem« koncu hladilne blazine. Pes, ki prej skoraj dva meseca ni uničil nič, je v roku tedna dni »preoblikoval« kar nekaj stvari. In potem se še čudiva, da se v mestu polnem turistov obnaša naenkrat drugače kot običajno ?

The post Vsega luštnega je enkrat konec in Conor the razpuščeni pes appeared first on Conor's Adventure.

Včeraj pozno zvečer smo se po treh dneh vrnili domov v Divačo. Kljub temu, da je šlo za klasičen obisk Maribora, sva ga oba s Primožem nehote dojemala kot neke vrste mini dopust. Čeprav sva praktično polovico časa predelala in presedela za računalnikom, sva prav uživala. Sej moji starši so kul, ampak imeti precej veliko hišo z bazenom popolnoma zase, pa je druga pesem . Tudi Conor se je izjemno dobro aklimatiziral na »štajerski luft«, kot tudi na redno nošenje copatekov , tako, da sva na trenutke, ko sva »bulila« v računalnik, skoraj pozabila, da ga imava..haha…

No nazaj v Divačo. Dan je bil hektično naravnan, kot se za dan pred odhodom na dopust spodobi. Conorju je bilo kristalno jasno, da nekam odhajamo, saj je bil prav živahno razposajen. S tem ne mislim, da je norel ali bil živčen, temveč bolj v smislu »Alo Pia, kam gremo spet? Daj nooo…kam gremo? Gremo daleč? Bo fajn?«…haha, pismo, če bi kdaj ujela zlato ribico, bi ena izmed želj definitivno bila, da bi brala živalim misli. Verjetno bi bilo zabavno slišati, kaj si mislijo o nas ljudeh.

Zvečer je bila na vrsti mala šola in v vlogi vodnika tokrat jaz. Ne vem, če sem že omenila, da si s Primožem tedensko izmenjujeva najine obiske male šole. Želiva, da pes spoštuje in uboga oba, zaradi česar sva v vzgojnem procesu tudi oba kar se da enakovredno prisotna. Ker sem si za zadnji dan pred dopustom napisala kar dolg seznam obveznosti, mi je na koncu zmanjkalo časa in Primož me je mogel v mali šoli zamenjati. »Vso srečo, upam, da bo danes manj motečih dejavnikov«, sem zaklicala za njima, ko sta odšla skozi vrata. »Pismo res mi ni kul, da ne morem s Conorjem v šolo, samo, če pa je še toliko malenkosti okoli bloga za uredit, pa fotografije pripravit itd.«, sem si mislila, ko sta zapustila hišo. Vedela sem, da naslednja dva dni verjetno ne bom mogla kaj dosti narediti za blog.

Dve uri samote doma in ključnega pakiranja ter priprav za dopust, se je obrnilo v trenutku in že sta bila moja fanta doma. Na Primoževem obrazu sem opazila, da je bilo tokrat v šoli vse »v redu«. No…da se razumemo, v redu v smislu, da ni bilo kakšnih hiperaktivnih izpadov, ignoriranja itd.

S Primožem sicer vse prevečkrat pozabiva, da je Conor še vedno »samo mladič«, kar pomeni, da RES NE MOREVA od njega pričakovati, da ne bo napak, neposlušnosti ali kakšne druge »malenkosti« (nama se sicer verjetno ne bo zdela malenkost), ki jo pasji mladiči v mladih letih pač počnejo.

»Danes sva šla super, ni bilo nekih težav, edino Petra nas je spet skregala, da preveč hitimo z učenjem«, me je Primož takoj update-al, ko je stopil v hišo. »Jaoo…spet, pismo ženska si verjetno misli, da sma butla, glede nato, da nama to ponavlja po vsaki uri«, sem mu odgovorila, razumevajoč Petro, ker ima glede na starost psa verjetno prav, aaampak… po drugi strani, pa ne vem kako postopati v primeru, ko na reakciji psa vidiš, da on bi pač »rad delal in to zelo«. »Glej Pia, ne vem, rekla je, da se nama zna to v puberteti maščevati«, je Primož skomignil.

Hudič, pa tota puberteta…mislim, naj že enkrat pride, oba s Primožem jo čakava skoraj kot »pes na kost«, ker se o njej toliko govori v stilu, da se pes čisto spremeni. Po eni strani, se jo iz firbca prav veselim, češ »no ajde, da vidimo, ali je res tako hudo«, po drugi strani pa me jo je strah. No mava še circa tri mesece časa, da se pripraviva…hah…ampak dajmo najprej skozi prvi skupen dopust .

The post Priprave na dopust in mala šola appeared first on Conor's Adventure.